Suženjstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sužnji na krovu parnika v Kongu ok. 1900

Suženjstvo je pravni in ekonomski družbeni sistem, po katerem so ljudje obravnavani kot lastnina oziroma stvar.[1] Četudi se zakoni in sistemi različni, je v smislu lastninske pravice suženj predmet pravnih poslov razpolaganja s premoženjem. Sužnji so bili lahko od odvzema njihove svobode ob nakupu, zasegu ali rojstvu v razpolagi svojega gospodarja, lastnika, odvzeta pa jim je bila pravica do odklanjanja dela, pravica do poplačila za opravljeno delo in pravica do tega, da zapustijo gospodarja.

Suženjstvo v smislu pravno upravičenega razpolaganja z drugo osebo ni več dovoljeno. Opis sužnja je tako ostal le za osebo, ki je prisiljena delati pri nekomu brez dovoljenja razhoda z delodajalcem. Takšna razmerja so ostala denimo pri delovni sili, ki je ilegalno priseljena in tako zaščitena pred oblastjo le s prisilnim delom, opisujemo jih tudi z izrazom trgovina z ljudmi.

Suženjstvo obstaja že zelo dolgo in v mnogih kulturah.[2] Zdaj je v vseh priznanih državah prepovedano,[3][4] zadnja država, ki je kriminalizirala suženjstvo, je bila Mavretanija leta 2007.[5] A mnoge stare tradicije vzrokov suženjstva ostajajo še vedno relevantne: otroški vojaki, suženjstvo zaradi dolgov, gospodinjski sužnji/služkinje, tlačani, posvojitve s prisilnim delom, prisilna oz. odplačna poroka itd. so tradicionalnemu suženjstvu podobne oblike družbenih razmerij, ki so razširjene po vsem svetu še danes.[6] Tako po raznih ocenah na svetu še vedno živi 20–36 milijonov ljudi v novodobnih oblikah suženjstva.[7][8][9]

Terminologija[uredi | uredi kodo]

Beseda suženj izhaja iz južnoslovanske besede *sǫ́žьn'ь 'zvezan skupaj' (ože 'vrv'), ki v prenesenem pomenu označuje ujetnika.[10] Latinski izraz servus je le redko uporabljen, a se je ohranil recimo kot običajen pozdrav na Štajerskem. Slave, angleški izraz, izhaja iz sclavus, grško σκλάβος, kar je generični izraz za Slovana. V srednjem veku je bil zasežen Slovan najobičajnejši talec, vojni ujetnik, saj so bili Slovani zadnje priseljeno ljudstvo po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva.[11][12] Obstaja tudi teorija, da beseda izhaja iz druge grške besede skyleúo 'osiromašiti pobitega sovražnika'.[13]

Definicija suženjstva je težavna tudi zaradi pojava fevdalizma, kjer je bila pravica delavca prav tako znatno omejena s pravicami fevdalnega gospodarja, ki je razpolagal z zemljo in ljudmi, ki so to zemljo obdelovali. Izrazi, kakršna sta kolon in tlačan, se v marsičem prekrivajo s suženjstvom. Ključna razlika med fevdalizmom in suženjstvom je predvsem verska, saj je po srednjeveški ureditvi imel vsak človek enak dostop do boga.[14] Na tem pojasnilu temelji trditev, da so človekove pravice nastale v srednjem veku.

Praksa podobna suženjstvu[uredi | uredi kodo]

Fotografija suženjskega fanta v Zanzibarju. Arabski gospodar ga je kaznoval zaradi prekrška okoli leta 1890.

Suženj za odplačilo dolga[uredi | uredi kodo]

Zaveza suženjstvu za odplačilo dolgov se izvede, ko oseba preda svoje osebo drugemu v razpolago za potrebo odplačila dolga.[3] Ureditev je poznana že v antiki, določi pa se lahko tako dolžina suženjskega razmerja kot tudi oseba, ki ni dolžnik, ki oplačuje dolg namesto dolžnika. (Podobno je veljalo za indijanske skupnosti v Srednji Ameriki, pri čemer so bili otroci sužnjev osebno svobodni.) V rodbinskih skupnostih to lahko počnejo otroci, delno tudi kot talci.[3] Tudi sedaj je to ena najbolj razširjenih oblik sužnjelastniških razmerij na svetu, največ pa se takšne prakse uporabljajo v Južni Aziji.

Prisilno delo[uredi | uredi kodo]

Prisilno delo je delo posameznika pod grožnjo kazni ali sile z jasno omejitvijo svobode sužnja.[15] Tihotapljenje žensk in otrok za potrebe prostitucije je najhitreje rastoča oblika prisilnega dela,[15] največ tovrstnega spolnega zlorabljanja otrok je zaznano na Tajskem, v Kambodži, Indiji, Braziliji in Mehiki..[16][17]

Prisilno delo je izraz, ki se uporablja tudi za potrebe opisovanja vojaškega nabora, kazenskega dela in tlačanstva.

Vsiljena zakonska zveza[uredi | uredi kodo]

Tudi vsiljeno zakonsko zvezo lahko obravnavamo kot obliko suženjstva. Ob doti in plačilu za ženo se lahko šteje, da lahko mož po sklenitvi zakonske zveze izpostavlja ženo nasilju, grožnjam, ustrahovanju, ona pa mu je dolžna biti dostopna za spolnost in izvajati gospodinjska opravila. Takšno plačilo pomeni tudi odpoved skrbi, lahko pomeni kupovanje poroke.[18][19] Poleg tega ni neobičajna ugrabitev v poroko, tako se sklepa preko polovica porok v Etiopiji.[20]

Mednarodna organizacija dela definira poročanje otrok in vsiljeno zakonsko zvezo kot obliko modernega suženjstva.[21]

Podrejeni[uredi | uredi kodo]

Suženjstvo lahko pomeni tudi splošno podrejenost in odvisnost od nekoga drugega.[22][23] Takšni sužnji v marsičem živijo lahko znatno bolje od preprostih državljanov, a za svojo kvaliteto življenja morajo vztrajati v nenehni podrejenosti.[24]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sužnji v rudniku, keramika antične Grčije

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Tako kitajske kot mezopotamske ureditve v najzgodnejših pravnih virih poznajo suženjstvo kot sestavni del družbe. Hamurabijev zakonik (približno 1760 pred Kristusom), na primer predpisuje smrt za kogarkoli, ki pomaga pri pobegu sužnja ali mu daje zavetje.[25] Tudi ena najzgodnejših svetopisemskih knjig opravičuje suženjstvo z zgodbo Noetovega sina Hama.[2]

