Italija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Repubblica Italiana
Italijanska republika
Zastava Italije Grb  Italije
HimnaIl Canto degli Italiani
(poznana tudi kot Inno di Mameli)
Lega Italije
Lega  Italije  (temnozelena)

– na Evropski celini  (svetlozelena & temnosiva)
– v Evropski uniji  (svetlozelena)

Glavno mesto
(in največje mesto)
Rim
41°54′N, 12°29′E
Uradni jeziki italijanščina1
Demonim Italiján, Italijánka
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Sergio Mattarella
 -  Ministrski predsednik: Matteo Renzi
Nastanek
 -  združitev: 17. marec 1861 
 -  republika: 2. junij 1946 
Vstop v EU 25. marec 1957 (ustanovna članica)
Površina
 -  skupaj: 301,318 km² (71.
 -  voda (%): 2,4
Prebivalstvo
 -  ocena maj 2007: 59.337.888[1] (23.)
 -  štetje oktober 2001: 57.110.144 
 -  gostota: 196,9/km² (54.)
BDP (PKM) ocena 2007
 -  skupaj: 1,888 bilijonov USD [2] (8.)
 -  na prebivalca: 32.319 USD [3] (20.)
BDP (nominalno) ocena 2007
 -  skupaj: 2,067 bilijonov USD [4] (7.)
 -  na prebivalca: 35.386 USD [5] (21.)
Gini (2000) 36 (srednji
HDI (2011) Rast 0,874 (visok) (24.)
Valuta evro ()² (EUR)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .it³
Klicna koda +39
1 V Dolini Aoste je uradni jezik tudi francoščina. V pokrajini Bolzano/Bozen sta uradna jezika tudi nemščina in ladinščina. V različni meri so uradno priznani jeziki tudi sardinščina, katalonščina in korziščina na Sardiniji, albanščina in grščina v južni Italiji, okcitanščina v Piemontu, ladiniščina v pokrajini Belluno ter furlanščina in slovenščina v Furlaniji – Julijski krajini.
2 Pred letom 2002: italijanska lira.
3 Tako kot v drugih državah članicah Evropske unije se uporablja tudi domena .eu.

Italija (italijansko Italia, uradno Republika Italija (italijansko Repubblica Italiana),[2][3][4][5] je unitarna parlamentarna republika v južni Evropi. Italija pokriva območje 301.338 km2, v glavnem Apeninski polotok, ki ga zaradi značilne oblike včasih imenujejo lo Stivale, to je škorenj.[6] [7] Prevladuje sredozemsko podnebje. Z 61 milijoni prebivalcev je med članicami EU po številu prebivalcev na četrtem mestu. Italija je visoko razvita država[8] in ima po obsegu BDP tretje največje gospodarstvo v Evro-območju ter osmo v svetovnem merilu.[9]

Od antike dalje so na ozemlju dandanašnje Italije cvetele kulture, kot recimo etruščanska kultura, Magna Graecia in druge; vse je sčasoma vsrkal vase Rim, stoletja dolgo vodilno politično in versko središče zahodne civilizacije, glavno mesto Rimskega imperija in krščanstva. Več stoletij se je v srednjem veku italijanski polotok soočal s katastrofalnimi vpadi barbarskih plemen, od 11. stoletja dalje pa so zacvetele pomorske republike, ki so z ladijskim prometom, trgovino in bančništvom dosegle veliko blaginjo (moderni kapitalizem ima gotovo svoje korenine v srednjeveški Italiji).[10] Posebno v času renesanse je italijanska kultura dosegla nove višave in človeštvu dala učenjake, umetnike in velikane, kot so bili Leonardo da Vinci, Galileo, Michelangelo in Machiavelli. Italijanski raziskovalci, kot so bili Marco Polo, Krištof Kolumb, Amerigo Vespucci in Giovanni da Verrazzano so odkrili nove poti na Daljni vzhod in v Novi svet in odprli vrata v evropejsko dobo odkritij. Kljub temu pa je preostali srednji vek Italija ostala razdrobljena na številne sprte države, ki so druga za drugo postale plen evropskih velikih sil, kot je bila Francija, Španija, in pozneje Avstrija. V Italiji je nastopilo dolgo obdobje usihanja, ki je trajala vse do sredine 19. stoletja.

Po več neuspešnih poskusih je v drugi in tretji vojni za neodvisnost med 1859-1866 združenje Italije uspelo, več ali manj v obsegu dandanašnje Italije.[11] Od konca 19. stoletja do začetka 20. stoletja se je nova Kraljevina Italija hitro industrializirala, se razširila v kolonialni imperij in tako postala svetovna sila.[12] [13] Industrializacija je pri tem južno Italijo in italijansko podeželje več ali manj obšla; posledica je bilo obsežno in občutno izseljevanje. Kljub zmagi v I. svetovni vojni je po njej Italija doživela obdobje gospodarske krize in družbenih prevratov, ki so leta 1922 odprli vrata fašistični diktaturi. Kasnejše sodelovanje v II. svetovni vojni na strani Osi se je končalo z vojaškim porazom, razsulom gospodarstva in državljansko vojno. Leta 1946 je Italija ukinila monarhijo, vzpostavila demokracijo in doživela dolgotrajen gospodarski razcvet, ki jo je popeljal med najbolj razvite države sveta[14] [15] [16] in leta 1990 na peto mesto med gospodarstvi sveta.[17]

Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni.[18] Prav tako vidi svet v Italiji večjo regionalno silo.[19] [20][21] Italija je ena od ustanovnih in vodilnih članic EU. Italija je član številnih mednarodnih institucij, med drugim OZN, NATO, OECD, OVSE, DAC, STO, G6, G7, G8, G10, G20, Unija za Sredozemlje, Latinska unija, Svet Evrope, Srednjeevropska pobuda, ASEM in Združevanje za soglasje.

Narodnostna in kasneje državna meja se je med Slovenijo in Italijo v pozni antiki oz. zgodnjem srednjem veku oblikovala približno na črti langobardskega limesa; po odhodu Langobardov iz našega ozemlja v severni del italijanskega polotoka so izpraznjeno ozemlje zasedli Slovani. Na mejnem področju je zaradi neprestano spreminjajoče se meje tako po drugi svetovni vojni v Italiji ostala številčna slovenska manjšina, v Sloveniji italijanska manjšina (glej: Londonski memorandum), del Italijanov pa je takratno Jugoslavijo zapustil (glej: optanti). Za Slovenijo je italijansko gospodarstvo takoj za Nemčijo in pred Avstrijo drugi največji zunanjetrgovinski partner.[22] Pri poslovanju sicer Slovenija beleži trgovinski primanjkljaj.[23]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

O izvoru imena "Italija" je veliko teorij, ravno tako je veliko število predlogov s strani zgodovinarjev in jezikoslovcev.[24] Po eni od običajnejših razlag naj bi bil naziv Italia [25] posredno (prek grščine) izposojenka iz oskijskega Víteliú , kar pomeni "dežela mladega goveda" (gl. latinski vitulus ='"tele", in umbrijski "vitlo'" "tele") .[26] Bik je bil simbol južnih italskih plemen, pogosto upodobljen med državljansko vojno (91-88 PNE), ko v znak kljubovanja svobodnih plemen nabada rimskega volka. Tako trdi grški zgodovinar Dionizij iz Halikarnasa, skupaj z legendo, da je Italija dobila ime po Italusu, kralju Enotrov, ljudstva verjetno grškega izvora,[27] kar omenjata tudi Aristotel[28] in Tukidid.[29]

Ime Italia je prvotno veljala le za tisti del polotoka, ki ga danes poznamo pod imenom Južna Italija - to je po Antiohu iz Sirakuze Bruttium, ozemlje Brukov, oziroma Enotrija, ki so jo poseljevali Enotri in pozneje Itali. Odgovarja približno moderni Kalabriji, to so pokrajina Reggio Calabria ter del pokrajin Catanzaro in Vibo Valentia). Z združitvijo Enotrov in Italov sta Enotria in Italija postali sinonim in ime se je začelo nanašati tudi na večino Lukanije (današnje Bazilikate. Grki so s časom ime "Italia" začeli uporabljati za vse večje območje, vendar se je pojem šele v času vladavine cesarja Avgusta (konec 1. stoletja pred našim štetjem) razširil na celoten polotok vse tja do Alp.[30]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Širjenje rimske države od nastanka do propada
Glavni članek: Zgodovina Italije.

Prazgodovina in antika[uredi | uredi kodo]

Kolosej v Rimu, zgrajen 70 - 80 našega štetja, velja za eno največjih del arhitekture in gradbeništva.

Izkopavanja po vsej Italiji so dokazala prisotnost neandertalca vse do starejše kamene dobe pred okrog 200.000 leti,[31] sodobni človek pa se je pojavil pred približno 40.000 leti. Starodavna ljudstva pred-rimske Italije - kot so bili Umbrijci, Latinci (iz katerih so izšli Rimljani), Volski, Samniti, Kelti in Liguri, ki so naseljevali severno Italijo, in mnogi drugi - so indoevropski narodi; glavni zgodovinski narodi, ki niso indoevropske dediščine, so med drugim Etruščani, Elimi in Sikani na Siciliji in prazgodovinski Sardi na Sardiniji.

Med 17. in 11. stoletjem pred našim štetjem so mikenski Grki prišli v stik z Italijo[32][33][34][35] in v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem ustanovili kolonije vzdolž celotne obale Sicilije. Južni del italijanskega polotoka je postal znan kot Magna Graecia. Tudi Feničani so ustanovili kolonije na obalah Sardinije in Sicilije.

Rim, naselje okoli broda na reki Tiberi, je po legendi bilo ustanovljeno leta 753 pred našim štetjem; po nekaj stoletjih je preraslo v ogromen imperij, ki se je raztezal od Britanije do meja Perzije, zajemalo je celotno Sredozemlje, med drugim tudi ozemlje današnje Slovenije. V imperiju sta se grška in rimska, skupaj s še mnogo drugimi, združili v edinstveno civilizacijo. Rimska zapuščina je globoko vplivala na zahodno civilizacijo in oblikovala večji del sodobnega sveta.[36] Med počasnim zatonom rimskega cesarstva po tretjem stoletju našega štetja je imperij leta 395 našega štetja razpadel v dva dela. Zahodni del cesarstva je leta 476 našega štetja postal kraljestvo, ko je germanski poglavar Odoaker odstavil poslednjega cesarja; vzhodna polovica cesarstva je zahodni del preživela za tisoč let.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Italija in Ilirija leta 1084
Langobardska železna krona, dolga stoletja simbol italijanskih kraljev.
Castel del Monte, ki ga je zgradil nemški cesar Friderik II..

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so Italijo zasedli Ostrogoti[37] V 6. stoletju je sledila kratka gotska vojna (535-554), ko je Italijo zasedel bizantinski cesar Justinijan. Ko so Italijo kasneje v istem stoletju zasedli Langobardi, drugo germansko pleme, se je prisotnost Bizanca skrčila na Ravenski eksarhat in politične enotnosti polotoka je bilo za naslednjih 1.300 let konec. Kraljestvo Langobardov je konec 8. stoletja zavzel Karel Veliki in ga vključil v Frankovsko cesarstvo. Franki so tudi podprli nastanek Papeške države v osrednji Italiji. Do 13. stoletja so v italijanski politiki prevladovali odnosi med svetimi rimskimi cesarji in papeštvom, večina italijanskih mestnih državic pa se je zanašala na osebno politično prepričanje svojih sinjorjev, (gibelini so podpirali cesarja, gvelfi pa papeža).[38]

V teh prevratnih časih je Italija doživela vzpon svojevrstne institucije, srednjeveške komune. Glede na brezvladje, ki je bilo posledica skrajne ozemeljske razdrobljenosti in boja med cesarstvom in Papeško državo, so lokalne skupnosti skušale same od sebe ponovno vzpostaviti javni red in mir.[39] Leta 1176 je Lombardska liga, zveza mestnih državic, v bitki pri Legnanu premagala nemškega cesarja Friderika Barbarosso in s tem večini mest v severni in osrednji Italiji zagotovila dejansko neodvisnost. V obalnih in južnih predelih so se pomorske republike, najbolj vidno pri tem Benetke, Genova, Piza in Amalfi, vpletle v križarske vojne, pri tem prišle do občutnega vpliva v Sredozemlju in do monopola na trgovske poti na vzhod.[40]

Na jugu je v 9. stoletju Sicilija postala islamski emirat, ki je cvetel do poznega 11. stoletja, ko so ga, skupaj z večino Lombardije in bizantinskih kneževin v južni Italiji, osvojili Normani.[41] Norman Rogerij Altavilla (francosko Hauteville) je osnoval Sicilsko kraljestvo, ki je obsegalo Sicilijo, Kalabrijo in Apulijo ter njihove posesti, ki so segale skoraj do Rima, s čimer je postalo tretje po obsegu med Evropskimi kraljevinami. [42] Zadnja Altavilla na prestolu sta bila Tancredi, ki je umrl leta 1194, in njegov komaj devetletni sin, ki ga je Henrik VI. z lahkoto premagal in vsa južna Italija je prešla pod oblast dinastije Hohenstaufen, nato jo je po letu 1266 prevzela Kapetska hiša Anjou in po zapletenem zaporedju dogodkov od 15. stoletja dalje Aragonska dinastija. Sardinija, nekdanja bizantinska provinca, je razpadla v neodvisne države, znane kot Giudicati, čeprav so bili nekateri deli otoka pod oblastjo Genove in Pize; v 15. stoletju so otok osvojili Aragonci. Črna smrt,to je pandemija kuge, leta 1348 je zaznamovala Italijo: pomorila je skorajda tretjino njenega prebivalstva.[43] [44] Okrevanje od kuge pa pripeljalo do ponovnega dviga mest, trgovine in gospodarstva in s tem omogočilo razcvet humanizma in renesanse, ki sta se kasneje razširila po Evropi.

Zgodnji novi vek[uredi | uredi kodo]

Italijansko ozemlje leta 1494.

V 14. in 15. stoletju je bila Italija razdeljena na več držav. Sardinija in Sicilija sta bili avtonomni kraljevini. Neapeljsko kraljestvo je pokrivalo ves južni del polotoka skoraj do Rima, kjer je mejilo na Papeško državo. Na severovzhodu je Beneška republika, ki je zajemala tudi Istro in Dalmacijo, segala daleč proti zahodu še preko Bergama. Na skrajnem zahodu in delno v današnji Franciji so bila posestva Savojcev. Med temi velikimi državami so bile posejane manjše komune in sinjorije (glej zemljevid). Najvažnejše sinjorije so bili Medičejci[45][46] v Firencah, Visconti in Sforza v Milanu, Della Scala v Veroni in Este v Ferrari.

Leonardo da Vinci, ena najpomembnejših oseb renesanse (avtoportret, c. 1512).

V tem zgodovinskem obdobju, ko komune prehajajo v sinjorije in nato sinjorije s silo uveljavljajo svojo oblast, izstopata osebnosti Cosima de' Medici in njegovega naslednika Lorenza, ki sta prva uvidela pomen mirnega sožitja s sosedi in dobrih odnosov z evropskimi državami onstran Alp. Druge sinjorije niso bile tako razgledane in so se v medsebojnih vojnah toliko izčrpale, da so jih pozneje tuji osvajalci (francoski in španski) zlahka podjarmili. Leta 1454 sta Beneška republika in Milanska kneževina zaključili vojno, ki je trajala skoraj 30 let. Sklenili sta Premirje v Lodiju in s tem v deželo po stoletjih prinesli mirne čase. Ta mir je obstal naslednjih štirideset let. Obdobje relativnega miru je bilo podlaga za začetek italijanske renesanse, imenovane Rinascimento. Bogastvo, ki so ga dosegla italijanska mesta v preteklih stoletjih, pokroviteljstvo vladajočih družin, kot so bili Medičejci v Firencah[47] [48] [49] in priselitev grških učenjakov in besedil po turškem zavzetju Konstantinopla so pospešili kulturni razvoj italijanskih mest.

Italijanska renesansa je dosegla vrhunec sredi 16. stoletja, ko so tuji vdori pahnili deželo v vrtinec italijanskih vojn. Ideje in ideali renesanse so se kmalu razširili v Severno Evropo, Francijo, Anglijo in številne druge dele Evrope. Medtem so odkritja v Amerikah, portugalska odkritja novih poti v Azijo in vzpon Otomanskega cesarstva, to je dejavniki, ki so spodjedli tradicionalno italijansko prevlado v trgovini z vzhodom, povzročili dolg gospodarski upad polotoka.

Po italijanskih vojnah (1494-1559), ki so izbruhnile zaradi rivalstva med Francijo in Španijo, so mestne države postopoma izgubile svojo neodvisnost in prišle pod tujo prevlado, najprej pod Španijo (1559 do 1713) in nato pod Avstrijo (1713-1796). V letih 1629-1631 je ponoven izbruh kuge pomoril okoli 14 % prebivalcev Italije.[50] Poleg tega je moč španskega imperija v 17. stoletju začela upadati in z njim njegovo premoženje v Neaplju, na Siciliji, Sardiniji in v Milanu. Posebno južna Italija je sčasoma postala osiromašena in odrezana od dogodkov v drugih delih Evrope.[51] V 18. stoletju v vojni za špansko nasledstvo, Avstrija nadomesti Španijo kot prevladujočo tujo silo, Savojska hiša pa se dvigne kot regionalna sila in razširi na Piemont in Sardinijo. V istem stoletju so gospodarske in državne reforme, ki so jih v več državah začele vladajoče elite, zaustavile dve stoletji trajajoče usihanje.[52] Med Napoleonskimi vojnami je prišlo do zavzetja severne in osrednje Italije in nastanka nove kratkotrajne italijanske kraljevine, podrejene Napoleonovi Franciji,[53] medtem ko je južno polovico polotoka upravljal Joachim Murat, Napoleonov svak, kronan za neapeljskega kralja. Dunajski kongres je leta 1814 obnovil razmere konec 18. stoletja, vendar pa idealov francoske revolucije ni bilo mogoče izkoreniniti, ponovno so prišli na površje med političnimi prevrati, značilnimi za prvi del 19. stoletja.

