Černobilska nesreča

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Porušen reaktor številka 4 v jedrski elektrarni Černobil je povzročil največjo jedrsko nesrečo v zgodovini

Černobilska nesreča se je zgodila 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini (takrat del Sovjetske zveze) ob eksploziji jedrskega reaktorja. Ta nesreča je najhujša nesreča v zgodovini jedrske energije. Zaradi odsotnosti zaščitne reaktorske zgradbe so se radioaktivni delci razširili preko zahodne Sovjetske zveze, vzhodne Evrope, Skandinavije, Velike Britanije in vzhodnih ZDA. Velika območja Ukrajine, Belorusije in Rusije so bila kontaminirana, kar je povzročilo evakuacijo in preselitev približno 300.000 ljudi. Približno 60 % radioaktivnega prahu se je odložilo v Belorusiji.

Nesreča je sprožila bojazni o varnosti sovjetske jedrske energetike ter za vrsto let upočasnila njeno širjenje, s tem pa prisilila sovjetsko vlado, da je postala manj skrivnostna. Sedaj samostojne države Rusija, Ukrajina in Belorusija so bile obremenjene z velikimi in naraščajočimi stroški dekontaminacije ter zdravstvene oskrbe zaradi černobilske nesreče. Zaradi prikrivanja podatkov takratnih sovjetskih oblasti je zelo težko natančno oceniti število žrtev zaradi dogodkov v Černobilu. Seznami so le delni, saj so sovjetske oblasti kasneje prepovedale zdravnikom navajati »sevanje« kot vzrok smrti na mrliških listih. Vendar pa se večina pričakovanih smrti sploh še ni dogodila, predvsem pri rakavih obolenjih, zato jih bo težko pripisati tej nesreči. Poročilo Združenih narodov iz leta 2005 navaja 56 neposrednih smrti: 47 delavcev ob nesreči in 9 otrok z rakom ščitnice, ocenjeno pa je, da naj bi umrlo do 9000 ljudi zaradi dolgotrajnih bolezni, povezanih z nesrečo [1].

To poročilo pa je v nasprotju s poročilom Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1998, ki je naštelo 212 mrtvih izmed 72.000 »likvidatorjev« (od približno 600.000) in poročilom Mednarodnega združenja zdravnikov za preprečitev jedrske vojne (IPPNW) (ki so leta 1986 dobili Nobelovo nagrado za mir), kjer so našteli več deset tisoč mrtvih med likvidatorji [2][3].

Elektrarna[uredi | uredi kodo]

Jedrska elektrarna Černobil ( 51°23′14″N, 30°06′41″E) se nahaja pri mestu Pripjat v Ukrajini, 18 km severozahodno od mesta Černobil in 16 km od meje med Ukrajino in Belorusijo ter okoli 110 km severno od Kijeva. Elektrarna je imela štiri jedrske reaktorje s po 1 GW električne moči (3,2 gigavata toplotne moči), vsi štirje pa so lahko v obdobju nesreče pokrili približno 10 % ukrajinskih potreb po električni energiji. Gradnja elektrarne se je pričela v 70. letih 20. stoletja. Reaktor št. 1 je pričel z obratovanjem leta 1977, sledili pa so še reaktor št. 2 (1978), št. 3 (1981) in št. 4 (1983). Ob času nesreče sta bila v gradnji še reaktorja št. 5 in št. 6, z enako močjo kot ostali štirje reaktorji.

Štirje reaktorji so bili zasnove tipa RBMK-1000, ki danes velja za zastarelega in nevarnega.

Nesreča[uredi | uredi kodo]

Deli kontaminiranega območja so bili razdeljeni v več razredov sevanja in ukrepanja

V soboto, 26. aprila 1986 ob 1:23:58 po lokalnem času je v reaktorju št. 4 jedrske elektrarne (Černobil-4) prišlo do parne eksplozije, ki je notranjost reaktorja izpostavila ozračju. V porušenem reaktorju je prišlo do požara in stalitve sredice.

Vzroki[uredi | uredi kodo]

O vzroku nesreče obstajata dve nasprotujoči si uradni razlagi. Prva je bila objavljena avgusta 1986 in je okrivila izključno upravljalce v jedrski elektrarni. Druga razlaga je bila objavljena leta 1991 in je krivdo pripisala zasnovi reaktorja RBMK, predvsem nadzornim palicam. Na obe komisiji so močno pritiskale različne skupine, med drugim snovalci reaktorja, osebje elektrarne Černobil in vlada. Nekateri neodvisni strokovnjaki menijo, da ni povsem pravilna nobena od razlag.

Eden od pomembnih faktorjev, ki so prispevali k nesreči, je bil tudi, da upravljalci niso bili obveščeni o težavah z reaktorjem. Po izjavi enega od njih, Anatolija Djatlova, so snovalci reaktorja vedeli, da je pri določenih pogojih nevaren, vendar so podatke namerno prikrivali. Poleg tega večina upravljalcev elektrarne ni bila kvalificirana za delo na reaktorjih RBMK: direktor V.P. Brjukanov je imel izkušnje in prakso z elektrarnami na premog. Glavni inženir Nikolaj Fomin je pred Černobilom delal na navadnih elektrarnah. Tudi Anatolij Djatlov, ki je bil namestnik glavnega inženirja na reaktorjih 3 in 4, je imel »le nekaj izkušenj z manjšimi jedrskimi reaktorji«, predvsem z reaktorji na jedrskih podmornicah sovjetske mornarice. Le-ti (tlačnovodni reaktorji) so bolj podobni reaktorjem VVER ali tistemu, ki je v Jedrski elektrarni Krško, kot pa RBMK.

Posebej so bila izpostavljena tudi naslednja dejstva:

  • Reaktor je imel nevarno velik pozitivni koeficient izpraznitve. To pomeni, da se jedrske reakcije pospešijo, če se v reaktorski hladilni vodi začnejo tvoriti mehurčki pare, kar lahko vodi do nekontrolirane reakcije, če ni ustreznega posredovanja. Poleg tega pri nizki izhodni električni moči pozitivni koeficient izpraznitve ni bil nadomeščen z drugimi sredstvi, zaradi česar je bil reaktor nestabilen in nevaren. Da je bil reaktor nevaren ob nizki moči, je bilo nekoliko nesmiselno in neznano upravljalski ekipi.
  • Bolj opazna pomanjkljivost reaktorja je bila zasnova nadzornih palic. V jedrskem reaktorju se nadzorne palice vstavijo v reaktor, da se verižna reakcija upočasni. V reaktorju RMBK so bili konci nadzornih palic iz grafita, podaljški (zaključni deli nad konci palic v dolžini enega metra) pa so bili votli in zapolnjeni z vodo. Glavni in najbolj funkcionalen del nadzornih palic, ki absorbira nevtrone in s tem upočasnjuje reakcijo pa je bil narejen iz borovega karbida.
  • V prvih trenutkih, ko so nadzorne palice takšne zasnove vstavljene v reaktor, je bilo hladilo zamenjano z grafitnimi konci. Hladilo (voda), ki je nevtronski absorber, je bilo zamenjano z grafitom, ki pa je nevtronski moderator in pospešuje jedrske reakcije, namesto da bi jih upočasnil. Zato se v prvih sekundah po aktivaciji nadzornih palic hitrost jedrske reakcije poveča, namesto da bi se zmanjšala. takšno delovanje je prav tako nekoliko nesmiselno in ga upravljalci reaktorja niso poznali.
  • Upravljalci so bili neprevidni in niso upoštevali postopkov vodenja elektrarne, delno tudi zaradi nepoznavanja pomanjkljivosti zasnove reaktorja RBMK. K nesreči so botrovale tudi nekatere nepravilnosti v postopkih. Ena od teh je bila slaba komunikacija med varnostnimi uslužbenci in upravljalci, ki so v noči nesreče vodili poizkus.

Pomemben podatek je tudi, da so upravljalci izklopili precej varnostnih sistemov reaktorja, kar je bilo po tehničnih navodilih elektrarne prepovedano.

Po poročilu vladne komisije, objavljenem avgusta 1986, so upravljalci iz sredice reaktorja odstranili vsaj 204 od 211 nadzornih palic. Tako je ostalo le sedem palic, tehnična navodila pa so prepovedovala delovanje reaktorja RBMK-1000 z manj kot 15 palicami znotraj območja sredice jedrskega reaktorja.

Kako je prišlo do nesreče[uredi | uredi kodo]

25. aprila 1986 naj bi bil reaktor št. 4 zaustavljen zaradi rednega vzdrževanja. Odločeno je bilo, da se ob tej priložnosti preskusi zmožnosti turbinskega generatorja reaktorja za ustvarjanje zadostne količine električne energije za napajanje varnostnih sistemov reaktorja (še posebej črpalk za vodo), če bi kdaj prišlo do izgube zunanjega vira elektrike. Reaktorji, kot je černobilski, imajo v pripravljenosti par dizelskih generatorjev, vendar se ti ne aktivirajo takoj. Zato se reaktor uporabi za zavrtitev turbine, nato pa se turbina odklopi od reaktorja in se vrti zaradi lastnega vztrajnostnega momenta. S preizkusom so želeli preveriti, ali lahko turbine med negnanim vrtenjem zagotavljajo dovolj električne energije za pogon črpalk, dokler se dizelski generatorji ne zaženejo. Preizkus je bil predhodno uspešno opravljen pri drugem reaktorju ter z vsemi varnostnimi ukrepi, rezultat pa je bil negativen, kar pomeni, da turbine niso ustvarjale zadostne električne energije za pogon črpalk. Od takrat so na turbinah naredili več izboljšav, kar je zahtevalo dodaten preizkus.

Energetska proizvodnja reaktorja Černobil-4 je bila zmanjšana iz normalne kapacitete 3200 MW toplotne energije na 1000 MW, da bi lahko opravili preizkus na nižji in varnejši ravni. Zaradi zamude pri pričetku poizkusa so upravljalci prehitro znižali energetsko proizvodnjo, ki je padla na samo 30 MW toplotne energije. Zaradi tega je narasla koncentracija jedrskega strupa ksenon-135, ki je v običajnih razmerah porabljen ob delovanju reaktorja. Čeprav je bila hitrost zmanjšanja energetske proizvodnje blizu največje dovoljene, so se upravljalci odločili nadaljevati preizkus. Odločili so se celo pospešiti preizkus in so dvignili energetsko proizvodnjo na samo 200 MW. Da bi zaobšli težave z absorbcijo nevtronov, ki jih je povzročal odvečen ksenon-135, so iz reaktorja izvlekli več nadzornih palic kot so dovoljevala varnostna pravila.

Kot del preizkusa so ob 1:05 (26. aprila) vključili črpalke za vodo, ki naj bi jih gnal turbinski generator. Ob 1:19 se je vodni tok povečal. Ker voda prav tako absorbira nevtrone, je dodaten pritok vode narekoval dodatno odstranitev ročnih nadzornih palic, pri tem pa so nastale zelo nestabilne in nevarne razmere.

Preizkus se je začel ob 1:23:04. Nestabilno stanje reaktorja ni bilo na noben način prikazano na nadzornih ploščah, verjetno pa se tudi nihče od reaktorske ekipe ni zavedal nevarnosti. Črpalkam za vodo je bil prekinjen električni dovod, ko pa jih je poganjal vztrajnostni moment turbinskega generatorja, se je pretok vode zmanjšal. Turbina je bila odklopljena od reaktorja, pri čemer se je povečala količina pare v reaktorski sredici. Ker se je hladilo segrevalo, so se v ceveh začeli pojavljati žepi pare. Zasnova reaktorja RMBK v Černobilu, ki za moderacijo uporablja grafit, ima velik pozitivni koeficient izpraznitve, kar pomeni, da se moč reaktorja naglo poveča, kadar primnajkuje vode, ki absorbira nevtrone. V tem stanju postane reaktor zelo nestabilen in nevaren.

Ob 1:23:40 so upravljalci pritisnili na gumb AZ-5 (»аварийная защита« - preprečitev nesreče), ki je sprožil popolno zaustavitev jedrskega reaktorja z vstavitvijo vseh nadzornih palic v reaktorsko sredico, vključno z neprevidno odvzetimi ročnimi palicami. Ali je bilo to storjeno zaradi ugotovitve nevarnosti ali pa popolnoma rutinsko zaradi zaključenega poskusa, ni jasno (reaktor bi sicer morali zaustaviti zaradi vzdrževanja). Najbolj pogosta razlaga je, da naj bi bila popolna zaustavitev ukazana kot odziv na nepričakovano hitro naraščanje energije. Vendar pa Anatolij Djatlov, glavni inženir Černobilske jedrske elektrarne v času nesreče, v svoji knjigi piše:

»Pred 01:23:40 sistemi centraliziranega nadzora ... niso zaznali nobenih sprememb parametrov, ki bi opravičevale popolno zaustavitev. Komisija ... je zbrala in analizirala mnogo materiala in, kakor piše v poročilu, ni ugotovila razloga, zakaj je bila ukazana popolna zaustavitev. Za iskanje razloga ni bilo potrebe. Reaktor je bil preprosto zaustavljen zaradi zaključenega preizkusa.«[4]

Zaradi počasnega mehanizma za vstavljanje nadzornih palic (vstavljanje traja 18-20 sekund), votlih konic palic in začasne odstranitve hladila, je zaustavitev reaktorja povzočila povečanje hitrosti reakcije. Povečanje proizvodnje energije je povzočilo deformacije kanalov za nadzorne palice. Zato so se palice zataknile pri eni tretjini poti in niso mogle ustaviti reakcije. Ob 1:23:47 je reaktorska moč poskočila na 30 GW, kar je desetkrat več od običajne proizvodnje energije. Gorivne palice so se pričele taliti, pritisk pare je naglo narasel in prišlo je do velike parne eksplozije, ki je premaknila in uničila pokrov reaktorja, zlomila hladilne cevi in nato naredila luknjo v strehi.

Zaradi velikih stroškov in velikosti reaktorja je bil reaktor zgrajen le z delno zaščitno zgradbo. Zaradi tega so radioaktivni delci po eksploziji ušli v ozračje. Ko je bil del strehe zaradi eksplozije uničen, so vdor kisika in zelo visoke temperature reaktorskega goriva ter grafitnega moderatorja povzročile ogenj v grafitu. Ta ogenj je zelo pospešil razširjanje radioaktivnega materiala in posledično kontaminacijo okolice.

Zaradi neskladij med pričanji očividcev in zapisi naprav prihaja do nekaterih sporov glede natančnega zaporedja dogodkov po 1:22:30 po krajevnem času. Najbolj usklajena različica je opisana v nadaljevanju. Po tej razlagi je do prve eksplozije prišlo ob 1:23:47, sedem sekund po ukazu za zaustavitev reaktorja. Nekateri trdijo, da je do eksplozije prišlo pred zaustavitvijo reaktorja ali takoj po njej (ta razlaga je bila delovna različica sovjetskega komiteja, ki je preučeval nesrečo). Razlika je pomembna, saj bi v primeru kritičnosti reaktorja po ukazu za zaustavitev lahko krivdo pripisali zasnovi nadzornih palic, v nasprotnem primeru pa upravljalcem. Res je bil ob 1:23:39 zabeležen šibek seizmični dogodek, podoben potresu stopnje 2,5. Položaj je še bolj zapleten z dejstvom, da je bil gumb za popolno zaustavitev pritisnjen večkrat, oseba, ki ga je sprožila, pa je umrla dva tedna po nesreči zaradi radiacijske zastrupitve.

Januarja 1993 je Mednarodna agencija za jedrsko energijo izdala znova pregledano analizo černobilske nesreče, kjer je bil glavni vzrok nesreče pripisan zasnovi reaktorja in ne napaki upravljalcev. Analiza agencije iz leta 1986 je za glavno vzrok nesreče krivila dejanja upravljalcev.

Takojšnje ravnanje ob nesreči[uredi | uredi kodo]

Stanje po nesreči je bilo poslabšano še zaradi nepripravljenosti krajevnih oblasti in pomanjkanja ustrezne opreme. Vsi dozimetri v četrti reaktorski stavbi, razen dveh, so imeli omejitve do enega milirentgena na sekundo. Ostala dva sta imela omejitev pri 1000 R/s, vendar pa je bil eden nedostopen zaradi eksplozije, drugi pa se je pokvaril ob vključitvi. Zato je lahko ekipa v reaktorski stavbi le ocenila, da so stopnje sevanja v večjem delu reaktorske stavbe preko 4 R/h (prave vrednosti so bile okoli 20.000 rentgenov na uro v nekaterih območjih, smrtna raven pa je okoli 500 rentgenov v petih urah).

Tako je šef reaktorske ekipe Aleksander Akimov ocenil, da je reaktor nepoškodovan. Kosi grafita in reaktorskega goriva, ki so ležali naokoli, so bili prezrti, odčitki novega dozimetra, ki je bil prinešen okoli 4:30 po krajevnem času, pa niso bili upoštevani, češ da je novi dozimeter pokvarjen. Akimov je s svojo ekipo ostal v reaktorski stavbi do jutra, ker so poskušali načrpati vodo v reaktor. Nihče od njih ni nosil zaščitne opreme. Večina od ekipe, vključno z Akimovom, je umrla zaradi izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju v treh tednih po nesreči.

Kmalu po nesreči so na kraj prišli gasilci, da bi pogasili ogenj. Nihče jim ni povedal, kako radioaktivni so dim in razbitine. Ogenj je bil pogašen okoli 5. ure zjutraj, pri tem pa je veliko gasilcev prejelo zelo visoke stopnje sevanja. Vladni komite, ki naj bi preiskal nesrečo, je v Černobil prispel zvečer 26. aprila. Do takrat sta že umrla dva človeka, 52 pa jih je bilo prepeljanih v bolnišnico. V noči na 27. april - več kot 24 ur po nesreči - je komite spoznal, da je prišlo do uničenja reaktorja, saj so dobili dovolj dokazov o zelo visoki stopnji radiokativnega sevanja in mnogih primerov izpostavljenosti sevanju. Tako je komite ukazal evakuacijo bližnjega mesta Pripjat. Da bi zmanjšali prtljago, so prebivalcem povedali, da bo evakuacija začasna in naj bi trajala približno tri dni. Tako mesto Pripjat še vedno vsebuje osebne predmete, ki ne smejo biti premaknjeni zaradi sevanja. Gasilci, ki so sodelovali v gašenju požara (po poročanju BBC-jeve televizijske serije »Witness« (Priča)), so v izjavah pred svojo smrtjo opisali svoje izkušnje s sevanjem. Eden od njih je sevanje opisal kot »okus po kovini« in občutke kot bucike in šivanke po celotnem obrazu.

Voda, ki je bila kar najhitreje črpana v reaktorsko zgradbo v jalovem poskusu gašenja ognja, je stekla iz tal reaktorja v prostor pod njimi. Težava pri tem je bila, da je tleče gorivo in drug material začelo uničevati tla, stanje pa je poslabšalo še metanje materiala iz helikopterjev, kar je delovalo kot talilna peč, saj so se temperature zaradi tega še višale. Če bi ta material prišel v stik z vodo, bi lahko prišlo do termalne eksplozije, ki bi bila hujša od eksplozije samega reaktorja, zaradi tega pa po ocenah v krogu s polmerom več sto kilometrov ne bi bilo možno bivanje vsaj naslednjih 100 let.

Da bi to preprečili, je sovjetska vlada poslala čistilno ekipo likvidatorjev in drugih delavcev. Dva od teh sta bila v mokrih oblekah poslana, da bi odprla ventil za izpust radioaktivne vode in tako preprečila termalno eksplozijo. Oba člana ekipe, podobno kot ostali likvidatorji in gasilci, nista bila seznanjena, v kakšno nevarnost se podajata. Oba sta z izpustom vode rešila milijone ljudi, vendar pred njuno smrtjo verjetno sploh nista dosegla površja ob povratku.

Najbolj nevarni radioaktivni odpadki so bili zbrani znotraj ostankov reaktorja. Reaktor je bil prekrit z vrečami peska svinca in borove kisline, ki so jih metali s helikopterjev (okoli 5000 ton različnega materiala v tednu po nesreči). Hitro je bil sezidan velik betonski sarkofag, da bi zaščitili reaktor in njegove ostanke.

Veliko vozil, ki so jih uporabljali likvidatorji, do danes ostaja v černobilskem območju [5].

Posledice nesreče[uredi | uredi kodo]

Takojšne posledice[uredi | uredi kodo]

Zaradi eksplozije je nastal radioaktiven oblak, ki je potoval preko Rusije, Belorusije in Ukrajine, pa tudi preko evropskega dela Turčije, Moldavije, Litve, Švedske, Norveške, Avstrije, Češke in Slovaške, Slovenije, Švice, Nemčije, Italije, Francije in Velike Britanije [6]. Dejansko so prvi dokazi o velikem izpustu radioaktivnih snovi prišli s Švedske in ne iz sovjetskih virov. 27. aprila so pri delavcih jedrske elektrarne Forsmark (približno 1100 km oddaljene od Černobila) našli radioaktivne delce na oblačilih. Ko so ugotovili, da težava ni v njihovi jedrski elektrarni, so dokazi vodili do resne jedrske težave v zahodni Sovjetski zvezi. Francija je po razkritju trdila, da se je radioaktivni oblak ustvavil na italijanski meji. Zato francoske oblasti niso ukrepale, da bi pomirile strahove prebivalstva. V Italiji in tudi nekaterih drugih državah so prepovedali uživanje nekaterih vrst hrane (predvsem gob).

Kontaminacija zaradi černobilske nesreče v okolici ni bila enakomerno razporejena zaradi različnih vremenskih razmer. Poročila sovjetskih in zahodnih znanstvenikov kažejo, da je Belorusija prejela okoli 60 % skupne kontaminacije bivše Sovjetske zveze. Kontaminirano je bilo tudi veliko območje Rusije južno od Brjanska in deli severozahodne Ukrajine.

Takoj so bili hospitalizirani 203 ljudje, od katerih jih je 31 umrlo (28 zaradi akutne izpostavljenosti sevanju). Večina od teh so bili gasilci in delavci, ki so poskušali obvladati nesrečo, vendar pa niso bili dobro seznanjeni o nevarnostih izpostavljanju radioaktivnemu sevanju. Iz območja je bilo evakuiranih 150.000 ljudi, tudi 50.000 ljudi iz bližnjega mesta Pripjat. Zdravstveni strokovnjaki so ocenili, da se bo v naslednjih 70 letih za 2 % dvignila stopnja obolelih za rakom in to pri večini prebivalstva, ki je bila izpostavljena 5 do 12 EBq radioaktivne kontaminacije.

Sovjetski znanstveniki so sporočili, da se je v černobilskem reaktorju št. 4 nahajalo okoli 180 do 190 ton uranovega dioksida in cepitvenih produktov. Ocene o izpuščenem materialu se gibljejo med 5 in 30 odstotki, vendar pa nekateri likvidatorji, ki so se nahajali znotraj sarkofaga in reaktorske lupine, pravijo, da znotraj ni ostalo več kot 5-10 % goriva. Dejansko fotografije reaktorske lupine kažejo, da je ta popolnoma prazna. Zaradi visokih temperatur ognja je bilo visoko v ozračje izpuščenega veliko goriva, kjer se je nato razširilo, saj ni bilo varnostne zgradbe, ki bi izpust preprečila.

Delavci, ki so bili vpleteni v čiščenje in obnovo po nesreči (znani kot »likvidatorji«), so prejeli visoke količine sevanja. Po sovjetskih ocenah je v čiščenju evakuacijskega območja v radiju 30 km okoli žarišča sodelovalo med 300.000 in 600.000 likvidatorjev, veliko od njih pa je v območje prišlo dve leti po nesreči [7].

Nekateri otroci v kontaminiranih področjih so prejeli visoke količine sevanja, vse do 50 grayjev (Gy), zaradi vnosa radioaktivnega joda-131, kratkoživega izotopa z razpolovnim časom 8 dni in to zaradi krajevno pridelanega kontaminiranega mleka. Več študij v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji je pokazalo, da je močno naraslo število primerov raka na ščitnici pri otrocih. Do sedaj je naraščanje primerov levkemije nezaznavno, vendar naj bi bilo to vidno v naslednjih letih z večjo pogostostjo drugih vrst raka, kar pa statistično ne bo razvidno.

Primerjava z drugimi nesrečami[uredi | uredi kodo]

V letih, odkar se jedrska energija uporablja za vojaške in civilne namene, se je zgodilo več lažjih jedrskih nesreč in nesreč s prekomernim sevanjem, vendar pa nobena ni imela takega obsega kot černobilska katastrofa. Pred aprilom 1986 sta bili najhujši civilni jedrski nesreči ogenj v reaktorju Windscale 10. oktobra 1957 blizu Sellafielda v Angliji ter stalitev sredice 28. marca 1979 na Otoku Treh milj v ZDA. Druge nesreče s civilnimi reaktorji in smrtnimi žrtvami so se zgodile v Buenos Airesu, Argentina (23. september 1983, en mrtev [8]) in nedolgo nazaj v tovarni za predelavo jedrskega goriva v japonski Tokaimurai 30. septembra 1999 (en mrtev zaradi sevanja še isto leto in drugi mrtev v naslednjem letu [9]). Zgodilo se je tudi več vojaških jedrskih nesreč.

Černobilska nesreča se lahko primerja z Bhopalsko nesrečo. 31. decembra 1984 je iz tovarne v Bhopalu v Indiji ušlo v okolico 40 ton toksičnega plina metilni isocianat(MIC). Zaradi tega je umrlo vsaj 15.000 ljudi, ranjenih pa je bilo med 150.000 in 600.000 ljudi.

Druge nesreče z visokim številom žrtev so bile:

Černobil po nesreči[uredi | uredi kodo]

Zapuščeno mesto Pripjat z jedrsko elektrarno Černobil v ozadju

Težave v Černobilu se niso končale z uničenjem reaktorja št. 4. Poškodovani reaktor je bil hermetično zaprt, med mesto nesreče in upravne zgradbe pa je bilo vlitih 200 metrov betona. Ukrajinska vlada je zaradi pomanjkanja energije v državi dopustila nadaljnje obratovanje preostalih treh reaktorjev. V reaktorju št. 2 je leta 1991 izbruhnil požar. Oblasti so ugotovile, da je reaktor preveč poškodovan, in ga zaprle. Reaktor št. 1 je prenehal z obratovanjem novembra 1996 na podlagi sporazuma ukrajinske vlade in mednarodnih organizacij, kot je Mednarodna agencija za jedrsko energijo. Novembra 2000 je ukrajinski predsednik Leonid Kučma na uradni slovesnosti osebno ugasnil reaktor št. 3, s tem pa je obstala celotna elektrarna.

Potreba po bodočih popravilih[uredi | uredi kodo]

Sarkofag ni učinkovit trajni ovoj za uničen reaktor. Njegova nagla izgradnja, marsikje narejena z daljinsko vodenimi industrijskimi roboti ni bila dobra, zato se njegovo stanje hitro poslabšuje. Če bi se sarkofag podrl, bi se sprostil še en oblak radioaktivnega prahu, čeprav bi bila takšna nesreča lokalna in ne bi ogrozila večjega dela Evrope, kot prejšnja. Sarkofag je tako poškodovan, da bi že majhen potres ali pa močan veter lahko podrl streho. Tako je nastalo veliko različnih načrtov za izgradnjo bolj trajnega ovoja.

Po uradnih ocenah je okoli 95 % goriva (približno 180 ton) ob času nesreče ostalo znotraj zgradbe. Skupna radioaktivnost je znašala skoraj 18 milijonov curiev (670 petabecquerelov). Radioaktivni material je sestavljen iz delov sredice, prahu in lavi podobnih materialov, ki vsebujejo gorivo, ti pa so tekli skozi uničeno reaktorsko zgradbo do strditve v keramično obliko. Po konzervativnih ocenah je znotraj sedanje zaščitne zgradbe vsaj štiri tone radioaktivnega prahu. Novejše ocene pa so postavile pod vprašaj prejšne trditve o količini preostalega goriva v reaktorju. Po nekaterih ocenah naj bi bilo v reaktorju skupno samo 70 % prvotne količine goriva, četudi Mednarodna agencija za jedrsko energijo vztraja, da je bilo med eksplozijo izgubljenega manj kot 5 % goriva. Nekateri likvidatorji pa ocenjujejo, da je v sarkofagu od goriva ostalo samo 5-10 % prvotne količine.

Voda še naprej pronica v sarkofag in tako razširja radioaktivne materiale po uničeni reaktorski zgradbi in mogoče tudi v podtalnico. Klet reaktorske zgradbe se počasi polni z vodo, ki je kontaminirana z jedrskim gorivom in se smatra za visokoradioaktiven odpadek. Z nekaterimi deli so bile popravljene najbolj očitne luknje v strehi, ki pa vseeno ni vodotesna, stanje pa se bo še poslabševalo.

Sarkofag, ki sicer ni zrakotesen, se večkrat ogreva kot pa ohlaja. Zaradi tega narašča vlaga znotraj stavbe. Visoka vlaga v stavbi pospešuje propadanje betona in jekla znotraj sarkofaga.

Tudi prah postaja vse bolj pereč problem znotraj stavbe. Radioaktivni delci različnih velikosti, večinoma podobne zgradbe kot pepel, predstavljajo večji del razbitin znotraj stavbe. Konvekcijski tokovi v kombinaciji s povečanim vdorom svežega zraka vse bolj mešajo zrak v notranjosti in dvigajo delce prahu znotraj stavbe. Namestitev filtrirnega sistema leta 2001 je stanje izboljšala, vendar problema še ni konec.

Posledice nadaljnjega propadanja[uredi | uredi kodo]

Trenutna zaščitna stavba je zgrajena nad ruševinami reaktorske zgradbe. Dva »mamutska nosilca«, ki podpirata streho, sta naslonjena na strukturalno oslabljen zahodni zid reaktorske zgradbe, ki je bil poškodovan v nesreči. Če bi se ta zid podrl, s tem pa tudi streha zaščitne stavbe, bi se neposredno v ozračje sprostila velika količina radioaktivnega prahu in delcev, kar bi povzročilo uničujoče sproščanje sevanja v okolico.

Še ena grožnja za zaščitno zgradbo je betonski blok, ki oblikuje »gornji biološki ščit« in je pred nesrečo počival nad reaktorjem. Ta betonski blok je med ekplozijo vrglo v zrak in sedaj počiva 15 stopinj od navpičnice. Položaj gornjega biološkega ščita se smatra za nevarnega, saj ga podpirajo samo ruševine. Zrušenje tega ščita bi dodatno poslabšalo stanje prahu v zaščitni stavbi, nekaj radioaktivnega materiala pa bi verjetno ušlo na plano ali celo poškodovalo samo zaščitno stavbo.

Sarkofag ni bil zasnovan za to, da bi zdržal 100.000 let, ki so potrebna, da se radioaktivnost znotraj reaktorja 4 zmanjša na neškodljivo raven. Današnje zasnove nove zaščitne stavbe imajo življenjsko dobo 100 let, kar pa je le malenkost proti življenjski dobi radioaktivnih materialov znotraj reaktorja. Izgradnja trajnega sarkofaga, ki bi neprodušno zaprl ostanke reaktorja št. 4, bo predstavljala velik izziv inženirjem prihodnjih generacij.

Sklad za Černobil in načrt za izgradnjo novega sarkofaga[uredi | uredi kodo]

Sklad za Černobil je bil ustanovljen leta 1997 na Denverskem vrhu skupine G8, da bi tako ustanovili sklad za izgradnjo novega sarkofaga. Načrt za izgradnjo novega sarkofaga kliče po preoblikovanju mesta v ekološko varne razmere s stabilizacijo trenutnega sarkofaga, čemur bi sledila izgradnja novega. Prvotne ocene stroškov so bile 768 milijonov ameriških dolarjev. Načrt upravlja konzorcij iz podjetij Bechtel, Battelle in Electricité de France. Idejna zasnova nove zaščitne stavbe predvideva premikajoč se lok, zgrajen izven trenutne zaščitne stavbe, da se gradnja izogne visokemu sevanju. Ta lok naj bi bil nato premaknjen nad obstoječ sarkofag. To bo največja premikajoča se struktura, zgrajena do zdaj, končana pa naj bila v letu 2008. Razpon loka meri 270 metrov, višina 100 metrov in dolžina 150 metrov.

Zamenjava sarkofaga

17. septembra 2007 je bilo objavljeno, da bo zgrajena nova jeklena konstrukcija, ki bo zamenjala stari in na hitro zgrajeni betonski sarkofag, ki trenutno varuje poškodovani reaktor. Projekt, financiran s pomočjo mednarodnega sklada pod vodstvom Evropske banke za obnovo in razvoj, bo načrtoval in zgradil francoski konzorcij Novarka (z udeležbo podjetij Bouygues SA in Vinci SA). Novarka bo zgradila ogromno jekleno stavbo v obliki loka – 190 metrov široko in 200 metrov dolgo, da bo prekrila razpadajoči sarkofag, ki je trenutno v uporabi. Predvideno je eno leto za načrtovanje in še dve leti za zgraditev. Predvideni stroški gradnje jeklene konstrukcije so ocenjeni na milijardo evrov.
Druga pogodba pa je bila sklenjena z ameriškim podjetjem Holtec, ki bo v zaprtem območju zgradilo skladišče radioaktivnih odpadkov, ki ga je proizvedel Černobil.

28. marca 2012 so iz urada ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča sporočili, da bodo nov jeklen sarkofag nad reaktorjem jedrske elektrarne v Černobilu začeli graditi 26. aprila 2012, ob 26. obletnici najhujše jedrske nesreče v zgodovini človeštva. "Potrebna sredstva so na voljo in dela potekajo v skladu s časovnico," je povedal Anton Usov, predstavnik Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki naj bi v veliki meri financirala 1,5 milijarde evrov vreden projekt. Po njegovih besedah bodo novi sarkofag končali in namestili nad poškodovani reaktor v letu 2015, tako kot predvideva časovni načrt.


Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Poročilo IAEA". In Focus: Chernobyl (V žarišču: Černobil). Pridobljeno dne 2006-03-29. 
  2. ^ Health Effects of Chernobyl - 20 Years After the Reactor Disaster, povzetek v angleščini, celo poročilo v nemščini
  3. ^ v francoščini "Selon un rapport indépendant, les chiffres de l'ONU sur les victimes de Tchernobyl ont été sous-estimés (Glede na neodvisno poročilo so bile številke Združenih narodov glede černobilskih žrtev podcenjene)". Le Monde. 7. april, 2006. 
  4. ^ Глава 4. КАК ЭТО БЫЛО
  5. ^ "Chernobyl's silent graveyards (Černobilska tiha pokopališča)". BBC News. BBC. April 20,2006. 
  6. ^ "TORCH report executive summary". Evropski Zeleni in britanska znanstvenika dr. Ian Fairlie David Sumner. April 2006. Pridobljeno dne 21. april, 2006.  (page 3)
  7. ^ Chapter IV: Dose estimates (Ocene prejetega sevanja), Agencija za jedrsko energijo, 2002
  8. ^ "A Review of Criticality Accidents". Los Alamos Scientific Laboratory. 1996. 
  9. ^ "Tokaimura Criticality Accident". World Nuclear Association. junij 2000. Pridobljeno dne 20. april 2006. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Splošne informacije[uredi | uredi kodo]

Dogodki in tehnične analize[uredi | uredi kodo]

Pričanja (pred in po)[uredi | uredi kodo]

Fotografije in video posnetki[uredi | uredi kodo]

Človekoljubne in prostovoljne organizacije[uredi | uredi kodo]