Italija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Repubblica Italiana
Italijanska republika
Zastava Italije Grb  Italije
HimnaIl Canto degli Italiani
(poznana tudi kot Inno di Mameli)
Lega Italije
Lega  Italije  (temnozelena)

– na Evropski celini  (svetlozelena & temnosiva)
– v Evropski uniji  (svetlozelena)

Glavno mesto
(in največje mesto)
Rim
41°54′N, 12°29′E
Uradni jeziki italijanščina1
Demonim Italiján, Italijánka
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Sergio Mattarella
 -  Ministrski predsednik: Matteo Renzi
Nastanek
 -  združitev: 17. marec 1861 
 -  republika: 2. junij 1946 
Vstop v EU 25. marec 1957 (ustanovna članica)
Površina
 -  skupaj: 301,318 km² (71.
 -  voda (%): 2,4
Prebivalstvo
 -  ocena maj 2007: 59.337.888[1] (23.)
 -  štetje oktober 2001: 57.110.144 
 -  gostota: 196,9/km² (54.)
BDP (PKM) ocena 2007
 -  skupaj: 1,888 bilijonov USD [2] (8.)
 -  na prebivalca: 32.319 USD [3] (20.)
BDP (nominalno) ocena 2007
 -  skupaj: 2,067 bilijonov USD [4] (7.)
 -  na prebivalca: 35.386 USD [5] (21.)
Gini (2000) 36 (srednji
HDI (2011) Rast 0,874 (visok) (24.)
Valuta evro ()² (EUR)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .it³
Klicna koda +39
1 V Dolini Aoste je uradni jezik tudi francoščina. V pokrajini Bolzano/Bozen sta uradna jezika tudi nemščina in ladinščina. V različni meri so uradno priznani jeziki tudi sardinščina, katalonščina in korziščina na Sardiniji, albanščina in grščina v južni Italiji, okcitanščina v Piemontu, ladiniščina v pokrajini Belluno ter furlanščina in slovenščina v Furlaniji - Julijski krajini.
2 Pred letom 2002: italijanska lira.
3 Tako kot v drugih državah članicah Evropske unije se uporablja tudi domena .eu.

Italija (Poslušaji/ˈɪtəli/; italijansko Italia, uradno Republika Italija (italijansko Repubblica Italiana),[2][3][4][5] je unitarna parlamentarna republika v južni Evropi. Italija pokriva območje 301.338 km2; zaradi značilne oblike jo pogosto imenujejo lo Stivale, to je škorenj.[6] [7] Prevladuje sredozemsko podnebje. Z 61 milijoni prebivalcev je med članicami EU po številu prebivalcev na četrtem mestu. Italija je visoko razvita država[8] in ima po obsegu BDP tretje največje gospodarstvo v Evroobmočju ter osmo v svetovnem merilu.[9]

Od antike dalje so na ozemlju dandanašnje Italije cvetele kulture, kot recimo etruščanska kultura, Magna Graecia in druge; vse je sčasoma vsrkal vase Rim, stoletja dolgo vodilno politično in versko središče zahodne civilizacije, glavno mesto Rimskega imperija in krščanstva. Več stoletij se je v srednjem veku italijanski polotok soočal s katastrofalnimi vpadi barbarskih plemen, od 11. stoletja dalje pa so zacvetele številne italijanske mestne države, ki so z ladijskim prometom, trgovino in bančništvom dosegle veliko blaginjo (moderni kapitalizem ima gotovo svoje korenine v srednjeveški Italiji).[10] Posebno v času renesanse je italijanska kultura dosegla nove višave in človeštvu dala učenjake, umetnike in velikane, kot so bili Leonardo da Vinci, Galileo, Michelangelo in Machiavelli. Italijanski raziskovalci, kot so bili Marco Polo, Krištof Kolumb, Amerigo Vespucci in Giovanni da Verrazzano so odkrili nove poti na Daljni vzhod in v Novi svet in odprli vrata v evropejsko dobo odkritij. Kljub temu pa je preostali srednji vek Italija ostala razdrobljena na številne sprte države, ki so druga za drugo postale plen evropskih velikih sil, kot je bila Francija, Španija, in pozneje Avstrija. V Italiji je nastopilo dolgo obdobje usihanja, ki je trajala vse do sredine 19. stoletja.

Po več neuspešnih poskusih je v drugi in tretji vojni za neodvisnost med 1859-1866 združenje Italije uspelo, več ali manj v obsegu dandanašnje Italije.[11] Od konca 19. stoletja do začetka 20. stoletja se je nova Kraljevina Italija hitro industrializirala, se razširila v kolonialni imperij in tako postala svetovna sila.[12] [13] Industrializacija je pri tem južno Italijo in italijansko podeželje več ali manj obšla; posledica je bilo obsežno in občutno izseljevanje. Kljub zmagi v I. svetovni vojni je po njej Italija doživela obdobje gospodarske krize in družbenih prevratov, ki so leta 1922 odprli vrata fašistični diktaturi. Kasnejše sodelovanje v II. svetovni vojni na strani Osi se je končalo z vojaškim porazom, razsulom gospodarstva in državljansko vojno. V letih, ki so sledila, je Italija ukinila monarhijo, vzpostavila ponovno demokracijo in doživela dolgotrajen gospodarski razcvet, ki jo je popeljal med najbolj razvite države sveta[14] [15] [16] in leta 1990 na peto mesto med gospodarstvi sveta.[17]

Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni.[18] Prav tako vidi svet v Italiji večjo regionalno silo.[19] [20][21] Italija je ena od ustanovnih in vodilnih članic EU. Italija je član številnih mednarodnih institucij, med drugim OZN, NATO, OECD, OVSE, DAC, STO, G6, G7, G8, G10, G20, Unija za Sredozemlje, Latinska unija, Svet Evrope, Srednjeevropska pobuda, ASEM in Združevanje za soglasje.

Narodnostna in kasneje državna meja se je med Slovenijo in Italijo v pozni antiki oz. zgodnjem srednjem veku oblikovala približno na črti langobardskega limesa; po odhodu Langobardov iz našega ozemlja v severni del italijanskega polotoka so izpraznjeno ozemlje zasedli Slovani. Na mejnem področju je zaradi neprestano spreminjajoče se meje tako po drugi svetovni vojni v Italiji ostala številčna slovenska manjšina, v Sloveniji italijanska manjšina (glej: Londonski memorandum), del Italijanov pa je takratno Jugoslavijo zapustil (glej: optanti). Za Slovenijo je italijansko gospodarstvo takoj za Nemčijo in pred Avstrijo drugi največji zunanjetrgovinski partner.[22] Pri poslovanju sicer Slovenija beleži trgovinski primanjkljaj.[23]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ime Italije.

O izvoru imena "Italija" je veliko teorij, ravno tako je veliko število predlogov s strani zgodovinarjev in jezikoslovcev.[24] Po eni od običajnejših razlag naj bi naziv Italija [25] posredno (prek grščine) sposojenka iz oskijskega Víteliú , kar pomeni "dežela mladega goveda" (gl. latinski vitulus ='"tele", in umbrijski "vitlo'" "tele") .[26] Bik je bil simbol južnih italskih plemen, pogosto upodobljen med državljansko vojno (91-88 PNE)., kako, kot znak kljubovanja svobodne Italije, nabada rimskega volka. Tako trdi grški zgodovinar Dionizij iz Halikarnasa, skupaj z legendo, da je Italija dobila ime po Italusu, kralju Enotrijancev, ljudstva verjetno grškega izvora,[27] kar omenjata tudi Aristotel[28] in Tukidid.[29]

Ime Italia je prvotno veljala le za tisti del škornja, ki ga danes poznamo pod imenom Južna Italija - to je po Antiohu iz Sirakuze južni del polotoka Bruttium (moderna Kalabrija: pokrajina Reggio Calabria, ter del pokrajin Catanzaro in Vibo Valentia). Sčasoma pa sta Oenotria in Italija postali sinonim in ime se je tudi začelo nanašati tudi na večino Lukanije (današnje Bazilikate. Grki so sčasoma ime "Italia" začeli uporabljati za vse večje območje, vendar se je pojem šele v času vladavine cesarja Avgusta (konec 1. stoletja pred našim štetjem) razširil na celoten polotok vse tja do Alp.[30]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Širjenje rimske države od nastanka do propada
Glavni članek: Zgodovina Italije.

Prazgodovina in antika[uredi | uredi kodo]

Kolosej v Rimu, zgrajen 70 - 80 našega štetlja, velja za eno največjih del arhitekture in gradbeništva.

Izkopavanja po vsej Italiji so dokazala prisotnost neandertalca vse do starejše kamene dobe pred okrog 200.000 let,[31] sodobni človek pa se je pojavil pred približno 40.000 leti. Starodavna ljudstva pred-rimske Italije - kot so bili Umbrijci, Latinci (iz katerih so izšli Rimljani), Volski, Samniti, Kelti in Liguri, ki so naseljevali severno Italijo, in mnogi drugi - so indoevropski narodi; glavni zgodovinski narodi, ki niso indoevropske dediščine, so med drugim Etruščani, Elimi in Sikani na Siciliji in prazgodovinski Sardi na Sardiniji.

Med 17. in 11. stoletjem pred našim štetjem so mikenski Grki prišli v stik z Italijo[32][33][34][35] in v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem ustanovili kolonije vzdolž celotne obale Sicilije in južni del italijanskega polotoka je postal znan kot Magna Graecia. Tudi Feničani so ustanovili kolonije na obalah Sardinije in Sicilije.

Rim, naselje okoli broda na reki Tiberi, je po legendi bilo ustanovljeno leta 753 pred našim štetjem; po nekaj stoletjih je preraslo v ogromen imperij, ki se je raztezal od Britanije do meja Perzije, zajemalo je celotno Sredozemlje, med drugim tudi ozemlje današnje Slovenije. V imperiju sta se grška in rimska, skupaj s še mnogo drugimi, združili v edinstveno civilizacijo. Rimska zapuščina je globoko vplivala na zahodno civilizacijo in oblikovala večji del sodobnega sveta.[36] Med počasnim zatonom rimskega cesarstva po tretjem stoletju našega štetja je imperij leta 395 našega štetja razpadel v dva dela. Zahodni del cesarstva je leta 476 našega štetja postal kraljestvo, ko je germanski poglavar Odoaker odstavil poslednjega cesarja; vzhodna polovica cesarstva je zahodni del preživela za tisoč let.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Italija v Srednjem veku.
Italija in Ilirija leta 1084
Castel del Monte, ki ga je zgradil nemški cesar Friderik II.

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so Italijo zasedli Ostrogoti[37] V 6. stoletju je sledila kratka gotska vojna (535-554), ko je Italijo zasedel bizantinski cesar Justinijan. Ko so Italijo kasneje v istem stoletju zasedli Langobardi, drugo germansko pleme, se je prisotnost Bizanca skrčila na (Ravenski eksarhat) in politične enotnosti polotoka je bilo za naslednjih 1.300 let konec. Kraljestvo Langobardov je konec 8. stoletja zavzel Karel Veliki in ga vključil v Frankovsko cesarstvo. Franki so tudi podprli nastanek Papeške države v osrednji Italiji. Do 13. stoletja so v italijanski politiki prevladovali odnosi med svetimi rimskimi cesarji in papeštvom, večina italijanskih mestnih državic pa se je obračala, kot je pač veter trenutno pihal (gibelini recimo za cesarja, gvelfi po drugi strani za papeža).[38]

V teh prevratnih časih je Italija doživela vzpon svojevrstne institucije, srednjeveške komune. Glede na brezvladje, ki je bilo posledica skrajne ozemeljske razdrobljenosti in boja med cesarstvom in Papeško državo, so lokalne skupnosti skušale same od sebe ponovno vzpostaviti javni red in mir.[39] Leta 1176 je Lombardska liga, zveza mestnih državic, v bitki pri Legnanu premagala nemškega cesarja Friderika Barbarosso in s tem večini mest v severni in osrednji Italiji zagotovila dejansko neodvisnost. V obalnih in južnih predelih so se pomorske republike, najbolj vidno pri tem Benetke, Genova, Piza in Amalfi, občutno vpletle v križarske vojne, pri tem prišle do občutnega vpliva v Sredozemlju in do monopola na trgovske poti na vzhod.[40]

Na jugu je v 9. stoletju Sicilija postala islamski emirat, ki je cvetel do poznega 11. stoletja, ko so ga, skupaj z večino Lombardije in bizantinskih kneževin v južni Italiji, osvojili Normani.[41] Po zapletenem zaporedju dogodkov se je južna Italija razvila v enotno kraljestvo, ki ji je načelovala najprej Hiša Hohenstaufen, nato Capetska hiša Anjou, in od 15. stoletja dalje Aragonska dinastija. Sardinija, nekdanja bizantinska provinca, je razpadla v neodvisne države, znane kot Giudicati, čeprav so bili nekateri deli otoka pod oblastjo Genove in Pize; v 15. stoletju so otok osvojili Aragonci. Črna smrt, pandemija kuge leta 1348, je zaznamovala Italijo: pomorila je skorajda tretjino njenega prebivalstva.[42] [43] Okrevanje od kuge pa pripeljalo do ponovnega dviga mest, trgovine in gospodarstva in s tem omogočilo razcvet humanizma in renesanse, ki sta se kasneje razširila po Evropi.