Združitev Italije, liberalna Italija in Velika vojna[uredi | uredi kodo]

Po koncu španske nasledstvene vojne in po mirovni konferenci v Haagu leta 1720 je Kraljevina Sardinija pripadla Piemontski hiši Savojcev, ki so s tem pridobili kraljevi naslov.

V okviru liberalnih revolucij, ki so se 1848. razširile po Evropi, je Kraljevina Sardinija razglasila vojno napoved Avstrijskemu cesarstvu. Po porazu in prekinitvi premirja je leta 1859 ponovno napadla avstrijsko cesarstvo v drugi vojni za neodvisnost, ki se je ob pomoči Francije končala z osvoboditvijo Lombardije.

Apeninski polotok leta 1860: modro Francija, rumeno Kraljevina Sardinija, violično Avstrija, zeleno Papeška država, rdeče Kraljevina Dveh Sicilij

Tako so bile leta 1860 politične sile na Apeninskem polotoku v glavnem samo tri. Kraljevina Sardinija (Piemont, Ligurija, Sardinija, Lombardija, Emilija-Romanja in Toskana), Papeška država (Umbrija, Marke, Lacij) in Kraljevina Dveh Sicilij (Abruci, Molize, Kampanija, Bazilikata, Apulija, Kalabrija in Sicilija).

Legendarni "stisk rok v Teanu" med Garibaldijem in Viktorjem Emanuelom II.: 26. oktobra 1860, je "heroj dveh svetov" žrtvoval upe na republiko za enotnost Italije

V letih 1860-1861 je general Giuseppe Garibaldi v imenu kralja osvojil Kraljevino Dveh Sicilij,[54] tako da je vlada Sardinije pod vodstvom grofa Cavourja 17. marca 1861 lahko razglasila združeno italijansko kraljestvo. Teritorialne posesti so se razširile leta 1866, ko si je po tretji italijanski osamosvojitveni vojni Italija priključila Benečijo. Zadnji del Italije, to je Rim, je bil priključen z zavzetjem preostalega ozemlja Papeške države, ko so Italijani zapolnili brezvladje nastalo po umiku francoskih čet iz Rima leta 1870 (po porazu v francosko-pruski vojni).

Sardinska Albertinska ustava iz leta 1848 je od leta 1861 dalje veljala za celotno kraljevino Italijo. Značilnost Albertinskega statuta je njegova fleksibilnost, ki je v prvem obdobju kraljevine (do leta 1920) dovolila razvoj političnega sistema od absolutistične kraljevine do parlamentarne ustavne monarhije.

Medtem ko se je severna Italija hitro industrializirala, so njena podeželja in vsa južna Italija ostala nerazvita in prenaseljena, tako da je bilo na milijone ljudi prisiljenih seliti se v tujino: moč italijanske socialistične stranke je pri tem neprestano rastla kot alternativa in konkurenca tradicionalnemu liberalnemu in konservativnemu establishmentu. Zadnji dve desetletji 19. stoletja se je Italija razvila v kolonialno silo, zavzela je Somalijo, Eritrejo in pozneje Libijo in Dodekanez.[55]

Vojaško pokopališče v Sredipolju – Redipuglia, kjer počiva okoli 100.000 italijanskih vojakov. Skupaj jih je na bojiščih I. svetovne vojne umrlo več kot 650.000.

Italija, z alianso treh povezana z nemškim cesarstvom in cesarsko-kraljevsko Avstro-Ogrsko, je leta 1915 prestopila na stran zaveznikov zaradi njihovih obljub, po katerih naj bi po zmagi prišla do znatnih ozemeljskih dobičkov, med drugim zahodne Kranjske, avstrijske Primorske, Dalmacije, kot tudi kot dela Otomanskega cesarstva. Vojna je bila sprva neodločena, saj se je italijanska vojska zapletla v izčrpavajočo frontalno vojno v Alpah (gl. Soška fronta), s kaj malo uspehov in z zelo visokimi izgubami. Končno so oktobra 1918 Italijani sprožili množično protiofenzivo (šele po svojem uničujočem umiku, posledici čudeža pri Kobaridu), ki se je tudi zaradi izčrpanosti Avstro-Ogrske končala z zmago pri Vittoriu Venetu. Italijanska zmaga[56][57][58] je pomenila konec vojne na italijanski fronti, povzročila razsulo Avstro-Ogrske monarhije in je bila pomemben vzrok za konec prve svetovne vojne manj kot dva tedna pozneje.

Med vojno je umrlo več kot 650.000 italijanskih vojakov in prav toliko civilistov,[59] kraljevina pa se je znašla na robu stečaja. V okviru mirovnih pogodb - Pogodbe iz Saint-Germaina (1919), Rapalske pogodbe (1920) in Rimske pogodbe (1924) je Italija dobila večino obljubljenih ozemelj, vendar ne celotne Dalmacije (razen Zadra), kar je nacionalistom omogočilo zmago imenovati "pohabljena zmaga". Poleg tega si je Italija prisvojila madžarsko pristanišče na Reki (Reška država), ki ni bilo med ozemlji, obljubljenimi v Londonu, vendar ga je ob koncu vojne zasedel Gabriele D'Annunzio.

Fašistični režim[uredi | uredi kodo]

Fašisti so Narodni dom v Trstu kot simbol slovenstva požgali leta 1920

Socialistične agitacije po opustošenju Velike vojne, ki jih je navdihovala ruska revolucija, so vodile do protirevolucije in zatiranja po vsej Italiji. Liberalni establishment je v strahu pred revolucijo po ruskem vzorcu začel podpirati fašistično stranko, ki jo je vodil Benito Mussolini. Oktobra 1922 so Črne srajce Narodne fašistične stranke tvegale prevrat (»Pohod na Rim«"), ki se je izjalovil; v zadnjem trenutku pa je kralj Viktor Emanuel III. zavrnil objavo izrednega stanja in imenoval Mussolinija za predsednika vlade. V naslednjih nekaj letih je Mussolini prepovedal vse politične stranke in omejil osebne svoboščine, kar je bil uvod v diktaturo. Ti koraki so pritegnili mednarodno pozornost in sčasoma navdihnili podobne diktature, tako v nacistični Nemčiji in v Španiji pod Francom.

Leta 1935 je Mussolini napadel Etiopijo, zaradi česar je prišlo do mednarodne izolacije in izstopa Italije iz Lige narodov; Italija se je povezala z nacistično Nemčijo in Japonskim imperijem in odločno podprla Francisca Franca v španski državljanski vojni. Leta 1939 si je Italija prisvojila Albanijo, ki je do takrat desetletja dolgo bila de facto protektorat. Italija je vstopila v drugo svetovno vojno 10. junija 1940. Po začetnih uspehih (osvojitev britanske Somalije in invazija na Egipt, zasedba Slovenije in dela Hrvaške) so Italijani utrpeli hude poraze v Grčiji, v Rusiji in v Severni Afriki. V času obstoja Ljubljanske pokrajine so italijanski okupatorji številne Slovence (in tudi druge pod italijansko zasedbo) zaprli v koncentracijska taborišča (Gonars, Rab in druga).[60]

Zavezniki so se julija 1943 izkrcali na Siciliji, kar je pripeljalo do propada fašizma in padca Mussolinija 25. julija istega leta. 8. septembra 1943 se je Italija predala. Nemcem je hitro uspelo prevzeti nadzor nad severno in osrednjo Italijo. Dežela je ostala bojišče ves preostali del vojne, saj so zavezniki le počasi pomikali proti severu.

Na severu so Nemci ustanovili Italijansko socialno republiko (RSI), nacistično marionetno državo pod vodstvom Mussolinija. V obdobju po premirju je prišlo do vzpona obširnega antifašističnega odporniškega gibanja (t. i. Resistenza). Sovražnosti so se končale 29. aprila 1945 s predajo nemških sil v Italiji. V spopadu je umrlo (vključno s civilisti) skoraj pol milijona Italijanov,[61]. Med vojno in po njej je domnevno prišlo do pobojev Italijanov, ki naj bi jih zlasti Slovenci nato pometali v t.i. fojbe, kar je večina nepristranskih študij nato ovrgla.[62] italijansko gospodarstvo je bilo več ali manj na tleh; leta 1944 je dohodek na prebivalca bil na najnižji točki od začetka 20. stoletja.[63]

Republikanska Italija[uredi | uredi kodo]

Alcide De Gasperi, prvi republikanski predsednik vlade Italije in eden od Ustanovnih očetov Evropske unije

.

Italija z referendumom postane republika[64] 2. junija 1946, ki se odtlej praznuje kot Dan republike. To so bile tudi prve volitve, na katerih so lahko glasovale Italijanke.[65] Sin Viktorja Emanuela III., Umberto II., je bil prisiljen odpovedati se prestolu in je bil prisiljen v izgnanstvo. Republikanska ustava je bila sprejeta 1. januarja 1948. V okviru Mirovne pogodbe z Italijo iz leta 1947 je večino Slovenskega primorja dobila Jugoslavija, Svobodno tržaško ozemlje pa se je kasneje razdelilo med obe državi (glej: londonski memorandum). Italija je izgubila tudi vse svoje kolonialne posesti, italijanski imperij je uradno nehal obstajati.

Strah italijanskih volivcev pred morebitnim komunističnim prevzemom oblasti je bil ključnega pomena za izid na prvih splošnih volitvah 18. aprila 1948, na katerih so krščanski demokrati, ki jih je vodil Alcide De Gasperi, kot plaz dosegli zmago. Naslednjega leta, 1949, je Italija postala članica NATO. Marshallov načrt je pomagal oživiti italijansko gospodarstvo, ki je do poznih šestdesetih uživalo obdobje trajne gospodarske rasti, ki ga po pravici lahko imenujemo "italijanski gospodarski čudež". Leta 1957 je Italija bila ena od ustanovnih članic Evropske gospodarske skupnosti (EGS), iz katere je leta 1993 nastala Evropska unija (EU).

Od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let je država doživljala svinčena leta, ko je doživela gospodarsko krizo (predvsem po naftni krizi 1973), obširne družbene spore in teroristične poboje, katerih krivci so bile nasprotujoče si ekstremistične skupine, ob domnevni vpletenosti vohunskih služb ZDA in Sovjetske zveze.[66] [67] [68] Svinčena leta so doživela vrhunec leta 1978 v umoru voditelja krščanske demokracije Alda Mora leta 1978 in leta 1980 v poboju na železniški postaji v Bologni, v katerem je umrlo 85 ljudi.

Leta 1980, prvič od leta 1945, sta dve vladi vodila predsednika, ki nista bila iz vrst Krščanske demokracije: Giovanni Spadolini, liberalec, in Bettino Craxi, socialist; krščanski demokrati so pri tem ostali še naprej glavna vladna stranka. Med Craxijevo vlado si je gospodarstvo opomoglo in Italija je zasedla peto mesto med svetovnimi industrijskimi silami in s tem vstopnico v skupino G7. Zaradi ekspanzivne politike pa je med Craxijevo vlado italijanski državni dolg skokovito rasel in kmalu presegel 100 % BDP.

Devetdeseta so Italijo postavila pred pomembne izzive, kajti volivci - razočarani zaradi politične paralize, visokega javnega dolga in obsežne sistemske korupcije (poznane kot Tangentopoli), ki jo je razkrila raziskava čiste roke (Mani pulite) - so zahtevali korenite reforme. V škandale so bile vpletene vse večje stranke, še posebej pa stranke v vladni koaliciji: krščanska demokracija, ki je vladala skoraj 50 let, je doživela hudo krizo, ki se je končala z razpadom stranke v več frakcij. Komunisti so se reorganizirali kot socialdemokratska sila. V devetdesetih letih in prvem desetletju novega tisočletja sta Italiji vladala izmenoma desna sredina pod vodstvom medijskega magnata Silvija Berlusconija) in leva sredina, ki jo je vodil univerzitetni profesor Romano Prodi); začelo se je daljše obdobje gospodarske stagnacije.

Leta 2008 je Italijo prizadela recesija, katere posledice so bile občutne. Med leti 2008 in 2015 je država prestala 42 mesecev upadanja BDP. Gospodarska kriza je bila eden od glavnih razlogov, zaradi katerih je leta 2011 odstopil Berlusconi. Vlado konservativnega predsednika vlade je zamenjal tehnokratski kabinet, ki mu je načeloval Mario Monti.

Po splošnih volitvah aprila 2013 je podsekretar demokratske stranke Enrico Letta kot vodja velike koalicije oblikoval novo vlado; zaradi sporov s sekretarjem PD Matteom Renzijem je Letta 14. februarja 2014 odstopil, Renzi pa je 22. februarja prisegel kot novi predsednik vlade. Renzi je začel pomembne ustavne reforme, kot je ukinitev senata in nov volilni zakon.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Topografska karta Italije

Italija se nahaja v južni Evropi, med zemljepisno širino 35° in 47° severno, in zemljepisno dolžino 6 in 19° vzhodno. Na severu mejijo na Italijo Francija, Švica, Avstrija in Slovenija, meja poteka v grobem po razvodju Alp, ki obdajajo dolino reke Pad in Beneško ravnino. Na jugu obsega celoten italijanski polotok in poleg številnih manjših otokov dva sredozemska otoka, Sicilijo in Sardinijo. Suvereni državi San Marino in Vatikan sta enklavi v Italiji, Campione d'Italia pa je italijanska eksklava v Švici.

Skupna površina države je 301.230 km², od katerih 294.020 km² predstavlja suho zemljo, 7210 km² pa vode. Vključno z otoki ima Italija obalo in mejo v dolžini 7.600 km na Jadranskem, Jonskem, Tirenskem morju 740 km; dolžina meje s Francijo je 488 km, z Avstrijo 430 km, Slovenijo 232 km, s Švico pa 740 km. Ostanek prispevata obe enklavi, San Marino (39 km) in Mesto Vatikan (3,2 km).

Apenini tvorijo hrbtenico polotoka, Alpe pa večino njene severne meje, z najvišjo točko države na Mont Blancu (4810 m).[note 1] Pad, najdaljša reka Italije (652 km), izvira v Alpah na zahodni meji s Francijo in na svoji poti do Jadranskega morja prečka Padsko nižino. Pet največjih jezer, razvrščenih po velikosti, je:[69] Gardsko jezero (367,94 km2), Maggiore (212,51 km2, Italija ga deli s Švico), Komsko jezero (145,9 km2), Trazimensko jezero (124,29 km2) in Bolsena (113,55 km2).

Mont Blanc, na francosko-italijanski meji, je najvišja točka v EU

Država je na stičišču evrazijske in afriške plošče, kar je vzrok za občutno potresno in vulkansko dejavnost. V Italiji se nahaja 14 vulkanov, od katerih so štirje aktivni: Etna (tradicionalno mesto Vulkanove kovačije), Stromboli, Vulcano in Vezuv. Vezuv je edini aktivni vulkan v celinski Evropi in je najbolj znan po izbruhu, ki je uničil Pompeje in Herculanum. Dejavnost vulkanov je ustvarila več otokov in hribov, severno-zahodno od Neaplja pa je najti velike aktivne kaldere, Campi Flegrei.

Čeprav država obsega italijanski polotok in večino južne alpske kotline, nekateri deli italijanskega ozemlja segajo onkraj Alpskega bazena, nekateri otoki pa so izven evrazijskega epikontinentalnega pasu. Ta ozemlja so naslednje občine: Livigno, Sesto/Sexten, San Candido/Innichen, Dobbiaco/Toblach (delno), Chiusaforte/Kluže, Tarvisio/Trbiž, Curon Venosta/Graun im Vinschgau (delno), ki so vsi del porečja Donave, vode iz Val di Lei pa odtekajo v Ren. Otoka Lampedusa in Lampione se nahajata na afriškem epikontinentalnem pasu.

Okolje[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Zaščitena naravna območja v Italiji
Zemljevid narodnih parkov Italije

Po obdobju hitre gospodarske rasti je trajalo kar nekaj časa, preden se je Italija soočila s svojimi okoljskimi težavami. Po nekaj izboljšavah se po ekološki trajnosti Italija dandanes uvršča na 84. mesto na svetu[70] Narodni parki pokrivajo približno pet odstotkov države.[71] V zadnjem desetletju je Italija postala ena od vodilnih svetovnih proizvajalcev obnovljive energije; je na četrtem mestu na svetu, kar se tiče sončne energije.[72] [73] in na šestem mestu pri izkoriščanju vetrne energije (2010).[74] Obnovljivi viri energije danes predstavljajo približno 12 % celotne porabe primarne in končne energije v Italiji, za leto 2020 se načrtuje delež 17 %.[75]

Gričevje v Toskani.

Onesnaženje zraka ostaja resen problem, zlasti v industrializiranem severu, tako da je Italija leta 1990 pri industrijskih emisijah ogljikovega dioksida bila na desetem mestu na svetu.[76] Italija je dvanajsta največja proizvajalka ogljikovega dioksida.[77] [78] Ravni smoga so se v sedemdesetih in osemdesetih letih občutno zmanjšale, tako da se smog pojavlja vse bolj redko in tudi ravni žveplovega dioksida se znižujejo; industrijska dejavnost, visoke gostote prometa in poslednični zastoji v največjih mestnih območjih so kljub temu dalje vzrok resnih okoljskih in zdravstvenih težav.[79]

Mnogi vodotoki in predeli obale so onesnaženi zaradi industrijske in kmetijske dejavnosti. Zaradi dviganja voda kot posledice globalnega segrevanja Benetke zadnja leta redno doživljajo poplave. Odpadki iz industrijske dejavnosti se ne odstranjujejo po zakonskih predpisih, kar negativno vpliva na zdravje prebivalcev; najhujša posledica te kriminalne malomarnosti se je pokazala ob katastrofi v Sevesu. Država je med leti 1963 in 1990 uporabljala več jedrskih reaktorjev, vendar je po černobilski katastrofi in po referendumu o tem vprašanju jedrski program bil zaključen; odločitev je vlada leta 2008 razveljavila in odločila gradnjo štirih jedrskih elektrarn s francosko tehnologijo. To odločitev je prekrižal referendum po jedrski nesreči pri Fukušimi.[80]

Kot posledica krčenja gozdov, nezakonite gradnje in slabe skrbi za zemljišča se pojavlja globoka erozija v vseh gorskih področjih Italije, kar je že privedlo do velikih ekoloških nesreč, kot sta bili poplavi v Vajontu 1963. in Sarnu 1998.[81] ter 2009. zemeljski plazovi v Messini.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Južna Italija ima sredozemsko podnebje

Za raznolikost italijanskega podnebja se je zahvaliti veliki dolžini polotoka in njeni gorati notranjosti. Pogorja so zelo pomemben dejavnik v razvoju podnebnih pogojev. Alpe so zapreka za mrzle tokove, ki prihajajo iz severa, pa tudi za vlažne dotoke iz Atlantika. Apenini imajo kljub skromni višini gorovja kontinentalno podnebje z dolgimi in mrzlimi zimami ter skromnimi padavinami. Alpe in Apenini zapirajo padsko-beneško nižavje, ki ima zato večinoma celinsko podnebje, z ostrimi zimami in vročimi poletji.[82] V ostalih področjih polotoka in na večjih otokih je zaradi različne zemljepisne širine podnebje zelo raznoliko, od vlažno subtropskega do vlažno celinskega in oceanskega. [83]

Obalna območja Ligurije, Toskane in večina juga na splošno ustreza vzorcu sredozemskega podnebja po Köppnovi klasifikaciji podnebja (CSA). Razmere na obalnih območjih polotoka se lahko zelo razlikujejo od vremena v višjih predelih in po dolinah notranjosti, predvsem v zimskih mesecih, ko je na višinah po navadi hladno in pogosto zasneženo. Obalne pokrajine majo blage zime in topla in na splošno suha poletja, pri tem je lahko v nižinskih dolinah v poletnih mesecih precej vroče. Povprečne zimske temperature so od 0 °C v Alpah do 12 °C na Siciliji, povprečne poletne temperature pa se gibljejo od 20 °C do več kot 30 °C.[84]

Politika[uredi | uredi kodo]

Italija je od leta 1946 unitarna parlamentarna republika. Predsednik Italijanske republike (Presidente della Repubblica) (od leta 2015 dalje Sergio Mattarella), je vodja države. Predsednika volita za enkratni sedemletni mandat parlament in senat na skupni seji. Italija ima demokratično ustavo v pisni obliki, ki je plod dela ustavodajne skupščine, sestavljene iz predstavnikov vseh protifašističnih sil, ki so prispevali k porazu nacističnih in fašističnih sil v civilni vojni.[85]

Vlada[uredi | uredi kodo]

Italijanska poslanska zbornica na plenarnem zasedanju.

Italija ima parlamentarno vlado, ki temelji na proporcionalnem volilnem sistemu. Parlament je povsem dvodomni: poslanska zbornica (ki se sestaja v Palazzo Montecitorio) in Senat Republike (ki se sestaja v palači Madama), imata enake pristojnosti. Predsednik Sveta ministrov (Presidente del Consiglio dei Ministri), je italijanski predsednik vlade. Predsednika vlade in kabinet imenuje predsednik republike, vendar jim mora parlament z glasovanjem dati zaupnico, da lahko prevzamejo posle. Sedanji predsednik vlade je Matteo Renzi, član Demokratske stranke.

Mesto, ki ga zaseda, je podobno večini drugih parlamentarnih sistemov, vendar ima italijanski premier manj moči kot nekateri njegovi kolegi. Predsednik vlade nima pravice zahtevati razpustitev parlamenta ali odpustiti ministre (to so izključne pravice predsednika republike) in Svet ministrov, ki ima dejansko izvršilno oblast, ga mora z glasovanjem potrditi, da lahko prevzame naloge predsednika vlade.

Posebnost italijanskega parlamenta je, da so v njem zastopani italijanski državljani, ki stalno živijo v tujini: 12 poslancev in 6 senatorjev se voli v štirih prekomorskih volilnih enotah. Poleg tega je za italijanski senat tudi značilno majhno število dosmrtnih senatorjev, ki jih predsednik imenuje "za izjemne domoljubne zasluge na socialnem, znanstvenem, umetniškem ali literarnem področju". Nekdanji predsedniki republike, so po uradni dolžnosti dosmrtni senatorji.

Tri glavne politične stranke Italije so Demokratska stranka, Forza Italia in Gibanje petih zvezd. Na splošnih volitvah 2013 so te tri stranke dobil 579 od skupno 630 sedežev v poslanski zbornici in 294 od skupno 315 v senatu.[86] Večina preostalih sedežev je dobil kratkoživ volilni blok za podporo odhajajočemu predsedniku vlade Montiju, skrajna leva stranka Levica, Ekologija, Svoboda in pa stranke, ki so nastopale na volitvah samo v enem delu Italije: Severna liga, Južnotirolska ljudska stranka, Vallée d'Aoste in Velik i jug. Dne 15. novembra 2013 58 so odpadni poslanci iz stranke Forza Italia ustanovili Novi desni center.

Pravo in kazensko pravosodje[uredi | uredi kodo]

Sodna palača, Rim (Palazzo di Giustizia).

Civilno in kazensko sodstvo ima v Italiji tri stopnje: mirovni sodnik in tribunal, prizivno sodišče, kasacijsko sodišče. Za kazensko sodstvo so določene še naslednje strukture: porotno sodišče (za težke zločine, recimo umore) prve stopnje, prizivno porotno sodišče (za težke zločine) druge stopnje, nadzorni urad, nadzorno sodišče, sodišče za mladoletne.[87] Ustavno sodišče Italijanske republike ( Corte Costituzionale), novost po drugi svetovni vojni, odloča o skladnosti zakonov z ustavo.

Od svojih začetkov v sredini 19. stoletja je organizirani kriminal prepojil družbeno in gospodarsko življenje v mnogih področjih Italije. Dohodki, ki jih ima mafija se cenijo na 9 %[88] [89] italijanskega BDP.[90]

Poročilo Censis 2009 navaja 610 občin, v katerih je zaznana močna prisotnost mafije, v njih živi 13 milijonov Italijanov, proizvedejo pa 14,6 % italijanskega BDP.[91] [92] Kalabrijska 'Ndrangheta, danes verjetno najmočnejše kriminalno združenje v Italiji, je že sama odgovorna za 3 % italijanskega BDP.[93] Vendar pa je Italija z 0,013 umori na 1,000 ljudi na 47. mestu[94] (v skupini 62 držav) in na 43. mestu pri posilstvih (v skupini 65 držav), kar so relativno nizke vrednosti za razvite države.

Policija[uredi | uredi kodo]

Lamborghini Gallardo, Polizia di Stato.

Policijske funkcije opravlja v Republiki Italiji več korpusov, od katerih so štirje civilni in tri vojaški. Civilni policijski organi so:

  • Državna policija Polizia di Stato – glavna funkcija je skrb za javni red in varnost, poleg tega ima tudi oddelke preiskovalne policije in administrativne policije (cestna, trgovinska, gradbena, mestna in podeželska policija);
  • Zaporna policija Polizia penitenziaria – upravlja vse službe v zvezi s priporom in varstvom zapornikov ter v zvezi z upravo zaporov; v določenih primerih ima tudi kompetence preiskovalne in cestne policije;
  • Državni korpus za gozdove Corpo Forestale dello Stato – je preiskovalna policija s funkcijami varstva javnega reda, predvsem na podeželju; njegova specifična dolžnost je varstvo okolja v širšem pomenu, torej vključuje skrb za naravne vrednote, kontrolo gradbenih dovoljenj, upravljanje z odpadki, nadzor jestvin in varstvo živali. Ta korpus je v deželah s posebnim statutom prisoten samo v državnih parkih in na letališčih, ker imajo avtonomne dežele svoje ambientne policije;
  • Državni korpus gasilcev Corpo nazionale dei vigili del fuoco – je preiskovalna policija s funkcijami javne varnosti in administrativnih ter preventivnih posegov predvsem v slučajih podtaknjenih požarov.

Vojaški policijski organi so:

  • Karabinjeri Arma dei Carabinieri, - – vršijo funkcije oborožene sile (torej vojaki v vojnem času), vojaške policije, pa tudi preiskovalne in administrativne policije;
  • Finančna straža Guardia di Finanza - vrši funkcije oborožene sile (torej vojaki v vojnem času) in je specializirana v preventivi, preiskovanju in pregonu valutarnih, finančnih in dajatvenih prekrškov; je tudi preiskovalna, carinska, vojaška in dajatvena policija ter odgovorna za javni red;
  • Korpus pristaniških kapitanij in Obalna straža Corpo delle capitanerie di porto - Guardia costiera – je preiskovalna, administrativna in okoljevarstvena policija za obalne in morske teritorije.

Spadajo v policijsko organizacijo tudi lokalne policije:

  • Pokrajiska policija Polizia provinciale – je preiskovalni organ na pokrajinskem ozemlju, ki nadzoruje na primer administrativni in cestni red, okoljsko varnost, lovsko in ribolovsko dejavnost, varstvo živali, ohrano gobarstva, vodno in rudno zaščito, teritorialno zaščito (protezione civile);
  • Občinska policija Polizia municipale – ima večino funkcij aministrativne in preiskovalne policije, javne varnosti in teritorialne zaščite v mejah občine.

Mednarodni odnosi[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mednarodni odnosi Italije.

Italija je ustanovni član Evropske skupnosti, zdaj Evropske unije (EU), in NATO. Italija je bila sprejeta v Združene narode leta 1955, in je član in močan zagovornik številnih mednarodnih organizacij, kot so na primer Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Splošni sporazum o carinah in trgovini / Svetovna trgovinska organizacija (GATT / STO), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Svet Evrope in Srednjeevropska pobuda. Nedavno je po izmeni predsedovala mednarodnim organizacijam, kot so Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE), predhodnica OVSE, v letu 1994; G8; in EU v letu 2009 in od julija do decembra 2003.

Italija močno podpira večstransko mednarodno politiko in dejavnosti OZN na področju mednarodne varnosti. Leta 2013 je v tujini delovalo 5.296 italijanskih vojakov, ki so bili udeleženi pri 33 misijah ZN in Nata v 25 državah sveta.[95] Italija je poslala vojake v podporo mirovnim misijam ZN v naslednja področja: Somalijo, Mozambik in Vzhodni Timor; poleg tega podpira NATO in operacije ZN v Bosni, na Kosovem in Albaniji. Italija ima od februarja 2003 v podporo Operation Enduring Freedom (OEF) več kot 2.000 vojakov v Afganistanu. Italija še vedno podpira mednarodna prizadevanja za obnovo in stabilizacijo Iraka, vendar pa je novembra 2006 umaknila svoj vojaški kontingent okoli 3.200 vojakov in v državi zadržala samo humanitarne delavce in drugo civilno osebje.

Avgusta 2006 je Italija poslala v okviru mirovne misije OZN UNIFIL okoli 2450 vojakov v Libanon,[96] Italija je ena od največjih podpornikov palestinske nacionalne oblasti, saj je samo 2013 prispevala 60 milijonov €.[97]

Vojska[uredi | uredi kodo]

Italijanska letalonosilka MM Cavour

Italijanska kopenska vojska, mornarica, letalske sile in karabinjerji skupaj tvorijo italijanske oborožene sile, ki jim ukazuje vrhovni obrambni svet pod predsedstvom predsednika Italije. Od leta 2005 dalje je služenje vojaškega roka povsem prostovoljno.[98] V 2010 je imela italijanska vojska 293.202 aktivnih članov,[99] od tega so 114.778 karabinjerjev.[100] Italijanski vojaški izdatki v letu 2010 uvrščajo državo na | deseto mesto na svetu, znesek v višini 35,8 milijarde odgovarja 1,7 % nacionalnega BDP. V okviru Natove strategije jedrskega sodelovanja Italija gosti tudi 90 jedrskih bomb ZDA, ki se nahajajo na letališču Aviano.[101]

Italijanska vojska je državna obrambna sila, v letu 2008 je štela 109.703. Njena najbolj znana bojna vozila so Dardo pehotno bojno vozilo, Centauro protitankovsko vozilo in Ariete tank, med zrakoplovi je omeniti nedavno v misijah ZN uveden helikopter Mangusto. Prav tako ima na voljo veliko število oklepnih vozil Leopard 1 in M113.

Eurofighter Typhoon italijanskih zračnih sil.

Italijanska vojna mornarica je v letu 2008 imela 35.200 aktivnih vojakov, 85 ladij in 123 letal.[102] Gradi večjo letalonosilko ( Cavour ), nove rušilce, podmornice in večnamenske fregate. Dandanes italijanska mornarica, kot članica zveze NATO, sodeluje v številnih mirovnih operacijah po svetu.

Italijanske zračne sile so leta 2008 imele 43.882 zaposlenih, na voljo je bilo 585 letal, med drugimi 219 napadnih letal in 114 helikopterjev. Kot začasno rešitev in nadomestek za najete Tornado ADV prestreznike je AMI najela 30 F-16 Block 15 ADF in štiri F-16B Block 10 bolne Falcone, z opcijo za dodatna letala kasneje. V prihodnjih letih bo uvedla 121 EF2000 Eurofighter Tajfunov, ki bodo zamenjali najete F-16 Fighting Falcons. Nadaljnje posodobitve so predvidene za Tornado IDS / IDT in AMX floto. Transport zagotavlja flota 22 C-130j in Alenia G.222, 12 od njih se bo nadomestilo z novo razvito različico G.222, ki se imenuje C-27J Spartan.

Karabinjerji so avtonomni korpus vojske, vojaška policija Italije in policijski organ. Četudi so različne veje karabinjerjev glede na njih funkcijo podrejene različnim ministrstvom, so za vzdrževanje javnega reda in varnosti odgovorne Ministrstvu za notranje zadeve.[103]

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Italija je razdeljena na 20 dežel (it. regione - redžòne); med njimi je pet dežel, ki imajo poseben avtonomni status, na osnovi katerega lahko sprejemajo svojo zakonodajo o nekaterih lokalnih zadevah. Država je dalje razdeljena v 9 posebnih izvenpokrajinskih organov oz. mestnih območij (Città Metropolitane [čità metropolitàne]) in 101 pokrajino (it. provincia - provìnča), ki se dalje delijo v 8047 občin (it. comune - komùne). [104]

Italy labelled map.jpg
Dežela Glavno mesto Površina(km²) Prebivalstvo
Abruci L'Aquila 10,763 1,331,574
Dolina Aoste Aosta 3,263 128,298
Apulija Bari 19,358 4,090,105
Bazilikata Potenza 9,995 576,619
Kalabrija Catanzaro 15,080 1,976,631
Kampanija Neapelj 13,590 5,861,529
Emilija – Romanja Bologna 22,446 4,450,508
Furlanija – Julijska krajina Trst 7,858 1,227,122
Lacij Rim 17,236 5,892,425
Ligurija Genova 5,422 1,583,263
Lombardija Milano 23,844 10,002,615
Marke Ancona 9,366 1,550,796
Molize Campobasso 4,438 313,348
Piemont Turin 25,402 4,424,467
Sardinija Cagliari 24,090 1,663,286
Sicilija Palermo 25,711 5,092,080
Toskana Firence 22,993 3,752,654
Trentinsko - Zgornje Poadižje Trento 13,607 1,055,934
Umbrija Perugia 8,456 894,762
Benečija Benetke 18,399 4,927,596


Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Novi Ferrari 488 GBT. Italija je eden od največjih proizvajalcev in izvoznikov avtomobilov na svetu.

Italija ima kapitalistično mešano gospodarstvo, ki je tretje po velikosti v evroobmočju in osmo v svetovnem merilu.[105] Država je ustanovni član G7, G8, evroobmočja in OECD.

Italija se šteje za eno najbolj industrializiranih držav sveta in za vodilno v svetovni trgovini in izvozu.[106] [107] [108] Je visoko razvita država, po kakovosti življenja zaseda 8. mesto na svetu[14] in 25. mesto po indeksu človeškega razvoja. Kljub nedavni svetovni gospodarski krizi ostaja italijanski BDP na prebivalca po kupni moči približno na povprečju EU 27, [109] stopnja brezposelnosti (12,6 %) pa je nekoliko nad povprečjem evrskega območja.[110] Država je znana po svoji ustvarjalnosti in inovativnosti,[111] po velikem in konkurenčnem kmetijstvu[112] (Italija je največja proizvajalka vina na svetu),[113] in po svoji vplivni in zelo kakovostni avtomobilski, strojni, prehrambeni, oblikovalni in modni industriji.[114] [115] [116]

Vinogradi v pokrajini Chianti. Italija je največja proizvajalka vina na svetu.

