Slovani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovanski svet
Dežele z večinskim slovanskim prebivalstvom ter vsaj enim slovanskim državnim jezikom.
  Zahodni Slovani
  Vzhodni Slovani
  Južni Slovani

Izraz Slovani (zgodovinsko Slavi, Slavoni, tudi Sloveni, Slaveni) označuje etnično in jezikovno skupino ljudi, ki govorijo množico jezikov, ki jim pravimo slovanski jeziki (od katerih vsi pripadajo indo-evropski jezikovni skupini).

O slovanih je znano le malo, preden so bili omenjeni v bizantinskih zapisih v šestem stoletju našega štetja, kar pa o njih pred bizantinskimi zapisi vemo, večinoma izhaja iz arheoloških in lingivstičnih študij. Bizantinski avtorji opisujejo slovane kot "Schlaveni".

Nekateri avtorji zagovarjajo tezo, da je izvor slovanov nekje med plemeni železne dobe, ki so živela v dolinah Odre in Visle (danes Poljska in Češka republika) okoli prvega stoletja našega štetja, vendar to ostaja stvar debate. Glede na arheološka dejstva vemo, da so Proto-Slovanska ljudstva že okoli 1500 pred našim štetjem poseljevala območje od približno zahodne Poljske do doline reke Dneper v Belorusiji. Verjetno niso imeli nekega specifičnega centra izvora svoje kulture, ampak so najbrž živeli na širokem področju katerega kulturne lastnosti so si delili z ostalimi prebivalci.[1]

Ime[uredi | uredi kodo]

Današnja oblika imena Slovani je moderna, prvič se je v tem pomenu zaradi političnih razlogov izraz pojavil v devetnajstem stoletju na Poljskem, v istem času pa je prvič omenjen tudi pri nas.[2] Za potrebe tega članka se v nadalje za lažje razumevanje uporablja krajši ter zgodovinsko točnejši izraz Slavi.

Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je nastal v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec Ptolemaj (cca 100-178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil pleme Stavanoi, ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, Suobenoi, katere pripiše azijski Sarmatiji na drugi strani Alanov. Po Safariku ti dve povedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemaj je svoje informacije dobil iz dveh virov, ortografija kopij ki jih je imel, pa je bila slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati unikatne lokalitete. V resnici se drugo ime zelo verjetno nanaša na predhodnike današnjih slavov, kot se verjetno tudi prvo ime, čeprav manj zagotovo. Slavska kombinacija konsonantov sl je postala v grški ortografiji verjetno stl, sthl ali skl. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Safarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo. Prvič je bila verjetno objavljena leta 1679 (Hartknoch). Razen Ptolemaja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Mnenje, ki so ga nekoč delili nemški in veliko Slavskih šolarjev, ki so rekli da sta imeni Suevi in Slav enaki in da so ti dve ljudstvi zagotovo enaki, čeprav so Suevi veja nemcev in so predniki današnih Švabov, mora biti absolutno zavrnjeno. Razdrobljena imena, ki jih lahko najdemo v starih inskripcijah in starih čarterjih, ki zvenijo ali so podobni besedi Slav, pa zaradi potreb natančnega zgodovinopisja ne pridejo v poštev.

Po referenci Ptolemaja so bili Slavi zopet prvič omenjeni v delih psevdo-cesariosa Nazianzuma, katerega dela so se pojavila na začetku šestega stoletja; sredi šestega stoletja sta Jordanis Procopius o njih dala bolj natančno mnenje. Stare Slavske avtoritete nam tako podajo izraz Slovene (singularno Slovenin) katerih država je Slovensko, katerih jezik je slovensk jazyk in katerih prebivalci so slovensk narod. Grki so nam dali Soubenoi, vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili izraze: Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi. Romani so uporabili izraze: Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia. Kasnejši avtorji uporabljajo izraze Sthlabenoi, Sthlabinoi, medtem ko so Rimljani pisali: Sthlaueni, Sthlauini. V "Življenju sv. Klementa" se pojavi izraz Sthlabenoi. Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi, s pridevniki, kot so sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus. V istem času se pojavijo tudi krajšave, kot so sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania, kasneje tudi slavi. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis). Armenski Moises Kornski je poznal izraz Sklavajin, kronik Mihael Sirijski je uporabil izraz Sglau ali Sglou, Arabci so posvojili izraz Sclav, vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal Saklab, Sakalib, kasneje tudi Slavije, Slavijun. Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz Seljabe.

Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so v prvem zlogu vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za izvirno vedno tretirana krajša oblika Slav, katere pomen izhaja iz besede Slava (slava, slavnost, ponos), in ki botruje izrazu gloriosi (ainetoi). Vendar se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo Slav pisalo v obliki Slovenin, s prvim zlogom o, in ta oblika je začela odražati pomen besede Slovo (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", verbosi, veraces, homoglottoi, in to ostaja sprejeta teorija do današnjega časa. Druge elucidacije imena Slav, kakor so človek (človek), skala (skala), selo (zaselek), slati (poslati), solovej (slavec) verjetno niso vredne omembe. Obstaja veliko več razlogov za drug komentar, ki so ga Slavski filologi naredili za derivacijo besede Slav od slovo (beseda). Konec en ali an oblike Slovenin kaže na derivacijo iz topografske designacije . Dobrowsky je to težavo pravilno dojel in je zato skušal izumiti topografsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede slovo. Z malo rezerve je Safarik dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljeno lokaliteto Slovy ampak je povezal besedo Slovenin z litvansko Salaba ter letijsko Sala, od koder izvira Poljska zulawa, ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda Slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z sloba, svoba (svoboda). Najbolj verjetna razlaga je, da je beseda Slavi izvira iz "besede", to je podprto z dejstvom, da je Slavsko ime za Nemce Nemci (neumci).

Med dolgim obdobjem vojne med Nemci in Slavi, ki je trajala do desetega stoletja, so Slavi južnih in jugovzhodnih območij Nemce opremili z velikim številom sužnjev. Beneška in ostala italjanska mesta na obali so vzela nešteto Slavskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja in jih prodajala naprej. Slavi so velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov kot sužnjev. Naretanci, piratsko Slavsko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije, so bili še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji. Ruski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime slave.

Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slavi nanaša na vsa Slavska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemaj, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemaj je tako oklical Slave kot celoto z besedo Venedai in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (megiston ethnos). Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah Vzhodnega Cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli Antae, in so razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: Veneti, Slavi, ter Antae, kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slavov. Obstaja tudi možnost, da je ta omemba le arbitrarna kombinacija. V neki drugi pasaži označi vzhodne Slave kot Veneti. Verjetno je našel izraz Veneti pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom Slavi ter Antae, kar je najbrž vzrok za prej omenjeno trojiško razdelitev. Vse avtoritete sedmega stoletja kličejo vsa Slavska plemena, bodisi južne Slave kakor zahodne Slave, ki so pripadali kraljestvu Samota, enostavno Slavi. Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa so imenovani "Slavi, imenovani Vindi" (Sclavi cognomento Winadi). V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajata Slavski avtoriteti in Slavska misijonarja Ciril in Metod ime Slavi vsem Slavom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa. Kar se tiče razdelitve severa in juga, Jordanis pravi da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov, ta narod je moral živeti v današnji južni Rusiji. Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota Slavi. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej inkorporirala v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko se Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Konsekventno je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav originalno pripadalo le enemu slavonskemu plemenu, neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.[3]

Vsaj od šestega stoletja dalje je postal izraz Slavi splošna designacija vseh Slavskih plemen. Kjerkoli se je Slavsko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo naprej in potisnilo na stran splošno designacijo pod imenom Slavi. Kjer pa so Slavi ostali brez politične moči in padli pod oblast tujskih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi. Med uspešnejšimi plemeni ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošno ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih ter Slovakih in njihovimi prebivalci Slavonijci, ter Slovinci Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi Slavi Novgoroda ter Slavi Makedonije ter Albanije. Ti ljudje so vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.[3]

Vendi[uredi | uredi kodo]

Veliko starejša designacija pri zgodovinskih avtoritetah od Slavov je ime Venedi (tudi Vindi, Vendi, Veneti, Vindišarji, pogosto z W). Prva sigurna referenca k sedanjim Slavom datira v prvo in drugo stoletje našega štetja. Avtorji so: rimska pisca Plinij in Takitus ter prej omenjeni Ptolemaj. Plinij je 79 n.št. rekel da je med ljudmi, ki živijo na drugi strani Vistule poleg Sarmatiancev in ostalih tudi pleme Venedi. Takitus (G.,46) pravi isto. Venede sicer opisuje malo podrobneje, vendar se ne more odločiti ali bi jih pripisal med Nemce ali Sarmatijce; vseeno se mu zdijo bolj povezani s prvimi omenjenimi. Ptolemaj l. 178 n.št. v svoji Geographiki (III, 57) okliče Venede za največje ljudstvo, kar jih živi na Vendski obali. Reče pa tudi, da živijo na Visli; govori tudi o vendskih gorah (III, 5,6). V stoletjih ki sledijo so Vendi le malokrat omenjeni. Migracije ki so se zdaj začele, so v ospredje prinesla druga ljudstva, dokler se ne pojavijo zopet pod imenom Slavi. Ime Vendi pa vseeno ni bilo povsem pozabljeno. Nemški kroniki so uporabljali obe imeni konstantno brez razlikovanja, zadnje skoraj večkrat kot prvo. Tudi zdaj nemci rečejo lužiškim Srbom Wendi, medtem ko smo Slovenci velikokrat oklicani za Vindišarje (Winde) in naš jezik za vindiški (Windisch).

Tisti, ki se držijo teorije, da je bil izvorni dom Slavov v državah ob Danubi, so poskušali zavračati mnenja da se te reference nanašajo na prednike sedanjih Slavov, vendar so njihovi argumenti neutemeljeni oziroma ne dajejo dovolj dokazov za črno-beli zaključek. Poleg teh omemb so bili omenjeni tudi drugod, vendar ne jasno. Vendi oziroma Slavi so tako bili v obliki starih plemenskih konfederacij povezani z Budinoi, ki jih je omenil Herodotus, in tudi otokom Banoma, ki ga je omenil Plinij (IV, 94), nadalje venetae, domačini sedanjih Benetk, kot tudi homerskimi Venetoi, cezarjevimi Veneti v Galiciji in Angliji, itd. Možno je, da so bili jadranski Veneti Ilirsko pleme, sorodno današnjim Albancem, vendar tudi za to ni dovolj dokazov.

Izvor imena Vendi je bil po vsej verjetnosti tuj in je bila rasa po tem imenu poznana le med drugimi, tujimi plemeni, in so prvi sami sebe v resnici klicali Slavi. Možno je, da so Slave Vindi poimenovali Galci, ker je beseda Vend oziroma Vind najdena predvsem na področjih, ki so jih prej zasedali. Ta beseda je možna designacija, s katero so najprej poimenovali razna galska ali keltska plemena, in kakor so potem Kelti poimenovali Vindska plemena, ki so živela severno od njih. Razlago pomena besede je treba zato iskati tudi iz tega vidika. Vloženi so bili veliki napori, da se najde izvor besede v tevtonskih dialektih, npr. danski wand, staronorveški vtn, lationski unda, ki pomeni voda. Zato so Vendi predstavljali vodne može, ljudi ki so živeli ob vodi ali morju, kakor so predlagali Jordan, Adelung in ostali. Predlagana je bila tudi izpeljava iz nemške wended (obračati se), tako bi lahko bili Vendi ljudje, ki se "potikajo naokoli", ali pa iz gotske vinja, sorodne nemški besedni weiden, paša, tako bi lahko bili Vendi "ljudje, ki pasejo", "pastirji", nenazadnje pa je bil izvor besede začrtan do starega besednega jedra ven, kar pomeni, "kar paše skupaj". Vendi bi tako bili "ta združeni". Pogodin sledi izvoru imena med keltske besede, in ga najde v starem keltskem jedru vindos, belo, zato bi lahko temni Kelti na ta način imenovali svetle Slave. Razumno se je razlago iskalo tudi v stari cerkveni slavščini - Kollar jo je izpeljal iz besede Un, Sassinek iz Slo-van, Perwolf iz Ved, ki še danes v besedi vestij pomeni veliko, kar jo poveže z ruskima Anti in Vjatici. Hilferding jo je celo izpeljal iz stare vzhodno indijske designacije arijcev Vanila, kar je Safarik jo je povezal z Vzhodnimi Indijanci, kar je seveda napaka, ki so jo delali tudi zgodejši avtorji.[3]

Prvotni dom in migracije[uredi | uredi kodo]

Obstajata dve teoriji glede izvornega doma Slavov. Ena kot dom določa območje ob Donavi, od koder so se širili severovzhodno preko karpatov tja do reke Volga, jezera Ilmen in Kaspijskega Morja. Druga obravnava kot dom območje med Vislo in Dnjeprom, od koder so se širili jugozahodno čez karpate na Balkan in v Alpe, in proti zahodu čez Odro in Elbo.

Starodavna Kijevska kronika, zmotno pripisana menihu Nestorju, je najzgodnejša avtoriteta, ki jo citirajo teoretiki donavske domovine slavov. Ta prvič opiše podrobnosti Slavskega širjenja od spodnje donave naprej. Noriki in Iliri so označeni kot Slavi, Andronikos in Apostol Pavel pa sta kot misijonarja Slavom vpoklicana, ker sta delala v Iliriji in Panoniji. Ta pogled so kasneje povzeli ostali kroničarji in zgodovinski pisci vseh Slavskih ljudstev, kot so poljski Kadlubek (1206), Boguchwal (d.1253), Dlugos, Matej Miechowa, Decius in ostali. Med Čehi so to teorijo podprli Kozmaz (1125), Dalimir (1324), Johann Marignola (1355-1362), Pribik Pulkava (1374) ter V. Hajek (1541). Rusi so ustvarili tudi lastne teorije na podlagi besed svojega prvega kroničarja, medtem ko grški Laonikos Harkondilos iz 15. stoletja ni izražal istega mnenja. Južni Slavi so priznavali to teorijo od samega začetka do današnjih dni z jasnim namenom, da jo bazirajo na cerkveni slavščini svoje liturgije. Že v zgodnjem obdobju v pismu Papeža Janeza X. (914-29) hrvaškemu banu Tomislavu in Sachlumianskemu vodji Mihaelu obstaja referenca tradicije, da je sveti Jeremija izumil Slavsko abecedo. Ta tradicija se je ohranila skozi sledeča stoletja in je našla podpornike tudi izven teh držav in je bila trenutna v samem Rimu. Posledično bi morali biti če bi hoteli slediti zgodovinskim avtoritetam, od katerih jih je le par vrednih zaupanja, striktno Za teorijo, da so izvorno Slavi iz področja reke Donave ter v državah ob jadranskem morju.

Kakorkoli pa obstaja tudi precej verjetna možnost da je izvirni dom Slavov in regija iz katere so pričeli s svojimi migracijami porečje reke Dneper ter območje, ki se širi v Karpate in Vistulo. Lahko je razložiti izvor zgoraj omenjenega prepričanja. Na začetku staroslavske literature v Bolgarskem Kraljestvu sta bili kroniki Hamartolos in Malala prevedeni v Slavščino. Te kronike opisujejo migracije narodov iz področja Senaar po Poplavi. Po tem mnenju so Evropejci potomci Jafeta, ki je pripotoval iz Senaarja skozi malo Azijo na balkan; tam naj bi se razdelili v različne narode in se razšli. Slavski bralec teh kronik bi tako lahko verjel, da je bila začetna točka migracij Slavov zato balkan in območje spodnje Donave. Ker zgodovinske avtoritete postavljajo na to mesto v regiji v tistem času Ilire, je bilo potrebno da se naredi tudi to pleme slavsko. V kasnejših bitkah Slavov za ohranjanje njihovih jezikov v liturgiji je bila ta možnost zelo privlačna, saj bi se lahko potem sklicevali na slavsko terjatev avtoritete Svetega Jurija ali celo Svetega Pavla. (Mnenja, ki so sicer trenutno popularna, vendar ne odražajo dejstev, so velikokrat povzeta v zgodovinskih zapisih. Med slavskimi zgodovinskimi filologi, ki podpirajo to teorijo so: Kopitar, August Schlötzer, Safarik, N. Arcybasef, Fr. Racki, Bielowski, M. Drinov, L. Stur, Ivan P. Filevič, Dm. Samaokvasov, M. Leopardov, N. Zakoski, J. Pic. Tu imamo zanimiv dokaz da je tradicija lahko dobro bazirana in se lahko razpenja skozi veliko stoletij in je lahko najdena v večini domačih zgodovinskih avtoritetah, čeprav ne temelji na zgodovinskih dejstvih.)

Danes večina akademikov meni, da je mora biti prvotni dom Slavov jugozagone Evrope nekje med Vislo in Dnjeprom. Razlogi za to prepričanje so najstarejši izpričani viri o Slavih, torej Plinij, Takitus in Ptolemaj; tesno razmerje med Slavi in Letijskimi plemeni, kar kaže na dejstvo, da so včasih Slavi živeli blizu Letijcev in Litvancev; razni dokazi, ki kažejo, da so bili Slavi izvirno sosedje finskih in turanijanskih plemen.

Zgodovinska analiza kaže, da Traho-Iliri niso očetje Slavov, ampak tvorijo neodvisno družinsko skupino med Grki in Latinci. Dokazov o tem, da bi bili Slavi na območju Balkana in reke Donave pred prvim stoletjem, ni. Na drugi strani arheološke najdbe ob Donavi kažejo le peščico Slavskih ostankov. Poleg tega je bila smer splošnega marša v migracijah narodov vedno od severovzhoda proti jugozahodu in nikdar v obratni smeri. Tisti ki držijo teorijo, da so Slovani prišli iz podrošja Donave, so skušali ojačati svoje poglede z imeni različnih naselbin, ki so se našle v teh krajih, in ki bi kazale na Slavske korenine. Etimologija teh imen pa seveda ni povsem jasna - obstajajo tudi druga imena ki se pojavijo izključno v poznih avtoritetah prvega stoletja po Kristusu.

Zato lahko skoraj zagotovo rečemo, da je bil izvorni dom Slavov v teritoriju Dnjepra in dalje proti severozahodu, proti Visli. Od teh območij so se lahko razširili proti zahodu in jugozahodu. Nasprotnemu mnenju lahko pripišemo vsaj to, da je preseljevanje potekalo počasi, in je verjetno potekalo v valovih, ko je eno pleme pritiskalo na drugo, in so se razširili skozi široko področje od severnega morja do atlantika in egejskega morja. Tu in tam so se pojavili določeni konflikti zaradi vdorov aziatov, kot so Skitijci, Sarmatijci, Avari, Bulgari ter Madžari, kakor tudi nemška migracija od severozahoda do jugovzhoda. Vzeto kot celota pa ti vdori na naravno širjenje niso dosti vplivali, saj so se prijateljska plemena zagotovo naselila eno zraven drugega. To pomeni da so mogli že vsaj v prvem stoletju naše dobe Slavi prečkati meje izvirnega doma in se naseliti v tujih deželah, med tujimi ljudstvi. Občasno naj bi bili potisnjeni nazaj, vendar so vedno potisnili naprej. Centralna Evropa je tako morala biti gosto poseljena s Salvi, vsaj za časa Hunskega vladarja Atile, ali pa migracije nemških plemen Gotov, Lombardov Gepidov, Herulov, Rugijcev, itd. Ta so postala znana zaradi svojih velikih bitk in ostalih nasilnih načinov, da so prišla v zgodovino. Slavi pa so vendarle sestavljali podstrat celotne Centralne Evrope. Vse migracije ostalih plemen so prečkale Slave, in ko so se časi umirili so se Slavi zopet pojavili na površju. Le na ta način lahko razložimo pojav večjega števila Slavov v teh državah, po koncu migracij, brez da bi obstajal nek zgodovinski zapis o tem, kdaj in kako so nenadno "prišli" brez da bi "zapustili" svojo domovino.[3]

Obstajajo tudi druge teorije. Nekateri znanstveniki (Kazimierz Godlowki, Zdenek Vana) verjamejo, da sta obe teoriji absurdni in da so se Slavi pojavili kot posebno pleme nekje za časa Kristusa. Ena teorija trdi, da sta obstajala dva vala Slavov, Praslavi (Venedi) in Slavi, ki so se pomešali in naredili današnje Slave. Ta teorija vsaj poskuša rešiti vprašanja, ki se pojavljajo iz arheoloških najdb. Prva omemba Slavov jih umešča na področje reke Pripjat (Poleška).

Nedavno pa se je pojavila tudi teorija, ki trdi, da so Slavi avtohtoni že od časa pred ledeno dobo. Po tej teoriji, so Germani in Romani nastali zaradi jezikovnih zamenjav po osvajanjih. Ta teorija je zasnovana na genetiki in teoriji razvoja ljudi v več centrih, za razliko od ideje "vsi iz Afrike", in trdi da je slavska pradomovina vključevala področja, ki jih je omenjal Takitus kot Nemčijo. Takitus je pisal tudi da je pojem "Nemčija" v smislu domovine Nemcev nastal relativno pozno (v 1. stoletju).

Dodatno zmešnjavo vnaša trditev, da so nekateri slavski narodi nastali zaradi asimilacije neslavskih narodov. Tako se lahko koreni današnjih Bulgarov najdejo v Srednji Aziji. Obstajajo tudi trditve, da so Hrvati iranskega porekla ter Poljaki vandalskega porekla.[4]

Delitev Slovanov[uredi | uredi kodo]

zahodni
lehitska podskupina
Kašubi
Poljaki
češko-slovaška podskupina
Čehi
Slovaki
lužiška podskupina
dolnji in gornji Lužiški Srbi
vzhodni
Belorusi
Rusi
Ukrajinci
Rusini
južni
severno-zahodna podskupina
Bošnjaki
Črnogorci
Hrvati
Slovenci
Srbi
jugo-vzhodna podskupina
Bolgari
Makedonci

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Slavs". Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno dne 2016-11-05. 
  2. ^ Matija. "Društvo Slovenski staroverci - Izvor imen Slovenci in Slovenija". Pridobljeno dne 2016-11-05. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 "CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs". www.newadvent.org. Pridobljeno dne 2016-11-05. 
  4. ^ "Slaveni". Wikipedija (hrvaščina). 2015-12-12. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]