Zgodnji novi vek[uredi | uredi kodo]

Leonardo da Vinci, eden najpomembnejših ljudi renesanse (avtoportret, c. 1512).

V 14. in 15. stoletju je severna in osrednja Italija bila razdeljena na več sprtih mestnih držav, preostali del polotoka pa so zasedale večje papeške države in Kraljevina Sicilija, v nadaljnjem besedilu imenovana Neapelj. Najmočnejše med temi mestnimi državicami so postopoma vsrkale okoliška ozemlja, nastale so tako imenovane Sinjorije, to je področne države, ki so jih pogosto vodile trgovske družine kot temelji lokalnih dinastij. Vojna med mestnimi državicami je bila endemična, bojevala so se v prvi vrsti krdela plačancev, znanih kot kondotjeri, ki so prihajali iz vse Evrope, zlasti iz Nemčije in Švice, večinoma pod vodstvom italijanskih kapetanov.[44] Po desetletjih spopadov so sčasoma prevladale Firence, Milan in Benetke, ki so leta 1454 sklenile Premirje v Lodiju in s tem v deželo po stoletjih prinesle mirne čase. Ta mir bo obstal naslednjih štirideset let.

Renesansa, obdobje intenzivnega preporoda umetnosti in kulture,se je začela v Italiji po zaslugi številnih dejavnikov, kot je bilo nakopičeno bogastvo trgovskih mest in pokroviteljstvo vladajočih družin, kot so bili [ [Medici]] v Firencah[45][46] in po turškem zavzetju Konstantinopla selitev grških učenjakov in besedil v Italijo.[47] [48] [49] Italijanska renesansa je dosegla vrhunec sredi 16. stoletja, ko so tuji vdori pahnila deželo v vrtinec italijanskih vojn. Ideje in ideali renesanse so se kmalu razširili v Severno Evropo, Francijo, Anglijo in številne druge dele Evrope. Medtem so odkritja v Amerikah, portugalska odkritja novih poti v Azijo in vzpon Otomanskega cesarstva, to je dejavniki, ki spodjedli tradicionalno italijansko prevlado v trgovini z vzhodom, povzročili dolg gospodarski upad polotoka.

Po italijanskih vojnah (1494-1559), ki so izbruhnile zaradi rivalstva med Francijo in Španijo, so mestne države postopoma izgubile svojo neodvisnost in prišle pod tujo prevlado, najprej pod Španijo (1559 do 1713) in nato pod Avstrijo (1713-1796). V letih1629-1631 je ponoven izbruh kuge pomoril okoli 14 % prebivalcev Italije..[50] Poleg tega je španski imperij začel upadati v 17. stoletju in z njim njegova imovina v Neaplju, na Siciliji, Sardiniji in v Milanu. Posebno Južna Italija je sčasom postala osiromašena in odrezana od dogodkov v drugih delih Evrope.[51] V 18. stoletju v vojni za špansko nasledstvo, Avstrija nadomesti Španijo kot prevladujočo tujo silo, Savojska hiša pa se dvigne kot regionalna sila in razširi na Piemont in Sardinijo. V istem stoletju so gospodarske in državne reforme, ki so jih v več državah začele vladajoče elite, zaustavile dve stoletji trajajoče usihanje..[52] Med Napoleonskimi vojnami je prišlo do zavzetja severne in osrednje Italije in nastanka nove Kraljevine Italije, podrejene v francoskemu Empireu,[53] medtem ko je južno polovico polotoka upravljal Joachim Murat, Napoleonov svak, kronan za neapeljskega kralja. Kongres na Dunaju je leta 1814 obnovil razmere konec 18. stoletja, vendar pa idealov francoske revolucije ni bilo mogoče izkoreniniti, ponovno so prišli na površje med političnimi prevrati, značilnimi za prvi del 19. stoletja.

Združitev Italije, liberalna Italija in Velika vojna[uredi | uredi kodo]

Legendarni "stisk rok v Teanu" med Garibaldijem in Viktorjem Emanuelom II.: 26. oktobra 1860, je "heroj dveh svetov" žrtvoval upe na republiko za enotnost Italije
Italijanske države leta 1843

Rojstvo Kraljevine Italije je zasluga italijanskih nacionalistov in monarhistov, zvestih Savojski hiši, ki so se zavzemali za ustanovitev združenega kraljestva, ki bi zajemalo celoten italijanski polotok. V okviru liberalnih revolucij, ki so se 1848 razširile po Evropi, so razglasili vojno napoved Avstrijskemu cesarstvu. Kraljevina Sardinija je leta 1859 ponovno napadla avstrijsko cesarstvo v drugi italijanski vojni za neodvisnost, ki se je ob pomoči Francije končala z osvoboditvijo Lombardije.

V letih 1860-1861 je general Giuseppe Garibaldi načeloval prizadevanjem za pridružitev Neaplja in Sicilije,[54] tako da je vlada Sardinije pod vodstvom grofa Cavourja 17. marca 1861 lahko razglasila združeno italijansko kraljestvo. Leta 1866 se je Viktor Emmanuel II. pridružil Prusiji v Avstrijsko-pruski vojni; zmaga v tretji italijanski osamosvojitveni vojni je Italiji priključila Benečijo. In končno, ko je Francija med katastrofalno francosko-prusko vojno leta 1870 opustila svoje garnizije v Rimu, so Italijani zapolnili nastalo brezvladje in zavzeli papeške države.

Piemontska Albertinska ustava iz leta 1848 je od leta 1861 dalje valjala za celotno kraljevino Italijo, zagotavljala je temeljne svoboščine, vendar pa volilni zakoni nepremožnim in neizobraženim razredom niso priznali volilne pravice. Vladanje je v novem kraljestvu potekalo v okvirih parlamentarne ustavne monarhije, v kateri so prevladovale liberalne sile. Leta 1913 je bil sprejet zakon, ki je dal moškim univerzalno volilno pravico. Medtem ko se je Severna Italija hitro industrializirala, so Južna Italija in podeželja Severne Italije ostala nerazvita in prenaseljena, tako da je bilo na milijone ljudi prisiljenih seliti se v tujino: moč italijanske socialistične stranke je pri tem neprestano rastla kot alternative in konkurenca tradicionalnemu liberalnemu in konservativnemu establishmentu. Zadnji dve desetletji 19. stoletja se je Italija razvila v kolonialno silo, podjarmila je Somalijo, Eritrejo in pozneje Libijo in Dodekanez.[55]

Vojaško pokopališče v Sredipolju - Redipuglia, kjer počiva okoli 100.000 italijanskih vojakov. Skupaj jih je na bojiščih I. svetovne vojne umrlo več kot 650.000.

Italija, z alianso treh povezana z nemškim cesarstvom in cesarsko-kraljevsko Avstro-Ogrsko, je leta 1915 prestopila na stran zaveznikov zaradi njihovih obljub, po katerih bi po zmagi prišla do znatnih ozemeljskih dobičkov, med drugim zahodne Kranjske, avstrijske Primorske, Dalmacije, kot tudi kot dela Otomanskega cesarstva. Vojna je bila sprva neodločena, saj se je italijanska vojska zapletla v izčrpavajočo frontalno vojno v Alpah (glej: soška fronta), z kaj malo uspehov in z zelo visokimi izgubami. Končno so oktobra 1918 Italijani sprožili množično protiofenzivo (šele po svojem uničujočem umiku, posledici čudeža pri Kobaridu), ki se je tudi zaradi izčrpanosti Avstro-Ogrske končala z zmago pri Vittoriu Venetu. Italijanska zmaga[56][57][58] je pomenila konec vojne na italijanski fronti, povzročila razsulo Avstro-Ogrske monarhije in je bila pomemben vzrok za konec prve svetovne vojne manj kot dva tedna pozneje.

Med vojno je umrlo več kot 650.000 italijanskih vojakov in prav toliko civilistov,[59] kraljestvo pa se znašlo na robu stečaja. V okviru mirovnih pogodb - Pogodbe iz Saint-Germaina (1919), Rapalske pogodbe (1920) in Rimske pogodbe (1924) je Italija dobila večino obljubljenih ozemelj, vendar ne celotne Dalmacije (razen Zadra), kar je nacionalistom omogočilo zmago imenovati "pohabljena zmaga". Poleg tega si je Italija prisvojila madžarsko pristanišče na Reki (Reška država), ki ni bilo med ozemlji, obljubljenimi v Londonu, vendar ga je ob koncu vojne zasedel Gabriele D'Annunzio.

Fašistični režim[uredi | uredi kodo]

Fašisti so Narodni dom v Trstu kot simbol slovenstva požgali leta 1920

Socialistične agitacije po opustošenju Velike vojne, ki jih je navdihovala ruska revolucija, so vodile do protirevolucije in zatiranja po vsej Italiji. Liberalni establishment je v strahu pred revolucijo po ruskem vzorcu začel podpirati fašistično stranko, ki jo je vodil Benito Mussolini. Oktobra 1922 so Črne srajce Narodne fašistične stranke tvegale prevrat ("Pohod na Rim"), ki se je izjalovil; v zadnjem trenutku pa je kralj Viktor Emanuel III. zavrnil objavo izrednega stanja in imenoval Mussolinija za predsednika vlade. V naslednjih nekaj letih je Mussolini prepovedal vse politične stranke in omejil osebne svoboščine, kar je bil uvod v diktaturo. Ti koraki so pritegnili mednarodno pozornost in sčasoma navdihnili podobne diktature, tako v nacistični Nemčiji in v Španiji pod Francom.

Leta 1935 je Mussolini napadel Etiopijo, zaradi česar je prišlo do mednarodne izolacije in izstopa Italije iz Lige narodov; Italija se je povezala z nacistično Nemčijo in Japonskim imperijem in odločno podprla Francisca Franca v španski državljanski vojni. Leta 1939 si je Italija prisvojila Albanijo, ki je bila do takrat desetletja dolgo de facto protektorat. Italija je vstopila v drugo svetovno vojno 10. junija 1940. Po začetnih uspehih (osvojitev britanske Somalije in invazija na Egipt, zasedba Slovenije in dela Hrvaške) so Italijani utrpeli hude poraze v Grčiji, v Rusiji in v Severni Afriki. V času obstoja Ljubljanske pokrajine so italijanski okupatorji številne Slovence (in tudi druge pod italijansko zasedbo) zaprli v koncentracijska taborišča (Gonars, Rab in druga).[60]

Zavezniki so se julija 1943 izkrcali na Siciliji, kar je pripeljalo do propada fašizma in padca Mussolinija 25. julija istega leta. 8. septembra 1943 se je Italija predala. Nemcem je hitro uspelo prevzeti nadzor nad severno in osrednjo Italijo. Dežela je ostala bojišče ves preostali del vojne, saj so zavezniki le počasi pomikali proti severu.

Na severu so Nemci ustanovili Italijansko socialno republiko (RSI), nacistično marionetno državo pod vodstvom Mussolinija. V obdobju po premirju je prišlo do vzpona obširnega antifašističnega odporniškega gibanja (t.i. Resistenza). Sovražnosti so se končale 29. aprila 1945 s predajo nemških sil v Italiji. V spopadu je umrlo (vključno s civilisti) skoraj pol milijona Italijanov,[61]. Med vojno in po njej je domnevno prišlo do pobojev Italijanov, ki naj bi jih zlasti Slovenci nato pometali v t.i. fojbe, kar je večina nepristranskih študij nato ovrgla.[62] italijansko gospodarstvo je bilo več ali manj na tleh; leta 1944 je dohodek na prebivalca bil na najnižji točki od začetka 20. stoletja.[63]

Republikanska Italija[uredi | uredi kodo]

Alcide De Gasperi, prvi republikanski predsednik vlade Italije in eden od Ustanovnih očetov Evropske unije

.

Italija z referendumom postane republika[64] 2. junija 1946, ki se odtlej praznuje kot Dan republike. To so bile tudi prve volitve, na katerih so Italijanke lahko glasovale. [65] Sin Viktorja Emanuela III, Umberto II, je bil prisiljen odpovedati se prestolu in je moral v izgnanstvo. Republikanska ustava je bila sprejeta 1. januarja 1948. V okviru Mirovne pogodbe z Italijo iz leta 1947 je večino Slovenskega primorja dobila Jugoslavija, Svobodno tržaško ozemlje pa se je kasneje razdelilo med obe državi. Italija izgubila tudi vse svoje kolonialne posesti, italijanski imperij je uradno nehal obstajati.

Strah italijanskih volivcev pred morebitnim komunističnim prevzemom oblasti je bil ključnega pomena za izid na prvih splošnih volitvah 18. aprila 1948, na katerih so krščanski demokrati, ki jih je vodil Alcide De Gasperi kot plaz dosegli zmago. Naslednjega leta, 1949, je Italija postala članica NATO. Marshallov načrt je pomagal oživiti italijansko gospodarstvo, ki je do poznih šestdesetih uživalo obdobje trajne gospodarske rasti, ki ga po pravici lahko imenujemo "italijanski gospodarski čudež". Leta 1957 je Italija bila ena od ustanovnih članic Evropske gospodarske skupnosti (EGS), iz katere je leta 1993 nastala Evropska unija (EU).