Po velikosti je italijanska industrija na šestem mestu na svetu.[117] Značilno zanjo so svetovne multinacionalke, ki jih je manj kot v gospodarstvih primerljive velikosti, in pa številna dinamična mala in srednje velika podjetja, združena v številnih industrijskih predelih, ki so hrbtenica italijanske industrije. Rezultat je proizvodnja, ki se pogosto osredotoča na izvoz izdelkov za tržne niše in luksuznih izdelkov, zato je po eni strani manj sposobna konkurirati na osnovi količine, po drugi strani pa se z visoko kakovostnimi izdelki izogne konkurenci iz Kitajske in drugih razvijajočih se azijskih gospodarstev.[118]

Država je bila leta 2009 sedma na svetu po izvozu.[119] Najtesnejše trgovinske vezi ima Italija z drugimi državami Evropske unije, ki imajo delež približno 59 % njene celotne trgovine. Njene največje stranke v EU so Nemčija (12,9 %), Francija (11,4 %) in Španija (7,4 %).[120] Tradicionalno področje primarnega pomena za italijansko gospodarstvo je turizem: leta 2013 jo je obiskalo 47.7 milijonov tujih gostov; prihodki iz te panoge so znašali v tem letu 43.9 milijard USD, s čimer se je Italija uvrstila na peto mesto na svetu po številu obiskovalcev in na šesto po zaslužku.[121]

[[FSlika:Euroobmocje.jpg|thumb|Italija je del monetarne unije evroobmočja (temno modro), in enotnega tržišča ES.]]

Italija je del enotnega evropskega trga z več kot 500 milijonov potrošnikov. Številne domače poslovne politične odločitve temeljijo na sporazumih med evropskimi članicami unije (EU) in na zakonodaji EU. Italija je uvedla skupno evropsko denarno enoto Evro leta 2002.[122] Je članica evro območja, ki predstavlja okoli 330 milijonov državljanov. Njeno monetarno politiko določa Evropska centralna banka.

Italijo sta zelo težko prizadeli recesija konec prejšnjega stoletja in kasnejša evropske kriza državnih dolgov, ki še zaostrujeta strukturne probleme v državi.[123] Po močni rasti BDP 5-6 % na leto med 1950 in 1970 [124] in postopni upočasnitvi v 1980-90, je državno gospodarstvo od začetka drugega tisočletja praktično zastalo.[125] [126] Politični napori za oživetje rasti v obliki masivne porabe so sčasoma pripeljali do hudega porasta javnega dolga, ki je v letu 2014 znašal več kot 135 % BDP, kar Italijo uvršča na drugo mesto v EU - za Grčijo z javnim dolgom 174 %.[127] Pri tem je treba vedeti, da je za razliko med Italijo in Grčijo, največji kos italijanskega javnega dolga v rokah njenih državljanov[128] in raven zadolženosti gospodinjstev je veliko nižja od povprečja OECD.[129]

Globoke gospodarske razlike med severom in jugom države negativno vplivajo na že obstoječe socialno-ekonomske probleme,[130] na primer na ogromno razliko v statističnem dohodku med severnimi in južnimi občinami.[131] Ameriški Indeks ekonomske svobode državo uvršča na 86. mesto na svetu[132] zaradi neučinkovite državne birokracije, visoke stopnje korupcije, visokih davkov in javnih stroškov, ki predstavljajo približno polovico nacionalnega BDP.[133]

Infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Prometne zveze v Italiji.
FS' Frecciarossa 1000, hitri vlak z največjo hitrostjo 400 km/h,[134] je najhitrejši vlak v Italiji in Evropi.

Leta 2004 je prometni sektor v Italiji ustvaril promet v višini približno 119.4 milijard in zaposloval 935.700 ljudi v 153.700 podjetjih. Kar se državnega cestnega omrežja tiče, je v letu 2002 je bilo v Italiji 668721 km cest, od tega 6487 km avtocest, ki so v državni lasti in ki jih upravlja zasebno podjetje Atlantia. Leta 2005 je bilo prijavljenih 34.667.000 avtomobilov (590 avtomobilov na 1.000 prebivalcev) in 4.015.000 tovornih vozil.[135]

Železniško omrežje, v državni lasti in pod upravo Ferrovie dello Stato, je v 2008 bilo skupaj dolgo 16.529 km, od tega je bilo 11,727 km elektrificiranih, po njem pa je vozilo 4 802 lokomotiv in motornih vlakov.

Omrežje celinskih plovnih poti je 2002 zajemalo 1477 km plovnih rek in kanalov v letu 2002. Leta 2004 je bilo v Italiji na voljo okoli 30 večjih letališč (vključno z dvema vozliščema, Malpensa v Milanu in Fiumicino v Rimu) in 43 večjih pristanišč (med drugim pristanišče Genova, ki je največje v državi in drugo največje v Sredozemlju). Leta 2005 je Italija imela na voljo civilno zračno floto približno 389.000 enot in trgovsko floto 581 ladij.[135]

Italija mora uvoziti približno 80 % svojih potreb po energiji.[136] [137] [138]

Znanost in tehnologija[uredi | uredi kodo]

Francesco Redi, ustanovitelj eksperimentalne biologije, znan kot oče moderne parazitologije.[139] [140]
Galileo je znan kot eden od očetov današnje znanosti. [141] [141] [142] [143]

Italijanska znanstvena skupnost je zaslužna za številna pomembna odkritja v fiziki in v drugih vedah. Med renesanso so italijanski vsesplošni učenjaki, kot Leonardo da Vinci (1452-1519), Michelangelo (1475-1564) in Leon Battista Alberti (1404-1472) pomembno prispevali na različnih področjih, kot je biologija, arhitektura, gradbeništvo. Galileo Galilei (1564-1642), fizik, matematik in astronom, je igral pomembno vlogo v znanstveni revoluciji šestnajstega stoletja. Njegovi dosežki so med drugim ključne izboljšave teleskopa in posledično astronomskih opazovanj in končno zmagoslavje kopernikovstva nad ptolemajevim modelom. Tudi drugi astronomi, kot sta bila Giovanni Domenico Cassini (1625-1712) in Giovanni Schiaparelli (1835-1910), so bili med očeti številnih pomembnih odkritij o osončju. Z matematiko se je Joseph Louis Lagrange (rojen kot Giuseppe Lodovico Lagrangia, 1736-1813) udejstvoval že pred svojim odhodom iz Italije. Fibonacci (c. 1170 – c. 1250), in Gerolamo Cardano (1501-1576) sta zaslužna za temeljne dosežke v matematiki. Svet se ima Luca Pacioliju zahvaliti za osnove računovodstva. Fizik Enrico Fermi (1901-1954), Nobelov nagrajenec, je vodil ekipo v Chicagu, ki je razvila prvi jedrski reaktor in je znan po številnih drugih prispevkih na področju fizike, kot je recimo njegov delež pri razvoju teoriji kvantne mehanike. Številni italijanski fiziki so bili prisiljeni zapustiti Italijo leta 1930 zaradi fašističnih zakonov proti Judom, tako Emilio G. Segre (1905-1989) (ki je odkril elementa tehnecij in astat in antiproton), [144] in Bruno Rossi (1905-1993), pionir na področju kozmičnih žarkov in rentgenske astronomije.

Drugi ugledni fiziki so tudi Amedeo Avogadro (najbolj znan po svojih prispevkih k molekularni teoriji, kot sta Avogadrov zakon in Avogadrova konstanta), Evangelista Torricelli (izumitelj barometra), Alessandro Volta (izumitelj električnega akumulatorja), Guglielmo Marconi (izumitelj radija), Ettore Majorana (ki je odkril Majoranove fermione, Carlo Rubbia (1984 Nobelova nagrada za fiziko za dela, ki so vodila odkritja delcev W in Z v CERNu). V biologiji je Francesco Redi kot prvi izpodbil teorijo spontane generacije z dokazom, da črvi izvirajo iz mušjih jajčec, in podrobno opisal 180 zajedavcev; Marcello Malpighi je ustanovitelj mikroskopske anatomije, Lazzaro Spallanzani, dalje, je avtor pomembnih raziskav na področju delovanja teles, razmnoževanja živali in teorije celic. Camillo Golgi, katerega mnogi dosežki vključujejo odkritje Golgijevega kompleksa, je utrl pot teoriji o nevronih, Rita Levi-Montalcini pa je odkrila živčni rastni faktor (za to odkritje je leta 1986 dobila Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino). V kemiji je Giulio Natta prejel leta 1963 Nobelovo nagrado za kemijo leta za svoje delo na visokih polimerih. Giuseppe Occhialini je prejel Wolfovo nagrado za fiziko za odkritje pionski ali pi -mezonski razpad leta 1947. Ennio de Giorgi je 1990 prejel Wolfovo nagrado za matematiko za svojo rešitev Bernsteinovega problema o minimalnih površinah in 19. Hilbertovega problema o regularnosti rešitev za eliptične parcialne diferencialne enačbe.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Prebivalstvo Italije.
Zemljevid gostote prebivalstva v Italiji

Ob koncu leta 2013 je imela Italija 60.782.668 prebivalcev.[145] Gostota prebivalstva na osnovi tega števila - 202 prebivalca/km2 - je višja kot v večini zahodnoevropskih držav. Vendar pa je porazdelitev prebivalstva zelo neenakomerna. Najgosteje poseljena območja so Padska nižina (kjer živi skoraj polovica prebivalstva) in metropolitanska območja Rima in Neaplja; obširna področja, kot so višja področja Alp in Apeninov, planote Basilicata in otok Sardinija, so zelo redko poseljena.

Prebivalstvo Italije se je v 20. stoletju skoraj podvojilo, vendar je rast bila zelo neenakomerna zaradi obsežnih migracij s podeželja na jugu v industrijska mesta na severu, katerih vzrok je bil italijanski gospodarski čudež v letih 1950-1960. Visoke ravni rodnosti in števila rojstev so trajale do leta 1970. Kasneje so začele dramatično upadati, kar je imelo za posledico hitro staranje prebivalstva. Ob koncu prejšnjega stoletja je eden od petih v Italiji bi starejši od 65 let.[146] Vendar pa je v zadnjih letih Italija doživela precejšnjo porast rodnosti.[147] Splošna stopnja rodnosti se je z rekordno nizke ravni (leta 1995) 1,18 otroka na žensko v letu 2008 dvignila na 1,41.[148] Po pričakovanjih bo rodnost dosegla leta 2030 1,6-1,8 otroka na žensko.[149]

Od konca 19. stoletja vse do 1960 je Italija bila država množičnega izseljevanja. V letih 1898 -1914, vrhunskih letih italijanske diaspore, se je vsako leto izselilo približno 750.000 Italijanov.[150] Diasporo je doživelo več kot 25 milijonov Italijanov; gre za največjo množično migracijo sodobnih časih.[151] Dandanes tako živi v tujini več kot 4,1 milijona italijanskih državljanov,[152] najmanj 60 milijonov ljudi popolno ali delno italijanskega rodu živi izven Italije, predvsem v Argentini,[153] Braziliji,[154] Urugvaju,[155] Venezueli,[156] Združenih državah Amerike,[157] Kanadi,[158] Avstraliji[159] in Franciji.[160]

Metropolitanske regije[uredi | uredi kodo]

Metropolitansko mesto Area
(km²)
Prebivalstvo
30/09/2014
Rim 5,352 4,336,915
Milano 1,575 3,190,340
Neapelj 1,171 3,128,702
Turin 6,829 2,293,340
Bari 3,821 1,251,004
Firenze 3,514 1,007,435
Bologna 3,702 1,003,027
Genova 1,839 864,008
Benetke 2,462 858,455
Reggio Calabria (načrtovano) 3,183 558,959

Treba je opozoriti na to, da se je ustanovitev metropolitanske regije Reggio Calabria preložila na leto 2016, ker je mestni svet Reggio Calabria bil ukinjen in za dve leti pod državnim nadzorstvom zaradi prisotnosti mafijske organizacije.[161]

Slovenci in Slovani v Italiji[uredi | uredi kodo]

V Italiji živi, poleg poznane skupnosti Slovencev, še ena skupnost Slovanov: Moliški Hrvati, potomci Hrvatov, ki so se preselili na današnje področje v 15. stoletju.

Etnične skupine[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Priseljevanje v Italijo.
Tujci v italiji.jpg
Priseljenci po državi!
Država 2013 [162]
Zastava Romunije Romunija 1,081,400
Zastava Albanije Albanija 495,709
Maroko Maroko 454,773
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska 256,846
Zastava Ukrajine Ukrajina 219,050
Zastava Filipinov Filipini 162,655
Zastava Moldavije Moldavija 149,434

Po letu 1980 je do takrat jezikovno in kulturno homogena družba Italije začela pritegovati velike tokove tujih priseljencev.[163] Danes gre za približno 4,9 milijona tujih rezidentov,[164] kar predstavlja približno 8,1 % celotnega prebivalstva, med njimi več kot pol milijona otrok, rojenih v Italiji s tujim staršem - drugi generaciji priseljencev, izključeni so pri tem tuji državljani, ki so naknadno pridobili italijansko državljanstvo; v letu 2008 53.696 oseb.[165]

Uradne številke tudi ne vključujejo nezakonitih priseljencev, katerih število je zelo težko določiti; v letu 2008 se njih število ceni na najmanj 670.000.[166] Po padcu berlinskega zidu in po nedavnih širitvah Evropske unije so glavni valovi priseljencev izvirali iz nekdanjih socialističnih držav srednje in vzhodne Evrope (zlasti Romunije, Albanije, Ukrajine in Poljske). Drugo najpomembnejše področje priseljevanja v Italiji je vedno bila sosednja Severna Afrika o (predvsem Maroko, Egipt in Tunizija), z visokimi števili kot posledico arabske pomladi. Poleg tega v zadnjih letih narašča migracija z Daljnega vzhoda (predvsem iz Kitajske[167] in Filipinov) ter Latinske Amerike.

Trenutno je približno en milijon romunskih državljanov (približno ena desetina med njimi so Rom[168]) uradno registriranih v Italiji, tako da gre za najpomembnejšo posamezno državo izvora, sledijo Albanci in Maročani s približno 500.000 ljudi vsak. Število neregistriranih Romunov je težko oceniti, ocena iz 2007. govori o pol milijona ali več.[169][note 2]

Konec desetletja 1990-2000 so bili v Italiji živeči tujci: iz Evrope (54 %), Afrike (22 %), Azije (16 %), obeh Amerik (8 %) in Oceanije (0,06 %). Porazdelitev priseljencev po Italiji je zelo neenakomerna: 87 % priseljencev živi v severnih in osrednjih delih države (najbolj ekonomsko razvitih območjih), v južni polovici polotoka jih živi je 13 %.

Jeziki[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Jeziki v Italiji in Italijanščina.
Geografska razdelitev italijanskega jezika v svetu:       materni jezik       drugotni ali ne-uradni jezik       Italijanske manjšine

Uradni jezik Italije je italijanščina. Po oceni Istat ima 64 milijonov prebivalcev italijanščino za materni jezik,[171] [172] [173] skupno število italijansko govorečih, skupaj s tistimi, ki jim je drugi jezik, pa je približno 85 milijonov.[174] Italija ima številna regionalna narečja,[175] vendar pa so se, vzporedno z razvojem državnega sistema izobraževanja, razlike v pogovornem jeziku v 20. stoletju zmanjšale. V petdesetih in šestdesetih letih je prišlo do hitrejšega poenotenja zaradi gospodarske rasti in vzpona množičnih medijev in televizije (državna radiotelevizija RAI je pomagala oblikovati standardno italijanščino).

Več manjšinskih jezikov je pravno priznanih: albanščina, katalonščina, nemščina, grščina, slovenščina, hrvaščina, francoščina, frankoprovansalščina, furlanščina, ladinščina, okcitanščina in sardinščina (Zakon št. 482 z dne 15. decembra 1999).[176] Francoščina je so-uradni jezik v Dolini Aoste - čeprav gre v resnici za frankoprovansalščino.[177] Nemščina ima isti status v Južni Tirolski, poleg nje pa tudi ladinščina v nekaterih delih te pokrajine in v nekaterih delih sosednjega Trentina.[178] Slovenščina je so-uradni jezik v pokrajinah Trst, Gorica in Videm.[179]

Niso vključena med manjšinske jezike takoimenovana "italijanska narečja", ki so emilijanščina, ligurščina, lombardščina, napoletanščina, piemontščina, romanjolščina, beneščina in sicilščina. Že uradno poimenovanje te skupine daje razumeti, da jih Italijanska republika pravno ne priznava kot samostojne jezike, čeprav so nekateri izmed njih, na primer sicilščina, popolnoma razvite in zgodovinsko avtohtone govorice. Niti ni zadostni razlog za vključitev teh jezikov med manjšinske jezike njihov ne-italski izvor, kot na primer v slučaju lombardščine, ki je galo-romanski jezik.

Zaradi občutnega priseljevanja zadnjih let ima Italija številne prebivalce, katerih materni jezik ni italijanščina. Po italijanskem državnem inštitutu za statistiko je romščina najpogostejši materni jezik med tujimi prebivalci v Italiji: skoraj 800.000 ljudi govori kot prvi jezik romščino (21,9 % vseh tujih prebivalcev, starih 6 let in več). Drugi prevladujoči materni jeziki so arabščina (govori jo več kot 475.000 ljudi; 13,1 % tujih prebivalcev), albanščina (380.000 oseb) in kitajščina (255.000 ljudi). Drugi jeziki v Italiji so med drugim ukrajinščina, hindi, poljščina in tamilščina.[180]

Vera[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vera v Italiji.

Italijanska ustava določa, da so vse religije enakopravne, kar uvršča Italijo med laične države, to je tiste, ki se niso opredelile za uradno državno religijo, vendar je večina državljanov rimokatoliške vere.[181] V letu 2010 je delež Italijanov, ki se istovetijo s katoliško vero, znašal 81,2 %.[182], od katerih 30,6 % aktivnih, medtem ko je bilo 18,5 % laikov (nereligioznih oseb)[183].

Državna ustava se za odnose z Vatikanom in rimokatoliško cerkvijo sklicuje na Lateranske sporazume s Kraljevino Italijo. Ti sporazumi so bili podpisani leta 1929 in so bili zadnjič izpopolnjeni leta 1984 s tako imenovanim Novim konkordatom, ki je samo prilagodil obstoječo zakonodajo republiškim razmeram. Lateranski sporazumi vključujejo medsebojno priznanje državnosti in meje, finančno vojno odškodnino Vatikanu in konkordat. Konkordat (sporazum) je podrobna ureditev odnosov med Italijo in rimokatoliško cerkvijo. Z drugimi verskimi ustanovami ima Italija podobne konkordate, imenovane dogovori.

Manjšinske krščanske vere v Italiji so med drugim pravoslavne, valdezijanske in protestantske skupnosti. Po oceni je v letu 2011 v Italiji živelo 1,5 milijona pravoslavnih kristjanov, ali 2,5 % prebivalstva;[184] 0,5 milijona binkoštnih in evangeličanov (od tega so 0,4 milijona članov božjih skupnosti), 235685 Jehovinih prič,[185] 30,000 valdezijancev,[186] 25,000 adventistov, 22,000 svetnikov poslednjih dni, 15,000 baptistov (in okoli 5,000 svobodnih baptistov), 7,000 luterancev, 4,000 metodistov (povezanih z Valdezijansko cerkvijo).[187]

Ena od najstarejših, v Italiji uveljavljenih manjšinskih veroizpovedi je judovstvo, Judje, ki so živeli v starodavnem Rimu že pred Kristusovim rojstvom. Stoletja dolgo so Judje, izgnani iz drugih držav, predvsem Španije, bili dobrodošli v Italiji. Vendar pa je v Holokavstu približno 20 % italijanskih Judov je izgubilo življenje.[188] Zaradi tega pomora in izseljevanja ki pred in po drugi svetovni vojni, je v Italiji ostala le majhna skupnost okrog 28.400 Judov.[189]

Vse večje priseljevanje zadnjih dveh desetletij je spremljalo vse večje število nekrščanskih ver. V letu 2010 je v Italiji živelo 1,6 milijona muslimanov, kar pomeni 2,6 odstotka prebivalstva.[190] Poleg tega je najti več kot 200.000 privrženci veroizpovedi s poreklom iz indijske podceline, med njimi kakih 70.000 Sikhov z 22 hurdawarami po vsej državi,[191] 70,000 hindujcev in 50,000 budistov.[192] Leta 2005 je v Italiji po oceni živelo 4,900 bahá'íjev.[193]

Italijanska država, kot ukrep za zaščito verske svobode, odvaja delež dohodnine priznanih verskim skupnostim, v skladu z režimom "Osem na tisoč" (Otto promila). Donacije so dovoljene za krščanske, judovske, budistične in hindujske skupnosti; islam pa je še vedno izključen, ker muslimanske skupnosti še niso podpisale konkordata z italijansko državo.[194] Zavezanci, ki religij ne želijo financirati, prispevajo svoj delež v državni sistem blaginje. [195]

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Izobraževanje v Italiji.
Bolonjska Univerza, ustanovljena leta 1088, je najstarejša akademska institucija na svetu.

Izobraževanje v Italiji je brezplačno in obvezno za starosti 6-16,[196] sestavlja ga petih faz: vrtec (Scuola dell'infanzia), osnovna šola (Scuola Primaria), nižja srednja šola (Scuola secondaria di primo grado), srednja šola (Scuola secondaria di secondo grado) in univerza ( Università ).[197] "Scuole superiori" so privatne institucije podobne francoskim Grandes écoles, ki zagotavljajo višjo stopnjo izobraževanja in raziskav v obliki tečajev univerzitetnega tipa ali pa imajo za cilj na podiplomski ali post-doktorski ravni.

Univerza Sapienza v Rimu je po številu vpisanih največja univerza v Evropi.[198]

Italija gosti široko paleto univerz, šol in akademij. Univerza v Bologni, ustanovljena leta 1088, je verjetno najstarejša na svetu.[199] Leta 2009 je bolonjska Univerza (ranking lista univerz po Timesu) bila edina italijanska izobraževalna ustanova med prvih 200 univerz na svetu. Milanska Univerza Bocconi se (zlasti zaradi svojega programa MBA) na lestvici WSJ nahaja na 17. mestu po priljubljenosti med večjimi mednarodnimi podjetji.[200] Bocconi je tudi Forbes uvrstil na prvo mesto na svetu v kategoriji "Kaj dobite za svoj denar".[201] Maja 2008 je Bocconi na listi Financial Times prehitel več slovitih poslovnih šol in se uvrstil na mesto 5 v Evropi in na mesto 15 na svetu.[202]

Med vrhunske univerze in politehnike spadata tudi Politecnico di Milano, ki je leta 2011 bila na 48. mestu na svetu med tehničnimi univerzami, [203]), pa La Sapienza v Rimu (leta 2005 bila na 33. mestu [204] Sapien) na 5o. mestu v Evropi in na 150. mestu na svetu med univerzami.[205] Leta 2013 je po Centru za svetovne uvrstitve univerz Univerza Sapienza v Rimu bila na 62. mestu na svetu in na prvem mestu v Italiji.[206]) in Milanska univerza (katere raziskovalne in izobraževalne dejavnosti so po dolgih letih razcveta začele dobivati mednarodna priznanja). Univerza je edina italijanska članica Lige evropskih raziskovalnih univerz (LERU), skupine okoli dvajsetih raziskovalno intenzivnih evropskih univerz. Dosegla je tudi druga odličja, kot je 1. mesto v Italiji in sedmo mesto v Evropi (lestvica Universiteit Leiden).

Po National Science Indicators (1981-2002), to je po podatkovni bazi člankov in njih citatov za več kot 90 držav, ki jo vzdržuje Research Services Group, je Italija nad povprečjem (v smislu števila člankov z vsaj enim avtorjem iz Italije) v vesoljski znanosti (9,75 % od prispevkov po svetu izvira iz Italije), matematiki (5,51 %), računalništvu, nevroloških znanostih in fiziki; najnižja, vendar še vedno nekoliko nad svetovnim povprečjem, je plodnost italijanske znanosti v družboslovju, psihologiji in psihiatriji, ter ekonomiji in poslovnih vedah.[207]

Na dvojezičnem območju je omogočeno obiskovanje vrtcev in šol, kjer izobraževalni proces poteka popolnoma ali delno v slovenščini, vendar se dosegljivi obseg šolstva spreminja glede na pokrajino. Na Tržaškem so na razpolago vrtci in šole prve in druge stopnje s slovenskim učnim jezikom. Na Goriškem je slovenščina učni jezik v vrtcih in šolah prve stopne (osnovnih). V Benečiji je samo ena dvojezična šola, kjer se pouk vrši izmenično v enem in drugem jeziku. [208] Poudariti je treba, da so omenjene šole s slovenskim učnim jezikom državne šole, popolnoma enakovredne italijanskim, in so vezane na italijanski učni program.

Zdravstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zdravstvo v Italiji.
Bolnišnica v Trentu. Južna Tirolska je regija z najbolj učinkovitim zdravstvom

Italijanska država ima univerzalen sistem javnega zdravstvenega varstva od leta 1978 dalje.[209] Zdravstveno varstvo je pri tem zagotovljeno vsem državljanom in prebivalcem kot kombinacija javnega in zasebnega zavarovanja. Javni del je Servizio Sanitario Nazionale v okviru Ministrstva za zdravje, ki ga upravlja regionalna admministracija. Izdatki za zdravstveno varstvo so leta 2008 v Italiji predstavljali več kot 9,0 % državnega BDP, kar je nekoliko nad povprečjem držav OECD , ki znaša 8,9 %.[210]

Italija se je z vidika zdravstvenega varstva leta 2000 uvrstila na drugo mesto na svetu,[209] [211] in v letu 1997 je imela v svetovnem merilu tretje najbolj učinkovito zdravstveno varstvo.[212] Italija je bila leta 2013 na osmem mestu na svetu glede na pričakovano življenjsko dobo. [213] Kot mnogo drugih zahodnih držav se tudi Italija sooča s povečanim deležem pretežkih in debelih ljudi, saj ima po njihovem lastnem mnenju 34,2 % Italijanov prekomerno telesno težo in 9,8 % med njimi o sebi misli, da so debeli.[214] V letu 2008 je delež dnevnih kadilcev je bil 22 %.[215] Kajenje na javnih mestih, vključno s kavarnami, restavracijami, nočnimi klubi in pisarnami je od leta 2005 dalje omejeno na ločene, prezračevane prostore.[216]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kultura v Italiji.
Mesto Benetke, zgrajeno na 117 otokih.
Nagnjeni stolp in katedrala v Pisi
Kraljeva palača v Caserti.

Stoletja dolgo, vse do končnega združenja 1861, politično in geografsko razkosana, je Italija razvila in oblikovala edinstveno kulturo, z množico regionalnih običajev in lokalnih centrov moči in pokroviteljstev.[217] V srednjem veku in v renesansi so številni veličastni dvori tekmovali drug z drugim za naklonjenost najboljših arhitektov, umetnikov in učenjakov, ki so nam vsem zapustili neverjetno bogato zapuščino spomenikov, slik, glasbe in literature.[218]

V Italiji si lahko ogledamo bogate umetniške, kulturne in literarne zbirke iz različnih obdobij. Toliko krajev in znamenitosti na seznamu UNESCO kot v Italiji ni v nobeni drugi državi na svetu. Država je zaradi tega imela širok kulturni vpliv v svetu, pa tudi zato, ker je med izseljenci po svetu najti številne Italijane. Poleg tega ima dežela po splošni oceni več kot sto tisoč spomenikov vseh mogočih vrst (kot so muzeji, palače, zgradbe, kipi, cerkve, umetnostne galerije, vile, fontane, zgodovinske hiše in arheološke razvaline).[219]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Arhitektura Italije.

Italija se ponaša s številnimi in raznolikimi arhitekturnimi slogi, ki jih je treba razvrstiti ne samo preprosto po času, ne po obdobju, temveč tudi - glede na delitve Italije v več regionalnih držav do 1861 - po pokrajinah. Ustvarila je tako zelo raznoliko in združevalno paleto arhitekturnih modelov.

Italija je znana po svojih vidnih arhitekturnih dosežkih,[220] kot je na primer gradnja lokov, kupol in podobnih struktur v antičnem Rimu, od konca 14. do 16. stoletja je bila zibelka renesančnega gibanja v arhitekturi ; Italija je domovina palaidazma, to je gradbenega stila, ki je navdihoval nastanek in razvoj neoklasične arhitekture in vplival na načrte, po katerih je od konca 17. do začetka 20. stoletja plemstvo in kasneje premožno meščanstvo po vsem svetu, zlasti v Veliki Britaniji, Avstraliji in ZDA, gradilo svoje podeželske hiše. Nekaj ​​najboljših del zahodne arhitekture, kot je na primer Kolosej, Milanska katedrala in Katedrala v Firencah, poševni stolp v Pisi ​​in stavbarstvo v Benetkah, si lahko ogledamo v Italiji.

Italijanska arhitektura je tudi zelo vplivala na arhitekturo po vsem svetu. Britanski arhitekt Inigo Jones, zgledujoč se po načrtih italijanskih stavb in mest in umetninah Andrea Palladia, je prenesel ideje italijanske renesančne arhitekture 17. stoletja v Anglijo.[221] Italijanska arhitektura, popularna v tujini, je od 19. stoletja dalje opis tuje arhitekture v italijanskem slogu, še posebej po renesančnem vzoru.

Upodabljajoča umetnost[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Italijanska umetnost.
Poslednja večerja : slika Leonarda da Vinci, enako slavna kot je Mona Lisa, najbolj poznan, največkrat kopiran in parodiran portret vseh časov.[222]

Zgodovina italijanske upodabljajoče umetnosti je del zgodovine zahodnega slikarstva. Rimljanska umetnost je bila pod vplivom Grčije, delno jo lahko razumemo kot potomko grškega slikarstva. Rimsko slikarstvo pa ima pomembne edinstvene značilnosti. Edine preživele rimske slike so stenske poslikave, mnoge od njih v vilah v Kampaniji v južni Italiji. Te slike lahko razvrstimo v štiri glavne "sloge" ali obdobja,[223] vsebujejo lahko že prve primere trompe-l'œil, psevdo perspektive in čistega krajinstva.[224]

Slikanje na leseno podlogo postane bolj pogosto med romanskim obdobjem pod občutnim vplivom bizantinskih ikon. Proti sredini 13. stoletja postaneta srednjeveška umetnost in gotsko slikarstvo bolj realistična, v delih Cimabua in nato njegovega učenca Giotta je čutiti znake zanimanja za prostor in perspektivo. Od Giotta dalje so najboljši slikarji tudi kompozicijsko veliko svobodnejši in iznajdljivejši.

Italijanska renesansa je po splošnem mnenju zlata doba slikarstva. Nekje od 14. stoletja dalje, pa do sredine 17. stoletja je imela velik vpliv tudi izven dandanašnje Italije. Italijanski umetniki, kot so Paolo Uccello, Fra Angelico, Masaccio, Piero della Francesca, Andrea Mantegna, Filippo Lippi, Giorgione, Tintoretto, Sandro Botticelli, Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti, Rafael, Giovanni Bellini in Tizian so z uporabo perspektive, s študijem človeške anatomije in skladnosti slikarstvo dvignili na višjo raven, prav tako tudi z razvojem izjemno prefinjenih risarskih in slikarskih tehnik. Michelangelo je bil aktiven kipar od približno 1500 do 1520, njegove velike mojstrovine so med drugimi David, Pietà in Mojzes. Drugi vidnejši renesančni kiparji so Lorenzo Ghiberti, Luca Della Robbia, Donatello, Filippo Brunelleschi, Andrea del Verrocchio.

V 15. in 16. stoletju je visoka renesansa rodila stilizirano umetnost, znano kot manerizem. Namesto uravnoteženih kompozicij in premišljene uporabe perspektive, ki je bila značilna za umetnost na pragu 16. stoletja, so maneristi iskali nestabilnost, zvijačo in dvoumnost. Umirjene obraze in geste, ki jih srečamo na slikah Piera della Francesca in mirne Device Rafaela, nadomestijo nemirni izrazi Pontorma in čustvena napetost El Greca. V 17. stoletju je med največjimi slikarji italijanskega baroka najti imena kot so Caravaggio, Annibale Carracci, Artemisia Gentileschi, Mattia Preti, Carlo Saraceni in Bartolomeo Manfredi. Pozneje, v 18. stoletju, je italijanski rokoko, z umetniki, kot sta Giovanni Battista Tiepolo in Canaletto, navdihoval predvsem francoski rokoko, saj je Francija bila mati tega sloga. Italijanski neoklasični kip se je v aktih Antonia Canove osredotočal na idealizirane značilnosti gibanja

V 19. stoletju so omembe vredni romantični slikarji Francesco Hayez, Giuseppe Bezzuoli in Francesco Podesti. Impresionizem so iz Francije v Italijo prinesli Macchiaioli, ki sta jih vodila Giovanni Fattori in Giovanni Boldini; Realizem sta zastopala Gioacchino Toma in Giuseppe Pellizza da Volpedo. V 20. stoletju je futurizem, predvsem z deli Umberta Boccionija in Giacoma Balle, Italiji vrnil na mesto, pomembno za umetniški razvoj v slikarstvu in kiparstvu. Futurizmu so sledile metafizične slike Giorgia de Chirica, ki so močno vplivala na nadrealiste in kasnejše generacije umetnikov.

Literatura in gledališče[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Italijanska književnost.
Dante, med goro Vice in mestom Firence, kaže slavni začetni verz Božanske komedije Nel mezzo del cammin di nostra vita - detajl s slike Domenica di Michelino iz leta 1465.

Temelj sodobnega italijanskega jezika je zasluga florentinskega pesnika Danteja Alighierija, čigar največje delo, Božanska komedija, šteje med najodličnejša literarna dela evropskega srednjega veka. Cenjenih literarnih osebnosti ima Italija v izobilju, med njimi so Giovanni Boccaccio, Giacomo Leopardi, Alessandro Manzoni, Torquato Tasso, Ludovico Ariosto in Petrarca, katerega najbolj znano umetniško orodje, sonet, je rojeno v Italiji.[225] Med sodobnimi pisci je svetovno znan pisatelj Umberto Eco, v tuje jezike pa so prevedena tudi dela slovenskega zamejskega pisatelja Borisa Pahorja. Za Slovence so pomembni tudi drugi znani zamejski Slovenci.

Omembe vredni filozofi so med drugim Giordano Bruno, Marsilio Ficino, Niccolò Machiavelli in Giambattista Vico. Sodobne literarne osebnosti in Nobelovi nagrajenci so nacionalistični poet Giosuè Carducci leta 1906, pisatelj realist Grazia Deledda leta 1926, sodobni gledališki avtor Luigi Pirandello leta 1936, pesnika Salvatore Quasimodo v 1959 in Eugenio Montale leta 1975, in pa satirik in gledališki avtor Dario Fo v letu 1997.[226]

Roman Dogodivščine Ostržka Carla Collodija iz leta 1883 je po vsem svetu poznana in priljubljena otroška knjiga izpod italijanskega peresa.

Italijansko gledališče je mogoče zasledovati nazaj vse do rimske tradicije, ki je bila pod močnim grškim vplivom; kot pri mnogih drugih literarnih zvrsteh so rimski dramatiki večinoma prilagajali in prevajali iz grščine. Senekova Fedra je na primer temeljila Evripidovi inačici in številne komedije Plavta so bile neposredni prevodi del Meandra. Od 16. do 18. stoletja je bila priljubljena Commedia dell'arte, to je oblika improvizacijskega gledališča, ki se predvaja še danes. Potujoče skupine igralcev so postavile oder na prostem in zabavale gledalstvo z žongliranjem, akrobacijami, in običajno s šaljivimi igrami na več ali manj isto temo po imenu "canovaccio", v katerih so nastopale občinstvu vedno iste in dobro znane osebe. V Trstu deluje tudi Slovensko stalno gledališče.

Glasba[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Glasba Italije.
Giacomo Puccini, italijanski skladatelj, katerega opere, kot so La bohème , Tosca , Madama Butterfly in Turandot , so med najpogostejšimi gosti na repertoarjih opernih hiš po svetu.[227] [228]

Glasba, najsi bo narodna ali klasična, je vedno igrala pomembno vlogo v italijanski kulturi. Instrumente, ki jih srečamo v klasični glasbi, tako violino in klavir, so izumili v Italiji, in številne prevladujoče oblike klasične glasbe, tako simfonija, koncert in sonata, imajo svoje korenine v novostih italijanskega glasbenega življenja v 16. in 17. stoletju.

Najbolj znani italijanski skladatelji so: renesančna skladatelja Palestrina in Monteverdi, baročni skladatelji Scarlatti, Corelli in Vivaldi, klasični skladatelji Paganini in Rossini in romantična skladatelja Verdi in Puccini. Sodobni italijanski skladatelji, kot sta Berio in Nono, so pomembno vplivali na razvoj eksperimentalne in elektronske glasbe. Tradicija klasične glasbe je še vedno močna v Italiji, o čemer priča slava njenih svojih neštetih opernih hiš, kot sta La Scala v Milanu in San Carlo v Neaplju, in njenih umetnikov, kot sta pianist Maurizio Pollini in rajni tenor Luciano Pavarotti; vendar pa Italijani v enaki meri cenijo svojo cvetočo sceno moderne glasbe.

Luciano Pavarotti je eden od najbolj znanih tenorjev vseh časov.

Italija je tudi znana kot zibelka opere.[229] Italijanska opera naj bi se rodila na začetku 17. stoletja, v italijanskih mestih, kot sta Mantova in Benetke.[229] Kasnejša, v 19. in v začetku 20. stoletja nastala dela in skladbe avtohtonih italijanskih skladateljev, kot so bili Rossini, Bellini, Donizetti, Verdi in Puccini, so med najbolj znanimi operami vseh časov, ki jih izvajajo po vsem svetu. Operna hiša La Scala v Milanu je znana tudi kot ena najboljših na svetu. Med slavnimi italijanskimi opernimi pevci sta tudi Enrico Caruso in Alessandro Bonci.

Uveden v začetku leta 1920, Džez je prišel v Italijo v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja in naletel med poslušalci na močno oporo; ostal je priljubljen kljub ksenofobični kulturni politiki fašističnega režima. Med danes najbolj opazna središča džezovske glasbe v Italiji spadajo Milan, Rim in Sicilija. Kasneje, okoli 1970, je Italija bila na čelu gibanja za napredni rock, s skupinami kot sta bila Premiata Forneria Marconi in Goblin. Italija je tudi pomembna za razvoj disko in elektronske glasbe; Italo disko, znan zaradi svojega futurističnega zvoka in krepke rabe sintetizatorjev in tolkal. je ena prvih elektronskih plesnih žanrov in evropske verzije evropske oblike disko glasbe.

Producenti in pisci besedil, kot je Giorgio Moroder, ki je dobil tri Oskarje za svojo glasbo, so zelo vplivali na razvoj elektronske plesne glasbe. Danes je italijanska pop glasba prisotna vsako leto z glasbenim festivalom v Sanremu, ki je služil kot navdih za tekmovanje Eurovision in za Festival dveh svetov v Spoletu. Pevci in pevke, kot je pop diva Mina, klasični crossover umetnik Andrea Bocelli, Grammy zmagovalka Laura Pausini in evropska številka ena Eros Ramazzotti so dosegli mednarodni uspeh.

Kino[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Italijanski film.
Zlati lev beneškega filmskega festivala, ki spada med svetovno najbolj vidne in odmevne filmske festivale.[230]

Zgodba italijanskega filma se začne le nekaj mesecev po prvih predstavah premičnih slik bratov Lumiere. Prvi italijanski film je bil dolg le nekaj sekund, v njem papež Leon XIII blagoslavlja v kamero. Italijanska filmska industrija se je rodila med leti 1903 in 1908 kot trojčki: Società Italiana cines, Ambrosio Film in Itala Film. Kmalu so jim sledila druga podjetja v Milanu in Neaplju. Izdelki teh prvih podjetij so hitro dosegli spodobno raven kakovosti in kmalu so jih začeli prodajali izven Italije. Kino je Benito Mussolini, ustanovitelj znanega filmskega studia Cinecitta,vse do druge svetovne vojne uporabljal za fašistično propagando.[231]

Po vojni je bil italijanski film široko priznan in priljubljen po svetu, v osemdesetih letih pa je prišlo do upadanja v njegovi umetniški kakovosti. Pomembnejši italijanski filmski režiserji tega obdobja so Vittorio De Sica, Federico Fellini, Sergio Leone, Pier Paolo Pasolini, Luchino Visconti, Michelangelo Antonioni in Dario Argento. Med filmi iz tega časa najdemo dragulje, kot so La strada, the Good, the Bad and the Ugly in Tatovi koles. Od srede štiridesetih do začetka petdesetih je trajal razcvet neorealizma v filmu, kot slike slabih časov v povojni Italiji.[232] [233]

Ko si je v petdesetih država opomogla, je neorealizem začel dobivati rožnat pridih in pojavili so se še drugi filmski žanri, kot sta bila meč-in-sandale in za njim špageti western, popularna v šestdesetih in sedemdesetih letih. V zadnjih letih je italijanska scena bila le občasno deležna mednarodne pozornosti, s filmi, kot so La vita è bella " (režija Roberto Benigni), Il Postino (glavna vloga Massimo Troisi) ​​in La grande bellezza (režija Paolo Sorrentino).


Šport[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Šport v Italiji.
Azzurri v 1982 FIFA World Cup (eden od štirih, ki jih je dobila Italija).

Daleč najbolj priljubljen šport v Italiji je nogomet.[234] Italijanska Squadra Azzurra je zmagala na štirih svetovnih prvenstvih (1934, 1938, 1982 in 2006), trenutno je na tretjem mestu za Nemčijo in Brazilijo.[235] Italijanska moštva so osvojila 27 večjih evropskih trofej, tako da Italijani najuspešnejši narod v evropskem nogometu, in italijanska krovna liga, Serie A, je po UEF na četrtem mestu v Evropi.

Drugi priljubljeni ekipni športi v Italiji so odbojka, košarka in rugby. Italijanski odbojkarski ekipi, moška in ženska, sta pogosto med prvimi štirimi na svetu, in italijanska odbojkarska liga se šteje med najboljše na svetu. Italijanska košarkarska reprezentanca je bila zlata na Eurobasket 1983 in EuroBasket 1999, kot tudi srebrna na olimpijskih igrah 2004 .Lega Basket Serie A na splošno velja za enega izmed najbolj tekmovalnih v Evropi. Rugby je zelo priljubljen, še posebej na severu države. Italijanska reprezentanca tekmuje v prvenstvu šestih narodov, in je reden udeleženec svetovnega rugby pokala. Italija po mednarodnem rugby komiteju spada v prvo ligo.

Felipe Massa na prvenstvu Italije 2008.

Italija ima dolgo in uspešno tradicijo tudi v individualnih športih. Kolesarstvo je šport, ki je domač v Italiji.[236] Italijani se lahko ponašajo z več zmagami na UCI svetovnem prvenstvu kot katera koli druga država razen Belgije. Giro d'Italia je svetovno znana kolesarska dirka na dolge proge v mesecu maju, in spada, skupaj s Tour de France in Vuelta España, med tri Grand Toure kolesarjev. Alpsko smučanje je tudi zelo razširjen šport v Italiji, in država, znana po svojih smučiščih, je priljubljen cilj tujih, tudi slovenskih smučarjev.[237] Italijanski smučarji dosegajo dobre rezultate na zimskih olimpijadah, na Svetovnem pokalu in na svetovnih prvenstvih. Tenis ima veliko pristašev v Italiji in je na četrtem mestu v državi po priljubljenosti.[238] Rimski Masters, prvič odigran 1930, je eden izmed najbolj prestižnih teniških turnirjev na svetu. Italijanski profesionalni teniški igralci so Davis Cup osvojili leta 1976, Fed Cup pa leta 2006 in 2009. Moto športi so prav tako zelo priljubljeni v Italiji. Italija ima daleč največ zmag na svetovnih prvenstvih v motociklizmu. Italijanska Scuderia Ferrari je najstarejša preživela ekipa v tewkmovanjih Grand Prix, saj sodeluje ves čas od leta 1948 dalje in je po uradni statistiki najuspešnejša Formula One ekipa z rekordnim številom trofej - 15 zmag njihovih voznikov in 16 zmag njihovih vozil.

Italija je zelo uspešna na OI, kjer sodeluje vse od prve olimpijade in je doslej na 48 olimpijadah manjkala samo enkrat. Italijanski športniki so doslej osvojili 522 medalj na poletnih in 106 na zimskih olimpijskih igra, za skupni izkupiček 628 medalj, od tega 235 zlatih: peti najuspešnejši narod v zgodovini olimpijskih iger in šesti po skupnem številu medalj. Država je dvakrat gostila zimske olimpijske igre (v 1956 in 2006) in enkrat Poletne olimpijske igre (leta 1960); je med kandidati za Poletne olimpijske igre 2024.

Moda in oblikovanje[uredi | uredi kodo]

Butik Armani/Fiori v Hong Kongu
Gucci deodorant.

Italijanska moda ima dolgoletno tradicijo, in velja za eno najpomembnejših v svetu. Milano, Firence in Rim so glavna mesta italijanske mode. Po Top Global Fashion Capital Rankings 2013 ( Global Language Monitor) je Rim na šestem mestu na svetu, Milano pa na dvanajstem.[239] Večja imena italijanske mode, kot so Gucci, Armani, Prada, Versace, Valentino, Dolce & Gabbana, Missoni, Fendi, Moschino, Max Mara, Trussardi in Ferragamo, če omenimo le nekatere, se štejejo med najboljše modne hiše sveta.. Tudi modna revija Vogue Italia je po splošnem mnenju najbolj pomembnejša in najbolj prestižna modna revija na svetu.[240]

Italija je tudi vidna na področju oblikovanja, predvsem notranje opreme, arhiture, industrijskega oblikovanja in urbanističnega načrtovanja. Država je domačija vrste znanih oblikovalcev pohištva, kot sta Gio Ponti in Ettore Sottsass, in italijanski izrazi, kot sta "Bel Disegno" in "Linea Italiana", imajo zagotovljeno mesto v besednjaku notranje arhitekture.[241] Primeri klasičnih izdelkov italijanske bele tehnike in pohištva so med drugim Zanussijevi pralni stroji in hladilniki,[242] divani "New Tone" (Atrium),[242] in post-moderna knjižna omara (Ettore Sottsass), ki ji je vzor Bob Dylan in njegov "Stuck Inside of Mobile with the Memphis Blues Again".[242]

Dandanes sta Milano in Torino vodilna v državi na področju arhitekture in industrijskega oblikovanja. Milano je tudi gostitelj sejma Fiera Milano, največjega sejma za oblikovanje v Evropi.[243] Milan gosti tudi pomembna srečanja in prireditve v zvezi z oblikovanjem in arhitekturo, kot so "Fuori Salone" in Salone del Mobile, v Milanu živijo pomembni oblikovalci, kot so Bruno Munari, Lucio Fontana, Enrico Castellani in Piero Manzoni.[244]

Hrana[uredi | uredi kodo]

Nekaj od najbolj znanih italijanskih jedi: pizza, testenine (it. pasta), sladoled (it. gelato) in kava espresso.

Sodobna italijanska kuhinja se je razvila čez stoletja družbenih in političnih sprememb, njene korenina pa segajo v 4. stoletje. Italijanska kuhinja je močno zaznamovala etruščanska, grška, rimljanska, bizantinska in židovska kuhinja.[245] Do znatnih sprememb je prišlo po odkritju Novega sveta, ko so se začeli uveljavljati krompir, paradižnik, paprika in koruza, ki so sicer sedaj osrednji gradniki italijanske kuhinje, vendar je do širše uporabi prišlo šele v 18. stoletju.[246][247] Italijanska kuhinja je poznana po pokrajinski raznolikosti,[248][249][250] širokemu razponu okusov, ter je poznana kot ena svetovno najbolj priljubljenih kuhinj, [251] z močnim mednarodnim vplivom.[252]

Osnovo italijanske kuhinje tvori sredozemska prehrana, bogata s testeninami, ribami in zelenjavo, in jo zaznamuje izjemna preprostost in raznolikost, pri kateri veliko jedi sestavlja le štiri do osem sestavin.[253] Italijanski kuharji se običajno bolj kot skrbni pripravi posvečajo kvaliteti sestavin.[254] Jedi in recepture so pogosteje kot na kuharski domišljiji chefov zasnovani na lokalni in družinski tradiciji, zaradi česar so zelo primerni za domačo kuho. To je verjetno eden glavnih razlogov za naraščajočo svetovno priljubljenost italijanske hrane[255][256] Sestavine in jedi se med posameznimi regijami sicer močno razlikujejo.

Italija ima v EU največje število zaščitenih tradicionalnih specialitet.[257] Siri, mesnine, in vina so ene glavnih sestavin italijanske kuhinje, od katerih mnogi nosijo oznako o zaščitenem geografskem poreklu, in skupaj s kratko kavo (espresso) tvorijo pomemben del italijanske prehranske kulture.[258] Sladice se naslanjajo na dolgoletno tradicijo združevanja lokalnih okusov, kot so citrusi, pistacija in mandlji s sladkimi siri kot so maskarpone (mascarpone) in rikota (ricotta) ali z eksotičinimi okusi kakava, vanilije in cimeta. Sladoled,[259], tiramisu[260] in ''cassata'' so najbolj znani primeri takih jedi.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

Opombe:

  1. ^ Uradni francoski zemljevidi sicer kažejo potek meje južno od glavnega vrha Mont Blanca; po tej logiki je najvišji italijanski vrh Mont Blanc de Courmayeur (4.748 m), toda te trditve niso v skladu z dogovorom iz leta 1861 in analizo vodnih tokov.
  2. ^ Romsko poročilo Mitrica z oktobra 2005 ceni, da živi v Italiji 1,061,400 Romov, kar znaša 37% od 2.8 milijonov priseljencev v to deželo [170] vendar pa ni jasno, od kod ocena in kako resno jo jemati.

Sklici:

  1. ^ "Istat - Monthly demographic balance (January–May 2007)" (v angleščini). Istituto Nazionale di Statistica. Pridobljeno dne 2008-01-17. 
  2. ^ Search the agreements database Council of the European Union (pridobljeno 13.10.2013).
  3. ^ Italy: The World Factbook Central Intelligence Agency (pridobljeno 13.10.2013).
  4. ^ "Country names". 
  5. ^ "BBC News - Italy profile - Facts". BBC News. 
  6. ^ "Maltempo, è emergenza su tutto lo Stivale. Si cercano due dispersi". RomagnaOggi. 
  7. ^ "L'Italia vista dallo spazio: lo stivale illuminato di notte è uno spettacolo". Tgcom24. 4.8.2014. 
  8. ^ "Human Development Report 2014 – "Sustaining Human Progress: Reducing Vulnerabilities and Building Resilience"". HDRO (Human Development Report Office) United Nations Development Programme. Pridobljeno dne 2.7.2014. 
  9. ^ "World Economic Outlook Database, April 2015". 
  10. ^ Sée, Henri. "Modern Capitalism Its Origin and Evolution". University of Rennes. Batoche Books. Pridobljeno dne 29.8.2013. 
  11. ^ "Unification of Italy". Library.thinkquest.org. 4.4.2003. Pridobljeno dne 19.11.2009. 
  12. ^ "The Italian Colonial Empire". All Empires. Pridobljeno dne 17.6.2012. "na vrhuncu , tik pred drugo svetovno vojno, je italijanski imperij obsegal ozemlja, na katerih se danes nahajajo Italija, Albanija, Rodos, Dodekanez, Libija, Etiopija, Eritreja, ⅔ Somalije in majhna koncesija v Tientsinu na Kitajskem" 
  13. ^ http://globalmakeover.com/sites/economicreconstruction.com/static/JonRynn/FirstChapterDissertation.pdf
  14. ^ 14,0 14,1 The Economist Intelligence Unit’s quality-of-life index, Economist, 2005
  15. ^ "Report for Selected Countries and Subjects". Imf.org. 16 April 2013. Pridobljeno dne 17 April 2013. 
  16. ^ "CIA World Factbook, Budget". Cia.gov. Pridobljeno dne 26 January 2011. 
  17. ^ "The world's largest economies: 1990 vs. 2011". Business Insider. Pridobljeno dne 30 November 2014. 
  18. ^ "Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni. Politični, družbeni in gospodarski vpliv države v Evropi ustreza njeni vlogi pomembne regionalne sile."Gl. Italija: Priročnik o pravosodnem sistemu in o politiki države". "Vol. 1 (Washington, D.C.: International Business Publications, 2009), p. 9.
  19. ^ Verbeek, Bertjan; Giacomello, Giampiero (2011). Italy's foreign policy in the twenty-first century : the new assertiveness of an aspiring middle power. Lanham, Md.: Lexington Books. ISBN 9780739148686. 
  20. ^ Beretta, Silvio; Berkofsky, Axel; Rugge, Fabio (2012). Italy and Japan - how similar are they?  : a comparative analysis of politics, economics, and international relations. Berlin: Springer. str. 329–346. ISBN 8847025672. 
  21. ^ "Operation Alba may be considered one of the most important instances in which Italy has acted as a regional power, taking the lead in executing a technically and politically coherent and determined strategy." See Federiga Bindi, Italy and the European Union (Washington, D.C.: Brookings Institution Press, 2011), p. 171.
  22. ^ "Bilateralno gospodarsko sodelovanje z Avstrijo". Veleposlaništvo Republike Slovenije, Dunaj. Pridobljeno dne 16.2.2015. 
  23. ^ "Izvozno okno: Bilateralni ekonomski odnosi Italije s Slovenijo". Agencija Spirit. Pridobljeno dne 16.7.2015. 
  24. ^ Alberto Manco, Italia. Disegno storico-linguistico, 2009, Napoli, L'Orientale, ISBN 978-88-95044-62-0
  25. ^ OLD, p. 974: "first syll. naturally short (cf. Quint.Inst.1.5.18), and so scanned in Lucil.825, but in dactylic verse lengthened metri gratia."
  26. ^ J.P. Mallory and D.Q. Adams, Encyclopedia of Indo-European Culture (London: Fitzroy and Dearborn, 1997), 24.
  27. ^ Dionysius of Halicarnassus, Roman Antiquities, 1.35, on LacusCurtius
  28. ^ Aristotle, Politics, 7.1329b, on Perseus
  29. ^ Thucydides, The Peloponnesian War, 6.2.4, on Perseus
  30. ^ Pallottino, M., History of Earliest Italy, trans. Ryle, M & Soper, K. in Jerome Lectures, Seventeenth Series, p. 50
  31. ^ Kluwer Academic / Vgradni Publishers 2001, ch. 2. ISBN 0-306-46463-2.
  32. ^ The Mycenaeans and Italy: the archaeological and archaeometric ceramic evidence, University of Glasgow, Department of Archaeology
  33. ^ Emilio Peruzzi, Mycenaeans in early Latium, (Incunabula Graeca 75), Edizioni dell'Ateneo & Bizzarri, Roma, 1980
  34. ^ Gert Jan van Wijngaarden, Use and Appreciation of Mycenaean Pottery in the Levant, Cyprus and Italy (1600–1200 B.C.): The Significance of Context, Amsterdam Archaeological Studies, Amsterdam University Press, 2001
  35. ^ Bryan Feuer, Mycenaean civilization: an annotated bibliography through 2002, McFarland & Company; Rev Sub edition (2 March 2004)
  36. ^ Richard, Carl J. (2010). Why we're all Romans : the Roman contribution to the western world (1st pbk. izd.). Lanham, Md.: Rowman & Littlefield. str. xi–xv. ISBN 0742567796. 
  37. ^ Sarris, Peter (2011). Empires of faith : the fall of Rome to the rise of Islam, 500 - 700. (1st. pub. izd.). Oxford: Oxford UP. str. 118. ISBN 0199261261. 
  38. ^ Nolan, Cathal J. (2006). The age of wars of religion, 1000-1650 : an encyclopedia of global warfare and civilization (1. publ. izd.). Westport (Connecticut): Greenwood Press. str. 360. ISBN 031333045X. 
  39. ^ Jones, Philip (1997). The Italian city-state : from Commune to Signoria. Oxford: Clarendon Press. str. 55–77. ISBN 978-0198225850. 
  40. ^ Lane, Frederic C. (1991). Venice, a maritime republic (4. print. izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. str. 73. ISBN 080181460X. 
  41. ^ Ali, Ahmed Essa with Othman (2010). Studies in Islamic civilization : the Muslim contribution to the Renaissance. Herndon, VA: International Institute of Islamic Thought. str. 38–40. ISBN 156564350X. 
  42. ^ Norwich J.J.: Il regno del Sole. I normanni nel Sud 1130-1194, 1972
  43. ^ Stéphane Barry and Norbert Gualde, "The Biggest Epidemics of History" (La plus grande épidémie de l'histoire), in L'Histoire n° 310, June 2006, pp. 45–46
  44. ^ "Plague od dne October 2010[slepa povezava] ". Brown University.
  45. ^ Strathern, Paul The Medici: Godfathers of the Renaissance (2003)
  46. ^ Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo: Mysteries of Medici Chapel, SLOVO, Moscow, 2006. ISBN 5-85050-825-2
  47. ^ Encyclopædia Britannica, Renaissance, 2008, O.Ed.
  48. ^ Har, Michael H. History of Libraries in the Western World, Scarecrow Press Incorporate, 1999, ISBN 0-8108-3724-2
  49. ^ Norwich, John Julius, A Short History of Byzantium, 1997, Knopf, ISBN 0-679-45088-2
  50. ^ Karl Julius Beloch, Bevölkerungsgeschichte Italiens, volume 3, pp. 359–360.
  51. ^ Thomas James Dandelet, John A. Marino (2007). Spain in Italy: politics, society, and religion 1500–1700. Leiden: Koninklijke Brill. ISBN 978-90-04-15429-2. 
  52. ^ Galasso, Giuseppe (1972). Storia d'Italia 1: I caratteri originali. Turin: Einaudi. str. 509–10. 
  53. ^ Napoleon Bonaparte, "The Economy of the Empire in Italy: Instructions from Napoleon to Eugène, Viceroy of Italy," Exploring the European Past: Texts & Images, Second Edition, ed. Timothy E. Gregory (Mason: Thomson, 2007), 65–66.
  54. ^ Mack Smith, Denis (1997). Modern Italy; A Political History. Ann Arbor: The University of Michigan Press. ISBN 0-472-10895-6
  55. ^ (Bosworth (2005), pp. 49.)
  56. ^ Burgwyn, H. James: Italian foreign policy in the interwar period, 1918–1940. Greenwood Publishing Group, 1997. Page 4. ISBN 0-275-94877-3
  57. ^ Schindler, John R.: Isonzo: The Forgotten Sacrifice of the Great War. Greenwood Publishing Group, 2001. Page 303. ISBN 0-275-97204-6
  58. ^ Mack Smith, Denis: Mussolini. Knopf, 1982. Page 31. ISBN 0-394-50694-4
  59. ^ Mortara, G (1925). La Salute pubblica in Italia durante e dopo la Guerra. New Haven: Yale University Press. 
  60. ^ "Italijanska taborišča niso bila milejša od nemških". Primorske novice. 29. marec 2013. Pridobljeno dne 17.7.2015. 
  61. ^ "Italy – Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. Pridobljeno dne 2.8.2010. 
  62. ^ "Pirjevec: Fojbe so bile zlorabljene v propagandi proti nam". Planet SiOL.NET. 7.3.2012. Pridobljeno dne 17.7.2015. 
  63. ^ Adrian Lyttelton (editor), "Liberal and fascist Italy, 1900–1945", Oxford University Press, 2002. pp. 13
  64. ^ Damage Foreshadows A-Bomb Test , 1946/06/06 (1946). Universal Newsreel. 1946. Pridobljeno dne 22 February 2012. 
  65. ^ "Italia 1946: le donne al voto, dossier a cura di Mariachiara Fugazza e Silvia Cassamagnaghi" (PDF). Pridobljeno dne 30.5.2011. 
  66. ^ "Commissione parlamentare d'inchiesta sul terrorismo in Italia e sulle cause della mancata individuazione dei responsabili delle stragi (Parliamentary investigative commission on terrorism in Italy and the failure to identify the perpetrators)" (v italijanščini). 1995. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19.8.2006. Pridobljeno dne 2.5.2006. 
  67. ^ (v angleščini) / (v italijanščini) / (v francoščini) /(v nemščini) "Secret Warfare: Operation Gladio and NATO's Stay-Behind Armies". Swiss Federal Institute of Technology / International Relation and Security Network. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.4.2006. Pridobljeno dne 2.5.2006. 
  68. ^ "Clarion: Philip Willan, Guardian, 24 June 2000, page 19". Cambridgeclarion.org. 24.6.2000. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  69. ^ "Morphometric and hydrological characteristics of some important Italian lakes". Largo Tonolli 50, 28922 Verbania Pallanza: Istituto per lo Studio degli Ecosistemi. Pridobljeno dne 3.3.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  70. ^ "Italy – Environment". Dev.prenhall.com. Pridobljeno dne 2.8.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  71. ^ "National Parks in Italy". Parks.it. 1995–2010. Pridobljeno dne 15.3.2010. 
  72. ^ REN21 (15.7.2010). "Renewables 2010 Global Status Report". REN21. Pridobljeno dne 16.7.2010.  od dne januar 2014[slepa povezava]
  73. ^ "Photovoltaic energy barometer 2010 – EurObserv’ER". Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  74. ^ "World Wind Energy Report 2010" (PDF). Report. World Wind Energy Association. February 2011. Pridobljeno dne 8 August 2011. 
  75. ^ wwea
  76. ^ "Italy – Environment". Encyclopedia of the Nations. Pridobljeno dne 7 April 2010. 
  77. ^ United Nations Statistics Division, Millennium Development Goals indicators: Carbon dioxide emissions (CO2), thousand metric tons of CO2 (collected by CDIAC)
  78. ^ Human-produced, direct emissions of carbon dioxide only. Excludes other greenhouse gases; land-use, land-use-change and forestry (LULUCF); and natural background flows of CO2 (See also: Carbon cycle)
  79. ^ [1] od dne August 2010[slepa povezava]
  80. ^ Duncan Kennedy (14.6.2011). "Italy nuclear: Berlusconi accepts referendum blow". Bbc.co.uk. Pridobljeno dne 20.4.2013. 
  81. ^ Nick Squires (2 October 2009). "Sicily mudslide leaves scores dead". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 2 October 2009. 
  82. ^ Adriana Rigutti, Meteorologia, Giunti, p, 95, 2009.
  83. ^ Thomas A. Blair, Climatology: General and Regional, Prentice Hall pages 131–132
  84. ^ "Climate Atlas of Italy". Network of the Air Force Meteorological Service. Pridobljeno dne 30.9.2012. 
  85. ^ Smyth, Howard McGaw Italy: From Fascism to the Republic (1943–1946) The Western Political Quarterly vol. 1 no. 3 (pp. 205–222), September 1948
  86. ^ "Elezioni politiche 2013 ,Riepilogo Nazionale". Il Sole 24 Ore. Pridobljeno dne 6 December 2014. 
  87. ^ Bartole, S.: Il potere giudiziario, Bologna 2012
  88. ^ Claudio Tucci (11 November 2008). "Confesercenti, la crisi economica rende ancor più pericolosa la mafia". Confesercenti (Italian). Ilsole24ore.com. Pridobljeno dne 21 April 2011. 
  89. ^ Nick Squires (9 January 2010). "Italy claims finally defeating the mafia". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 21 April 2011. 
  90. ^ Kiefer, Peter (22 October 2007). "Mafia crime is 7% of GDP in Italy, group reports". The New York Times. Pridobljeno dne 19 April 2011. 
  91. ^ Maria Loi (1 October 2009). "Rapporto Censis: 13 milioni di italiani convivono con la mafia". Censis (Italian). Antimafia Duemila. Pridobljeno dne 21 April 2011.  od dne January 2014[slepa povezava]
  92. ^ Kington, Tom (1 October 2009). "Mafia's influence hovers over 13m Italians, says report". The Guardian (London). Pridobljeno dne 5 May 2010. 
  93. ^ ANSA (14 March 2011). "Italy: Anti-mafia police arrest 35 suspects in northern Lombardy region". adnkronos.com. Mafia Today. Pridobljeno dne 21 April 2011. 
  94. ^ "Crime Statistics > Murders (per capita) (most recent) by country". NationMaster.com. Pridobljeno dne 4 April 2010. 
  95. ^ "MISSIONI/ATTIVITA’ INTERNAZIONALI DAL 01.10.2013 AL 31.12.2013 - SITUAZIONE AL 11.12.2013". Italian Ministry of Defence. Pridobljeno dne 27 January 2014. 
  96. ^ "Italian soldiers leave for Lebanon Corriere della Sera, 30 August 2006
  97. ^ "Italy donates 60 million euros to PA". Ma'an News Agency. 4 September 2013. Pridobljeno dne 27 January 2014. 
  98. ^ "Law n°226 of August 23, 2004". Camera.it. Pridobljeno dne 13 July 2012. 
  99. ^ "The Military Balance 2010", pp. 141–145. International Institute for Strategic Studies, 3 February 2010.
  100. ^ Italian Ministry of Defence. "Nota aggiuntiva allo stato di previsione per la Difesa per l'anno 2009" (Italian). Pridobljeno dne 11 July 2014. 
  101. ^ Hans M. Kristensen / Natural Resources Defense Council (2005). "NRDC: U.S. Nuclear Weapons in Europe – part 1" (PDF). Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  102. ^ "Marina Militare (Italian military navy website)" (Italian). Marina.difesa.it. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  103. ^ "The Carabinieri Force is linked to the Ministry of Defence". Carabinieri. Pridobljeno dne 14 May 2010. 
  104. ^ "Codici comuni, province e regioni". www.istat.it (Italian). Pridobljeno dne 24 May 2015. 
  105. ^ International Monetary Fund (IMF), World Economic Outlook (WEO) Database- GDP Nominal 2010 to 2019, imf.org, April 2015 Edition
  106. ^ Sensenbrenner, Frank; Arcelli, Angelo Federico. "Italy's Economy Is Much Stronger Than It Seems". The Huffington Post. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  107. ^ Dadush, Uri. "Is the Italian Economy on the Mend?". Carnegie Europe. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  108. ^ "Doing Business in Italy: 2014 Country Commercial Guide for U.S. Companies". United States Commercial Service. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  109. ^ "GDP per capita in the Member States ranged from 47% to 271% of the EU27 average in 2012". Eurostat. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  110. ^ "Euro area unemployment rate at 11.5%". Eurostat. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  111. ^ "The Global Creativity Index 2011". Martin Prosperity Institute. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  112. ^ Aksoy, M. Ataman; Ng, Francis. "The Evolution of Agricultural Trade Flows". The World Bank. Pridobljeno dne 25 November 2014. 
  113. ^ Pisa, Nick (12 June 2011). "Italy overtakes France to become world's largest wine producer". The Telegraph. Pridobljeno dne 17 August 2011. 
  114. ^ "Automotive Market Sector Profile - Italy". The Canadian Trade Commissioner Service. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  115. ^ "Data & Trends of the European Food and Drink Industry 2013-2014". FoodDrinkEurope. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  116. ^ "Italy fashion industry back to growth in 2014". Reuters. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  117. ^ "Manufacturing, value added (current US$)". access in 20 February 2013.
  118. ^ "Knowledge Economy Forum 2008: Innovative Small And Medium Enterprises Are Key To Europe & Central Asian Growth". The World Bank. 19 May 2005. Pridobljeno dne 17 June 2008. 
  119. ^ "2010 Press Releases – Trade to expand by 9.5% in 2010 after a dismal 2009, WTO reports – Press/598". WTO. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  120. ^ "CIA – The World Factbook". CIA. Pridobljeno dne 26 January 2011. 
  121. ^ "UNWTO Tourism Highlights 2013 Edition". United Nations World Tourism Organization. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  122. ^ Taylor Martin, Susan (28 December 1998). "On Jan. 1, out of many arises one Euro". St. Petersburg Times. str. National, 1.A. 
  123. ^ Orsi, Roberto. "The Quiet Collapse of the Italian Economy". The London School of Economics. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  124. ^ Nicholas Crafts, Gianni Toniolo (1996). Economic growth in Europe since 1945. Cambridge University Press. str. 428. ISBN 0-521-49627-6. 
  125. ^ Balcerowicz, Leszek. "Economic Growth in the European Union". The Lisbon Council. Pridobljeno dne 8 October 2014. 
  126. ^ ""Secular stagnation" in graphics". The Economist. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  127. ^ "Government debt increased to 93.9% of GDP in euro area and to 88.0% in EU28". Eurostat. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  128. ^ "Could Italy Be Better Off than its Peers?". CNBC. 18 May 2010. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  129. ^ "Household debt and the OECD's surveillance of member states". OECD Economics Department. Pridobljeno dne 26 November 2014. 
  130. ^ "Oh for a new risorgimento". The Economist. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  131. ^ Map of Italian "comuni"'s economy (click to enlarge and get details)
  132. ^ "2014 Index of Economic Freedom". Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  133. ^ "Index of Economic Freedom". The Heritage Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 May 2008. Pridobljeno dne 4 November 2008. 
  134. ^ "Frecciarossa 1000 in Figures". Ferrovie dello Stato Italiane. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  135. ^ 135,0 135,1 European Commission. "Panorama of Transport" (PDF). Pridobljeno dne 3 May 2009. 
  136. ^ "Energy imports, net (% of energy use)". World Bank. Pridobljeno dne 24 November 2014. 
  137. ^ Eurostat. "Energy, transport and environment indicators". Pridobljeno dne 10 May 2009. 
  138. ^ Eurostat. "Panorama of energy". Pridobljeno dne 10 May 2009. 
  139. ^ Roncalli Amici R (2001). "The history of Italian parasitology". Veterinary Parasitology 98 (1–3): 3–10. doi:10.1016/S0304-4017(01)00420-4. PMID 11516576. 
  140. ^ Mehlhorn H (2008). "Encyclopedia of Parasitology, Volumes 1-2". Veterinary Parasitology (3 izd.) (Springer-Verlag). str. 610. ISBN 3540489940. 
  141. ^ 141,0 141,1 Weidhorn, Manfred (2005). The Person of the Millennium: The Unique Impact of Galileo on World History. iUniverse. str. 155. ISBN 0-595-36877-8. 
  142. ^ Finocchiaro (2007)
  143. ^ "Galileo and the Birth of Modern Science, by Stephen Hawking, American Heritage's Invention & Technology, Spring 2009, Vol. 24, No. 1, p . 36
  144. ^ Lucia Orlando, "Physics in the 1930s: Jewish Physicists' Contribution to the Realization of the" New Tasks" of Physics in Italy." Historical studies in the physical and biological sciences (1998): 141-181. v JSTOR
  145. ^ "National demographic balance, 2013". Istat. Pridobljeno dne 1 October 2014. 
  146. ^ EUROSTAT. "Ageing characterises the demographic perspectives of the European societies – Issue number 72/2008". Pridobljeno dne 28 April 2009. 
  147. ^ ISTAT. "Crude birth rates, mortality rates and marriage rates 2005–2008" (v italijanščini). Pridobljeno dne 10 May 2009. 
  148. ^ ISTAT. "Average number of children born per woman 2005–2008" (v italijanščini). Pridobljeno dne 3 May 2009. 
  149. ^ "Previsioni della popolazione, 2011 - 2065, dati al 1° gennaio". Demo.istat.it. Pridobljeno dne 12 March 2013. 
  150. ^ "Causes of the Italian mass emigration". ThinkQuest Library. 15 August 1999. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 July 2009. Pridobljeno dne 11 August 2014. 
  151. ^ Favero, Luigi e Tassello, Graziano. Cent'anni di emigrazione italiana (1861 - 1961) Introduction
  152. ^ Statistiche del Ministero dell'Interno
  153. ^ Lee, Adam (3 April 2006). "Unos 20 millones de personas que viven en la Argentina tienen algún grado de descendencia italiana" (Spanish). Pridobljeno dne 27 June 2008. 
  154. ^ Consulta Nazionale Emigrazione. Progetto ITENETs – “Gli italiani in Brasile”; pp. 11, 19 . Retrieved 10 September 2008.
  155. ^ "Ethnic origins, 2006 counts, for Uruguay, provinces and territories – 20% sample data". 
  156. ^ Santander Laya-Garrido, Alfonso. Los Italianos forjadores de la nacionalidad y del desarrollo economico en Venezuela. Editorial Vadell. Valencia, 1978
  157. ^ American FactFinder, United States Census Bureau. "U.S Census Bureau – Selected Population Profile in the United States". American FactFinder, United States Census Bureau. Pridobljeno dne 30 May 2011.  od dne January 2014[slepa povezava]
  158. ^ "Ethnic origins, 2006 counts, for Canada, provinces and territories – 20% sample data". 
  159. ^ "20680-Ancestry by Country of Birth of Parents – Time Series Statistics (2001, 2006 Census Years) – Australia". Australian Bureau of Statistics. 27 June 2007. Pridobljeno dne 30 December 2008. 
  160. ^ "The Cambridge survey of world migration". Robin Cohen (1995). Cambridge University Press. p. 143. ISBN 0-521-44405-5
  161. ^ "LEGGE 7 aprile 2014, n. 56, Art. 18". www.gazzettaufficiale.it (Italian). gazzetta ufficiale. Pridobljeno dne 25 May 2015. 
  162. ^ "Statistiche demografiche ISTAT". 
  163. ^ Allen, Beverly (1997). Revisioning Italy national identity and global culture. Minneapolis: University of Minnesota Press. str. 169. ISBN 978-0816627271. 
  164. ^ "Resident Foreigners on 1st January by age and sex Year 2014". Istat. Pridobljeno dne 1 October 2014. 
  165. ^ "La popolazione straniera residente in Italia al 1° gennaio 2009" [The Foreign Population Resident in Italy on 1 January 2009] (PDF) (Italian). Istat. 8 October 2009. str. 1–3. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  166. ^ Elisabeth Rosenthal, "Italy cracks down on illegal immigration". The Boston Globe. 16 May 2008.
  167. ^ "Milan police in Chinatown clash". BBC News. 13 April 2007.
  168. ^ "EUROPE: Home to Roma, And No Place for Them od dne January 2014[slepa povezava] ". IPS ipsnews.net.
  169. ^ "Balkan Investigative Reporting Network". Birn.eu.com. 8 November 2007. Pridobljeno dne 4 November 2008. 
  170. ^ Mitrica, Mihai Un milion de romani s-au mutat in Italia ("En milijon Romov se je preselilo v Italijo"). Evenimentul Zilei, 31.okt. 2005. Obiskano 11. Aprila 2006.
  171. ^ Italian language Ethnologue.com
  172. ^ Eurobarometer – Europeans and their languagesPDF (485 KB), February 2006
  173. ^ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2007" The World's 100 Largest Languages in 2007
  174. ^ Italian language University of Leicester
  175. ^ "Italian language – Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. 3 November 2008. Pridobljeno dne 19 November 2009. 
  176. ^ "Legge 15 Dicembre 1999, n. 482 " Norme in materia di tutela delle minoranze linguistiche storiche " pubblicata nella Gazzetta Ufficiale n. 297 del 20 dicembre 1999". Italian Parliament. Pridobljeno dne 2 December 2014. 
  177. ^ [L.cost. 26 febbraio 1948, n. 4, Statuto speciale per la Valle d'Aosta
  178. ^ L.cost. 26 febbraio 1948, n. 5, Statuto speciale per il Trentino-Alto Adige
  179. ^ L.cost. 31 gennaio 1963, n. 1, Statuto speciale della Regione Friuli Venezia Giulia]
  180. ^ "Linguistic diversity among foreign citizens in Italy". Italian National Institute of Statistics. Pridobljeno dne 27 July 2014. 
  181. ^ "Catholicism No Longer Italy`s State Religion". Sun Sentinel. 4 June 1985. Pridobljeno dne 7 September 2013. 
  182. ^ "The Global Catholic Population". http://www.pewresearch.org/. Pew Research Center. Pridobljeno dne 24 August 2014. 
  183. ^ Eurispes: Rapporto Italia 2010
  184. ^ Leustean, Lucian N. (2014). Eastern Christianity and politics in the twenty-first century. Routledge. str. 723. ISBN 978-0-415-68490-3. 
  185. ^ "Le religioni in Italia: I Testimoni di Geova (Religions in Italy: The Jehovah's Witnesses)" (Italian). Center for Studies on New Religions. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  186. ^ "Chiesa Evangelica Valdese – Unione delle chiese Metodiste e Valdesi (Waldensian Evangelical Church – Union of Waldensian and Methodist churches)" (Italian). Chiesa Evangelica Valdese – Unione delle chiese Metodiste e Valdesi (Waldensian Evangelical Church – Union of Waldensian and Methodist churches. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  187. ^ "World Council of Churches – Evangelical Methodist Church in Italy". World Council of Churches. Pridobljeno dne 30 October 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  188. ^ Dawidowicz, Lucy S. (1986). The war against the Jews, 1933–1945. New York: Bantam Books. ISBN 0-553-34302-5. p. 403
  189. ^ "THE JEWISH COMMUNITY OF ITALY Unione delle Comunita Ebraiche Italiane". The European Jewish Congress. Pridobljeno dne 25 August 2014. 
  190. ^ "The Global Catholic Population". http://www.pewresearch.org/. Pew Research Center. Pridobljeno dne 24 August 2014. 
  191. ^ "NRI Sikhs in Italy". Nriinternet.com. 15 November 2004. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  192. ^ "Unione Buddhista Italiana – UBI: L'Ente". Buddhismo.it. 18 August 2009. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  193. ^ "Most Baha'i Nations (2005)". QuickLists > Compare Nations > Religions >. The Association of Religion Data Archives. 2005. Pridobljeno dne 30 January 2010. 
  194. ^ "Italy: Islam denied income tax revenue - Adnkronos Religion". Adnkronos.com. 7 April 2003. Pridobljeno dne 2 June 2013. 
  195. ^ Camera dei deputati Dossier BI0350. Documenti.camera.it (10 March 1998). Retrieved on 12 July 2013.
  196. ^ "Law 27 December 2007, n.296". Italian Parliament. Pridobljeno dne 30 September 2012. 
  197. ^ "| Human Development Reports". Hdr.undp.org. Pridobljeno dne 18 January 2014. 
  198. ^ http://www.uniroma1.it/ateneo/chi-siamo
  199. ^ "Università di Bologna (oldest university in the world)". Virtual Globetrotting. 21 October 2006. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  200. ^ "Conferenze, ospiti, news ed eventi legati agli MBA della SDA Bocconi – MBA SDA Bocconi". SDA Bocconi. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  201. ^ "Gatech :: OIE :: GT Study Abroad Programs". Web.archive.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 May 2008. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  202. ^ "Sda Bocconi supera London Business School – ViviMilano". Corriere della Serra. 12 November 2008. Pridobljeno dne 30 October 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  203. ^ "Politecnico di Milano - QS World University Rankings". topuniversities.com. Pridobljeno dne 8 February 2012. 
  204. ^ "Top 100 European Universities". Arwu.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 April 2008. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  205. ^ "ARWU2008". Arwu.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 August 2008. Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  206. ^ "http://cwur.org/top100.html". Center for World University Rankings. 2013. Pridobljeno dne 17 July 2013. 
  207. ^ Nancy Imelda Schafer, ISI. "SCI-BYTES: Science in Italy, 1998–2002". In-cites.com. Pridobljeno dne 27 January 2010. 
  208. ^ "SLOVENSKA ŠOLA V ITALIJI Nekdaj in danes". Zavod RS za šolstvo. januar 2009. Pridobljeno dne 25.8.2015. 
  209. ^ 209,0 209,1 "Italy – Health". Dev.prenhall.com. Pridobljeno dne 2 August 2010.  od dne January 2014[slepa povezava]
  210. ^ "OECD Health Data 2008 How Does Italy Compare". OECD. 2008.  od dne December 2009[slepa povezava]
  211. ^ "The World Health Organization's ranking of the world's health systems". ΦΩΤΗΣ ΚΟΥΤΣΟΥΚΗΣ (Photius Coutsoukis). Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  212. ^ "Health system attainment and performance in all Member States". ΦΩΤΗΣ ΚΟΥΤΣΟΥΚΗΣ (Photius Coutsoukis). Pridobljeno dne 27 October 2009. 
  213. ^ "WHO Life expectancy". WHO. Pridobljeno dne 1 June 2013. 
  214. ^ "Global Prevalence of Adult Obesity" (PDF). International Obesity Taskforce. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 December 2009. Pridobljeno dne 29 January 2008. 
  215. ^ World Health Organization (2008). WHO Report on the Global Tobacco Epidemic, 2008: the MPOWER package (PDF). World Health Organization. str. 267–288. ISBN 978-92-4-159628-2. Pridobljeno dne 1 January 2008. 
  216. ^ "Smoking Ban Begins in Italy". Deutsche Welle. 10 January 2005. Pridobljeno dne August 2010. 
  217. ^ Killinger, Charles (2005). Culture and customs of Italy (1. publ. izd.). Westport, Conn.: Greenwood Press. str. 3. ISBN 0313324891. 
  218. ^ Cole, Alison (1995). Virtue and magnificence : art of the Italian Renaissance courts. New York: H.N. Abrams. ISBN 0810927330. 
  219. ^ Eyewitness Travel (2005), pg. 19
  220. ^ Architecture in Italy, ItalyTravel.com
  221. ^ "History - Historic Figures: Inigo Jones (1573 - 1652)". BBC. 1 January 1970. Pridobljeno dne 12 March 2013. 
  222. ^ Vitruvijski človek je "ikona", ki jo je najti na veliko straneh:Vitruvijski človek, Fine Art Classics, Ključne slike v zgodovini znanosti; Radovednost in razlika; The Guardian: "Ta pravi" Da Vinci kod
  223. ^ "Roman Painting". art-and-archaeology.com. 
  224. ^ "Roman Wall Painting". accd.edu. 
  225. ^ Ernest Hatch Wilkins, The invention of the sonnet, and other studies in Italian literature (Rome: Edizioni di Storia e letteratura, 1959), 11–39
  226. ^ "All Nobel Prizes in Literature". Nobelprize.org. Pridobljeno dne 30 May 2011. 
  227. ^ "Quick Opera Facts 2007". OPERA America. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 October 2006. Pridobljeno dne 23 April 2007. 
  228. ^ Alain P. Dornic (1995). "An Operatic Survey". Opera Glass. Pridobljeno dne 23 April 2007. 
  229. ^ 229,0 229,1 Kimbell, David R. B (29 April 1994). Italian Opera. Google Books. ISBN 978-0-521-46643-1. Pridobljeno dne 20 December 2009. 
  230. ^ Conway Morris, Roderick (28 August 2012). "World's Oldest Cinematic Fest Turns 80". New York Times. Pridobljeno dne 8 February 2013. 
  231. ^ "The Cinema Under Mussolini". Ccat.sas.upenn.edu. Pridobljeno dne 30 October 2010. 
  232. ^ "Historical origins of italian neorealism – Neorealism – actor, actress, film, children, voice, show, born, director, son, cinema, scene". Filmreference.com. Pridobljeno dne 7 September 2011. 
  233. ^ "Italian Neorealism – Explore – The Criterion Collection". Criterion.com. Pridobljeno dne 7 September 2011. 
  234. ^ Hamil, Sean; Chadwick, Simon (2010). Managing football : an international perspective (1st ed., dodr. izd.). Amsterdam: Elsevier/Butterworth-Heinemann. str. 285. ISBN 1856175448. 
  235. ^ "Previous FIFA World Cups". FIFA.com. Pridobljeno dne 8 January 2011. 
  236. ^ Foot, John. Pedalare! Pedalare!  : zgodovina italijanskega kolesarstva. London: Bloomsbury. str. 312. ISBN 978-1408822197. 
  237. ^ Hall, James (23 November 2012). "Italy is best value skiing country, report finds". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 29 August 2013. 
  238. ^ "Il tennis e´ il quarto sport in Italia per numero di praticanti". Federazione Italiana Tennis. Pridobljeno dne 29 August 2013. 
  239. ^ "New York Takes Top Global Fashion Capital Title from London, edging past Paris". Languagemonitor.com. Pridobljeno dne 25 February 2014. 
  240. ^ Press, Debbie (2000). Your Modeling Career: You Don't Have to Be a Superstar to Succeed. ISBN 9781581150452. 
  241. ^ Miller (2005) p. 486
  242. ^ 242,0 242,1 242,2 Insight Guides (2004) p.220
  243. ^ "Design City Milan". Wiley. Pridobljeno dne 3 January 2010. 
  244. ^ "Frieze Magazine – Archive – Milan and Turin". Frieze. Pridobljeno dne 3 January 2010. 
  245. ^ "Italian Cooking: History of Food and Cooking in Rome and Lazio Region, Papal Influence, Jewish Influence, The Essence of Roman Italian Cooking". Inmamaskitchen.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  246. ^ "The Making of Italian Food...From the Beginning". Epicurean.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  247. ^ Del Conte, 11-21.
  248. ^ Related Articles (2.1.2009). "Italian cuisine - Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  249. ^ "Italian Food - Italy's Regional Dishes & Cuisine". Indigoguide.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  250. ^ "Regional Italian Cuisine". Rusticocooking.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  251. ^ "Which country has the best food?". CNN. 6.1.2013. Pridobljeno dne 14.10.2013. 
  252. ^ Freeman, Nancy (2.3.2007). "American Food, Cuisine". Sallybernstein.com. Pridobljeno dne 24.4.2010. 
  253. ^ The Silver Spoon ISBN 88-7212-223-6, 1997 ed.
  254. ^ Mario Batali Simple Italian Food: Recipes from My Two Villages (1998), ISBN 0-609-60300-0
  255. ^ "Most Americans Have Dined Outin the Past Month and, Among Type of Cuisine, American Food is Tops Followed by Italian". Harris interactive. Pridobljeno dne 31.8.2013. 
  256. ^ Kazmin, Amy (26.3.2013). "A taste for Italian in New Delhi". Financial Times. Pridobljeno dne 31.8.2013. 
  257. ^ Keane, John. "Italy leads the way with protected products under EU schemes". Bord Bia. Pridobljeno dne 5.9.2013. 
  258. ^ Marshall, Lee (30.9.2009). "Italian coffee culture: a guide". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 5.9.2013. 
  259. ^ Jewkes, Stephen (13.10.2012). "World's first museum about gelato culture opens in Italy". Times Colonist. Pridobljeno dne 5.9.2013. 
  260. ^ Squires, Nick (23.11.2013). "Tiramisu claimed by Treviso". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 5.9.2013. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

V slovenščini:

V angleščini: