Norveška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kongeriket Norge
Kongeriket Noreg
Kraljevina Norveška
Zastava Norveške Grb  Norveške
Grb
Geslo
Kraljevo: Alt for Norge / Alt for Noreg
(»Vse za Norveško«)
1814 Eidsvollska prisega:
Enige og tro til Dovre faller
Einig og tru til Dovre fell
(»Združeni in zvesti, dokler se ne zrušijo dovrske gore«)
HimnaJa, vi elsker

Kraljevska himnaKongesangen
Lega Norveške
Lega  Norveške  (oranžno)

na Evropski celini  (belo)

Glavno mesto
(in največje mesto)
Oslo
59°56′N, 10°41′E
Uradni jeziki norveščina (bokmål in nynorsk) samijščina1
Demonim Norvežàn, Norvežánka
Upravljanje parlamentarna demokracija in ustavna monarhija
 -  monarh Harald V.
 -  predsednik vlade Erna Solberg (H)
Ustanovitev
 -  ustava: 17. maja 1814 
 -  neodvisnost od zveze s Švedsko:
razglašena 7. junija 1905 
Površina
 -  skupaj: 385,155 km² (61.2
 -  voda (%): 7,03
Prebivalstvo
 -  ocena 2007: 4.770.000 (114.)
 -  gostota: 12/km² (202.)
BDP (PKM) ocena 2006
 -  skupaj: 213,6 milijard USD [1] (42.)
 -  na prebivalca: 46.300 USD [1] (3.)
BDP (nominalno) ocena 2006
 -  skupaj: 335,3 milijarde USD [2] (25.)
 -  na prebivalca: 72.305,6 USD [3] (2.)
Gini (2000) 25,8 (nizek) (6.)
HDI (2007) Rast 0,968 (visok) (2.)
Valuta norveška krona (NOK)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .no5.sj and .bv
Klicna koda +47
1 V šestih občinah se uporablja severna samijščina, v občini Tysfjord luleška samijščina in v občini Porsanger finščina in kvenščina.
2 Vključuje tudi otočje Svalbard in otok Jan Mayen.
3 Odstotek je naveden za celino in vključuje tudi ledenike [1] (v angleščini)
4 Ocena norveškega statističnega urada (5. september 2006) z uporabo MMMM iz Tabel 10 (v angleščini). Glej tudi [2]
5 Dodeljeni sta bili tudi domeni .sj za Spitsberge in otok Jan Majen; .bv za Bouvetov otok.

Norvéška (uradno Kraljevína Norvéška) je država in ustavna monarhija v Severni Evropi, ki zaseda zahodni del Skandinavskega polotoka. Meji na Švedsko, Finsko in Rusijo. Deželo odlikuje razčlenjena obala ob Severnem Atlantskem oceanu s številnimi fjordi.

Kraljevina Norveška vključuje tudi arktična otoška ozemlja Spitsberge in Jan Mayen. Norveška suverenost nad Spitsbergi temelji na Spitsberški pogodbi. Zunanji odvisnosti sta tudi Bouvetov otok v Južnem Atlantiku ter Otok Petra I. in Dežela kraljice Maud na Antarktiki, ki pa niso del kraljevine.

Po drugi svetovni vojni se je Norveška gospodarsko hitro razvijala. Danes je med najbogatejšimi državami sveta[4][5] in ima v polni meri razvit sistem socialnega varstva. Njen gospodarski napredek deloma temelji na izkoriščanju priobalnih zalog nafte in plina. Po človekovem razvoju je bila Norveška od leta 2001 do 2006 prva med državami.[6] Po svetovnem indeksu miru pa je ta država najmiroljubnejša na svetu.[7]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vikinška ladja iz Gokstada.