Od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let je država doživljala svinčena leta, ko je doživela gospodarsko krizo (predvsem po naftni krizi 1973), obširne družbene spore in teroristične pokole, katerih krivci so bile nasprotujoče si ekstremistične skupine, ob domnevni vpletenosti vohunskih služb ZDA in Sovjetske zveze.[66] [67] [68] Svinčena leta so doživela vrhunec leta 1978 v umoru voditelja krščanske demokracije Alda Mora leta 1978 in leta 1980 v pokolu na železniški postaji v Bologni, v katerem je umrlo 85 ljudi.

Leta 1980, prvič od leta 1945, sta dve vladi vodila predsednika, ki nista bila iz vrst Krščanske demokracije: Giovanni Spadolini, liberalec, in Bettino Craxi, socialist; Krščanski demokrati so pri tem ostali dalje glavna vladna stranka. Med Craxijevo vlado si je gospodarstvo opomoglo in Italija je zasedla peto mesto med svetovnimi industrijskimi silami in s tem vstopnico v skupino G7. Zaradi ekspanzivne politike pa je med Craxijevo vlado italijanski državni dolg skokovito rasel in kmalu presegel 100 % BDP.

Devetdeseta so Italijo postavila pred pomembne izzive, kajti volivci - razočarani zaradi politične paralize, težkega javnega dolga in obsežne sistematične korupcije (poznane kot Tangentopoli), ki jo je razkrila raziskava čiste roke - so zahtevali korenite reforme. V škandale so bile vpletene vse večje stranke, še posebej pa stranke v vladni koaliciji: krščanska demokracija, ki je vladala skoraj 50 let, je doživela hudo krizo, ki se je končala z razpadom stranke v več frakcij. Komunisti so se reorganizirali kot socialdemokratska sila. V devetdesetih letih in prvem desetletju novega tisočletja sta Italiji vladala izmenoma desna sredina pod vodstvom medijskega magnata Silvija Berlusconija) in leva sredina, ki jo je vodil univerzitetni profesor Romano Prodi); začelo se je daljše obdobje gospodarske stagnacije.

Leta 2008 je Italijo prizadela Velika recesija, katere posledice so bile občutne. Med leti 2008 in 2015 je država prestala 42 mesecev recesije BDP. Gospodarska kriza je bila eden od glavnih razlogov, zaradi katerih je Berlusconi leta 2011 odstopil. Vlado konzervativnega predsednika vlade je zamenjal tehnokratski kabinet, ki mu je načeloval Mario Monti.

Po splošnih volitvah aprila 2013 je podsekretar demokratske stranke Enrico Letta kot vodja velike koalicije oblikoval novo vlado; zaradi sporov s sekretarjem PD Matteom Renzijem je Letta 14. februarja 2014 odstopil, Renzi pa je 22. februarja prisegel kot novi predsednik vlade. Renzi je začel pomembne ustavne reforme, kot je ukinitev senata in nov volilni zakon.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Italije.
Topografska karta Italije

Italija se nahaja v južni Evropi, med zemljepisno širino 35 ° in 47 ° N, in zemljepisno širino 6 ° in 19 ° E. Na severu mejijo na Italijo Francija, Švica, Avstrija in Slovenija, meja poteka v grobem razvodju Alp, ki obdajajo dolino reke Pad in Beneško ravnino. Na jugu obsega celoten italijanski polotok in poleg številnih manjših otokov dva Sredozemska otoka, Sicilijo in Sardinijo. Suvereni državi San Marino in Vatikan sta enklavi v Italiji, Campione d'Italia pa je italijanska eksklava v Švici.

Skupna površina države je 301230 km², od katerih 294020 km² predstavlja suho zemljo, 7210 km² pa vode. Vključno z otoki Italija ima obalo in mejo v dolžini 7600 km na Jadranskem, Jonskem, Tirenskem morju 740 km; dolžina meje s Francijo je (488 km), z Avstrijo (430 km), Slovenijo (232 km), s Švico pa 740 km). Ostanek prispevata obe enklavi, San Marino (39 km}}) in Mesto Vatikan ( 3.2 km}).

Apenini tvorijo hrbtenico polotoka, Alpe pa večino njene severne meje, z najvi9šjo točko države na Mont Blancu (4810 m / 15.782 ft).[note 1] Po, najdaljša reka, Italije (652 km / 405 milj), izvira v Alpah na zahodni meji s Francijo in prečka Padansko ravnino na svoji poti do Jadranskega morja. Pet največjih jezer, razvrščenih po velikosti, je:[69] Garda (367,94 km2), Maggiore (212,51 km2, Italija ga deli s Švico), Komsko jezero (145,9 km2), Trazimensko jezero (124,29 km2) in Bolsena (113,55 km2).

Mont Blanc, na francosko-italijanski meji, je najvišja točka v EU

Država se nahaja na stičišču evrazijske in afriške plošče, kar je vzrok za občutno potresno in vulkansko aktivnost. V Italiji se nahaja 14 vulkanov, od katerih so štirje aktivni: Etna (tradicionalno mesto Vulkanove kovačije), Stromboli, Vulcano in Vezuv. Vezuv je edini aktivni vulkan v celinski Evropi in je najbolj znan po izbruhu, ki je uničil Pompeje in Herculanum. Aktivnost vulkanov je ustvarila več otokov in hriboc, in hribi so ga povzročajo vulkanske aktivnosti, in severno-zahodno od Neaplja je dalje najti velika aktivna kaldera, Campi Flegrei .

Čeprav država obsega italijanski polotok in večino južne alpske kotline, nekateri deli italijanskega ozemlja segajo onkraj Alpskega bazena, nekateri otoki pa se nahajajo izven evrazijskega epikontinentalnega pasu. Ta ozemlja so naslednji t.i. comuni : Livigno, Sexten, Innichen, Toblach (delno), Kluže, Trbiž Graun im Vinschgau (delno), ki so vsi del porečja Donave, vode iz Val di Lei pa odtekajo v Ren. Otoka Lampedusa in Lampione se nahajata na afriškiem epikontinentalnem pasu.

Okolje[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Seznam nacionalnih parkov v Italiji  in Seznam regijskih parkih Italije
Zemljevid z narodnimi parki Italije

Po obdobju hitre gospodarske rasti, je trajalo dolgo časa, preden se je Italija soočila s svojimi okoljskimi problemi. Po nekaj izboljšavah se po ekološki trajnosti Italija dandanes uvršča na 84. mesto na svetu[70] Narodni parki pokrivajo približno pet odstotkov države.[71] V zadnjem desetletju je Italija postala ena od vodilnih svetovnih proizvajalcev obnovljive energije; je na četrtem mestu na svetu, kar se sončne energije tiče.[72] [73] in 2010 na šestem mestu za veter.[74] Obnovljivi viri energije danes predstavljajo približno 12% celotne porabe primarne in končne energije v Italiji, za leto 2020 se načrtuje delež 17%.[75]

Gričevje v Toskani.

Onesnaženje zraka pa ostaja resen problem, zlasti v industrializiranem severu, tako da je Italija leta 1990 pri industrijskih emisijah ogljikovega dioksida bila na desetem mestu na svetu.[76] Italija je dvanajsta največja proizvajalka ogljikovega dioksida.[77] [78] Ravni smoga so v sedemdesetih in osemdesetih letih dramatično zmanjšale, tako da se smog pojavlja vse bolj redko in tudi ravni žveplovega dioksida se znižujejo; visoke gostote prometa in zastoji v največjih mestnih območjih so kljub temu dalje vzrok za resne okoljske in zdravstvene težave.[79]

Mnogi vodotoki in predeli obale so onesnaženi zaradi industrijske in kmetijske dejavnosti in zaradi dviganja voda so Benetke zadnja leta redno doživljale poplave. Odpadki iz industrijske dejavnosti se ne odstranjujejo tako, kot to zahtevajo zakoni, zdravje prebivalcev na tako prizadetih območjih je utrpelo trajne okvare, kot se je zgodilo ob Seveso katastrofi. Država je med leti 1963 in 1990 imela več aktivnih jedrskih reaktorjev, vendar je po černobilski katastrofi in po referendumu o tem vprašanju jedrski program bil končan; odločitev je vlada leta 2008 razveljavila in se odločila za gradnjo štirih jedrskih elektrarn s francosko tehnologijo. To odločitev je prekrižal referendum po jedrski nesreči pri Fukušimi.[80]

Posledica krčenja gozdov, nezakonite gradnje in slabe skrbi za zemljišča je bila občutna erozija v vseh gorskih področjih Italije, kar je privedlo do velikih ekoloških nesreč, kot sta bili poplavi Vajont 1963 in Sarno 1998[81] ter 2009 zemeljski plazovi v Messini.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Južna Italija ima mediteransko klimo

.

Glavni članek: Podnebje Italije.

Za raznolikost italijanskega podnebja se je zahvaliti veliki dolžini polotoka in njeni gorati notranjosti. V večini celinskih severnih in osrednjih področij je podnebje vlažno subtropsko do vlažno celinsko in oceansko. Zlasti podnebje na geografskem območju Padske nižine je večinoma celinsko, z ostrimi zimami in vročimi poletji.[82] [83]

Obalna območja Ligurije, Toskane in večina juga na splošno ustreza vzorcu sredozemsko podnebje KÖPPENova klasifikacija podnebja CSA). Razmere na polotoku obalnih območjih polotoka se lahko zelo razlikujejo od vremena v višjih predelih in po dolina notranjosti, predvsem v zimskih mesecih, ko je na višinah ponavadi hladno, mokro, in pogosto zasneženo. Obalne regije imajo blage zime in topla in na splošno suha poletja, pri tem je lahko v nižinskih dolinah v poletnih mesecih precej vroče. Povprečne zimske temperature so od 0 °C v Alpah do 12 °C na Siciliji, povprečne poletne temperature pa se gibljejo od 20 °C do več kot 30 °C.[84]

Politika[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Politika v Italiji.

Na ustavnem referendumu 2. junija 1946 je bila monarhija ukinjena in odtlej je Italija unitarna parlamentarna republika. Predsednik Italijanske republike (Presidente della Repubblica), od leta 2015 dalje trenutno Sergio Mattarella, je vodja države. Predsednika volita za enkratni sedemletni mandat parlament in senat na skupni seji. Italija ima demokratično ustavo v pisni obliki, ki je plod dela ustavodajne skupščine, sestavljene iz predstavnikov vseh protifašističnih sil, ki so prispevali k porazu nacističnih in fašističnih sil v civilni vojni.[85]

Vlada[uredi | uredi kodo]

Italijanska poslanska zbornica na plenarnem zasedanju.

Italija ima parlamentarno vlado, ki temelji na proporcionalnem volilnem sistemu. Parlament je povsem dvodomni: poslanska zbornica (ki se sestaja v Palazzo Montecitorio) in Senat Republike (ki se sestaja v palači Madama), imata enake pristojnosti. Predsednik Sveta ministrov (Presidente del Consiglio dei Ministri), je italijanski predsednik vlade. Predsednika vlade in kabinet imenuje predsednik republike, vendar jim mora parlament z glasovanjem dati zaupnico, da lahko prevzamejo posle. Sedanji predsednik vlade je Matteo Renzi, član Demokratske stranke.

Mesto, ki ga zaseda, je podobno večini drugih parlamentarnih sistemov, vendar ima italijanski premier manj moči kot nekateri njegovi kolegi. Predsednik vlade nima pravice zahtevati razpustitev parlamenta ali odpustiti ministre (to so izključne pravice predsednika republike) in Svet ministrov, ki ima dejansko izvršilno oblast, ga mora z glasovanjem potrditi, da lahko prevzame naloge predsednika vlade.

Posebnost italijanskega parlamenta je, da so v njem zastopani italijanski državljani, ki stalno živijo v tujini: 12 poslancev in 6 senatorjev se voli v štirih prekomorskih volilnih enotah. Poleg tega je za italijanski senat tudi značilno majhno število dosmrtnih senatorjev, ki jih predsednik imenuje "za izjemne domoljubne zasluge na socialnem, znanstvenem, umetniškem ali literarnem področju". Nekdanji predsedniki republike, so po uradni dolžnosti dosmrtni senatorji.

Tri glavne politične stranke Italije so Demokratska stranka, Forza Italia in Gibanje petih zvezd. Na splošnih volitvah 2013 so te tri stranke dobil 579 od skupno 630 sedežev v poslanski zbornici in 294 od skupno 315 v senatu.[86] Večina preostalih sedežev je dobil kratkoživ volilni blok za podporo odhajajočemu predsedniku vlade Montiju, skrajna leva stranka Levica, Ekologija, Svoboda in pa stranke, ki so nastopale na volitvah samo v enem delu Italije: Severna liga, Južnotirolska ljudska stranka, Vallée d'Aoste in Velik i jug. Dne 15. novembra 2013 58 so odpadni poslanci iz stranke Forza Italia ustanovili Novi desni center.

Pravo in kazensko pravosodje[uredi | uredi kodo]

Sodna palača, Rim (Palazzo di Giustizia).

Italijanski pravosodni sistem, ki temelji na rimskem pravu, s prilagoditvami iz Code civil in kasnejših statutov. kasacijsko sodišče je najvišje sodišče v Italiji tako za kazenske kot za civilne tožbe. Ustavno sodišče Italije ( Corte Costituzionale), novost po drugi svetovni vojni, odloča o skladnosti zakonov z ustavo. Od svojih začetkov v sredini 19. stoletja je organizirani kriminal infiltriral družbeno in gospodarsko življenje v mnogih področjih južne Italije; najbolj razvpita je postala pri tem kriminalna organizacija sicilijanske mafije, ki se je kasneje razširili v nekatere tuje države, vključno z ZDA. Dohodki, ki jih ima mafija lahko da znašajo 9%[87] [88] italijanskega BDP.[89]

Poročilo 2009 navaja 610 občin, ki imajo močno prisotnost mafije, v njih živi 13 milijonov Italijanov, proizvedejo pa 14,6% italijanskega BDP.[90] [91] Kalabrijska 'Ndrangheta, danes verjetno najmočnejše kriminalno združenje v Italiji, je že sama odgovorna za 3% italijanskega BDP.[92] Vendar pa je Italija z 0,013 umori na 1,000 ljudi na 47. mestu[93] (v skupini 62 držav) in na 43. mestu pri posilstvih (v skupini 65 držav), kar so relativno nizke vrednosti za razvite države.

Oborožene sile[uredi | uredi kodo]

Lamborghini Gallardo za Polizia di Stato.

Odkrivanje kaznivih dejanj in pregon je v Italiji stvar več policijskih sil, od katerih je pet na državni ravni. The Polizia di Stato (državna policija) je civilna državna policija v Italiji. Poleg odgovornosti v zvezi z nadzorom, raziskavami in pregonom skrbi za avtoceste (Italijansko omrežje hitrih avtocest), in nadzira varnost železnic, mostov in vodnih poti. Karabinjeri je skupno ime za Arma dei Carabinieri, - to je žandarmeriji podoben vojaški korpus s policijskimi nalogami. Karabinjeri so tudi kot vojaška policija za italijanske oborožene sile. Guardia di Finanza (finanćna straža) je organizacija, pod vodstvom ministra za gospodarstvo in finance, z vlogo policije. Zadolžena je za finančno, gospodarsko, sodno in javno varnost. Corpo Forestale dello Stato (državni oddelek za gozdove) je odgovoren za kazenski pregon v italijanskih nacionalnih parkih in gozdovih. Njegove naloge so med drugim preprečevanje krivolova, varstvo zaščitenih živalskih vrst in preprečevanje gozdnih požarov.

Mednarodni odnosi[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mednarodni odnosi Italije.

Italija je ustanovni član Evropske skupnosti, zdaj Evropske unije (EU), in NATO Italija je bila sprejeta v Združene narode leta 1955, in je član in močan zagovornik številnih mednarodnih organizacij, kot so na primer Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Splošni sporazum o carinah in trgovini / Svetovna trgovinska organizacija (GATT / STO), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Svet Evrope in Srednjeevropska pobuda. Nedavno je predsedovala po turnusu mednarodnim organizacijam, kot so Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE), predhodnica OVSE, v letu 1994; G8; in EU v letu 2009 in od julija do decembra 2003.

Italija močno podpira večstransko mednarodno politiko in dejavnosti OZN na področju mednarodne varnosti. Leta 2013 je Italija imela 5296 vojakov v tujini, ki so bili udeleženi pri 33 misijah ZN in Nata v 25 državah sveta.[94] Italija je poslala vojake v podporo mirovnim misijam ZN v naslednja področja: Somalijo, Mozambik in Vzhodni Timor; poleg tega podpira NATO in operacije ZN v Bosni, na Kosovem in Albaniji. Italija ima od februarja 2003 v podporo Operation Enduring Freedom (OEF) več kot 2.000 vojakov v Afganistanu. Italija še vedno podpira mednarodna prizadevanja za obnovo in stabilizacijo Iraka, vendar pa je novembra 2006 umaknila svoj vojaški kontingent okoli 3.200 vojakov in v državi zadržala samo humanitarne delavce in drugo civilno osebje . V avgustu 2006 je Italija poslala v okviru mirovne misije OZN UNIFIL okoli 2450 vojakov v Libanon,[95] Italija je ena od največjih podpornikov palestinske nacionalne oblasti, saj je samo 2013 prispevala 60 milijonov €.[96]

Vojska[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Italijanska vojska.
Italijanska letalonosilka MM Cavour

Italijanska vojska, mornarica, letalske sile in karabinjerji skupaj tvorijo italijanske oborožene sile, ki jim ukazuje vrhovni obrambni svet pod predsedstvom predsednika Italije. Od leta 2005 dalje je služenje vojaškega roka povsem prostovoljno.[97] V 2010 je imela italijanska vojska 293.202 aktivnih članov,[98] od tega so 114.778 karabinjerjev.[99] Italijanski vojaški izdatki v letu 2010 uvrščajo državo na | deseto mesto na svetu, znesek v višini 35,8 milijarde odgovarja 1,7 % nacionalnega BDP. V okviru Natove strategije jedrskega sodelovanja Italija gosti tudi 90 jedrskih bomb ZDA, ki se nahajajo na letališčih v Ghediju in Avianu.[100]

Italijanska vojska je državna obrambna sila, v letu 2008 je štela 109.703. Njena najbolj znana bojna vozila so Dardo pehotno bojno vozilo, Centauro protitankovsko vozilo in Ariete tank, med zrakoplovi je omeniti nedavno v misijah ZN uveden helikopter Mangusto. Prav tako ima na voljo veliko število oklepnih vozil Leopard 1 in M113.

Eurofighter Typhoon italijanskih zračnih sil.

Italijanska mornarica je v letu 2008 imela 35.200 aktivnih vojakov, 85 ladij in 123 letal.[101] Gradi večjo letalonosilko ( Cavour ), nove rušilce, podmornice in večnamenske fregate. Dandanes italijanska mornarica, kot članica zveze NATO, sodeluje v številnih mirovnih operacijah po svetu.

Italijanske zračne sile so leta 2008 imele 43.882 zaposlenih, na voljo je bilo 585 letal, med drugimi 219 napadnih letal in 114 helikopterjev. Kot začasno rešitev in nadomestek za najete Tornado ADV prestreznike je AMI najela 30 F-16 Block 15 ADF in štiri F-16B Block 10 bolne Falcone, z opcijo za dodatna letala kasneje. V prihodnjih letih bo uvedla 121 EF2000 Eurofighter Tajfunov, ki bodo zamenjali najete F-16 Fighting Falcons. Nadaljnje posodobitve so predvidene za Tornado IDS / IDT in AMX floto. Transport zagotavlja flota 22 C-130j in Alenia G.222, 12 od njih se bo nadomestilo z novo razvito različico G.222, ki se imenuje C-27J Spartan.

Karabinjerji, avtonomni vojaški korpus vojske, so orožniki in vojaška policija Italije, skupaj z drugimi policijskimi silami Italije so odgovorni za vojaško in civilno prebivalstvo. Četudi so različne veje karabinjerjev glede na njih funkcijo podložne različnim ministrstvom, so za vzdrževanje javnega reda in varnosti odgovorni do Ministrstvu za notranje zadeve.[102]

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Italija je razdeljena na 20 dežel (it. regione - redžòne); med njimi je pet dežel, ki imajo poseben avtonomni status, na osnovi katerega lahko sprejemajo svojo zakonodajo o nekaterih svojih lokalnih zadevah. Država je dalje razdeljena v 9 posebnih izvenpokrajinskih organov oz. mestnih območij (Città Metropolitane [čità metropolitàne]) in 101 pokrajin (it. provincia - provìnča), ki se dalje delijo v 8047 občin (it. commune - komune). [103]

Italy labelled map.jpg
Dežela Glavno mesto Površina(km²) Prebivalstvo
Abruzzo L'Aquila 10,763 1,331,574
Dolina Aoste Aosta 3,263 128,298
Apulija Bari 19,358 4,090,105
Basilicata Potenza 9,995 576,619
Kalabrija Catanzaro 15,080 1,976,631
Kampanija Neapelj 13,590 5,861,529
Emilia-Romagna Bologna 22,446 4,450,508
Furlanija - Julijska krajina Trst 7,858 1,227,122
Lazio Rim 17,236 5,892,425
Ligurija Genova 5,422 1,583,263
Lombardija Milano 23,844 10,002,615
Marche Ancona 9,366 1,550,796
Molise Campobasso 4,438 313,348
Piedmont Turin 25,402 4,424,467
Sardinija Cagliari 24,090 1,663,286
Sicilija Palermo 25,711 5,092,080
Toskana Firence 22,993 3,752,654
Južna Tirolska Trento 13,607 1,055,934
Umbrija Perugia 8,456 894,762
Veneto Benetke 18,399 4,927,596


Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

NoviFerrari 488 GBT. Italija je eden od največjih proizvajalcev in izvoznikov na svetu.

Italija ima kapitalistično mešano gospodarstvo, ki je tretje po velikosti v evroobmočju in osmo v svetovnem merilu.[104] Država je ustanovni član G7, G8, evroobmočja in OECD.

Italija se šteje za eno najbolj industrializiranih držav sveta in za vodilno v svetovni trgovini in izvozu.[105] [106] [107] Je visoko razvita država, glede na kakovost življenja zaseda 8. mesto na svetu[14] in 25.mesto po indeksu človeškega razvoja. Kljub nedavni svetovni gospodarski krizi ostaja italijanski BDP na prebivalca po kupni moči približno na povprečju EU 27, [108] stopnja brezposelnosti (12,6%) pa je nekoliko nad povprečjem evrskega območja.[109] Država je znana po svoji ustvarjalnosti in inovativnosti,[110] po velikem in konkurenčnem kmetijstvu[111] (Italija je največja proizvajalka vina na svetu),[112] in po svoji vplivni in visoko kakovostni avtomobilski, strojni, prehrambeni, oblikovalni in modni industriji.[113] [114] [115]

Vinogradi v pokrajini Chianti. Italija je največja proizvajalka vina na svetu.

Po velikosti je italijanska industrija na šestem mestu na svetu,[116] značilno zanjo so svetovne multinacionalke, ki jih je manj kot v gospodarstvih primerljive velikosti, in pa številna dinamična mala in srednje velika podjetja, značilno združena v večih industrijskih predelih, ki so hrbtenica italijanske industrije. Rezultat je proizvodni sektor, ki se pogosto osredotoča na izvoz izdelkov za tržno nišo in luksuznih izdelkov in je po eni strani manj sposoben konkurirati na osnovi količine, po drugi strani pa se je z visoko kakovostnimi izdelki sposoben soočiti s konkurenco iz Kitajske in drugih razvijajočih se azijskih gospodarstev..[117]

Država je bila leta 2009 sedma na svetu po izvozu.[118] Najtesnejše trgovinske vezi ima Italija z drugimi državami Evropske unije, ki imajo delež približno 59% njene celotne trgovine. Njene največje stranke v EU so Nemčija (12,9 %), Francija (11,4 %) in Španija (7,4 %).[119] Eno od področij primarnega pomena za italijansko gospodarstvo še naprej turizem: leta 2013 jo je obiskalo 47.7 milijonov tujih gostov; prihodki iz te panoge so znašali v tem letu 43.9 milijard USD, s čimer se je Italija uvrstila na peto mesto na svetu po številu obiskovalcev in na šesto po zaslužku. >[120]

Italija je del monetarne unije, evroobmočja (temno modro), in enotnega trga EU.

Italija je tako del enotnega evropskega trga z več kot 500 milijonov potrošnikov. Številne domače poslovne politične odločitve temeljijo na sporazumih med evropskimi članicami unije (EU) in na zakonodaji EU. Italija je uvedla skupno evropsko valuto, Evro leta 2002.[121] Je članica evroobmočja, ki predstavlja okoli 330 milijonov državljanov. Njeno monetarno politiko določa Evropska centralna banka.

Italijo pa sta zelo težko prizadeli recesija konec prejšnjega stoletja in kasnejša evropske kriza evropskih državnih dolgov, ki zaostrujejo strukturne probleme v državi.[122] Pod črto je po močni rasti BDP 5-6 % na leto med 1950 in 1970,[123] in postopni upočasnitvi v 1980-90 je država od začetka drugega tisočletja praktično stagnirala.[124] [125] Politični napori za oživetje rasti v obliki masivne državne porabe so sčasoma pripeljali do hudega porasta javnega dolga, ki je v letu 2014 znašal več kot 135% BDP, kar Italijo uvršča na drugo mesto v EU - za Grčijo z javnim dolgom 174%.[126] Pri tem je treba vedeti, da je za razliko med Italijo in Grčijo, največji kos italijanskega javnega dolga v rokah njenih državljanov[127] in raven zadolženosti gospodinjstev je veliko nižja od povprečja OECD.[128]

Zevajoči razkorak sever-jug ima velik pomen za socialno-ekonomske probleme.[129] Poudariti je treba ogromno razliko v statističnem dohodku med severnimi in južnimi "komunami".[130] Indeks ekonomske svobode državo uvršča na 86. mesto na svetu[131] zaradi neučinkovite državne birokracije, slabe zaščite lastninskih pravic in visoke stopnje korupcije, visokih davkov in javne porabe, ki predstavlja približno polovico nacionalnega BDP.[132]

Infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Transport v Italiji.
FS' Frecciarossa 1000, hitri vlak z največjo hitrostjo 400 km/h,[133] je najhitrejši vlak v Italiji in Evropi.