Suženjstvo je bilo prisotno v vseh antičnih in pred-antičnih družbah na vseh celinah in kulturah. Vzrok za suženjstvo je bil različen, nekaj teh vzrokov še danes obstaja. Sužnji so bili tudi vojni ujetniki, zapuščeni otroci, kaznjenci, suženjstvo je bilo tudi podedovano.[26]

Klasično obdobje[uredi | uredi kodo]

V pozni republikanski fazi Rimskega imperija so sužnji in njihovo trgovanje postali pomemben del gospodarstva.[27] Več kot četrt prebivalstva Starega Rima so bili sužnji.[28] Podobne a manjše številke so značilne za preostalo Italijo,[29], a v provincah je bilo sužnjev znatno več. Sužnji so bili tako del gospodinjstva, razvedrila (gladiatorji, seksualne predstave, kot tudi učitelji ali preprosto fizikalni delavci pri težkih delih. Življenjska doba sužnja v mestu Rim je bila znatno nižja kot za preostale, še posebej rimske državljane,  in bila manjša od let potrebnih za polnoletnost. (17.2 moški; 17.9 ženske). [30]

Tako grška kot rimska kultura pozna suženjstvo kot posledico vojn in lažjega gospodarstva kmetij.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Srednjeveška Evropa[uredi | uredi kodo]

Adalbert Praški obtoži Jude trgovanja s krščanskimi sužnji pred Boleslavom Pobožnim II, Vojvodo Bohemije (Češke), relief na vratih Gniezno

Srednjeveška Španija in Portugalska sta bila območje nenehnih invazij, zavzetij muslimanov nad izrazito krščanskim prebivalstvom. Po napadih je bila želja pobrati plen in vojne ujetnike (sužnje). Take sužnje so nato prodajali. Od 11. do 19.stoletja so severnoafriški pirati z napadi na evropska obalna mesta zavzeli premoženje in sužnje, ki so bili nato prodani Alžiriji in Maroku.[31][32]

Suženjstva je v času srednjega veka veliko v raznovrstnih pojavih. V Evropi je ureditev poznana v smislu fevdalizma in vojnih ujetnikov, pa tudi prostega trga ljudi. Znanje je imelo svoje ceno tako za meščanstvo kot za plemenite graščake, ustanovitev univerz in drugih neodvisnih znanstvenih inštitucij je omogočila, da je učiteljski poklic postal neodvisen, rimokatoliška cerkev pa je vlagala trud, da bi zaščitila vsaj krščanske delavce trgovine s sužnji. To je bil eden sklepov koncila v Koblenzu (922), koncila v Londonu (1102) in koncila v Armaghu (1171).[33] Leta 1452, papež Nikolaj V izda papeško bulo Dum Diversas, s katero podeli kraljema Španije in Portugalske pravico odvzema svobode in zasužnjevanja Saracenov (Muslimanov), poganov in drugih nevernikov kot posledico vojne in tako dovoli na španskih tleh trgovino s sužnji.[34] Suženjstvo kot posledica vojne je odobreno vnovič z bulo Romanus Pontifex (1455). Papež Pavel III prepove suženjstvo ameriških staroselcev leta 1537 v papeški buli Sublimus Dei.[35] Dominikanski duhovniki, ki so vstopili v špansko naselje Santo Domingo so strogo ošteli zasužnjevanje prvotnih prebivalcev. Skupaj z drugimi duhovniki so razglašali to vedenje za nepravično in nezakonito in s takimi stališči stopili tudi pred Španskega kralja in njegovo vlado.

Tatarski konjeniki s Krima so zasužnjili več kot milijon vzhodnih Evropejcev z napadi.[36]

Bizantisko-otomanske vojne, pa tudi turški vpadi v Evropo so vnesli veliko število evropskih sužnjev v muslimanski svet.[37] Sužnji so uporabljeni kot prevzgojeni janičarji, ki prebijejo vojaško šolanje. Četudi po pravu še vedno v lasti turške vlade in s prepovedjo poroke, niso bili na prodaj, a so bili v celoti odvisni od vladne podpore, dodeljena pa jim je bila znatna podpora in privilegiji. Janičarstvo se je pričelo leta 1365; proti koncu ureditve pa je bilo leta 1826 kar 135,000 aktivnih janičarjev.

Približno 10–20% kmečkega prebivalstva Karolinške Evrope so bili sužnji.[38] Suženjstvo v veliki meri izgine iz Zahodne Evrope v poznem srednjem veku.[39] Trgovanje s sužnji je postalo nelegalno v Angliji leta 1102,[40] a trgovina je še vedno ostala izredno aktivna, tudi za Angleže od 17. do zgodnjega 19. stoletja. Suženjstvo ostane drugje dlje tudi na področju Evrope, v nekaterih področjih skandinavskega polotoka suženjstvo postane ukinjeno v 14. stoletju, na Poljskem v 15. stoletju, drugje pa tudi v 16.stoletju, kjer pa se je še vedno, še posebej v Rusiji, ohranjalo tlačanstvo.

Muslimanski svet[uredi | uredi kodo]

Suženjska tržnica v Jemnu. Jemen uradno opusti suženjstvo leta 1962.[41]

V zgodnjih islamskih državah zahodne Afrike, torej Gani (750–1076), Maliju (1235–1645), Segou (1712–1861), in Songhai (1275–1591) je približno tretjina vsega prebivalstva bila zasužnjena.[42]

Sodobna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Evropa[uredi | uredi kodo]

Plakat iz leta 1852 razglaša dražbo romskih sužnjev v Bukarešti.

Tlačanstvo, ki je še posebej izpostavljeno v Rusiji, je pomenilo ostanek fevdalizma, a hkrati tudi najmanj po zakonu mobilno prebivalstvo v Evropi. Peter Veliki emancipira, oziroma prekvalificira gospodinjske sužnje v tlačane, ki so podrejeni, a ne ostanejo kot podedovana delovna sila, kar znatno omeji rusko suženjstvo. Emancipacija z zakonom leta 1861 je popolnoma umaknila vse oblike fevdalizma iz državne ureditve.[43] Tlačani v lasti državne zemlje so bili emancipirani leta 1866.[44]

Med drugo svetovno vojno (1939–1945) je nacistična Nemčija efektivno zasužnjila okoli 12 milijonov ljudi, ki jih je država označila za nezaželjene oz. so bili označeni kot vojni ujetniki.[45]

Afrika[uredi | uredi kodo]

Prevladujoča pota, uporabljena za prehod sužnjev čez srednjeveško Afriko.

Afriška regija je bila tudi v 19. stoletju še vedno vidno obremenjena z trgovanjem s sužnji. V veliki primerov oboroženih napadov so talci in vojni ujetniki postali sužnji in tako prisilna delovna sila. Velika količina tako zaseženih evropskih (krščanskih) sužnjev je bila med drugim povod, da je leta 1816 nizozemsko in britansko ladjevje obstreljevalo Alžir, prestolnice Alžirije.[46][47]

Trgovci s sužnji v Senegalu, 18.stoletje

Po oceni opazovalcev je bilo v kalifatu Sokoto na ozemlju sedanje Nigerije prav tako okoli polovica prebivalstva sužnjev. Podobne so tudi ocene za prebivalstvo otoka Madagaskar.[42][42][48] Večina ocen se strinja, da je bila uporaba sužnjev običajna, njihovo delo pa neobičajno težje od siceršnjih opravil, kar je še posebej veljalo za kmetijstvo.[49][50] Velika večina opazovalcev in potnikov ugotavlja predvsem velika okrutna potovanja sužnjev do velikih tržnic, kjer so med potjo mnogi pomrli zaradi izčrpanosti, bolezni in drugih dejavnikov. V 20. stoletju pred drugo svetovno vojno se najbolj piše predvsem o težavni situaciji v Etiopiji.

Arabski suženjski trgovci in blago vzdolž reke Ruvuma (sedajšnja Tanzanija and Mozambik).

Ameriki[uredi | uredi kodo]

Lovec na sužnje v Braziliji, 1823, naslikal Johann Moritz Rugendas.

Suženjstvo je imelo pomembno zgodovinsko vlogo in pomen, ki je veljal tudi onkraj samo gospodarske vloge, temveč posegel v sam ustroj države. Suženjstvo ima tako pomembno vlogo v Haitiju, pa tudi pri izbruhu ameriške državljanske vojne in mnogih drugih lokalnih uporov in obračunov. Suženjskolastniški odnosi so že prej obstajali med Azteki, Inki (v Andih) in Tupiji, suženjstvo so poznali tako indijansko pleme Muskogi v Georgiji kot Komanči v Teksasu. Trgovina s sužnji je nastala predvsem kot najem poceni delovne sile, ki bi delala za kolonialne sile. Portugalci so bili kot pomembna mornarniška sila udeleženi v vseh oblikah trgovine. Prve temnopolte sužnje je pripeljal že leta 1519 Hernán Cortés. Dolgoletno trgovanje s sužnji se je kmalu preusmerilo v pošiljanje sužnjev v ameriške kolonije, kar velja v primeru Portugalske predvsem v Brazilijo. [51]

Novi afriški sužnji so bili uporabljeni kot poceni delovna sila ob uvajanju novih kolonij. Španski viri pričajo o velikih težavah pri uveljavljanju novih idej, pobiranju davščin, pridobivanju hrane in mnogih boleznih, ki so prizadele prebivalstvo. Španci tako že zgodaj uvajajo metode lajšanje bremen sužnjem in revnim domorodnim prebivalcem, a jih uporabljajo za naselitev otokov, kot sta Kuba in Hispaniola.

V ameriških severnih kolonijah je bilo suženjstvo prisotno predvsem kot dolžniška kategorija, ki omogoča odplačevanje dolga z delom. Temnopolti sužnji so bili ob vedno bolj razviti atlantski suženjski poti vedno bolj uporabljeni tudi proti severu, kjer so bili sprva definirani kot nepismeni, nepoklicni delavci. Suženjstvo je postopoma postalo pravno dejstvo, sodni primer prikazuje tako pobeglega delavca, ki je za kazen obsojen na suženjstvo.

Sajenje sladkornega trsa, 1823, krožnik

Ob vedno bolj razviti kulturi se je štelo pomembno dobro ravnati s sužnji. Otroki so pridobili skupaj s sužnji osnovnošolsko ali vsaj varstveno oskrbo, kasneje pa so se vloge med sužnji in lastniki vidno ločile, kar so objasnili z objektivnimi danostmi sužnjev. Zlata doba atlantske suženjske poti je bila v poznem 18. stoletju, ko so trgovci s sužnji nasilno ugrabljali otroke za kasnejše trgovanje z Evropejci in tako ustvarjali velik presežek v ponudbi. Pomemben del Afro-Američanov v Severni Ameriki je naslednikov ljudstva Mandinka. [52] V seriji lokalni konfliktov med manjšimi državami je kar polovica ljudstva zamenjala versko prepričanje v Islam, kar tretjina ljudstva pa je bila prodana v suženjstvo kot ujetniki vojne.[52]

Sužnji na plantaži (The Old Plantation, 1790).

Po oceni je kar 12 milijonov Afričanov prispelo v Ameriki med 16. in 19. stoletjem.[53] Od teh je bilo okoli 645.000 pripeljanih v ZDA. Po ocenah je okoli 15 % sužnjev umrlo na ladji.[54]

Postrešček z suženjskim ovratnikom, nizozemska slika iz 17.stoletja

Srednji vzhod[uredi | uredi kodo]

Po ocenah je bilo zasužnjeno okoli milijon Evropejcev, zasegli so jih pirati in jih prodali v Severni Afriki in Osmanskem cesarstvu med 16. in 19. stoletjem.[55][56] Zgodovina pozna tudi dovolj razvejano trgovanje s sužnji okoli Črnega morja do leta 1783.[57] V času Krimskega kanata se ocejuje, da so Tatarji zaplenili in zasužnjili tudi več kot tri milijone ljudi.[58][59]

Perzijski suženj, 19.stoletje

Arabska suženjska pot je trajala več kot tisoč let. Leta 1960, dve leti pred ukinitvijo sužnjelastništva v Saudovi Arabiji in Jemnu, je bilo našteto 300.000 sužnjev samo v Saudovi Arabiji.[60] Sužnji so prihajali iz različnih regij in iz različnih zgodovinskih situacij. Subsaharska Afrika (imenujejo jih Zandž, po mestu Zanzibaru),[61] področje Velikega Kavkaza (predvsem gre za Čerkeze),[62] Srednja Azija (imenujejo jih Tartarji, gre za Mongole preminulega cesarstva), in območje Srednje in Vzhodne Evrope (izraz Saqaliba naj bi pojasnil Slovane v vseh oblikah in pojavih).[63]

Zanzibar je postal vzhodnoafriška prestolnica za trgovino s sužnji. Skozenj je letno šlo po 50.000 sužnjev v 19. stoletju.[64][65] Nekateri zgodovinarji ocenjujejo, da je med 11 in 18 millijoni afriških sužnjev prečkalo Rdeče morje, Indijski ocean in Saharsko puščavo v obdobju med 650-1900. Zgodovinar Eduard Rüppell opisuje izgube sudanskih sužnjev v pohodu do Egipta: "Daftardar beg je z vojsko zajel leta 1822 v južnem pogorju Nube 40000 ujetnikov. Zaradi slabe oskrbe, bolezni in potovanja po puščavi jih je le 5000 dospelo v Egipt.."[66]

Prepoved suženjstva[uredi | uredi kodo]

Suženjstvo je v takšni ali drugačni obliki vedno obstajalo, prav tako pa zgodovina beleži različne načine in razloge, da se osvobodi določene skupine ljudi njihovih bremen suženjstva. Pravo je urejalo na zelo različne načine prepovedi in omejevanje trgovanja s sužnji. Ašoka, vladar Mavrov od 268 do 232 pr. n. št., je prepovedal le trgovino s sužnji, ohranil pa sužnje.[67] V ZDA takšnih odločnih potez niso dosegli na zvezni ravni do državljanske vojne, kot zvezna država pa je Vermont zapisal kot del prava tudi prepoved suženjstva že kmalu po osamosvojitvi od Angležev leta 1777. Leta 1807 je bil sprejel britanski parlament Slave Trade Act, ki je prepovedal trgovanje s sužnji na območju Britanskega imperija.[68] Samo suženjstvo je bilo prepovedano leta 1833. Francija prepove suženjstvo leta 1784. Leta 1839 prevzame z ukinitvijo suženjstva Britanija tudi pobudo za nadaljevanje prizadevanja za ukinitev suženjstva po drugih državah. Nastane ena najstarejših aktivističnih organizacij za področje človekovih pravic, Anti-Slavery International, ki jo je ustanovil Joseph Sturge, organizacija pa si je prizadevala za ukinitev suženjstva v vseh deželah sveta.[69]

Aktivizem, da se prepove suženjstvo in trgovanje s sužnji v ZDA, je imelo precejšnjo podporo v severnih kolonijah, kjer je bil industrijski razvoj najmočnejši. Tako so nastali različni zakonodajni vplivi na zmanjšanje sužnjelastniških odnosov. Z letom 1808 je bil na primer prepovedan uvoz sužnjev v ZDA,[70] a še vedno je bila dovoljena trgovina znotraj ZDA. Sužnjelastniška razmerja so veljala za predmet civilnega prava posamične zvezne države, kar je omogočalo, da je lahko posameznik prodajal in kupoval sužnje na drugih tržnicah, njegov nakup pa je bil veljaven v njegovi zvezni državi. Delna prepoved suženjstva je pomenila predvsem takojšnjo emancipacijo sužnja, ki mu je uspelo pobegniti v zvezno državo, kjer je suženjstvo bilo prepovedano. Aktivizem je tako velikokrat pomenil le organizirano tihotapstvo ljudi v emancipacijo, kjer so sužnji pridobili državljanstvo, delovno mesto in prenočišče. Finančne posledice prepovedi suženjstva pa so pomenile za južni del ZDA resno ekonomsko škodo. Izvolitev Abrahama Lincolna, ki se je med volitvami jasno izrazil za nasprotnika suženjelastništva, je ZDA skoraj nemudoma pahnila v državljansko vojno. Med vojno je Lincoln uvedel takojšnjo osvoboditev sužnjev, ki so se aktivno udeležili vojnih spopadov proti konfederacijskim silam. Takšna zakonita emancipacija je bila kasneje tudi potrjena po vojni, kar je ukinilo suženjstvo s trinajstim amandmajem k ustavi. Pred državljansko vojno je bilo po ocenah v ZDA 4 milijone sužnjev.[71] Trinajsti amandma ustave ZDA je prepustil nekdanje sužnje njihovim novim pravicam, kar je pomenilo le možnost kmetovanja, hlapčevanja, a jim je vseeno omogočilo nov način življenja.

Fotografija sužnja iz leta 1863 – Sliko so širili abolicionisti v ZDA.[72]

Javno mnenje v šestdesetih letih 19. stoletja je bilo prežeto ob ameriški državljanski vojni še s poročilom Davida Livingstona o arabski suženjski poti, kjer je bilo povedano, da od 10 sužnjev namenjenih trgu pod nemogočimi pogoji preživi le en sam, ki je tako uspešno prodan. Javna propaganda in zaničevanje vzhodnjaškega trgovanja je bilo še posebej izpostavljeno v Zanzibarju. Do leta 1905 so tudi Francozi prepovedali suženjsko delovno silo v večini Francoske zahodne Afrike.[73] Po prvi svetovni vojni sta se proti suženjstvu organizirala tako Liga narodov kot Mednarodna organizacija dela. Leta 1948 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno dekleracijo človekovih pravic, v kateri je bila prepoved suženjstva jasno navedena kot mednarodno priznana človekova pravica vsakega zemljana. 4. člen je 10. decembra 1948 jasno določil:

4. člen Nihče ne sme biti držan ne v suženjstvu ne v tlačanski odvisnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršnikoli obliki sta prepovedana.[74]

Sedanjost[uredi | uredi kodo]

Sodobna pojavnost suženjstva po številu sužnjev na prebivalstvo po Walk Free Foundation. Ocene so lahko tudi višje.
Tisoče otrok dela kot delovna sila v Aziji, še posebej v Indiji.[75]

Četudi je suženjstvo nezakonito v vsaki državi sveta, se še vedno ocenjuje število sužnjev med 12 milijonov[76] in 45,8 milijona.[8] O tem je več zelo različnih ocen, Mednarodna organizacija dela ocenjuje število na 12,3 milijona. Mnoge organizacije ocenjujejo, da gre za znatno večje številke, še posebej glede ocenjevanja suženjstva v odplačilo dolga. Ocene suženjstva so se od leta 2013 izrazito povečale, celo podvojile.

Po ocenah organizacije Walk Free Foundation je Slovenija razmeroma dobro urejena država z oceno, da imamo okoli 4,700 sužnjev v državi. V sorazmerju z številnostjo prebivalstva je to razmeroma majhna številka. Po oceni imamo dobro državno zaščito prebivalstva tako za ščitenje državljanskih pravic, socialnih in zdravstvenih pravic in osebne varnosti in smo dobro pripravljeni na begunske in konfliktne situacije.

V smislu lestvice držav, kjer se ugotavlja procent prebivalstva, ki so sužnji, Slovenija zaseda 41. mesto med 52 različnimi vrednostmi izmed 167 državami. Enako mesto so zasedli tudi Tajvan, Japonska, Madžarska in Urugvaj. Za njo, torej s povprečno "manj sužnji" v družbi so (poleg nekaterih evropskih držav) tudi države kot so Vietnam, Jamajka, Čile in Brazilija. Na vrhu so Severna Koreja, Uzbekistan, Kambodža, Indija, Katar, Pakistan, Vzhodni Kongo, Sudan, Irak, Afganistan, Jemen, Sirija, Somalija, Južni Sudan, Libija, Srednjeafriška republika.

Trgovina z ljudmi[uredi | uredi kodo]

Mapa sveta z državami, ki se najbolj ukvarjajo s tihotapljenjem žensk

Tihotapljenje ljudi je ena pomembnih metod pridobivanja suženjske sile.[77] Žrtve so tipično prevarane z lažno obljubo o službi, lažnemu preseljevanju, lažni poroki, lahko jo pa prodajo družinski člani, prepričajo nekdanji sužnji, možne so tudi preprosto ugrabitve. Osebe so prignane v situacijo, kjer je lahko način odplačila tudi plačevanje dolga s suženjskim delom. Osebe so v takšnem položaju zaradi opajanja z drogami, prisile, prevare, izolacije in ustrahovanja, kar omogoča trajno podrejanje osebe.[78]

Večina strokovnjakov se strinja, da je trgovina z ljudmi tesno povezana z drugimi oblikami organiziranega kriminala, ilegalne poti pa izrabljene velikokrat tudi za druge prepovedane dejavnosti. Velika prednost pri zgornji dejavnosti je vrnitev ljudi v domačo državo, kjer se lahko ponovno odločijo za odhod, celo za istega organizatorja trgovine z ljudmi. Trgovina z ljudmi zna biti izjemno povezana s korupcijo, saj zahteva tako izdelavo dokumentov, kot različnih dovoljenj. Pomembni zapleti so vezani tudi na posvojitve in ugrabitve otrok iz drugih držav. Tako obstajajo argumenti za prostovoljno ali odplačno prodajo organov, otrok, uslug v pogodbi, ki zmanjša aspekt suženjstva, a vidno osiromaši človečnost vpletenih. Trenutno so takšne pogodbe nične, kar kupca označi za kriminalca, prodajalca ali preprodajalca pa kot žrtev, ki lahko terja nazaj otroka, organ ali/in odškodnino.

Ekonomija[uredi | uredi kodo]

Gustave Boulanger: Trg sužnjev

Ekonomisti so dokazali, da je bilo sužnjelastništvo odvisno od števila prebivalstva in kvalitete zemlje, a je bilo v marsičem zelo profitabilna ureditev. Konkurenčnost je ob sužnju lažje dosegljiva.[79] Pomembna za postopno ukinjanje sužnjelastniških ali vsaj tlačanskih razmerij je bila ločitev cerkve in države. Lastniki kapitala so tako imeli podjetniško pobudo, za katero niso odgovarjali nikomur, pri tem pa prevzeli vse tveganje. Delavec je tako odgovarjal za delo predvsem podjetniku, pri tem pa je bil osvobojen odvisnosti od zemljiškega gospoda oz. samostanskih oblasti. Z leti je bil osvobojen celo vojaščine. Novi vek pa je bil izredno odvisen od tehnološkega napredka, ki je tudi omilil negotovost delavca v novi ureditvi.

Pregled sužnja na trgu

Suženjstvo je zanimivo za lastnika le vkolikor so prehrana, upravljanje in prenočitev cenejše od minimalne plače. Sužnji so tako zanimiva ureditev le v državah z višjimi plačami.[80]

Suženj je v nekaterih delih sveta vreden okoli 90 USD, to je vrednost, za katero se gospodarstvu ni potrebno ukvarjati z vzdrževanjem osebe v takšnem odnosu, saj je ceneje zamenjati osebo.[81] Suženjstvo je gospodarstvo z večmilijardnim prometov, ocene na svetovni ravni trdijo, da se tako pridobi do 35 milijard USD letnega prometa.[82] Po izračunih je povprečna svetovna cena sužnja približno 340 USD, najvišja vrednost spolnega sužnja je povprečno 1.895 USD, najnižja pa med 40 in 50 USD za sužnja, ki odplačuje dolg v Aziji in Afriki.[83] Četudi je suženjstvo kaznivo dejanje, so sužnjelastniki dobro nagrajeni za svoje tveganje. Po raziskovalcu Siddharthu Kari so znašali dobički po svetu za vse oblike suženjstva letno za leto 2007 približno 91,2 milijarde USD. Izkupiček je tako konkurenčen le še preprodaji mamil z ozirom na druge globalne kaznive dejavnosti. Letni dobiček na sužnja v letu 2007 je po teh raziskavah 3.175 USD (z razponom med 950 in 29.210 USD[83]). Približno 40 % suženjskih prihodkov napravijo le štirje odstotki suženjske populacije, namenjeni spolnim storitvam.[83]

Robert E. Wright je razvil ekonomski model, ki pomaga pri predvidevanju, kdaj bodo gospodarske družbe in podjetniki raje izbirali sužnje kot redne ali najemniške delavce, družinske člane ali katero drugo obliko delavstva.[84]

Plačno suženjstvo[uredi | uredi kodo]

Trg delovne sile je prav tako štet zaradi odločitve imetnika kapitala o ceni delavca kot problematična točka razmišljanja o suženjstvu,[85] kar pa je stališče poglavitve skupnosti socialistov in anarho-sindikalistov,[86][87][88][89] ki uporabljajo v ta namen izraz plačno suženjstvo,[90][91] kar bi bilo slabšalna oznaka za delavsko mezdo. 

Za marksiste je torej delo vrednota in tako tudi predmet pogajanja,[92] ali pa celo točka, s katero se da napasti kapitalizem,[93] če vrednota ni spoštovana.

Suženjstvo je mnogokrat že na zunaj prepoznavno, najbolj vidna značilnost sužnja je, da je bosonog.[94][95]

Opravičila[uredi | uredi kodo]

Leta 2001 je francoski državni zbor sprejel zakon Taubira, ki prepozna suženjstvo kot zločin proti človečnosti. Odgovornost za udeležbo pri trgovini z ljudmi je težavno določiti zaradi sužnjelastniških odnosov, ki so obstajali v teh skupnostih tudi pred vzpostavitvijo evropskih partnerjev v trgovini z ljudmi. Trg temnopoltih sužnjev je bil namreč do tedaj že dobro vzpostavljen in urejen s strani posameznikov in plemenskih ter rodovnih skupnosti.[96] Pojavi sužnjelastništva so v Zahodni Afriki še vedno prisotni.

Zgodovinarji so pomembno prispevali k razumevanju trgovine s sužnji in tako razkrili tudi njeno afriško plat. Zaradi odločitev izmenjalne trgovine s strani Afričanov se preučuje stališče, da je odgovornost deljena tudi na afriške trgovce s sužnji.[97]

Leta 1999 je predsednik Benina Mathieu Kerekou izrekel javno nacionalno opravičilo za osrednjo vlogo, ki so jo odigrali Afričani v atlantski trgovini s sužnji.[98] Raziskave ocenjujejo, da je okoli 3 milijone sužnjev zapustilo obalo v prodajo in trgovino po opravljeni plovbi iz Benina.[99] Predsednik Gane Jerry Rawlings se je prav tako javno opravičil v imenu svoje države za trgovino s sužnji.[98]

Septembra 2006 so napovedali izdajo opravičila glede suženjstva Britanci.[100] Sledila je "javna izjava žalosti", ki jo je izdal Tony Blair kot ministrski predsednik 27. novembra 2006,[101] nato pa je vlada izdala še uradno opravičilo za preteklo trgovino s sužnji na dan 14. marca 2007.[102]

Leta 2010 se je libijski politik Gadafi opraviči za arabsko vpletanje v trgovino z ljudmi. Rekel je: »Obžalujem obnašanje Arabcev. Pripeljali so afriške otroke do Severne Afrike, jih zasužnjili in jih prodajali kot živali, vzeli so jih kot sužnje in jih tržili na sramoten način.«[103]

Odškodnina oz. reparacije[uredi | uredi kodo]

Že nekaj let predvsem v ZDA obstajajo družbena gibanja, ki želijo doseči denarno nadomestilo za izgubljene prihodke, ki bi jih sužnji prejeli, če bi bili polnopravni državljani v istem obdobju. Nadomestila bi prejeli njihovi nasledniki, vprašanje bi se reševalo po civilnem pravu. Vprašanje je težavno zaradi zastaranja zahtevkov, pa tudi stroškov postopka zaradi nedoločnosti tožnikov oziroma težav pri dokazovanju pravnega nasledstva. Tožbe so bile vložene v več državah, a so bile neuspešne zaradi vseh naštetih razlogov, predvsem pa zastaranja.

Kultura sužnjev, osvobojenih sužnjev, pravica do avtohtone kulture[uredi | uredi kodo]

Sužnji so ob delu negovali običaje, folkloro, ples, borilne veščine in pravo, kakršne so poznali pred prodajo ali nastopom na tržnici. Njihovo kulturo so načeloma dopuščali, resne pa so bile omejitve glede vere in jezika, da bi jih lažje nadzorovali. Kultura sužnjev, kolikor je bila dopuščena, je kasneje, ob osvoboditvi, postala pomemben del identitete svobodnega državljana. Zaradi slabe izobraženosti sužnjev in njihovem zanemarjanju siceršnje izobrazbe se je razvila predvsem kultura telesa, namenjena samoizražanju. V smislu kulture so sužnji tako najbolj vplivali na ples, a obstaja konsenz, da so kulture med sužnji bile mnogokrat nedorečene in s časom še dodatno spremenjene glede na okolje, kjer so sužnji prebivali in glede na število njihove skupnosti ter narave samega dela. Uvedba enostavnega brenkala, bobnov je značilna obogatitev obstoječih kultur s strani sužnjev. Ohranjene so pripovedke, ljudska izročila, ki so znala uporabljati živali ali hudiča-skušnjavca kot pogon zgodbe, ni neobičajno da so zgodbe osiromašene basni in predelave že znanih zgodb njihovih gospodarjev.

Verski običaji so se praviloma uspešno zlepili z verskimi običaji lastnika, največ odstopanj se je ohranilo na otokih, kjer se je znala ohraniti celo medicina. Vudu, mializem, različne oblike animalizma in razbrisana črta med sekularnimi odnosi in verskim vodenjem skupnosti so močno zaznamovali odnose. V nekaterih kulturah je suženj pridobil v skrb majhen del zemlje in tako prideloval svojo hrano, del presežka te hrane je lahko celo prodal na trgu. Druge kulture so delovale hierarhično in sužnju delovodji naložile delo za katero je bil nagrajen, ostali delavci pa so ostali z minimalno oskrbo.

Z uvedbo 13. amandmaja ustave ZDA so novi temnopolti državljani ZDA aktivno izboljševali svoje osebne okoliščine in tako stremeli k polnem uživanju novopridobljenih pravic. Pomembno je tako vplivala NAACP, organizacija, ki je nastala leta 1909 v želji po preprečevanju linčanja in drugih kriminalnih izpadov. Omembe je vredna tudi Univerza Howard, sprva namenjena v letu 1867 izobraževanju afroameriških duhovnikov, trenutno pa velja za eno najpomembnejših univerzitetnih središč za Afroameričane v ZDA. Prebivalstvo je tako pridobilo tako izobrazbo kot pobudo, da se izobrazijo o pravicah in dolžnostih biti državljan ZDA, pri tem pa ohranjalo kulturo in identiteto, ki je lahko težavna zaradi pripadnosti drugi rasi. Z podporo abolicionistov so nastali odmevni romani (Koča strica Toma) o težavnosti suženjstva, kasneje pa so bile izdane različne avtobiografije in druge tiskovine o suženjski izkušnji (12 let suženj) kot tudi o iskanju ponosa in dostojanstva (T. Booker Washington), razvili pa so se tudi različni kulturni centri (izstopa Harlem v New Yorku). Teme so bile kasneje obdelane tudi v drugih državah, še posebej pa je bila odmevna medgeneracijska TV-serija in knjiga Korenine Alexa Haleya.

Nekatere suženjske tradicije so bile zaradi zasramovanja opuščene, a ohranjajo svoj pomen zaradi gospodarske stiske ali celo kot tradicionalna rešitev bogatih gospodinjstev. Haiti pozna otroškega gospodinjskega sužnja restaveka (rest avec pomeni ostani z njim), ki ga družina preda premožni v oskrbo. Zaradi daljše tradicije je težko podučiti o pravicah, ki so sprejete kot preprosto dejstvo.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Laura Brace (2004). The Politics of Property: Labour, Freedom and Belonging. Edinburgh University Press. str. 162–. ISBN 978-0-7486-1535-3. Pridobljeno dne 31.5.2012. 
  2. ^ 2,0 2,1 "Historical survey: Slave-owning societies". Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-02-23. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Kevin Bales (2004). New Slavery: A Reference Handbook. ABC-CLIO. str. 4. ISBN 978-1-85109-815-6. 
  4. ^ Shelley K. White; Jonathan M. White; Kathleen Odell Korgen (27.5.2014). Sociologists in Action on Inequalities: Race, Class, Gender, and Sexuality. SAGE Publications. str. 43. ISBN 978-1-4833-1147-0. 
  5. ^ "Mauritanian MPs pass slavery law". BBC News. 9.8.2007. Pridobljeno dne 6.11.2016. 
  6. ^ "Religion & Ethics – Modern slavery: Modern forms of slavery". BBC. January 30, 2007. Pridobljeno dne 16.6.2009. 
  7. ^ "Slavery's Global Comeback". The atlantic. 19 December 2012. 
  8. ^ 8,0 8,1 http://assets.globalslaveryindex.org/downloads/Global+Slavery+Index+2016.pdf
  9. ^ "Almost 36m people live in modern slavery - report". BBC News. 17.11.2014. Pridobljeno dne 17.11.2014. 
  10. ^ Snoj, Marko. "Suženj". Suženj. Slovenski etimološki slovar. 
  11. ^ Oxford English Dictionary, 2nd edition 1989, s. v. 'slave'
  12. ^ "History of Europe – Middle Ages – Growth and innovation – Demographic and agricultural growth". Britannica Online. 
  13. ^ F. Kluge, Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. 1891, s. v.
  14. ^ Waldman, Katy (19.5.2015). "Slave or Enslaved Person? It’s not just an academic debate for historians of American slavery.". Slate. Pridobljeno dne 20.5.2015. 
  15. ^ 15,0 15,1 "Slavery in the 21st century". Newint.org. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  16. ^ "Experts encourage action against sex trafficking". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2009-12-23. 
  17. ^ "RIGHTS-MEXICO: 16,000 Victims of Child Sexual Exploitation". ipsnews.net. 
  18. ^ "BBC - Ethics - Slavery: Modern slavery". bbc.co.uk. 
  19. ^ http://www.ohchr.org/Documents/HRBodies/HRCouncil/RegularSession/Session21/A-HRC-21-41_en.pdf
  20. ^ "UNICEF supports fight to end marriage by abduction in Ethiopia". reliefweb.int. 9 November 2004. Pridobljeno dne 29 August 2013. 
  21. ^ "Nigeria's child brides: 'I thought being in labour would never end'". The Guardian. September 9, 2013. 
  22. ^ Indrani Chatterjee, Richard Eaton (2006). Slavery and South Asian History. Indiana University Press. str. 3. ISBN 9780253116710. 
  23. ^ M. A. Dandamayev, BARDA and BARDADĀRĪ in Encyclopædia Iranica
  24. ^ Farazmand, Ali (1998) "Persian/Iranian Administrative Tradition", in Jay M. Shafritz (Editor), International Encyclopedia of Public Policy and Administration.
  25. ^ "Mesopotamia: The Code of Hammurabi". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-05-14. e. g. Prologue, "the shepherd of the oppressed and of the slaves". Code of Laws #7, "If any one buy from the son or the slave of another man". 
  26. ^ Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves, by W. V. Harris: The Journal of Roman Studies, 1999
  27. ^ "Slavery in Ancient Rome". Dl.ket.org. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  28. ^ "Resisting Slavery in Ancient Rome". BBC News. November 5, 2009. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  29. ^ The Roman slave supply Walter Scheidel.
  30. ^ Harper, James (1972). Slaves and Freedmen in Imperial Rome. Am J Philol. 
  31. ^ "British Slaves on the Barbary Coast". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-03-10. 
  32. ^ "Jefferson Versus the Muslim Pirates by Christopher Hitchens, City Journal Spring 2007". 
  33. ^ "Slavery, serfdom, and indenture through the Middle Ages". Scatoday.net. February 3, 2005. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  34. ^ Hayes, Diana (2003), "Reflections on Slavery", in Curran, Charles E. (ed.
  35. ^ "Sublimus Dei". Papalencyclicals.net. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  36. ^ Brian Glyn Williams (2013). "The Sultan's Raiders: The Military Role of the Crimean Tatars in the Ottoman Empire" (PDF). The Jamestown Foundation. str. 27. 
  37. ^ Phillips, Jr, William D. (1985). Slavery from Roman times to the Early Transatlantic Trade. Manchester: Manchester University Press. str. 37. ISBN 978-0-7190-1825-1. 
  38. ^ Anderson, Perry (1996). Passages from antiquity to feudalism. Verso. str. 141. ISBN 1-85984-107-4. 
  39. ^ Slavery in the Middle Ages.
  40. ^ The Saxon Slave-Market.
  41. ^ "Slaves in Saudi".
  42. ^ 42,0 42,1 42,2 "Welcome to Encyclopædia Britannica's Guide to Black History". Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2014-10-06. Pridobljeno dne August 29, 2010.  Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Britannica so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  43. ^ "Slavery (sociology)".
  44. ^ Mee, Arthur; Hammerton, J. A.; Innes, Arthur D.;"Harmsworth history of the world: Volume 7", 1907, Carmelite House, London; at page 5193.
  45. ^ "Nazi slave fund passes final hurdle".
  46. ^ Baepler, B. "White Slaves, African Masters 1st Edition." White Slaves, African Masters 1st Edition by Baepler. University of Chicago Press, n.d. Web. 07 Jan. 2013. Page 5
  47. ^ "History – British History in depth: British Slaves on the Barbary Coast". BBC. Pridobljeno dne 2013-03-12. 
  48. ^ Steven Mintz. "Digital History Slavery Fact Sheets". Digital History. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2014-02-09. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  49. ^ Kevin Shillington (2005). Encyclopedia of African history. Michigan University Press. p. 1401. ISBN 1-57958-455-1
  50. ^ Slow Death for Slavery: The Course of Abolition in Northern Nigeria, 1897–1936 (review), Project MUSE – Journal of World History
  51. ^ Klein, Herbert. The Atlantic Slave Trade.
  52. ^ 52,0 52,1 Matt Schaffer (2005). "Bound to Africa : the Mandinka Legacy in the New World" (PDF). History in Africa (Muse.jhu.edu) 32: 321–369. Pridobljeno dne 2015-09-30. 
  53. ^ Ronald Segal (1995). The Black Diaspora: Five Centuries of the Black Experience Outside Africa. New York: Farrar, Straus and Giroux. str. 4. ISBN 0-374-11396-3. It is now estimated that 11,863,000 slaves were shipped across the Atlantic. [Note in original: Paul E. Lovejoy, "The Impact of the Atlantic Slave Trade on Africa: A Review of the Literature, " in Journal of African History 30 (1989), p. 368.] ... It is widely conceded that further revisions are more likely to be upward than downward. 
  54. ^ Rubinstein, W. D. (2004). Genocide: a history. Pearson Education. str. 76–78. ISBN 0-582-50601-8. 
  55. ^ Robert C. Davis (December 5, 2003). Christian Slaves, Muslim Masters: White Slavery in the Mediterranean, the Barbary Coast, and Italy, 1500–1800. Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-333-71966-4. Pridobljeno dne May 31, 2012. 
  56. ^ Davies, Rees (July 1, 2003). "British Slaves on the Barbary Coast". BBC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2009-02-08. 
  57. ^ "The Crimean Tatars and their Russian-Captive Slaves" (PDF). Eizo Matsuki, Mediterranean Studies Group at Hitotsubashi University.
  58. ^ Bostom, Andrew G. "Articles: The living legacy of jihad slavery". Americanthinker.com. Pridobljeno dne 2015-09-29. 
  59. ^ Soldier Khan By Mike Bennighof, Ph. D. September 2007
  60. ^ Willem Adriaan Veenhoven; Winifred Crum Ewing; Stichting Plurale Samenlevingen (1975). Case Studies on Human Rights and Fundamental Freedoms: A World Survey. BRILL. str. 452–. ISBN 978-90-247-1779-8. Pridobljeno dne May 31, 2012. 
  61. ^ Bernard Lewis (April 30, 1992). Race and Slavery in the Middle East: An Historical Enquiry. Oxford University Press. str. 53–. ISBN 978-0-19-505326-5. Pridobljeno dne May 31, 2012. 
  62. ^ ""Horrible Traffic in Circassian Women—Infanticide in Turkey, " New York Daily Times, August 6, 1856". Chnm.gmu.edu. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  63. ^ "Soldier Khan". Avalanchepress.com. Pridobljeno dne August 29, 2010. 
  64. ^ "Swahili Coast". Nationalgeographic.com. 2002-10-17. Pridobljeno dne 2015-09-30. 
  65. ^ Remembering East African slave raids, BBC News, March 30, 2007
  66. ^ Gwyn Campbell; Suzanne Miers; Joseph Calder Miller (2007). Women and Slavery: Africa, the Indian Ocean world, and the medieval north Atlantic. Ohio University Press. str. 173–. ISBN 978-0-8214-1724-9. Pridobljeno dne May 31, 2012. 
  67. ^ Clarence-Smith, William. "Religions and the abolition of slavery—a comparative approach" (PDF). Pridobljeno dne 2013-08-28. 
  68. ^ "Royal Navy and the Slave Trade : Battles : History : Royal Navy". Webarchive.nationalarchives.gov.uk. Pridobljeno dne 2015-09-29. 
  69. ^ "Anti-Slavery International: UNESCO Education". Portal.unesco.org. 2002-11-13. Pridobljeno dne 2015-09-29. 
  70. ^ Foner, Eric. "Forgotten step towards freedom, " The New York Times, December 30, 2007.
  71. ^ "Soldiers and Sailors Database – The Civil War (U.S. National Park Service)". Itd.nps.gov. 2015-09-19. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-07-14. Pridobljeno dne 2015-09-29. 
  72. ^ Kathleen Collins, "The Scourged Back," History of Photography 9 (January 1985): 43–45.[1]
  73. ^ "Home Page | Agrarian Studies" (PDF). Yale.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne May 2, 2013. Pridobljeno dne 2015-09-30. 
  74. ^ "Splošna dekleracija". Religion & Ethics – Ethical issues. Varuh čp. Pridobljeno dne November 10, 2016. 
  75. ^ "Forced and Bonded Child Labor". U.S. Department of Labor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-08-01. 
  76. ^ "Forced labour – Themes". Mednarodna organizacija dela. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9.2.2010. Pridobljeno dne 14.3.2010. 
  77. ^ E. Benjamin Skinner (18.1.2010). "sex trafficking in South Africa: World Cup slavery fear". Time. Pridobljeno dne 29.8.2010. 
  78. ^ "Trafficking FAQs – Amnesty International USA". Amnesty USA. 30.3.2007. Pridobljeno dne 29.8.2010. 
  79. ^ North, Douglass C.; Robert Paul Thomas (December 1971). "The Rise and Fall of the Manorial System: A Theoretical Model". The Journal of Economic History 31 (4): 777–803. doi:10.1017/S0022050700074623. JSTOR 2117209. 
  80. ^ Bryan Caplan. "Economics of Slavery Lecture Notes". 
  81. ^ "Economics and Slavery" (PDF). Du.edu. Pridobljeno dne 2013-08-18. 
  82. ^ Bradford, Laurence (23.7.2013). "Modern day slavery in Southeast Asia: Thailand and Cambodia". Inside Investor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23.3.2015. Pridobljeno dne 24.7.2013. 
  83. ^ 83,0 83,1 83,2 Kara, Siddharth (Oktober 2008). Sex Trafficking – Inside the Business of Modern Slavery. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-13960-1. 
  84. ^ Wright, Robert E. (2010). Fubarnomics. Buffalo, N. Y.: Prometheus. str. 83–116. 
  85. ^ Ellerman 1992.
  86. ^ Thompson 1966, str. 599.
  87. ^ Thompson 1966, str. 912.
  88. ^ Ostergaard 1997, str. 133.
  89. ^ Lazonick 1990, str. 37.
  90. ^ "wage slave". merriam-webster.com. Pridobljeno dne 4.3.2013. 
  91. ^ "wage slave". dictionary.com. Pridobljeno dne 4.3.2013. 
  92. ^ Marx 1990, str. 1006: "[L]abour-power, a commodity sold by the worker himself."
  93. ^ Another one, of course, being the capitalists' theft from workers via surplus-value.
  94. ^ "Living conditions of slaves.". Historical Boys' Clothing. Pridobljeno dne 18.7.2012. 
  95. ^ http://www.faz.net/s/RubDDBDABB9457A437BAA85A49C26FB23A0/Doc~E19E0D1A29403492E9787E7A392A3FFAE~ATpl~Ecommon~Scontent.html
  96. ^ Boahen, A. Adu (1966). Topics In West African History (2. izd.). Longman. str. 110. ISBN 978-0582645028. 
  97. ^ João C. Curto. Álcool e Escravos: O Comércio Luso-Brasileiro do Álcool em Mpinda, Luanda e Benguela durante o Tráfico Atlântico de Escravos (c. 1480–1830) e o Seu Impacto nas Sociedades da África Central Ocidental.
  98. ^ 98,0 98,1 "Ending the Slavery Blame-Game ".
  99. ^ "Benin Officials Apologize For Role In U.s.
  100. ^ What the papers say, BBC News, September 22, 2006
  101. ^ Blair 'sorrow' over slave trade, BBC News, November 27, 2006.
  102. ^ Blair 'sorry' for UK slavery role BBC.
  103. ^ "Gaddafi apologizes for Arab slave traders".

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]