Številni kamniti spomeniki dokazujejo, da je bila Norveška naseljena že v mlajši kameni dobi, okrog leta 3.000 pr.n.š, Iz bronaste dobe, ko so se na obalah in v dolinah te dežele naselili Germani, so risbe na skalah blizu Trondheima. Naselja, katerih imena se končujejo na -vik ali -heim. Pričajo o nekdanjih majhnih kraljestvih, ki jih je leta 872 prvikrat združil v državo Harald Lepolasi, vendar je ta kmalu spet razpadla na posamezne dele. Vikingi iz norveške so bili od 9. do l0. stoletja osvajalci, ki so se jih bali v severnih morjih. Njihove ladje so priplule do Anglije, Islandije, Grenlandije in celo do Amerike. A gospodarji morja niso dolgo ostali gospodarji v lastni deželi. V 11. in 12. stoletju se je Dancem večkrat posrečilo zasesti Norveško in s tem utirati pot krščanstvu. V ta namen je bila ustanovljena trondheimska nadškofija s čimer se je začela graditev lesenih cerkva. Te lesene cerkve so še danes simbol Norveške.

Danska kraljica Margareta I., vdova norveškega kralja čigar oče je bil švedski kralj je Norveško, Dansko in Švedsko leta 1397 pogodbeno združila v Kalmarsko zvezo. Zveza je leta 1523 zaradi izstopa Švedske sicer razpadla, toda danski kralji so še naprej ostali tudi norveški kralji, Norveška pa se je tako za več stoletij spremenila v dansko provinco. Danci so vpeljali reformacijo povezali so vladarske posle, danščina je postala šolski in uradni, srebro in baker iz norveškega gorovja pa sta polnila dansko blagajno. Ko je bila danska premagana v Napoleonovih vojnah, je Norveško leta 1814, kot zmagovalka, prevzela Švedska. Pri menjavi vladarjev so Norvežani zahtevali samostojnost, te niso dobili dobil pa so liberalno ustavo v zameno pa je morala Norveška priznati unijo z Švedsko.

Prihod novega norveškega kralja, Haakoana VII., v Oslo, 1905.

Sredi 19. stoletja se je na Norveškem močno okrepila narodna zavest, ki je prišla še posebno do izraza v jezikovnem sporu. Dežela je postala neodvisna leta 1905 in Norvežani so se na plebiscitu odločili za ohranitev monarhije. Za svojega kralja so kot Haakona IV., danskega princa okronali za norveškega kralja. Samostojna Norveška se je spomnila svoje pomorske tradicije in je z razvojem trgovskega ladjevja doživela med prvo svetovno vojno, v kateri je ostala politično nevtralna, občuten gospodarski napredek. Med drugo svetovno vojno je Norveško zasedla nacistična Nemčija in poskušala z njenega dolgega obalnega boka zavračati angleške napade na celino. Kralj in vlada sta odšla v izgnanstvo.

Danes je Norveška kot svobodna država članica vseh pomembnih zahodnih zvez, kot sta NATO in EFTA, vstop v Evropsko unijo pa so na plebiscitu zavrnili. Svobodno in širšo ponovitev je doživela celo zgodovinska Kalmarska zveza, in sicer v Nordijskem svetu, v katerega so se leta 1951 včlanile Norveška, Danska in Švedska, pozneje pa tudi Finska.

Norveški prispevek k evropski kulturi. Norveška kultura je zavezana evropski tradiciji in je vanjo tudi odločilno prispevala. O krščanstvu pričajo na primer samosvoje lesene cerkve in biser nordijske gotike, Nidarosova stolnica v Trondheimu. »Ledenomorska katedrala« v Tromsoju, mestna hiša v Oslu in v jugendstilu zgrajeno mesto Ălesund kažejo na tokove evropske moderne v norveški arhitekturi. V slikarstvu in literaturi so dali tej moderni odločilne spodbude prav Norvežani. Edvard Munch spada med predhodnike ekspresionizma, drame Henrika lbsena so postale zgled sodobnega gledališča, a tudi najbolj posebni norveški glasovi niso ostali na provincialni ravni, temveč so dosegli svetovno slavo. O tišini in turobnosti obmorske dežele. a tudi o razdvojenosti njenih ljudi med resnobo in arhaično veselje pripovedujejo glasbena dela Edvarda Griega in romani Knuta Hamsuna. Najboljši način. da spoznamo Norveško in njene skrivnosti. je. da jim prisluhnemo.

Geografske značilnosti[uredi | uredi kodo]

Norveško nižavje.
Za norveško so značilni številni fjordi iz katerih se dvigujejo visoke gore.

Norveška se razteza od rta Lindesnes na jugu do več kot 1.700 kilometrov zračne črte oddaljenega Nordkappa na severu in od tam še nadaljnjih 250 kilometrov proti vzhodu. Izredno razčlenjena obala obroblja Norveško morje in gorata notranjost je povprečno komaj kje širša od sto kilometrov, pri Narviku samo šest, pri Oslu pa vendarle 430 kilometrov. Obala meri v zračni črti 2.650 kilometrov, če pa ji prištejemo še fjorde, zalive in ob obali ležeče otoke, teh je okoli 50.000, se podaljša kar za desetkrat in razkazuje igro narave posebne vrste. Površina države znaša 324.220 km², od tega je 16.360 km² vodovij in 307.860 km² kopnega. Najvišja gora je Goldhøpingen z 2469 metri nadmorske višine.

Podnebje je zmerno, brez zalivskega toka, ki prihaja iz Karibskega morja, bi bila Norveška pusta in negostoljubna kot sta na primer vzhodna Grenlandija ali severna Sibirija, ti dve ležita približno na isti geografski širini kot Lofotsko otočje, a ne dovoljujeta nobenega življenja, medtem ko se lahko celo na najsevernejšem norveškem otoku pasejo ovce tudi pozimi in so obale največkrat vse leto ne zmrnejo. Zalivski tok in atlantski zahodni vetrovi skrbijo tudi za obilico dežja, in ta spet poskrbi za zelena norveška poletja, ki so manj hladna, kot bi pričakovali. Zime so hude, a še vedno znosne. Temperature hitro padejo šele severno od Nordkaapa, najsevernejše točke evropske celine, ali na norveškíh polarnih otokih Spitsbergen in Jan Mayen ter na Medvedjem otoku.

Norveška pokrajina je posledica ledenih dob, ki so zapustile razločne sledi od zahodne obale do državne meje s Švedsko. Rodovitna tla so dar morja, ki je pustilo za seboj z rudninami bogate usedline. Ostri gorski grebeni so samo na Lofotih. Fjorde, ki se globoko zarezujejo v strmo Skandinavsko gorovje in segajo marsikje več kot sto kilometrov v notranjost, so izbrusili ledeniki, pozneje pa jih je zalilo morje. O debeli plasti celinskega ledu, ki je prekrivala kopno, pričajo samo še ostanki ledu na visokih planotah. Skandinavsko gorovje, ki poteka v smeri sever-jug, se vleče čez Norveško po vsej dolžini in sega do 2.470 metrov visoko. Visoke planote nad drevesno mejo pa sestavljajo neskončni viddi in fielli, po katerih se raztezajo stepe in tundre z mahovi in vresjem, ki jih prekinjajo jezera in močvirja.

Zaradi pokrajine so kraji v fjordih težko dostopni, do njih dostikrat pelje le ena pot. Deli obale so bili dolgo dosegljivi samo z ladjo in še danes je najbolj priljubljeno prevozno sredstvo poštne in tovorne ladje na sloviti Hurtigovi ruti, ki se mimo čeri zvija skozi fjorde tako do najbolj odročnih pristanišč kot do velikih mest.

Živalski svet norveške je izredno pisan. V njenih gozdovih in rekah so jelenjad, lososi, severni jeleni, bobri, volkovi, risi, polarni zajci in polarne lisice.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Norveška je leta 2003 štela 4.546.123 prebivalcev. Rast prebivalstva je 0,46%. kar je zanimivo, je to, da imajo v primerjavi s Švedsko in Finsko pozitiven naravni prirastek. Povprečna pričakovana starost je 79,09 let, za moške 76,15 let in za ženske 82,22 let. Poleg Norvežanov v državi prebivajo še Laponci, ki jih je okoli 20.000.

Večina prebivalcev (86 %) se prišteva med evangeličane, med ostale, protestante in katolike pa 3 % prebivalcev. Imajo tudi 100 % pismenost. Uradni jezik je norveški, obstajajo pa tudi laponsko in finsko govoreče manjšine.

V Finnmarki namreč živi, statistično gledano, na vsakem kvadratnem kilometru samo po en človek, medtem ko si enako površino deli v južni Norveški osemdeset ljudi. Na obali in v mestih živi kar 80 odstotkov prebivalstva, praznjenje notranjosti pa postaja problem. Ne glede na to ostajajo ljudje povezani s podeželskim življenjem in odhajajo ob koncu tedna in v počitnicah v enkratno naravo. Na Norveškem je tudi dovolj prostora za manjšine. Okrog 20.000 Laponcev živi še danes, posebno v Finnmarki, po starem se preživljajo z ribolovom in vzrejo severnih jelenov, imajo značilne običaje, oblačijo pa se v slikovite noše.

Norveški jezik ima dve uradni obliki: nynorsk, nekoč imenovan landsmal izhaja iz stare norveščine in podeželskih narečij, bokmal, za katerega se ogreva večina prebivalstva, je danskemu jeziku soroden knjižni jezik.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Od leta 1970 norveško gospodarstvo večinoma poganjata nafta in zemeljski plin.
Norveška je znana tudi po ribištvu, je ena izmed držav, ki izvozi največ polenovk.

Nekoč se je na Norveškem vse vrtelo okrog vode, danes se vse vrti okrog nafte. Nekoč Norvežani niso živeli slabo od svojih tradicionalnih gospodarskih panog, danes živijo dobro z visokimi plačami in pretiranimi cenami pregrete konjunkture. Zemljepisne značilnosti so za gospodarski razvoj Norveške bolj slabe, lega na severnem obrobju in brezpotja na kopnem z velikimi razdaljami, slabo rodovitne pokrajine, zato pa veliko obale in vode. Toda Norvežani so znali pomanjkljivosti že zgodaj spremeniti v prednosti. Njihova glavna zaposlitev je postala pomorstvo, kamor štejemo osvajalska potovanja vikinških ladij, trgovska potovanja v okviru Hanse, roparske vožnje ribiške industrije do današnje nevarnosti prevelikega izlova in sodobno plovbo zaradi izvoza, katere donosnost vse bolj ogroža prevoz na ladjah iz držav v razvoju, saj so njihove storitve cenejše kot norveške. Norveška je pač dežela visokih plač in cen. Norveška pa ne spada med največje na svetu samo kot ribiška in pomorska država. Zaradi morja in kopenskih voda, gorskih slapov in zajezitvenih jezer na nenaseljenih planotah, zaradi vsega velikanskega potenciala vodne energije je Norveška postala vodilna proizvajalka naravi prijaznega električnega toka. Na prebivalca pride več kot 18.000 kilovatnih ur električne energije, presežke izvažajo v sosednje države, še vedno pa ostane dovolj energije za oskrbo drugače zasnovanega norveškega gospodarstva, V bližini hidroelektrarn deluje industrija, ki porabi izredno veliko energije, in druge dežele bi njene potrebe težko pokrivale brez toplotnih in jedrskih elektrarn. Tako proizvajajo na Norveškem: aluminij, magnezij in umetna gnojila z naravi prijaznim električnim tokom, pri čemer pa je nastala nova težava,smog, v hladnem podnebju fjordov se odpadni plini te industrije ne razpršujejo dovolj.

Pomorstvo in proizvodnja energije na svetovni ravni sta zagotovila norveškemu ladjedelništvu in tehnologiji elektrarn mednarodno veljavo. Od tako zbranega znanja imata korist tudi strojegradnja, ki dela za domačo lesno, tekstilno in živilsko industrijo, in zadnja leta vedno bolj uveljavljanje sodobne visoke tehnologije kot nove gospodarske panoge. Morje in vodno bogastvo kot jedro prepletene gospodarske zasnove bosta najbrž odrinila v ozadje kmetijstvo. Za kmetijstvo so tako ali tako uporabni samo trije odstotki nerodovitnih tal in samo del tega tudi za poljedelstvo. Tradicionalno majhne kmetije so le s težavo še donosne in silijo kmete k dodatnim dejavnostim. Tudi ti so se usmerili k bolj posebnim naravnim bogastvom dežele. Velikanski gozdovi že stoletja oskrbujejo pomembno lesno industrijo, strogi ekološki predpisi in pogozdovanje pa zagotavljajo dovolj lesa tudi za prihodnost. Deloma izlovljeno morje daje mimo negotovega visokomorskega ribolova možnosti za sodobno akvakulturo, gojenje boljših vrst rib spada med najbolj donosne norveške gospodarske veje. Tako na morju kot na kopnem je v središču norveškega gospodarstva zmožnost, da s specializacijo spreminjajo pomanjkanje v korist. Norveška si je samo na tak način pridobila precejšnjo blaginjo, tako nastala industrija pa je vtisnila pečat vsej družbi, ki jo sestavljajo ribiči in kapitani trgovske mornarice, ladjarji in trgovci v izvoznih podjetjih, gozdarski in vodnogospodarski strokovnjaki, dokaj številna vodilna plast, za njimi pa širok srednji sloj in revnejši kmetje.

Norveška od leta 1976 spada med države, ki izvažajo nafto in zemeljski plin. Ti surovini sta danes najvažnejše izvozno blago od kmetijskega uvoza odvisne dežele. Norveški sta prinesla precejšnjo gospodarsko rast. Toda padec naftnih cen sredi osemdesetih let je povzročil hudo gospodarsko krizo. Težavno črpanje tekočega zlata iz viharnega Severnega morja je dalo v obliki vrtalnih ploščadi pri Ekofisku in Friggu tehnične čudeže, ki pa so postali predragi. Padec naftnih cen je razgalil tudi slabost prej obstoječe industrije, na tradicionalnih temeljih delujoče gospodarstvo se je zapodilo v nafto in živelo nad svojimi zmožnostmi. A Norvežani so se iz vsega nekaj naučili. Zdaj jim pomeni nafta pri normalnih svetovnih cenah pomembno oporo blaginji, toda dobiček vlagajo tudi v preoblikovanje tradicionalnih industrijskih vej. Nosilka tega preobrata je nova generacija Norvežanov, kajti naftni čudež je poleg industrijske strukture spremenil tudi družbeno.

Država je zelo odvisna od črpanja nafte, saj so leta 1999 naftni derivati predstavljali 35 % vsega izvoza. Več nafte izvozita samo še Saudova Arabija in Rusija. Imajo velik BDP na prebivalca: 33.000 USD. V storitvenem sektorju je bilo leta 1995 zaposlenega 74 % aktivnega prebivalstva, v industriji 22 % in v gozdarstvu, kmetijstvu in ribolovu 4 %. Njihovo industrijo predstavljajo predvsem naftna, prehrambeno predelovalna, ladjedelniška, kemična, ribiška in tekstilna industrija. Izvažajo nafto in njene derivate, stroje, kovine, kemikalije, ladje in ribe, uvažajo pa predvsem hrano.

Politika[uredi | uredi kodo]

Norveški kralj Harald V.

Osrednjo vlogo, čeprav le reprezentativno, pri vodenju države ime kralj. Priljubljenost monarhije in to, da je vključena v demokratično ustavo kot konstitucionalna dedna monarhija, ima korenine v zgodovini in izročilu. Že majhne germanske države so imele za kralja njegovega »jarleja« (kraljevega namestnika), vikinška skupščina thing pa je imela že preddemokratične poteze, čeprav so se tam pogosto sporekli gorkeje kot v današnjem norveškem parlamentu Stortingu. Norveški kralji so bili vedno simbol narodnostne in kulturne samostojnosti dežele, ki je postala avtonomna šele leta 1905. Ko je kralj Haakon Vll. moral med drugo svetovno vojno skupaj z vlado zbežati v pregnanstvo v London, mu je bila dodeljena vloga povezovalne osebnosti norveškega odporniškega gibanja. Pa tudi njegov sin kralj Olav V., ki so ga spoštovali zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju, je bil v najboljšem pomenu besede ljudski kralj. Ta olimpijski zmagovalec v jadranju je leta 1928 zastopal Norveško enako dobro kot pozneje v diplomatski vlogi. Ko je leta 1957 prevzel dediščino svojega očeta, zaradi svoje prisrčnosti in skromnosti pa je postal v svoji deželi vzor pokončnega človeka z visoko moralo. To populistično tradicijo nadaljuje njegov sin, kralj Harald.

Norveška je ustavna monarhija s parlamentarnim sistemom vladanja. Kraljeva hiša je veja plemenite družine Glücksburg, izvirno iz nemškega Schleswig-Holsteina. Kralj Harald V. opravlja pretežno ceremonialne funkcije, a ima na svoje državljane vpliv kot simbol narodne enotnosti.

V zunanji politiki si Norveški prizadeva za dobre odnose s sosednjo Evropsko unijo, a po dveh neuspelih referendumih o vstopu (1972 in 1994) ostaja vključena le v EFTO. Kljub temu je vključena v Schengenski sporazum.

Država je tudi članica Nordijskega sveta, OECD, OVSE, OZN in drugih mednarodnih organizacij.

Obrambna politika Norveške se močno naslanja na dobre odnose z ZDA. Država je ustanovna članica zveze NATO in je ob invaziji leta 2003 kot del koalicije voljnih poslala v Irak svoje vojake. Od leta 1992 je tudi pridružena članica Zahodnoevropske unije.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Norveške fylker (administrativne regije)

Norveška je razdeljena na 19 administrativnih regij, imenovanih fylker (v ednini: fylke), te pa nadalje na 433 občin, imenovanih kommuner (v ednini: kommune).

Norveška mesta[uredi | uredi kodo]

Kraljeva palača v Oslu.
Bergen
Trondheim

Zaradi izredno gorate pokrajine živi večina Norvežanov na samo petnajst kilometrov širokem prehodnem območju od morja k celini. Norveška mesta so se razvila tam, kjer so razmere primerne za ribolov in trgovino, in so v glavnem majhna, niti prgišče jih nima več kot sto tisoč prebivalcev, Življenje in podoba velikih mest se spreminjata, odkar pred norveško obalo črpajo nafto, naftni boom pušča za seboj bolj ali manj opazno sled.

Oslo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Oslo.

Christiania je bila ustanovljena okrog leta 1000, od leta 1814 je bila glavno mesto, leta 1924 pa sojo preimenovali v Oslo. Danes šteje približno 450.000 prebivalcev. Mesto so že od nekdaj slavili zaradi čudovite lege ob fjordu, prozornega zraka in najboljše pitne vode v Evropi. Svetovno znano je smučarsko središče Holmenkollen v bližini mesta, v gozdove, parke, do jezer in kopališč se je mogoče sprehoditi. Iz norveškega srednjega veka pozdravljajo razstavljene vikinške ladje in trdnjava Äkerhus. Za Oslo je bilo do nedavnega težko reči, da je sodobna metropola. Udobno mesto, katerega podobo obvladujejo mogočen, a precej preprost kraljevi grad, opečnati kompleks mestne hiše z obema nezamenljivima stolpoma in zgradba parlamenta, ki združuje nordijske, italijanske in celo mavrske sloge.

V obdobju naftnega razcveta se je Oslo opazno spremenil. Naglica se je povečala, kulturna ponudba je postala bolj mednarodna, ceste so kljub velikopotezni graditvi mreže primestnih in glavnih prometnic velikokrat zamašene. Mestna podoba dobiva nove poteze, deloma zaradi obnavljanja starega jedra, deloma zaradi neprijaznih novogradenj kapitalsko močnih družb. Število kavarn in restavracij narašča in Norvežani odkrivajo zadovoljstvo ob haut cuísine (visoki kuhinji). Oslo ni več prav udobno počasen, temveč je postal svetovna metropola Še vedno pa je mesto, ki ga odlikuje kakovostno življenje. Stavanger - središče naftne industrije Srednjeveška stolnica v središču mesta spominja na to, daje bil Stavanger od 12. do 17. stoletja sedež deželnega škofa, majhen stari del mesta z ljubko pobarvanimi lesenimi hišami pa razkazuje izročilo ribiškega in pristaniškega mesta, ki je imelo v 18. stoletju lastno trgovsko ladjevje. Toda nafta, ki jo črpajo kakih tristo kilometrov pred obalo, je Stavanger postavila na glavo. industrija se je povsem prilagodila črpalni tehnologiji, pogled se ti zaustavi na steklenih in jeklenih palačah naftnih koncernov, vrtalne ploščadi, pripravljene, da jih bodo odvlekli na morje.

Bergen[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Bergen.

Bergen, ki so ga ustanovili leta 1070 v čudovitem fjordu in je bil do leta 1300 norveško glavno mesto, je danes drugo največje mesto v deželi. Zgodovinska privlačnost starega hanzeatskega mesta se nepretrgano ohranja v pristaniški četrti Bryggen. Slikovito prepletene lesene hiše, pisarne in skladiščne barake nekdanjih hanzeatskih trgovcev, ki so prevažali sol in polenovke za menjavo med Bergnom in Hamburgom, je UNESCO zapisal v seznam svetovne kulturne dediščine. Toda niti Bryggen niti tri srednjeveške cerkve, niti trdnjava Bergenhus in stara mestna hiša, niti tihi dom skladatelja Edvarda Griega niti tradicionalni rožni in ribji trg s svojo kljubovalno mediteransko barvitostjo v večno deževnem Bergnu ne morejo prikriti, da se je mesto zaradi naftnega vzpona spremenilo. V središču poganjajo iz tal nebotičniki koncernov, na obrobju in na lepem nabrežju fjorda vsepovsod gradijo. Vzporedno z novo industrijo, ki je povezana z nafto, nastajajo nove stanovanjske četrti, v okoliške hribe se zarezujejo nove ceste in čez fjord se pnejo novi mostovi. Pravi Bergen postaja vse bolj muzej.

Trondheim[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Trondheim.

Trondheim je bil ustanovljen leta 997 in je bil še v 13. stoletju kraljeva rezidenca. Danes je najprijaznejše in tretje največje norveško mesto. Tukaj se v upravnem in trgovskem središču, zadnjem velikem mestu, ki odpira vrata proti severu, izgublja vonj po nafti. Ritem v preglednem mestnem središču je umirjen, stara skladišča ob reki Nidelv in ceste, ki jih obrobljajo čedne lesene, v tradicionalnem slogu grajene hiše, hitro odrinejo v pozabo t. i. naftni vek. Sicer ima tudi Trondheim svojo industrijo in pomembno tehniško visoko šolo, toda na obličju prijaznega mesta skorajda ni sodobnih megalomanskih objektov. Pogled z baročne trdnjave Kristiansten zajame meniški otok z njegovim srednjeveškim samostanom in mestnim jedrom, kjer stoji Stiftsgarden, največja evropska lesena palača. Nekdanjo kraljevo rezidenco so postavili leta 1770, okrasto pobarvana učinkuje bolj prijazno kot kljubovalno, zaradi česar kralj še danes rad prebiva v njej med svojimi obiski v Trondheimu. Nedaleč od rezidence je kraj, kjer kronajo norveške kralje, to je Nidarosova stolnica, ki so jo začeli graditi v romanskem slogu in jo dokončali v gotskem. S svojo ganljivo preprostostjo spada med najlepše evropske cerkve in najpomembnejše norveške srednjeveške stavbne spomenike.

Reference[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]