Slovani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovanski svet
Dežele z večinskim slovanskim prebivalstvom ter vsaj enim slovanskim državnim jezikom.
  Zahodni Slovani
  Vzhodni Slovani
  Južni Slovani

Izraz Slovani (zgodovinsko Slavi, Slavoni, tudi Sloveni, Slaveni) označuje etnično in jezikovno skupino ljudi, ki govorijo množico jezikov, ki jim rečemo slovanski jeziki (podmnožica indoevropskih jezikov).

Zgodovina Slovanov pred šestim stoletjem ni jasna, saj so bili šele takrat zagotovo omenjeni v bizantinskih zapisih.[1]

Izvor Slovanov sicer ostaja stvar debate, vendar pa po arheoloških dokazih vemo, da so proto-slovanska ljudstva že okoli 1500 pred našim štetjem poseljevala območje od približno zahodne Poljske do doline reke Dneper v Belorusiji.

Kljub vsemu pa Slovani verjetno niso imeli specifičnega centra izvora lastne kulture, ampak so bili ljudstvo, ki je živelo na širokem področju in si je kulturo delilo z ostalimi prebivalci.

Ime[uredi | uredi kodo]

Današnja oblika imena Slovani je moderna, prvič se je v tem pomenu zaradi političnih razlogov izraz pojavil v devetnajstem stoletju na Poljskem, v istem času pa je prvič omenjen tudi pri nas.[2] Za potrebe tega članka se v nadalje za lažje razumevanje uporablja krajši ter zgodovinsko točnejši izraz Slavi.

Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je nastal v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec Ptolemaj (cca 100-178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil pleme Stavanoi, ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, Suobenoi, katere pripiše azijski Sarmatiji na drugi strani Alanov. Po Safariku ti dve povedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemaj je svoje informacije dobil iz dveh virov, ortografija kopij ki jih je imel, pa je bila slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati unikatne lokalitete.

Slavska kombinacija konsonantov sl je postala v grški ortografiji verjetno stl, sthl ali skl. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Safarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo. Prvič je bila verjetno objavljena leta 1679 (Hartknoch).

Razen Ptolemaja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Po referenci Ptolemaja so bili Slavi zopet prvič omenjeni v delih Nazianzuma, ki so se pojavila na začetku šestega stoletja; takrat sta Jordanis in Procopius o njih dala natančnejše mnenje.

Stare Slavske avtoritete nam tako podajo izraz Slovene (singularno Slovenin) katerih država je Slovensko, katerih jezik je slovensk jazyk in katerih prebivalci so slovensk narod. Grki so nam dali Soubenoi, vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili izraze: Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi. Romani so uporabili izraze: Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia. Kasnejši avtorji uporabljajo izraze Sthlabenoi, Sthlabinoi, medtem ko so Rimljani pisali: Sthlaueni, Sthlauini. V Življenju sv. Klementina se pojavi izraz Sthlabenoi. Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi, s pridevniki, kot so sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus. V istem času se pojavijo tudi krajšave, kot so sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania, kasneje tudi slavi. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis). Armenski Moises Kornski je poznal izraz Sklavajin, kronik Mihael Sirijski je uporabil izraz Sglau ali Sglou, Arabci so posvojili izraz Sclav, vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal Saklab, Sakalib, kasneje tudi Slavije, Slavijun. Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz Seljabe.

Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so v prvem zlogu vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za izvirno vedno tretirana krajša oblika Slav, katere pomen izhaja iz besede Slava (slava, slavnost, ponos), in ki botruje izrazu gloriosi (ainetoi), vendar se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo Slav pisalo v obliki Slovenin, s prvim zlogom o. Ta oblika je začela odražati pomen besede Slovo (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", verbosi, veraces, homoglottoi. Druge elucidacije imena Slav, kakor so človek (človek), skala (skala), selo (zaselek), slati (poslati), solovej (slavec), verjetno niso vredne omembe.

Obstaja več razlogov, da so Slavski filologi izpeljali besedo Slav iz slovo (beseda). Konec en ali an oblike Slovenin kaže na derivacijo iz topografske designacije. Dobrowsky je to interpretiral tako, da je skušal izumiti topografsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede slovo. Tudi Safarik ji je dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljene lokaliteto Slovy, ampak je povezal besedo Slovenin z litvansko Salaba ter letijsko Sala, od koder izvira Poljska zulawa, ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda Slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z sloba, svoba (svoboda). Možna razlaga je tudi, da beseda Slavi izvira iz "besede", to je podprto z dejstvom, da je Slavsko ime za Nemce Nemci ("nemi ljudje").

Med dolgim obdobjem vojne med Nemci in Slavi, ki je trajala do desetega stoletja, so Slavi južnih in jugovzhodnih območij Nemce opremili z velikim številom sužnjev. Beneška in ostala italjanska mesta na obali so vzela in preprodala nešteto Slavskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja. Slavi so tako velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov v suženjstvo. Še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji so bili Naretanci, piratsko slavsko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije. Ruski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime slave.

Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slavi nanaša na vsa slavska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemaj, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemaj je tako oklical Slave kot celoto z besedo Venedai in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (megiston ethnos). Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah Vzhodnega Cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli Antae in na ta način razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: Veneti, Slavi, ter Antae, kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slavov. Seveda je možno, da je ta omemba le arbitrarna kombinacija. V neki drugi pasaži označi vzhodne Slave kot Veneti. Verjetno je našel izraz Veneti pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom Slavi ter Antae, kar je najbrž vzrok za prej omenjeno trojiško razdelitev.

Kakorkoli že, vse avtoritete sedmega stoletja kličejo vsa slavska plemena, bodisi južne Slave kakor zahodne Slave, ki so pripadali kraljestvu Samota, enostavno Slavi.

Kralj Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa kot "Slavi, poimenovani Vindi" (Sclavi cognomento Winadi). V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajata slavski avtoriteti in slavska misijonarja Ciril in Metod ime Slavi vsem Slavom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa.

Kar se tiče razdelitve severa in juga, Jordanis tolmači, da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov; ta narod naj bi živel v današnji južni Rusiji. Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota Slavi. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej vključila v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko so Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Posledično je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav sprva pripadalo le enemu slavskemu plemenu neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.[3]

Vsaj od šestega stoletja dalje je postal izraz Slavi splošna designacija vseh slavskih plemen. Kjerkoli se je slavsko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo naprej in potisnilo na stran splošno designacijo pod imenom Slavi. Kjer pa so Slavi ostali brez politične moči in padli pod oblast tujskih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi (Slovani). Med uspešnejšimi plemeni ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošno ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih ter Slovakih in njihovimi prebivalci Slavonijci, ter Slovinci Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno tudi med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi Slavi Novgoroda ter Slavi Makedonije ter Albanije. Ti ljudje so vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.[3]

Vendi[uredi | uredi kodo]

Veliko starejša designacija od Slavov je po zgodovinskih avtoritetah tega področja ime Venedi (tudi Vindi, Vendi, Veneti, Vindišarji, pogosto z W). Prva prepričljiva referenca sedanjim Slovanom datira v prvo in drugo stoletje našega štetja. Avtorji so: rimska pisca Plinij in Takitus ter prej omenjeni Ptolemaj. Plinij je 79 n.št. rekel da je med ljudmi, ki živijo na drugi strani Vistule poleg Sarmatiancev in ostalih tudi pleme Venedi. Takitus (G.,46) pravi podobno. Venede sicer opisuje malo podrobneje, vendar se ne more odločiti, ali bi jih pripisal med Nemce ali Sarmatijce; vseeno se mu zdijo nekako bolj nemški. Ptolemaj l. 178 n.št. v svoji Geographiki (III, 57) okliče Venede za največje ljudstvo, kar jih živi na t.i. vendski obali. Reče pa tudi, da živijo na Visli; govori tudi o vendskih gorah (III, 5,6).

V kasnejših stoletjih so Vendi le malokrat omenjeni. Migracije tistega časa so v ospredje prinesla druga ljudstva, dokler se ne pojavijo zopet pod imenom Slavi. Ime Vendi pa vseeno ni bilo povsem pozabljeno. Nemški kroniki so uporabljali obe imeni konstantno brez razlikovanja, zadnje skoraj večkrat. Tudi zdaj Nemci rečejo lužiškim Srbom Wendi, medtem ko smo Slovenci velikokrat oklicani za Vindišarje (Winde) in naš jezik za vindiški (Windisch).

Tisti, ki se držijo teorije, da je izvorni dom Slavov v državah ob Danubi, so poskušali zavračati mnenja, da se te reference nanašajo na prednike sedanjih Slavov, vendar so njihovi argumenti neutemeljeni, oziroma ne dajejo dovolj dokazov za objektiven zaključek. Poleg teh omemb so bili omenjeni tudi drugod, vendar ne jasno. Vendi oziroma Slavi so bili tako v obliki starih plemenskih konfederacij povezani z Budinoi, ki jih je omenil Herodotus in tudi otokom Banoma, ki ga je omenil Plinij (IV, 94), nadalje z venetae, domačini sedanjih Benetk, kot tudi homerskimi Venetoi, cezarjevimi Veneti v Galiciji in Angliji, itd. Možno je, da so bili jadranski Veneti Ilirsko pleme, sorodno današnjim Albancem, vendar tudi za to ni dovolj dokazov.

Izvor imena Vendi po vsej verjetnosti ni bil domač in so bili Vindi po tem imenu poznani le med ostalimi plemeni; sebe so verjetno klicali Slavi. Možno je, da so Vindi Slave poimenovali Galci, ker je beseda Vend oziroma Vind najdena predvsem na področjih, ki so jih prej zasedali. Zato je možno tudi, da je beseda Vendi slavska designacija, s katero so najprej poimenovali razna galska ali keltska plemena, in kakor so potem Kelti poimenovali Vindska plemena, ki so živela severno od njih. Razlago pomena besede je zato potrebno iskati tudi iz tega vidika.

Vloženo je bilo veliko truda, da se najde izvor besede v tevtonskih dialektih, npr. danski wand, staronorveški vtn, lationski unda (ki pomeni voda). Zato so Vendi predstavljali vodne može (oz. ljudi ki so živeli ob vodi ali morju), kakor so predlagali Jordan, Adelung in ostali. Predlagana je bila tudi izpeljava iz nemške wended (obračati se), tako bi lahko bili Vendi ljudje, ki se "potikajo naokoli", ali pa iz gotske vinja, sorodne nemški besedni weiden (paša), tako bi lahko bili Vendi "ljudje, ki pasejo", "pastirji", nenazadnje pa je bil izvor besede začrtan iz starega besednega jedra ven, kar pomeni, "kar spada skupaj". Vendi bi tako bili "tisti, ki so združeni". Pogodin sledi izvoru imena med keltske besede in ga najde v starem keltskem jedru vindos, belo, zato bi lahko temni Kelti na ta način imenovali svetle Slave. Razumno se je razlago iskalo tudi v stari cerkveni slovanščini - Kollar jo je izpeljal iz besede Un, Sassinek iz Slo-van, Perwolf iz Ved, ki še danes v besedi vestij pomeni veliko, kar jo poveže z ruskima Anti in Vjatici. Hilferding pa jo je izpeljal iz stare vzhodno indijske designacije arijcev Vanila. Zadnjo izpeljavo je Safarik povezal z Vzhodnimi Indijanci, kar je seveda napaka, ki so jo delali tudi zgodejši avtorji. [3]

Prvotni dom in migracije[uredi | uredi kodo]

Obstajata dve glavni teoriji glede izvornega doma Slavov. Ena kot dom določa območje ob Donavi, od koder so se širili severovzhodno preko karpatov tja do reke Volga, jezera Ilmen in Kaspijskega Morja. Druga obravnava kot dom območje med Vislo in Dnjeprom, od koder so se širili jugozahodno čez karpate na Balkan in v Alpe, in proti zahodu čez Odro in Elbo.

Starodavna Kijevska kronika - zmotno pripisana menihu Nestorju - je najzgodnejša avtoriteta, ki jo citirajo teoretiki donavske domovine Slavov. Ta prvič opiše podrobnosti slavskega širjenja od spodnje Donave naprej: Noriki in Iliri so označeni kot Slavi, Andronikos in Apostol Pavel pa sta kot misijonarja Slavom vpoklicana, ker sta delala v Iliriji in Panoniji. Ta pogled so kasneje povzeli ostali kroničarji in zgodovinski pisci vseh slavskih ljudstev, kot so poljski Kadlubek (1206), Boguchwal (d.1253), Dlugos, Matej Miechowa, Decius in ostali. Med Čehi so to teorijo podprli Kozmaz (1125), Dalimir (1324), Johann Marignola (1355-1362), Pribik Pulkava (1374) ter V. Hajek (1541). Rusi so ustvarili tudi lastne teorije na podlagi besed svojega prvega kroničarja, medtem ko grški Laonikos Harkondilos iz 15. stoletja ni izražal istega mnenja. Južni Slavi so priznavali to teorijo od samega začetka do današnjih dni z jasnim namenom, da jo bazirajo na cerkveni slavščini svoje liturgije. Že v zgodnjem obdobju v pismu Papeža Janeza X. (914-29) hrvaškemu banu Tomislavu in Sachlumianskemu vodji Mihaelu obstaja referenca tradicije, da je sveti Jeremija izumil slavsko abecedo. Ta tradicija se je ohranila skozi sledeča stoletja in je našla podpornike tudi izven teh držav in je bila trenutna v samem Rimu.

Posledično bi morali biti, če bi hoteli slediti zgodovinskim avtoritetam, od katerih jih je le par vrednih zaupanja, brez zadržkov Za teorijo, da so Slavi izvorno iz področja reke Donave ter v državah ob jadranskem morju.

Kakorkoli pa obstaja tudi precej verjetna možnost, da je izvirni dom Slavov in regija, iz katere so pričeli s svojimi migracijami, porečje reke Dneper ter območje, ki se širi v Karpate in Vistulo.

Zgoraj omenjeno prepričanje je možno razložiti na ta način: Na začetku staroslavske literature v Bolgarskem Kraljestvu sta bili kroniki Hamartolos in Malala prevedeni v slovanščino. Te kronike opisujejo migracije narodov iz področja Senaar po Poplavi. Po tem mnenju so Evropejci potomci Jafeta, ki je pripotoval iz Senaarja skozi Malo Azijo na Balkan; tam naj bi se razdelili v različne narode in se razšli. Slavski bralec teh kronik bi tako lahko verjel, da je bila začetna točka migracij Slavov zato Balkan in območje spodnje Donave. Ker zgodovinske avtoritete postavljajo na to mesto v regiji v tistem času Ilire, je bilo potrebno, da se naredi tudi to pleme slavsko. V kasnejših bitkah Slavov za ohranjanje njihovih jezikov v liturgiji je bila ta možnost zelo privlačna, saj bi se lahko potem sklicevali na slavsko terjatev avtoritete Svetega Jurija ali celo Svetega Pavla. (Mnenja, ki so sicer trenutno popularna, vendar ne odražajo dejstev, so velikokrat povzeta v zgodovinskih zapisih. Med slavskimi zgodovinskimi filologi, ki podpirajo to teorijo so: Kopitar, August Schlötzer, Safarik, N. Arcybasef, Fr. Racki, Bielowski, M. Drinov, L. Stur, Ivan P. Filevič, Dm. Samaokvasov, M. Leopardov, N. Zakoski, J. Pic. Tu imamo zanimiv dokaz, da je tradicija lahko dobro bazirana in se lahko razpenja skozi veliko stoletij in je lahko najdena v večini domačih zgodovinskih avtoritetah, čeprav ne temelji na zgodovinskih dejstvih.)

Danes večina akademikov meni, da je mora biti prvotni dom Slavov jugozagone Evrope nekje med Vislo in Dnjeprom. Razlogi za to prepričanje so najstarejši izpričani viri o Slavih, torej Plinij, Takitus in Ptolemaj; tesno razmerje med Slavi in letijskimi plemeni, kar kaže na dejstvo, da so včasih Slavi živeli blizu Letijcev in Litvancev; razni dokazi, ki kažejo, da so bili Slavi izvirno sosedje finskih in turanijanskih plemen.

Zgodovinska analiza kaže, da Traho-Iliri niso očetje Slavov, ampak tvorijo neodvisno družinsko skupino med Grki in Latinci. Dokazov o tem, da bi bili Slavi na območju Balkana in reke Donave pred prvim stoletjem, ni. Na drugi strani arheološke najdbe ob Donavi kažejo le peščico slavskih ostankov. Poleg tega je bila smer splošnega marša v migracijah narodov vedno od severovzhoda proti jugozahodu in nikdar v obratni smeri. Tisti, ki širijo teorijo o sllovanskem prihodu iz porečja Donave, so skušali ojačati svoje poglede z imeni različnih naselbin, ki so se našle v teh krajih, in ki bi kazale na slavske korenine. Etimologija teh imen pa seveda ni povsem jasna - obstajajo tudi druga imena, ki se pojavijo izključno v poznih avtoritetah prvega stoletja po Kristusu.

Zato lahko skoraj zagotovo rečemo, da je bil izvorni dom Slavov v območju Dnjepra in dalje proti severozahodu, proti Visli. Od teh območij so se lahko razširili proti zahodu in jugozahodu.

Mnenju zagovornikom avtohtone teorije pa lahko pripišemo vsaj to, da je preseljevanje potekalo počasi in je verjetno potekalo v valovih, ko je eno pleme pritiskalo na drugo, in so se razširili skozi široko področje od severnega morja do atlantika in egejskega morja.

Tu in tam so se sicer pojavili določeni konflikti zaradi vdorov aziatov, kot so Skitijci, Sarmatijci, Avari, Bulgari ter Madžari, kakor tudi nemška migracija od severozahoda do jugovzhoda. Vzeto kot celota pa ti vdori na naravno širjenje niso dosti vplivali, saj so se prijateljska plemena zagotovo naselila ena zraven drugih.

To nakazuje, da so mogli že vsaj v prvem stoletju naše dobe Slavi prečkati meje izvirnega doma in se naseliti v tujih deželah, med tujimi ljudstvi. Občasno naj bi bili potisnjeni nazaj, vendar so vedno potiskali naprej.

Centralna Evropa je tako morala biti gosto poseljena s Slavi, vsaj za časa Hunskega vladarja Atile, ali pa migracije nemških plemen. Ta so postala znana zaradi svojih velikih bitk in ostalih nasilnih načinov in so predvsem zato prišla v zgodovino. Slavi pa so vendarle sestavljali podstrat celotne Centralne Evrope. Vse migracije ostalih plemen so prečkale Slave in ko so se časi umirili, so se Slavi zopet pojavili na površju. Le tako lahko razložimo pojav večjega števila Slavov v teh državah po koncu migracij, brez da bi obstajal nek zgodovinski zapis o tem, kdaj in kako so nenadno "prišli" brez da bi "zapustili" svojo domovino.[3]

Druge teorije

Obstajajo tudi druge teorije. Nekateri znanstveniki (npr. Kazimierz Godlowki, Zdenek Vana) verjamejo, da sta obe teoriji absurdni in da so se Slavi pojavili kot posebno pleme nekje za časa Kristusa. Ena teorija trdi, da sta obstajala dva vala Slavov, Praslavi (Venedi) in Slavi, ki so se pomešali in naredili današnje Slave. Ta teorija vsaj poskuša rešiti vprašanja, ki se pojavljajo iz arheoloških najdb. Prva omemba Slavov jih umesti na področje reke Pripjat (Poleška).

Nedavno pa se je pojavila tudi teorija, ki trdi, da so Slavi avtohtoni že od časa pred ledeno dobo. Po tej teoriji so Germani in Romani nastali zaradi jezikovnih zamenjav po osvajanjih. Ta teorija je zasnovana na genetiki in teoriji razvoja ljudi v več centrih, (za razliko od ideje "vsi iz Afrike") in teoretizira, da je slavska pradomovina vključevala področja, ki jih je Takitus omenjal pod pojmom Nemčija. Takitus piše tudi, da je pojem "Nemčija" v smislu domovine Nemcev nastal relativno pozno (v 1. stoletju).

Dodatno zmešnjavo vnaša trditev, da so nekateri slavski narodi nastali zaradi asimilacije neslavskih narodov. Tako se lahko koreni današnjih Bulgarov najdejo v Srednji Aziji.

Obstajajo tudi trditve, da so Hrvati iranskega porekla ter Poljaki vandalskega porekla.[4]

Delitev Slovanov[uredi | uredi kodo]

zahodni
lehitska podskupina
Kašubi
Poljaki
češko-slovaška podskupina
Čehi
Slovaki
lužiška podskupina
dolnji in gornji Lužiški Srbi
vzhodni
Belorusi
Rusi
Ukrajinci
Rusini
južni
severno-zahodna podskupina
Bošnjaki
Črnogorci
Hrvati
Slovenci
Srbi
jugo-vzhodna podskupina
Bolgari
Makedonci

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Slavs". Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno dne 2016-11-05. 
  2. ^ Matija. "Društvo Slovenski staroverci - Izvor imen Slovenci in Slovenija". Pridobljeno dne 2016-11-05. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 "CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs". www.newadvent.org. Pridobljeno dne 2016-11-05. 
  4. ^ "Slaveni". Wikipedija (hrvaščina). 2015-12-12. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]