Leta 2004 je prometni sektor v Italiji ustvaril promet v višini približno 119.4 milijard in zaposloval 935.700 ljudi v 153.700 podjetjih. Kar se državnega cestnega omrežja tiče, je v letu 2002 je bilo v Italiji 668721 km cest, od tega 6487 km avtocest, ki so v državni lasti in ki jih upravlja privatno podjetje Atlantia. Leta 2005 je bilo prijavljenih 34.667.000 avtomobilov (590 avtomobilov na 1.000 prebivalcev) in 4.015.000 tovornih vozil.[134]

Železniško omrežje, v državni lasti in pod upravo Ferrovie dello Stato, je v 2008 bilo skupaj dolgo Predloga:Pretvoriti, od tega je bilo 11,727 km elektrificiranih, po njem pa je vozilo 4 802 lokomotiv in motornih vlakov.

Omrežje celinskih plovnih poti je 2002 zajemalo 1477 km plovnih rek in kanalov v letu 2002. Leta 2004 je bilo v Italiji na voljo okoli 30 večjih letališč (vključno z dvemi vozlišči, Malpensa International v Milanu in Leonardo da Vinci International v Rimu) in 43 večjih pristanišč (med drugim pristanišče Genoa, ki je največje v držav in drugo največje v Sredozemlju). Leta 2005 je Italija imela na voljo civilno zračni floto približno 389.000 enot in trgovsko floto 581 ladij.[134]

Italija mora uvoziti približno 80 % svojih potreb po energiji.[135] [136] [137]

Znanost in tehnologija[uredi | uredi kodo]

Francesco Redi, ustanovitelj eksperimentalne biologije, znan kot oče moderne parazitologije.[138] [139]
Galileo je znan kot eden od očetov današnje znanosti. [140] [140] [141] [142]

Skozi stoletja je Italija podpirala svojo znanstveno skupnost, ki je zaslužna za številna pomembna odkritja v fiziki in v drugih vedah. Med renesanso so italijanski vsesplošni učenjaki, kot Leonardo da Vinci (1452-1519), Michelangelo (1475-1564) in Leon Battista Alberti (1404-1472) pomembno prispevali na različnih področjih, kot je biologija, arhitektura, gradbeništvo. Galileo Galilei (1564-1642), fizik, matematik in astronom, je igral pomembno vlogo v znanstveni revoluciji. Njegovi dosežki so med drugim ključne izboljšave teleskopa in posledično astronomskih opazovanj, in končno zmagoslavje kopernikanizma nad ptolemajskim modelom. Tudi drugi astronomi, kot sta bila Giovanni Domenico Cassini (1625-1712) in Giovanni Schiaparelli (1835-1910), so bili med očeti številnih pomembnih odkritij o osončju. V matematiki se je Joseph Louis Lagrange (rojen kot Giuseppe Lodovico Lagrangia, 1736-1813) udejstvoval že pred svojim odhodom iz Italije. Fibonacci (c. 1170 – c. 1250), in Gerolamo Cardano (1501-1576) sta zaslužna za temeljne dosežke v matematiki. Svet se ima zahvaliti Luca Pacioliju za osnove računovodstva . Fizik Enrico Fermi (1901-1954), Nobelov nagrajenec, je vodil ekipo v Chicagu, ki je razvila prvi jedrski reaktor in je znan po številnih drugih prispevkih na področju fizike, kot je recimo njegov delež pri razvoju teoriji kvantne mehanike. Številni italijanski fiziki so bili prisiljeni zapustiti Italijo leta 1930 zaradi fašističnih zakonov proti Judom, tako Emilio G. Segre (1905-1989) (ki je odkril elementa tehnecij in astat in antiproton), [143] in Bruno Rossi (1905-1993), pionir na področju kozmičnih žarkov in rentgenske astronomije.

Drugi ugledni fiziki so tudi Amedeo Avogadro (najbolj znan po svojih prispevkih k molekularni teoriji, kot sta Avogadrov zakon in Avogadrova konstanta), Evangelista Torricelli (izumitelj barometra), Alessandro Volta (izumitelj električnega akumulatorja), Guglielmo Marconi (izumitelj radija), Ettore Majorana ( ki je odkril Majoranove fermione, Carlo Rubbia (1984 Nobelova nagrada za fiziko za dela, ki so vodila odkritja delcev W in Z v CERNu). V biologiji je Francesco Redi kot prvi izpodbil teorijo spontane generacije z dokazom, da črvi izvirajo iz mušjih jajčec, in podrobno opisal 180 parazitov; Marcello Malpighi je ustanovitelj mikroskopske anatomije, Lazzaro Spallanzani, dalje, je avtor pomembnih raziskav na področju delovanja teles, razmnoževanja živali in teorije celic. Camillo Golgi, katerega mnogi dosežki vključujejo odkritje Golgijevega kompleksa je utrl pot teoriji o nevronih inRita Levi-Montalcini je odkrila živčni rastni faktor (za to odkritje je leta 1986 dobila Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino). V kemiji je Giulio Natta prejel leta 1963 Nobelovo nagrado za kemijo leta za svoje delo na visokih polimerih. Giuseppe Occhialini je prejel Wolfovo nagrado za fiziko za odkritje pionski ali pi -mezonski razpad leta 1947. Ennio de Giorgi je 1990 prejel Wolfovo nagrado za matematiko za svojo rešitev Bernsteinovega problema o ,minimalnih površinah in 19. Hilbertovega problema o regularnosti rešitev za eliptične parcialne diferencialne enačbe.


Demografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: demografija Italije.
Zemljevid gostote prebivalstva v Italiji

Ob koncu leta 2013 je imela Italija 60.782.668 prebivalcev.[144] Gostota prebivalstva na osnovi tega števila - 202 prebivalca/km2 - je višja kot v večini zahodnoevropskih držav. Vendar pa je porazdelitev prebivalstva zelo neenakomerna. Najgosteje poseljena območja so Padska nižina (kjer živi skoraj polovica prebivalstva) in metropolitanska območja Rima in Neaplja; obširna področja, kot so višja področja Alp in Apeninov, planote Basilicata in otok Sardinija, so zelo redko poseljena.

Prebivalstvo Italije se je v 20. stoletju skoraj podvojilo, vendar je rast bila zelo neenakomerna zaradi obsežnih migracij s podeželja na jugu v industrijska mesta na severu, katerih vzrok je bil italijanski gospodarski čudež v letih 1950-1960. Visoke ravni rodnosti in števila rojstev so trajale do leta 1970. Kasneje so začele dramatično upadati, kar je imelo za posledico hitro staranje prebivalstva. Ob koncu prešnjega stoletja je eden od petih v Italiji bi starejši od 65 let.[145] Vendar pa je v zadnjih letih Italija doživela precejšnjo porast rodnosti.[146] Celokupna stopnja rodnosti se je z rekordno nizke ravni (leta 1995) 1,18 otroka na žensko v letu 2008 dvignila na 1,41.[147] Celokupna rodnost (TFR) bo po pričakovanjih leta 2030 dosegla 1,6-1,8.[148]

Od konca 19. stoletja vse do 1960 je Italija bila država množičnega izseljevanja. V letih 1898 -1914, vrhunskih letih italijanske diaspore, se je vsako leto izselilo približno 750.000 Italijanov.[149] Diasporo je doživelo več kot 25 milijonov Italijanov; gre za največjo množično migracijo sodobnih časih.[150] Dandanes tako živi v tujini več kot 4,1 milijona italijanskih državljanov,[151] najmanj 60 milijonov ljudi popolno ali delno italijanskega rodu živi izven Italije, predvsem v Argentini,[152] Braziliji,[153] Urugvaj,[154] Venezueli,[155] Združene države Amerike,[156] Kanada,[157] Avstralija,[158] in Francija.[159]

Metropolitanske regije[uredi | uredi kodo]

Metropolitansko mesto Area
(km²)
Prebivalstvo
30/09/2014
Rim 5,352 4,336,915
Milano 1,575 3,190,340
Neapelj 1,171 3,128,702
Turin 6,829 2,293,340
Bari 3,821 1,251,004
Firenze 3,514 1,007,435
Bologna 3,702 1,003,027
Genova 1,839 864,008
Benetke 2,462 858,455
Reggio Calabria (načrtovano) 3,183 558,959

Treba je opozoriti na to, da se je ustanovitev metropolitanske regije Reggio Calabria preložila na leto 2016, ker je mestni svet Reggio Calabria bil prežet z mafijo.[160]

Etnične skupine[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Imigracija v Italijo.
Tujci v italiji.jpg
Priseljenci po državi!
Država 2013 [161]
Zastava Romunije Romunija 1,081,400
Zastava Albanije Albanija 495,709
Maroko Maroko 454,773
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska 256,846
Zastava Ukrajine Ukrajina 219,050
Zastava Filipinov Filipini 162,655
Zastava Moldavije Moldavija 149,434

Po letu 1980 je do takrat jezikovno in kulturno homogena družba Italije začela pritegovati velike tokove tujih priseljencev.[162] Danes gre za približno 4,9 milijona tujih rezidentov,[163] kar predstavlja približno 8,1% celotnega prebivalstva, med njimi več kot pol milijona otrok, rojenih v Italiji s tujim staršem - drugi generaciji priseljencev, izključeni so pri tem tuji državljani, ki so naknadno pridobili italijansko državljanstvo; v letu 2008 53.696 oseb.[164]

Uradne številke tudi ne vključujejo nezakonitih priseljencev, katerih število je zelo težko določiti; v letu 2008 se njih število ceni na najmanj 670.000.[165] Po padcu berlinskega zidu in po nedavnih širitvah Evropske unije so glavni valovi priseljencev izvirali iz nekdanjih socialističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope ( zlasti Romunije, Albanije, Ukrajine in Poljske). Drugo najpomembnejše področje priseljevanja v Italiji je vedno bila sosednja Severna Afrika o (predvsem Maroko, Egipt in Tunizija), z visokimi števili kot posledico arabske pomladi. Poleg tega v zadnjih letih narašča migracija+ iz Daljnega vzhoda (predvsem iz Kitajske[166] in Filipinov) ter Latinske Amerike.

Trenutno je približno en milijon romunskih državljanov (približno ena desetina med njimi so Rom[167] ) uradno registriranih v Italiji, tako da gre za najpomembnejšo posamezno državo izvora, sledijo Albanci in Maročani s približno 500.000 ljudi vsak. Število neregistriranih Romunov je težko oceniti, ocena iz 2007 govori o pol milijona ali več.[168][note 2]}

Konec desetletja 1990-2000 so bili v Italiji živeči tujci: iz Evrope (54%), Afrike (22%), Azije (16%), obeh Amerik (8%) in Oceanije (0,06%) . Porazdelitev priseljencev po Italiji je zelo neenakomerna: 87 % priseljencev živi v severnih in osrednjih delih države (najbolj ekonomsko razvitih območjih), v južni polovici polotoka jih živi je 13 %.


Jeziki[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Jeziki Italije in Italijanski jezik.
Geografska razdelitev italijanskega jezika v svetu:       materni jezik       drugotni ali ne-uradni jezik       Italijanske manjšine

Uradni jezik Italije je italijanščina.[170] Po oceni ima 64 milijonov italijanščino za materni jezik,[171] [172] [173] skupno število italijansko govorečih, skupaj s tistimi, ki jim je drugi jezik, pa je približno 85 milijonov.[174] Italija ima številne regionalne dialekte,[175] vendar pa so se vzporedno z razvojem državnega sistema izobraževanja razlike v jeziku, ki se govori po državi, v 20. stoletju zmanjšale. V petdesetih in šestdesetih letih je prišlo do dodatnega poenotenja, zaradi gospodarske rasti in vzpona množičnih medijev in televizije (državna radiotelevizija RAI pomagala oblikovati standardno italijanščino)

Več manjšinskih jezikov je pravno priznanih: Albanščina, Katalonščina, nemščina, grščina, slovenščina, hrvaščina, francoščina, Franko-provansalski jezik, furlanščina, ladinščina, okcitanščina in sardinščina (Zakon št. 482 z dne 15. decembra 1999).[176] Francoščina je so-uradni jezik v Valle d'Aosta - čeprav je v resnici Franko-provansalščina bolj pogosta.[177] Nemšščina ima isti status v Južni Tirolski, poleg nje pa, vsaj v nekaterih delih te pokrajine in v nekaterih delih sosednjega Trentina, ladinščina. Slovenščina je uradni jezik v pokrajinah Trst, Gorica in Udine.

Zaradi občutnega priseljevanja zadnja leta ima Italija številne prebivalce, katerih materni jezik ni italijanščina. Po italijanskem Nacionalnem inštitutu za statistiko je romščina najpogostejši materni jezik med tujimi prebivalci v Italiji: skoraj 800.000 ljudi govori kot prvi jezik romščino (21,9% vseh tujih prebivalcev, starih 6 let in več). Drugi prevladujoči materni jeziki so arabščina (govori jo več kot 475.000 ljudi; 13,1% tujih prebivalcev), albanščina (380.000 oseb) in španščina (255.000 ljudi). Drugi jeziki v Italiji so med drugim ukrajinščina, Hindi, poljščina in tamilščina .[178]

Vera[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vera v Italiji.

Rimokatoliška vera je daleč največja vera v državi, čeprav katolicizem ni več uradna državna religija.[179] V letu 2010 je delež Italijanov, ki se istovetijo s katoliško vero, znašal 81,2 %.[180]

Sveti sedež je osrednja vlada Rimskokatoliške cerkve, pod njegovim okriljem se nahajajo različne, za upravo cerkve bistvene kurije. S stališča mednarodnega prava je Sveti sedež suverena država, pod vodstvom papeža, s katero druge samostojne države sklenjene vzdržujejo diplomatske odnose .[181] [182] Pogosto napačno imenovan "Vatikan" Sveti sedež ni isto kot Vatikanska mestna država, ki je nastala šele leta 1929; začetki Svetega sedeža segajo v zgodnje krščanske dobe. Ambasadorji so uradno ni akreditirani pri "Svetem sedežu" in pri Vatikanski mestni državi, in papeški predstavniki v drugih državah in mednarodnih organizacijah so predstavniki Svetega sedeža, in ne Vatikanske mestne države.

Manjšinske krščanske vere v Italiji so med drugim pravoslavne, valdezijanske in protestantske skupnosti. Po oceni je v letu 2011 v Italiji živelo 1,5 milijona pravoslavnih kristjanov, ali 2,5 % prebivalstva;[183] 0,5 milijona binkoštnih in evangeličanov (od tega so 0,4 milijona članov božjih skupnosti), 235685 Jehovinih prič,[184] 30,000 valdezijancev,[185] 25,000 adventistov, 22,000 svetnikov poslednjih dni, 15,000 Baptistov (in okoli 5,000 Svobodnih baptistov), 7,000 Luterancev, 4,000 Metodistov (povezanih z Valdezijansko cerkvijo).[186]

Ena od najstarejših, v Italiji uveljavljenih manjšinskih veroizpovedi je judovstvo, Judje, ki so živeli v starodavnem Rimu že pred Kristusovim rojstvom. Stoletja dolgo so Judje, izgnani iz drugih držav, predvsem Španije, bili dobrodošči v Italiji. Vendar pa je v Holokavstu približno 20 % italijanskih Judov je izgubilo življenje.[187] Zaradi tega pomora in izseljevanja ki pred in po drugi svetovni vojni, je v Italiji ostala le majhna skupnost okrog 28.400 Judov.[188]

Vse večje priseljevanje zadnjih dveh desetletij je spremljalo vse večje število nekrščanskih ver. V letu 2010 je v Italiji živelo 1,6 milijona muslimanov, kar pomeni 2,6 odstotka prebivalstva.[189] Poleg tege je najti več kot 200.000 privrženci veroizpovedi s poreklom iz indijske podceline, med njimi kakih 70.000 Sikhov z 22 hurdawarami po vsej državi,[190] 70,000 Hindujcev in 50,000 budistov.[191] Leta 2005 je v Italiji po oceni živelo 4,900 Bahá'íjev.[192]

Italijanska država, kot ukrep za zaščito verske svobode, odvaja delež dohodnine priznanih verskim skupnostim, v skladu z režimom "Osem na tisoč" (Otto promila). Donacije so dovoljene za krščanske, judovske, budistične in hindujske skupnosti; islam pa je še vedno izključen, ker muslimanske skupnosti še ni podpisale konkordata z italijansko državo.[193] Zavezanci, ki religij ne želijo financirati, prispevajo svoj delež v državni sistem blaginje. [194]

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Izobraževanje v Italiji.
Bolonjska Univerza, ustanovljena leta 1088, je najstarejša akademska institucija na svetu.

Izobraževanje v Italiji je brezplačno in obvezno za starosti 6-16,[195] sestavlja ga petih faz: vrtec (Scuola dell'infanzia), osnovna šola (Scuola Primaria),nižja srednja šola] (Scuola secondaria di primo grado), srednja šola (Scuola secondaria di secondo grado) in univerza ( Università ).[196] "Scuole superiori" so neodvisne institucije podobne francoskim Grandes écoles, ki zagotavljajo višjo stopnjo izobraževanja in raziskav v obliki tečajev univerzitetnega tipa ali pa imajo za cilj na podiplomski ali post-doktorski ravni.

Univerza Sapienza v Rimu je po številu vpisanih največja univerza v Evropi.[197]

Italija gosti široko paleto univerz, šol in akademij. Univerza v Bologni, ustanovljena leta 1088, je verjetno najstarejša na svetu.[198] Leta 2009 jed bolonjska Univerza (ranking lista univerz po Timesu bila edina italijanska izobra#evalna ustanova med prvih 200 univerz na svetu. Milanska [Univerza Bocconi]] se (zlasti zaradi svojega programa MBA) na lestvici WSJ nahaja na 17. mestu po priljubljenosti med večjimi mednarodnimi podjetji.[199] Bocconi je tudi Forbes uvrstil na prvo mesto na svetu v kategoriji "Kaj dobite za svoj denar".[200] Maja 2008 je Bocconi na listi Financial Times prehitel več slovitih poslovnih šol in se uvrstil na mesto 5 v Evropi in na mesto 15 na svetu.[201]

Med vrhunske univerze in politehnike spada tudi Politecnico di Milano, ki je leta 2011 bila na 48. mestu na svetu med tehničnimi univerzami, [202]), the University of Rome La Sapienza (which in 2005 was Europe's 33rd best university, [203] na 5o. mestu v Evropi in na 150. mestu na svetu med univerzami.[204] Leta 2013 je po Centru za svetovne uvrstitve univerz Univerza Sapienza v Rimu bila na 62.mestu na svetu i na prvem mestu v Italiji.[205]) in Milanska univerza (katere raziskovalne in izobraževalne aktivnosti so po dolgih letih razcveta začele dobivati mednarodna priznanja). Univerza je edina italijanska članica Lige evropskih raziskovalnih univerz (LERU), skupine okoli dvajsetih raziskovalno intenzivnih evropskih univerz. Dosgla je tudi druga odličja, kot je 1.mesto v Italiji in sedmo mesto v Evropi (lestica Universiteit Leiden).

Po National Science Indicators (1981-2002), to je po podatkovni bazi člankov in njih citatov za več kot 90 držav, ki jo vzdržuje Research Services Group, je Italija nadpovprečno močna (v smislu števila člankov z vsaj enim avtorjem iz Italije) v vesoljski znanosti (9,75% od prispevkov po svetu izvira iz Italije), matematiki (5,51 %), računalništvu, nevroloških znanostih in fiziki; najnižja, vendar še vedno nekoliko nad svetovnim povprečjem, je plodnost italijanske znanosti videti v družboslovju, psihologiji in psihiatriji, ter ekonomiji in poslovnih vedah.[206]

Zdravje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zdravstvo v Italiji.
Bolnišnica v Trentu. Južna Tirolska je regija z najbolj učinkovitim zdravstvom

Italijanska država ima univerzalen sistem javnega zdravstvenega varstva od leta 1978 dalje.[207]

Slovenci in Slovani v Italiji[uredi | uredi kodo]

V Italiji živi, poleg poznane skupnosti Slovencev, še ena skupnost Slovanov: Moliški Hrvati, potomci Hrvatov, ki so se preselili na današnje področje v 15. stoletju.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

Opombe:

  1. ^ Official French maps show the border detouring south of the main summit, and claim the highest point in Italy is Mont Blanc de Courmayeur (4,748 m), but these are inconsistent with an 1861 convention and topographic watershed analysis.
  2. ^ According to Mitrica, an October 2005 Romanian report estimates that 1,061,400 Romanians are living in Italy, constituting 37% of 2.8 million immigrants in that country [169] vendar pa ni jasno, od kod ocena in kako resno jo jemati.

Sklici:

  1. ^ "Istat - Monthly demographic balance (January–May 2007)" (v angleščini). Istituto Nazionale di Statistica. Pridobljeno dne 2008-01-17. 
  2. ^ Search the agreements database Council of the European Union (pridobljeno 13.10.2013).
  3. ^ Italy: The World Factbook Central Intelligence Agency (pridobljeno 13.10.2013).
  4. ^ "Country names". 
  5. ^ "BBC News - Italy profile - Facts". BBC News. 
  6. ^ "Maltempo, è emergenza su tutto lo Stivale. Si cercano due dispersi". RomagnaOggi. 
  7. ^ "L'Italia vista dallo spazio: lo stivale illuminato di notte è uno spettacolo". Tgcom24. 4.8.2014. 
  8. ^ "Human Development Report 2014 – "Sustaining Human Progress: Reducing Vulnerabilities and Building Resilience"". HDRO (Human Development Report Office) United Nations Development Programme. Pridobljeno dne 2.7.2014. 
  9. ^ "World Economic Outlook Database, April 2015". 
  10. ^ Sée, Henri. "Modern Capitalism Its Origin and Evolution". University of Rennes. Batoche Books. Pridobljeno dne 29.8.2013. 
  11. ^ "Unification of Italy". Library.thinkquest.org. 4.4.2003. Pridobljeno dne 19.11.2009. 
  12. ^ "The Italian Colonial Empire". All Empires. Pridobljeno dne 17.6.2012. "na vrhuncu , tik pred drugo svetovno vojno, je italijanski imperij obsegal ozemlja, na katerih se danes nahajajo Italija, Albanija, Rodos, Dodekanez, Libija, Etiopija, Eritreja, ⅔ Somalije in majhna koncesija v Tientsinu na Kitajskem" 
  13. ^ http://globalmakeover.com/sites/economicreconstruction.com/static/JonRynn/FirstChapterDissertation.pdf
  14. ^ 14,0 14,1 The Economist Intelligence Unit’s quality-of-life index, Economist, 2005
  15. ^ "Report for Selected Countries and Subjects". Imf.org. 16 April 2013. Pridobljeno dne 17 April 2013. 
  16. ^ "CIA World Factbook, Budget". Cia.gov. Pridobljeno dne 26 January 2011. 
  17. ^ "The world's largest economies: 1990 vs. 2011". Business Insider. Pridobljeno dne 30 November 2014. 
  18. ^ "Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni. Politični, družbeni in gospodarski vpliv države v Evropi ustreza njeni vlogi pomembne regionalne sile."Gl. Italija: Priročnik o pravosodnem sistemu in o politiki države". "Vol. 1 (Washington, D.C.: International Business Publications, 2009), p. 9.
  19. ^ Verbeek, Bertjan; Giacomello, Giampiero (2011). Italy's foreign policy in the twenty-first century : the new assertiveness of an aspiring middle power. Lanham, Md.: Lexington Books. ISBN 9780739148686.  |accessdate= zahteva |url= (pomoč)
  20. ^ Beretta, Silvio; Berkofsky, Axel; Rugge, Fabio (2012). Italy and Japan - how similar are they?  : a comparative analysis of politics, economics, and international relations. Berlin: Springer. str. 329–346. ISBN 8847025672.  |accessdate= zahteva |url= (pomoč)
  21. ^ "Operation Alba may be considered one of the most important instances in which Italy has acted as a regional power, taking the lead in executing a technically and politically coherent and determined strategy." See Federiga Bindi, Italy and the European Union (Washington, D.C.: Brookings Institution Press, 2011), p. 171.
  22. ^ "Bilateralno gospodarsko sodelovanje z Avstrijo". Veleposlaništvo Republike Slovenije, Dunaj. Pridobljeno dne 16.2.2015. 
  23. ^ "Izvozno okno: Bilateralni ekonomski odnosi Italije s Slovenijo". Agencija Spirit. Pridobljeno dne 16.7.2015. 
  24. ^ Alberto Manco, Italia. Disegno storico-linguistico, 2009, Napoli, L'Orientale, ISBN 978-88-95044-62-0
  25. ^ OLD, p. 974: "first syll. naturally short (cf. Quint.Inst.1.5.18), and so scanned in Lucil.825, but in dactylic verse lengthened metri gratia."
  26. ^ J.P. Mallory and D.Q. Adams, Encyclopedia of Indo-European Culture (London: Fitzroy and Dearborn, 1997), 24.
  27. ^ Dionysius of Halicarnassus, Roman Antiquities, 1.35, on LacusCurtius
  28. ^ Aristotle, Politics, 7.1329b, on Perseus
  29. ^ Thucydides, The Peloponnesian War, 6.2.4, on Perseus
  30. ^ Pallottino, M., History of Earliest Italy, trans. Ryle, M & Soper, K. in Jerome Lectures, Seventeenth Series, p. 50
  31. ^ Kluwer Academic / Vgradni Publishers 2001, ch. 2. ISBN 0-306-46463-2.
  32. ^ The Mycenaeans and Italy: the archaeological and archaeometric ceramic evidence, University of Glasgow, Department of Archaeology
  33. ^ Emilio Peruzzi, Mycenaeans in early Latium, (Incunabula Graeca 75), Edizioni dell'Ateneo & Bizzarri, Roma, 1980
  34. ^ Gert Jan van Wijngaarden, Use and Appreciation of Mycenaean Pottery in the Levant, Cyprus and Italy (1600–1200 B.C.): The Significance of Context, Amsterdam Archaeological Studies, Amsterdam University Press, 2001
  35. ^ Bryan Feuer, Mycenaean civilization: an annotated bibliography through 2002, McFarland & Company; Rev Sub edition (2 March 2004)
  36. ^ Richard, Carl J. (2010). Why we're all Romans : the Roman contribution to the western world (1st pbk. izd.). Lanham, Md.: Rowman & Littlefield. str. xi–xv. ISBN 0742567796. 
  37. ^ Sarris, Peter (2011). Empires of faith : the fall of Rome to the rise of Islam, 500 - 700. (1st. pub. izd.). Oxford: Oxford UP. str. 118. ISBN 0199261261. 
  38. ^ Nolan, Cathal J. (2006). The age of wars of religion, 1000-1650 : an encyclopedia of global warfare and civilization (1. publ. izd.). Westport (Connecticut): Greenwood Press. str. 360. ISBN 031333045X. 
  39. ^ Jones, Philip (1997). The Italian city-state : from Commune to Signoria. Oxford: Clarendon Press. str. 55–77. ISBN 978-0198225850. 
  40. ^ Lane, Frederic C. (1991). Venice, a maritime republic (4. print. izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. str. 73. ISBN 080181460X. 
  41. ^ Ali, Ahmed Essa with Othman (2010). Studies in Islamic civilization : the Muslim contribution to the Renaissance. Herndon, VA: International Institute of Islamic Thought. str. 38–40. ISBN 156564350X. 
  42. ^ Stéphane Barry and Norbert Gualde, "The Biggest Epidemics of History" (La plus grande épidémie de l'histoire), in L'Histoire n° 310, June 2006, pp. 45–46
  43. ^ "Plague od dne October 2010[slepa povezava] ". Brown University.
  44. ^ Jensen 1992, p. 64.
  45. ^ Strathern, Paul The Medici: Godfathers of the Renaissance (2003)
  46. ^ Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo: Mysteries of Medici Chapel, SLOVO, Moscow, 2006. ISBN 5-85050-825-2
  47. ^ Encyclopædia Britannica, Renaissance, 2008, O.Ed.
  48. ^ Har, Michael H. History of Libraries in the Western World, Scarecrow Press Incorporate, 1999, ISBN 0-8108-3724-2
  49. ^ Norwich, John Julius, A Short History of Byzantium, 1997, Knopf, ISBN 0-679-45088-2
  50. ^ Karl Julius Beloch, Bevölkerungsgeschichte Italiens, volume 3, pp. 359–360.
  51. ^ Thomas James Dandelet, John A. Marino (2007). Spain in Italy: politics, society, and religion 1500–1700. Leiden: Koninklijke Brill. ISBN 978-90-04-15429-2. 
  52. ^ Galasso, Giuseppe (1972). Storia d'Italia 1: I caratteri originali. Turin: Einaudi. str. 509–10. 
  53. ^ Napoleon Bonaparte, "The Economy of the Empire in Italy: Instructions from Napoleon to Eugène, Viceroy of Italy," Exploring the European Past: Texts & Images, Second Edition, ed. Timothy E. Gregory (Mason: Thomson, 2007), 65–66.
  54. ^ Mack Smith, Denis (1997). Modern Italy; A Political History. Ann Arbor: The University of Michigan Press. ISBN 0-472-10895-6
  55. ^ (Bosworth (2005), pp. 49.)
  56. ^ Burgwyn, H. James: Italian foreign policy in the interwar period, 1918–1940. Greenwood Publishing Group, 1997. Page 4. ISBN 0-275-94877-3
  57. ^ Schindler, John R.: Isonzo: The Forgotten Sacrifice of the Great War. Greenwood Publishing Group, 2001. Page 303. ISBN 0-275-97204-6
  58. ^ Mack Smith, Denis: Mussolini. Knopf, 1982. Page 31. ISBN 0-394-50694-4
  59. ^ Mortara, G (1925). La Salute pubblica in Italia durante e dopo la Guerra. New Haven: Yale University Press. 
  60. ^ "Italijanska taborišča niso bila milejša od nemških". Primorske novice. 29. marec 2013. Pridobljeno dne 17.7.2015. 
  61. ^ "Italy – Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. Pridobljeno dne 2.8.2010. 
  62. ^ "Pirjevec: Fojbe so bile zlorabljene v propagandi proti nam". Planet SiOL.NET. 7.3.2012. Pridobljeno dne 17.7.2015. 
  63. ^ Adrian Lyttelton (editor), "Liberal and fascist Italy, 1900–1945", Oxford University Press, 2002. pp. 13
  64. ^ Damage Foreshadows A-Bomb Test , 1946/06/06 (1946). Universal Newsreel. 1946. Pridobljeno dne 22 February 2012. 
  65. ^ "Italia 1946: le donne al voto, dossier a cura di Mariachiara Fugazza e Silvia Cassamagnaghi" (PDF). Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  66. ^ "Commissione parlamentare d'inchiesta sul terrorismo in Italia e sulle cause della mancata individuazione dei responsabili delle stragi (Parliamentary investigative commission on terrorism in Italy and the failure to identify the perpetrators)" (v italijanščini). 1995. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 August 2006. Pridobljeno dne 2 May 2006. 
  67. ^ (v angleščini) / (v italijanščini) / (v francoščini) /(v nemščini) "Secret Warfare: Operation Gladio and NATO's Stay-Behind Armies". Swiss Federal Institute of Technology / International Relation and Security Network. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 April 2006. Pridobljeno dne 2 May 2006. 
  68. ^ "Clarion: Philip Willan, Guardian, 24 June 2000, page 19". Cambridgeclarion.org. 24 June 2000. Pridobljeno dne 24 April 2010. 
  69. ^ "Morphometric and hydrological characteristics of some important Italian lakes". Largo Tonolli 50, 28922 Verbania Pallanza: Istituto per lo Studio degli Ecosistemi. Pridobljeno dne 3 March 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  70. ^ "Italy – Environment". Dev.prenhall.com. Pridobljeno dne 2 August 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  71. ^ "National Parks in Italy". Parks.it. 1995–2010. Pridobljeno dne 15 March 2010. 
  72. ^ REN21 (15 July 2010). "Renewables 2010 Global Status Report". REN21. Pridobljeno dne 16 July 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  73. ^ "Photovoltaic energy barometer 2010 – EurObserv’ER". Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  74. ^ "World Wind Energy Report 2010" (PDF). Report. World Wind Energy Association. February 2011. Pridobljeno dne 8 August 2011. 
  75. ^ wwea
  76. ^ "Italy – Environment". Encyclopedia of the Nations. Pridobljeno dne 7 April 2010. 
  77. ^ United Nations Statistics Division, Millennium Development Goals indicators: Carbon dioxide emissions (Predloga:CO2), thousand metric tons of Predloga:CO2 (collected by CDIAC)
  78. ^ Human-produced, direct emissions of carbon dioxide only. Excludes other greenhouse gases; land-use, land-use-change and forestry (LULUCF); and natural background flows of Predloga:CO2 (See also: Carbon cycle)
  79. ^ [1] od dne August 2010[slepa povezava]
  80. ^ Duncan Kennedy (14 June 2011). "Italy nuclear: Berlusconi accepts referendum blow". Bbc.co.uk. Pridobljeno dne 20 April 2013. 
  81. ^ Nick Squires (2 October 2009). "Sicily mudslide leaves scores dead". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 2 October 2009. 
  82. ^ Adriana Rigutti, Meteorologia, Giunti, p, 95, 2009.
  83. ^ Thomas A. Blair, Climatology: General and Regional, Prentice Hall pages 131–132
  84. ^ "Climate Atlas of Italy". Network of the Air Force Meteorological Service. Pridobljeno dne 30 September 2012. 
  85. ^ Smyth, Howard McGaw Italy: From Fascism to the Republic (1943–1946) The Western Political Quarterly vol. 1 no. 3 (pp. 205–222), September 1948
  86. ^ "Elezioni politiche 2013 ,Riepilogo Nazionale". Il Sole 24 Ore. Pridobljeno dne 6 December 2014. 
  87. ^ Claudio Tucci (11 November 2008). "Confesercenti, la crisi economica rende ancor più pericolosa la mafia". Confesercenti (Italian). Ilsole24ore.com. Pridobljeno dne 21 April 2011. 
  88. ^ Nick Squires (9 January 2010). "Italy claims finally defeating the mafia". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 21 April 2011. 
  89. ^ Kiefer, Peter (22 October 2007). "Mafia crime is 7% of GDP in Italy, group reports". The New York Times. Pridobljeno dne 19 April 2011. 
  90. ^ Maria Loi (1 October 2009). "Rapporto Censis: 13 milioni di italiani convivono con la mafia". Censis (Italian). Antimafia Duemila. Pridobljeno dne 21 April 2011.  od dne January 2014[slepa povezava]
  91. ^ Kington, Tom (1 October 2009). "Mafia's influence hovers over 13m Italians, says report". The Guardian (London). Pridobljeno dne 5 May 2010. 
  92. ^ ANSA (14 March 2011). "Italy: Anti-mafia police arrest 35 suspects in northern Lombardy region". adnkronos.com. Mafia Today. Pridobljeno dne 21 April 2011. 
  93. ^ "Crime Statistics > Murders (per capita) (most recent) by country". NationMaster.com. Pridobljeno dne 4 April 2010. 
  94. ^ "MISSIONI/ATTIVITA’ INTERNAZIONALI DAL 01.10.2013 AL 31.12.2013 - SITUAZIONE AL 11.12.2013". Italian Ministry of Defence. Pridobljeno dne 27 January 2014. 
  95. ^ "Italian soldiers leave for Lebanon Corriere della Sera, 30 August 2006
  96. ^ "Italy donates 60 million euros to PA". Ma'an News Agency. 4 September 2013. Pridobljeno dne 27 January 2014. 
  97. ^ "Law n°226 of August 23, 2004". Camera.it. Pridobljeno dne 13 July 2012. 
  98. ^ "The Military Balance 2010", pp. 141–145. International Institute for Strategic Studies, 3 February 2010.
  99. ^ Italian Ministry of Defence. "Nota aggiuntiva allo stato di previsione per la Difesa per l'anno 2009" (Italian). Pridobljeno dne 11 July 2014. 
  100. ^ Hans M. Kristensen / Natural Resources Defense Council (2005). "NRDC: U.S. Nuclear Weapons in Europe – part 1" (PDF). Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  101. ^ "Marina Militare (Italian military navy website)" (Italian). Marina.difesa.it. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  102. ^ "The Carabinieri Force is linked to the Ministry of Defence". Carabinieri. Pridobljeno dne 14 May 2010. 
  103. ^ "Codici comuni, province e regioni". www.istat.it (Italian). Pridobljeno dne 24 May 2015. 
  104. ^ International Monetary Fund (IMF), World Economic Outlook (WEO) Database- GDP Nominal 2010 to 2019, imf.org, April 2015 Edition
  105. ^ Sensenbrenner, Frank; Arcelli, Angelo Federico. "Italy's Economy Is Much Stronger Than It Seems". The Huffington Post. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  106. ^ Dadush, Uri. "Is the Italian Economy on the Mend?". Carnegie Europe. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  107. ^ "Doing Business in Italy: 2014 Country Commercial Guide for U.S. Companies". United States Commercial Service. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  108. ^ "GDP per capita in the Member States ranged from 47% to 271% of the EU27 average in 2012". Eurostat. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  109. ^ "Euro area unemployment rate at 11.5%". Eurostat. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  110. ^ "The Global Creativity Index 2011". Martin Prosperity Institute. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  111. ^ Aksoy, M. Ataman; Ng, Francis. "The Evolution of Agricultural Trade Flows". The World Bank. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  112. ^ Pisa, Nick (12 June 2011). "Italy overtakes France to become world's largest wine producer". The Telegraph. Pridobljeno dne 17 August 2011. 
  113. ^ "Automotive Market Sector Profile - Italy". The Canadian Trade Commissioner Service. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  114. ^ "Data & Trends of the European Food and Drink Industry 2013-2014". FoodDrinkEurope. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  115. ^ "Italy fashion industry back to growth in 2014". Reuters. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  116. ^ "Manufacturing, value added (current US$)". access in 20 February 2013.
  117. ^ "Knowledge Economy Forum 2008: Innovative Small And Medium Enterprises Are Key To Europe & Central Asian Growth". The World Bank. 19 May 2005. Pridobljeno dne 17 June 2008. 
  118. ^ "2010 Press Releases – Trade to expand by 9.5% in 2010 after a dismal 2009, WTO reports – Press/598". WTO. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  119. ^ "CIA – The World Factbook". CIA. Pridobljeno dne 26 January 2011. 
  120. ^ "UNWTO Tourism Highlights 2013 Edition". United Nations World Tourism Organization. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  121. ^ Taylor Martin, Susan (28 December 1998). "On Jan. 1, out of many arises one Euro". St. Petersburg Times. str. National, 1.A. 
  122. ^ Orsi, Roberto. "The Quiet Collapse of the Italian Economy". The London School of Economics. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  123. ^ Nicholas Crafts, Gianni Toniolo (1996). Economic growth in Europe since 1945. Cambridge University Press. str. 428. ISBN 0-521-49627-6. 
  124. ^ Balcerowicz, Leszek. "Economic Growth in the European Union". The Lisbon Council. Pridobljeno dne 8 October 2014. 
  125. ^ ""Secular stagnation" in graphics". The Economist. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  126. ^ "Government debt increased to 93.9% of GDP in euro area and to 88.0% in EU28". Eurostat. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  127. ^ "Could Italy Be Better Off than its Peers?". CNBC. 18 May 2010. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  128. ^ "Household debt and the OECD's surveillance of member states". OECD Economics Department. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  129. ^ "Oh for a new risorgimento". The Economist. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  130. ^ Map of Italian "comuni"'s economy (click to enlarge and get details)
  131. ^ "2014 Index of Economic Freedom". Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  132. ^ "Index of Economic Freedom". The Heritage Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 May 2008. Pridobljeno dne 4 November 2008. 
  133. ^ "Frecciarossa 1000 in Figures". Ferrovie dello Stato Italiane. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  134. ^ 134,0 134,1 European Commission. "Panorama of Transport" (PDF). Pridobljeno dne 3 May 2009. 
  135. ^ "Energy imports, net (% of energy use)". World Bank. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  136. ^ Eurostat. "Energy, transport and environment indicators". Pridobljeno dne 10 May 2009. 
  137. ^ Eurostat. "Panorama of energy". Pridobljeno dne 10 May 2009. 
  138. ^ Roncalli Amici R (2001). "The history of Italian parasitology". Veterinary Parasitology 98 (1–3): 3–10. doi:10.1016/S0304-4017(01)00420-4. PMID 11516576. 
  139. ^ Mehlhorn H (2008). "Encyclopedia of Parasitology, Volumes 1-2". Veterinary Parasitology (3 izd.) (Springer-Verlag). str. 610. ISBN 3540489940. 
  140. ^ 140,0 140,1 Weidhorn, Manfred (2005). The Person of the Millennium: The Unique Impact of Galileo on World History. iUniverse. str. 155. ISBN 0-595-36877-8. 
  141. ^ Finocchiaro (2007)
  142. ^ "Galileo and the Birth of Modern Science, by Stephen Hawking, American Heritage's Invention & Technology, Spring 2009, Vol. 24, No. 1, p . 36
  143. ^ Lucia Orlando, "Physics in the 1930s: Jewish Physicists' Contribution to the Realization of the" New Tasks" of Physics in Italy." Historical studies in the physical and biological sciences (1998): 141-181. v JSTOR
  144. ^ "National demographic balance, 2013". Istat. Pridobljeno dne 1 October 2014. 
  145. ^ EUROSTAT. "Ageing characterises the demographic perspectives of the European societies – Issue number 72/2008". Pridobljeno dne 28 April 2009. 
  146. ^ ISTAT. "Crude birth rates, mortality rates and marriage rates 2005–2008" (v italijanščini). Pridobljeno dne 10 May 2009. 
  147. ^ ISTAT. "Average number of children born per woman 2005–2008" (v italijanščini). Pridobljeno dne 3 May 2009. 
  148. ^ "Previsioni della popolazione, 2011 - 2065, dati al 1° gennaio". Demo.istat.it. Pridobljeno dne 12 March 2013. 
  149. ^ "Causes of the Italian mass emigration". ThinkQuest Library. 15 August 1999. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 July 2009. Pridobljeno dne 11 August 2014. 
  150. ^ Favero, Luigi e Tassello, Graziano. Cent'anni di emigrazione italiana (1861 - 1961) Introduction
  151. ^ Statistiche del Ministero dell'Interno
  152. ^ Lee, Adam (3 April 2006). "Unos 20 millones de personas que viven en la Argentina tienen algún grado de descendencia italiana" (Spanish). Pridobljeno dne 27 June 2008. 
  153. ^ Consulta Nazionale Emigrazione. Progetto ITENETs – “Gli italiani in Brasile”; pp. 11, 19 . Retrieved 10 September 2008.
  154. ^ "Ethnic origins, 2006 counts, for Uruguay, provinces and territories – 20% sample data". 
  155. ^ Santander Laya-Garrido, Alfonso. Los Italianos forjadores de la nacionalidad y del desarrollo economico en Venezuela. Editorial Vadell. Valencia, 1978
  156. ^ American FactFinder, United States Census Bureau. "U.S Census Bureau – Selected Population Profile in the United States". American FactFinder, United States Census Bureau. Pridobljeno dne 30 May 2011.  od dne January 2014[slepa povezava]
  157. ^ "Ethnic origins, 2006 counts, for Canada, provinces and territories – 20% sample data". 
  158. ^ "20680-Ancestry by Country of Birth of Parents – Time Series Statistics (2001, 2006 Census Years) – Australia". Australian Bureau of Statistics. 27 June 2007. Pridobljeno dne 30 December 2008. 
  159. ^ "The Cambridge survey of world migration". Robin Cohen (1995). Cambridge University Press. p. 143. ISBN 0-521-44405-5
  160. ^ "LEGGE 7 aprile 2014, n. 56, Art. 18". www.gazzettaufficiale.it (Italian). gazzetta ufficiale. Pridobljeno dne 25 May 2015. 
  161. ^ "Statistiche demografiche ISTAT". 
  162. ^ Allen, Beverly (1997). Revisioning Italy national identity and global culture. Minneapolis: University of Minnesota Press. str. 169. ISBN 978-0816627271.  |accessdate= zahteva |url= (pomoč)
  163. ^ "Resident Foreigners on 1st January by age and sex Year 2014". Istat. Pridobljeno dne 1 October 2014. 
  164. ^ "La popolazione straniera residente in Italia al 1° gennaio 2009" [The Foreign Population Resident in Italy on 1 January 2009] (PDF) (Italian). Istat. 8 October 2009. str. 1–3. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  165. ^ Elisabeth Rosenthal, "Italy cracks down on illegal immigration". The Boston Globe. 16 May 2008.
  166. ^ "Milan police in Chinatown clash". BBC News. 13 April 2007.
  167. ^ "EUROPE: Home to Roma, And No Place for Them od dne January 2014[slepa povezava] ". IPS ipsnews.net.
  168. ^ "Balkan Investigative Reporting Network". Birn.eu.com. 8 November 2007. Pridobljeno dne 4 November 2008. 
  169. ^ Mitrica, Mihai Un milion de romani s-au mutat in Italia ("One million Romanians have moved to Italy"). Evenimentul Zilei, 31 October 2005. Visited 11 April 2006.
  170. ^ "Legge 15 Dicembre 1999, n. 482 " Norme in materia di tutela delle minoranze linguistiche storiche " pubblicata nella Gazzetta Ufficiale n. 297 del 20 dicembre 1999". Italian Parliament. Pridobljeno dne 2 December 2014. 
  171. ^ Italian language Ethnologue.com
  172. ^ Eurobarometer – Europeans and their languagesPDF (485 KB), February 2006
  173. ^ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2007" The World's 100 Largest Languages in 2007
  174. ^ Italian language University of Leicester
  175. ^ "Italian language – Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. 3 November 2008. Pridobljeno dne 19 November 2009. 
  176. ^ Norme in materia di tutela delle minoranze linguistiche storiche, Italian parliament 
  177. ^ [L.cost. 26 febbraio 1948, n. 4, Statuto speciale per la Valle d'Aosta; L.cost. 26 febbraio 1948, n. 5, Statuto speciale per il Trentino-Alto Adige; L.cost. 31 gennaio 1963, n. 1, Statuto speciale della Regione Friuli Venezia Giulia]
  178. ^ "Linguistic diversity among foreign citizens in Italy". Italian National Institute of Statistics. Pridobljeno dne 27 July 2014. 
  179. ^ "Catholicism No Longer Italy`s State Religion". Sun Sentinel. 4 June 1985. Pridobljeno dne 7 September 2013. 
  180. ^ "The Global Catholic Population". http://www.pewresearch.org/. Pew Research Center. Pridobljeno dne 24 August 2014. 
  181. ^ Prevzeto neposredno iz http://www.fco.gov.uk/en/travel-and-living-abroad/travel-advice-by-country/country-profile/europe/holy-see/ (14 December 2011) - Britansko zunanje ministrstvo.
  182. ^ Suverenost Sv. sedeža je izrecno priznana v številnih mednarodnih sporazumih, posebno je poudarjena v členu 2 Lateranskega sporazuma 11 februarja 1929, v katerem "Italija suverenost Svetega sedeža v mednarodnih zadevah priznava kot njegovo neodtujljivo lastnost v skladu z njegovo tradicijo in zahtevami njegovega svojega poslanstva na svetu" (Lateranski sporazum, angleški prevod).
  183. ^ Leustean, Lucian N. (2014). Eastern Christianity and politics in the twenty-first century. Routledge. str. 723. ISBN 978-0-415-68490-3.  |accessdate= zahteva |url= (pomoč)
  184. ^ "Le religioni in Italia: I Testimoni di Geova (Religions in Italy: The Jehovah's Witnesses)" (Italian). Center for Studies on New Religions. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  185. ^ "Chiesa Evangelica Valdese – Unione delle chiese Metodiste e Valdesi (Waldensian Evangelical Church – Union of Waldensian and Methodist churches)" (Italian). Chiesa Evangelica Valdese – Unione delle chiese Metodiste e Valdesi (Waldensian Evangelical Church – Union of Waldensian and Methodist churches. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  186. ^ "World Council of Churches – Evangelical Methodist Church in Italy". World Council of Churches. Pridobljeno dne 30 October 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  187. ^ Dawidowicz, Lucy S. (1986). The war against the Jews, 1933–1945. New York: Bantam Books. ISBN 0-553-34302-5. p. 403
  188. ^ "THE JEWISH COMMUNITY OF ITALY Unione delle Comunita Ebraiche Italiane". The European Jewish Congress. Pridobljeno dne 25 August 2014. 
  189. ^ "The Global Catholic Population". http://www.pewresearch.org/. Pew Research Center. Pridobljeno dne 24 August 2014. 
  190. ^ "NRI Sikhs in Italy". Nriinternet.com. 15 November 2004. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  191. ^ "Unione Buddhista Italiana – UBI: L'Ente". Buddhismo.it. 18 August 2009. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  192. ^ "Most Baha'i Nations (2005)". QuickLists > Compare Nations > Religions >. The Association of Religion Data Archives. 2005. Pridobljeno dne 30 January 2010. 
  193. ^ "Italy: Islam denied income tax revenue - Adnkronos Religion". Adnkronos.com. 7 April 2003. Pridobljeno dne 2 June 2013. 
  194. ^ Camera dei deputati Dossier BI0350. Documenti.camera.it (10 March 1998). Retrieved on 12 July 2013.
  195. ^ "Law 27 December 2007, n.296". Italian Parliament. Pridobljeno dne 30 September 2012. 
  196. ^ "| Human Development Reports". Hdr.undp.org. Pridobljeno dne 18 January 2014. 
  197. ^ http://www.uniroma1.it/ateneo/chi-siamo
  198. ^ "Università di Bologna (oldest university in the world)". Virtual Globetrotting. 21 October 2006. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  199. ^ "Conferenze, ospiti, news ed eventi legati agli MBA della SDA Bocconi – MBA SDA Bocconi". SDA Bocconi. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  200. ^ "Gatech :: OIE :: GT Study Abroad Programs". Web.archive.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 May 2008. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  201. ^ "Sda Bocconi supera London Business School – ViviMilano". Corriere della Serra. 12 November 2008. Pridobljeno dne 30 October 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  202. ^ "Politecnico di Milano - QS World University Rankings". topuniversities.com. Pridobljeno dne 8 February 2012. 
  203. ^ "Top 100 European Universities". Arwu.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 April 2008. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  204. ^ "ARWU2008". Arwu.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 August 2008. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  205. ^ "http://cwur.org/top100.html". Center for World University Rankings. 2013. Pridobljeno dne 17 July 2013. 
  206. ^ Nancy Imelda Schafer, ISI. "SCI-BYTES: Science in Italy, 1998–2002". In-cites.com. Pridobljeno dne 27 January 2010. 
  207. ^ "Italy – Health". Dev.prenhall.com. Pridobljeno dne 2 August 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

V slovenščini:

V angleščini: