Španija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kraljevina Španija
Reino de España
Zastava Španije Grb  Španije
Geslo»Plus Ultra«  (latinsko)
»Dlje naprej«
Himna»Marcha Real«  (špansko)[op. 1]
»Kraljeva koračnica«
Lega Španije
Lega Španije (temno zeleno) v Evropski uniji (svetlo zeleno) in Evropi (temno sivo)
Glavno mesto
(in največje mesto)
Madrid
40°26′N, 3°42′W
Uradni jeziki španščina[op. 2]
Priznani regionalni jeziki aranščina, baskovščina, katalonščina in galicijščina
Etnične skupine  87,8 % Špancev, 12,2% drugih (Romuni, Maročani, Nemci, Ekvadorci, Britanci) (2010)[1]
Demonim Španec, Španka
Upravljanje parlamentarna demokracija in ustavna monarhija
 -  Kralj Filip VI.
 -  Ministrski predsednik Mariano Rajoy (PP)
Ustanovitev 15. stoletje 
 -    Tradicionalni datum: 569 (Liuvigildov prihod na prestol) 
 -    Dinastična: 1479 
 -    De facto: 1516 
 -    De jure: 1715 
 -    Nacionalna država: 1812 
 -    Ustavna demokracija: 1978 
Vstop v EU 1. januar 1986
Površina
 -  skupaj: 504,030 km² (51.
 -  voda (%): 1,04
Prebivalstvo
 -  ocena 2010: 46.030.109[2] (27.)
 -  gostota: 93/km² (106.)
BDP (PKM) ocena 2010
 -  skupaj: 1,364 bilijona USD[3] 
 -  na prebivalca: 29.651 USD[3] 
BDP (nominalno) ocena 2010
 -  skupaj: 1,374 bilijona USD[3] 
 -  na prebivalca: 29.875 USD[3] 
Gini (2005) 32[4] 
HDI (2010) Rast 0,863[5] (zelo visok) (20.)
Valuta Evro ()[op. 3] (EUR)
Časovni pas CET[op. 4] (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .es[op. 5]
Klicna koda +34

Kraljevina Španija (špansko Reino de España), krajše Španija (špansko España) je obmorska država na jugozahodu Evrope, na Iberskem polotoku, ki si ga deli skupaj s Portugalsko na zahodu in Gibraltarjem na jugu. Na severovzhodu preko gorske verige Pireneji meji na Francijo in žepno državico Andoro. Kraljevina Španija vključuje Balearske otoke v Sredozemskem morju, Kanarske otoke v Atlantskem oceanu in mesti/enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Uradni jezik je španščina.

Zemljepis[uredi | uredi kodo]

Španija leži na jugozahodu Evrope in zavzema večji del Iberskega polotoka. Na severu meji s Francijo in Andoro, na zahodu s Portugalsko in z britansko kolonijo Gibraltar na jugu. Severnoafriški mesti pod špansko upravo mejita z Marokom. Del njenega ozemlja sta tudi dva arhipelaga: v Sredozemskem morju ležijo Balearski otoki in v Atlantskem oceanu Kanarski otoki, del Španije pa sta tudi severnoafriški primorski mesti Ceuta in Melilla, ki sta pod špansko upravo in enklava Llívia v francoskih Pirenejih. Skupna dolžina španske kopne meje je 1918 km.

Španija leži v severnem zmernem pasu, med 43°47'24" severne in 36°00'40" južne zemljepisne širine in med 7°00'29" vzhodne in 5°36'40" zahodne zemljepisne dolžine.

Relief[uredi | uredi kodo]

Večji del pirenejskega področja je po nastanku stara visoka planota Meseta (zgrajena iz pred-kambrijskih in paleozojskih kristalinskih kamnin in drugih starih kamnin), ki jo Kastiljsko pogorje deli na severno in južno Kastiljo. Severno in južno od Mesete se razprostirajo gorske verige: Kantabrijsko pogorje in Pireneji (Pico de Aneto, 3404 m) na severu, Betijske Kordiljere ali Andaluzijsko pogorje na jugu. Andaluzijsko pogorje se sestoji iz nekaj masivov, ki se raztezajo vzporedno z obalo Sredozemskega morja; osredji del sestavlja Sierra Nevada z najvišjim vrhom celinske Španije (Mulhacu, 3481 m). Najvišja točka v Španiji je sicer Teide, 3718 m, aktivni vulkan na Kanarskih otokih. Med južnim robom Mesete (Sierra Morena) in Andaluzijskim pogorjem se nahaja velika Andaluzijska tektonska depresija ob reki Guadalquivir. Na severovzhodnem robu Mesete se razteza Ibersko pogorje, zgrajeno iz krednih in jurskih sedimentov, med Iberskim pogorjem, Pireneji in Kantabrijskim pogorjem pa je depresija reke Ebro (Aragonska dolina). Iz planote Mesete se dvigajo gorski masivi Sierra de Gata, Sierra de Gredos in Sierra de Guadarrama, ki so nastali v terciaru. Obala je v glavnem strma in slabo razčlenjena. Dobro je razčlenjena samo obala Galicije in severozahodne Španije z mnogimi zalivi karakterističnih oblik. Aluvialne ravnice se nahajajo ob obali, od njih je največja Guadalquivir v Andaluziji.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Španija se nahaja v zmernem pasu, njen neenakomeren relief pa vpliva na veliko klimatsko raznolikost. Često se za podnebje Španije reče da je sredozemsko (mediteransko). To je le približno prav, saj ima samo priobalno področje vzhoda, jugovzhoda in juga sredozemsko podnebje. Po zemljepisni širini bi sicer moral imeti največji del sredozemsko podnebje, vendar nekatere druge naravne karakteristike ustvarjajo drugačne pogoje. Na spremembo podnebja primarno vpliva visok relief oziroma višja nadmorska višina tako da prihaja do vertikalne podnebne slojevitosti. Ker se gorovja v glavnem dvigajo ob robu države oziroma Iberskega polotoka, predstavljajo pomembno prepreko širjenju podnebnih vplivov iz okoliškega prostora. Zato ima osredji del Španije, visoka planota Meseta, precej drugačno podnebje od tistega, ki bi odgovarjal zemljepisni širini tega prostora in je bolj kontinentalno. Na vzhodu in jugu Španije, kjer prevladuje sredozemsko podnebje (pogosto se navaja tudi kot subtropsko), so srednje mesečne temperature preko leta od 13 °C do 25 °C, v poprečju pade od 350 do 500 mm padavin. Za to področje je značilno dolgo, toplo, suho in sončno poletje, ko maksimalne temperature dosežejo tudi 48 °C. Sredozemska obala ima največje število sončnih ur v Evropi. Na vseh obalah so zime prijetne, na jugu celo tople. Severozahod Španije (atlantska obala, ki meji tudi na Biskajski zaliv) ima bolj sveže podnebje, kjer se temperature gibljejo med 8 - 20 °C. Iz Biskajskega zaliva se proti Iberskemu polotoku gibljejo vlažne zračne mase, zato na gorskih območjih pade največ padavin (900 - 2000 mm). Zaradi blagega oceanskega podnebja in dovolj padavin, je celotno območje poraslo z relativno bujno in zeleno vegetacijo, zato to regijo pogosto imenujejo tudi Zelena obala (Costa Verde). Za notranjost Španije, s kontinentalnim podnebjem, so značilne srednje mesečne temperature med 3 - 23 °C, pozimi pa temperature pogosto padejo pod nič stopinj. V tej regiji poprečno letno pade manj kot 500 mm padavin, ponekod celo manj kot 300 mm. Vzhodni del te regije ima nekatere značilnosti mediteranskega podnebja, severozahodni rob pa se približuje oceanskemu podnebju.

Hidrografija[uredi | uredi kodo]

Osnovno hidrografsko mrežo Španije sestavlja pet rek:

  • Guadalquivir,
  • Guadiana,
  • Tajo,
  • Duero in
  • Ebro.

Med pomembnejšimi pa so še: Tagus, Júcar, Segura, Turia in Minho. Reke na severozahodu imajo več vode, krajši tok, relativno velik padec, njihova estuarijska ustja pa omogočajo razvoj vodnega prometa. Reke, ki se spuščajo iz visokih gora (Pirenejev, Betijske kordiljere, Kastiljkega pogorja in dr.), imajo velike padce in pomemben hidroenergetski potencial. V apnenčastem terenu so reke pogosto izoblikovale kanjone, slapove in brzice.

Pitna voda[uredi | uredi kodo]

Večino pitne vode pridobivajo iz akumulacijskih jezer. Največji del rek je bil zajezen v času vladavine Francisca Franca, kar je ena redkih zadev po kateri ga pomnijo, v kolektivni zavesti španskega naroda, kot dobrega. Dobrobiti od umetnih jezer so izjemne za državo kot je Španija, ki se zaradi klimatskih sprememb spreminja v puščavsko področje. Razen pitne vode, imajo korist od pridobivanja električne energije, turizma, itd.

Politika in uprava[uredi | uredi kodo]

Španija je po smrti diktatorskega generala Franca, s sprejetjem ustave leta 1978, postala ustavna monarhija, razdeljena na 17 avtonomnih skupnosti (špansko: comunidad autónoma, množina comunidades autónomas) in dve avtonomni mesti (ciudad autónoma, množina ciudades autónomas) na afriški obali z veliko stopnjo avtonomije. Avtonomne pokrajine, ki se nadalje delijo na 50 provinc, so (izvorna imena v oklepaju so v španščini, kjer ni izrecno navedeno drugače):

Ccaa-spain.png

Seznam mest v Španiji[uredi | uredi kodo]

Ustava[uredi | uredi kodo]

Španija ima dolgo in nestabilno zgodovino svoje ustavnosti, zahvaljujoč političnim pretresom v 19. in 20. stoletju:

  • Ustava iz Bayone (1808) – v resnici ni ustava. Po vstaji v Aranjuezu, je Napoleon v Bayoni sklical skupščino španskih plemenitašev pred katere je postavil tekst ustave, ki so ti izglasovali 8. julija 1808. Španija je bila organizirana kot nasledstvena monarhija, s kraljem kot središčem moči, ki pa je moral spoštovati pravice državljanov zajamčene z ustavo. Potem na prestol pride Napoleonov brat Jožef I.
  • Ustava iz 1812 (špansko La Pepa (Joža), zato, ker je bila sprejeta na dan sv. Jožefa) – prva prava španska ustava. Vsebovala je kompromis med liberalno strujo in absolutisti. Veljala je samo šest let, zato ker jo Ferdinand VII. ni spoštoval (1812-1814, ko jo je Ferdinand ukinil in vzpostavil stari absolutistični režim; 1820-1823; 1836-1837)
  • Ustava iz 1837 – regentinja Marija Kristina, mati Izabele II. je bila primorana vrniti se na stanje ustanovljeno z ustavo iz 1812.
  • Ustava iz 1845 – sprejeta po tem, ko je general Espartero prevzel oblast od Marije Kristine. Izabela II. je bila proglašena za polnoletno. Z ustavo so se povečala kraljeva pooblastila.
  • Ustava iz 1856 – ta ustava nikoli ni zaživela
  • Ustava iz 1869 – ustava je bila sprejeta po begu Izabele II. in prevzemu oblasti generala Serana. Ta demokratska ustava, ki je veljala do 1871, je delila oblast na zakonodajno, izvršno in sodno.
  • Ustava iz 1876 – po padcu Prve Republike, nobena politična skupina ni nudila formule stabilne oblasti. Alfonz XII. iz Anglije je ponudil Špancem ustavo, ki je bazirala na liberalni monarhiji.
  • Ustava iz 1931 – ustava Druge Republike
  • Ustava iz 1978 – ustava, ki je v veljavi še danes.

Državni organi[uredi | uredi kodo]

Kraljeva palača v Madridu.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Guggenheimov muzej v Bilbau

Po podatkih iz začetka 2008 ima Španija 46 milijonov prebivalcev.[6] Gostota poselitve, 91 prebivalcev na km², je nižja kot v primerljivih zahodnoevropskih državah in poseljenost je zelo neenakomerna. Z izjemo prestolnice in njene okolice je notranjost države redko poseljena, ostali centri so ob obalah. Glavno mesto Kraljevine Španije je Madrid. Mesto s 3.155.359 prebivalcev (metropolitanska regija Madrid 5.964.143) leži v središču Pirenejskega polotoka. Druga večja mesta so Barcelona, Valencia, Sevilla, Zaragoza in Málaga.

Tekom 20. stoletja, predvsem v 1960. in 1970. letih, je Španija doživela eksplozijo prebivalstva, med katero se je število prebivalcev podvojilo. Rast števila se je močno zmanjšala v 1980. letih, danes pa so trendi ponovno usmerjeni navzgor, predvsem zaradi vračanja Špancev, ki so se izselili v druge evropske države, in velikega števila priseljencev, ki danes predstavljajo 12 % prebivalstva. Ti izvirajo predvsem iz Latinske Amerike (39 %), Severne Afrike (16 %), Vzhodne Evrope (15 %) in podsaharske Afrike (4 %).[7]

Jeziki[uredi | uredi kodo]

Španščina ali kastiljščina je uradni jezik španske države vseh avtonomnih enot. Ostali jeziki (skupno jih je 14 in 3 znakovni), ki jih govorijo v Španiji so:

  • Španski znakovni jezik (mimika), 102.000 (podatek 1994)
  • Aragonski jezik, 11.000 govorcev od 2.000.000 (podatek 1994) etničnih Aragoncev. Uradni jezik v Aragoniji.
  • Asturleonski jezik (ali asturski) - nima statusa uradnega jezika a uživa zaščito v Asturiji. 100.000 (podatek 1994) v Španiji.
  • Baskijski jezik - uradni jezik v Baskiji. 580.000 v Španiji (podatek 1991, L. Trask).
  • Galicijski jezik - uradni jezik v Galiciji; 3.170.000 v Španiji (podatek 1986).
  • Aranski (gaskonjski) jezik – ta okcitanski dialekt ima status uradnega jezika v dolini Aran v Kataloniji. 3.810 govorcev v Španini od 5.552 etničnih (podatek 1991).
  • Katalonski jezik - Uradni jezik v Kataloniji, Skupnost Valencije (valencijski dialekt) in na Balearskih otokih; 11.200.000 v Španiji (podatek 2006).
  • Katalonski znakovni jezik. uraden od 1994; 18.000 (podatek 1994)
  • Estremadurski, 200.000 v Španiji. Etnični znatno številčnejši.
  • Fala, v Estremaduri; 10.500 (podatek 1994, T. Erickson).
  • Kalo, jezik Romov (špan. Gitana), 40.000 v Španiji.
  • Quinqui, nepoznano število govorcev, v katerem govori etnična skupina Quinquillero.
  • Valencijski znakovni jezik. Nepoznano število govorcev.

Religija[uredi | uredi kodo]

Člen 16.3 sedanje španske ustave določa, da je Španija sekularna država: »Nobena religija ne sme imeti državnega značaja.« Država mora zagotavljati svobodo vere in čaščenje posameznikov ter zagotoviti medsebojne odnose med vlado in vsemi veroizpovedmi. Skoraj 75 odstotkov Špancev se opredeljuje za katolike.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Rimski most v Córdobi
Cerkev sv. Petra v Teruelu

Španija je bila naseljena že v paleolitiku, o čemer pričajo bogata likovna umetnost (jame Altamira, Castillo, Pindal) ter drugi arheološki ostanki. V kasnejšem obdobju so Iberski polotok naselili Iberci. Okoli leta 1200 pr. n. št. so iz severa prišli Kelti, ki so preplavili skoraj cel polotok in se zlili z domačim iberskim prebivalstvom. Okoli leta 1100pr. n. št. so Feničani in Grki tukaj osnovali svoje kolonije.

Med prvo in drugo Punsko vojno (med Rimljani in Kartažani), Kartažani osnujejo svoje kolonije, med katerimi so bile najvažnejše na Ibizi in v Cartageni. Po porazu Kartagine v drugi punski vojni (201. pr. n. št.), Rimljani začno postopno okupacijo polotoka, ki ga v celoti zavzamejo v naslednjih dvesto letih. V prvi fazi rimske okupacije se je domače prebivalstvo večkrat uprlo. Po smrti enega od vodij vstajnikov, Viriata (139 pr. n. št.), so bile zmage vse redkejše, odpor proti Rimljanom je slabel. Do končnega zloma pride v času cesarja Avgusta. Rimska okupacija Iberskega polotoka je dosegla višek po vzpostavitvi popolne rimske oblasti in ustanovitvijo province Hispanije. Pod rimsko oblastjo je Španija ostala vse do 5. stoletja. Prebivalci Hispanije so prevzeli rimsko kulturo, jezik in zakone, v cesarstvu pa so imeli pomembno vlogo velika.

V začetku 5. stoletja na prostor današnje Španije vpadejo germanska plemena Alani, Svevi in Vandali. Ta plemena so prišla iz današnje severne Nemčije, prešli skozi današnjo Francijo in prodrli na Iberski polotok. Alani so osvojili pokrajino Luzitanijo, Svevi pokrajino Galicijo, Vandali pokrajino Andaluzijo. Vandali so bili kasneje napadeni od zahodnih Gotov, zato so prešli v Afriko, kjer so osnovali vandalsko državo, ki se je obdržala do sredine 6. stoletja (zavzel jo je leta 534 bizantinski vojskovodja Belizar).

Ko so Vandali odšli v Afriko, so zahodni Goti leta 585 uničili tudi svevsko državo in tako zagospodarili celemu polotoku. Država zahodnih Gotov se je obdržala v Španiji do leta 711. Zahodni Goti so okoli leta 600 prevzeli katoliško vero in se s svojimi podaniki staroselci stopili v en narod — španski.

5 španskih kraljestev[uredi | uredi kodo]

Leta 722 so Iberski polotok zavzeli Arabci in zrušili državo zahodnih Gotov. Arabska država je na Iberskem polotoku trajala do leta 1492. Ponovno osvajanje ozemlja izpod arabske vladavine, imenovano rekonkvista, in hkrati ponovno naseljevanje krščanskih prebivalcev je trajalo 8 stoletij, od leta 711 in do leta 1492. Dokončni razkroj arabskega imperija se je začel leta 1212, ko so kraljevine Kastilje, Navare, Aragonije in Leona združile moči ter s skupno vojsko porazile almohade v Navas de Tolosa. Kristjani so do leta 1248 uspeli zavzeti dve pomembni mesti kot sta Córdoba in Sevilla. V naslednjih desetletjih se je arabsko ozemlje omejilo na področje Granade in najjužnejšega dela španske obale. Granada je padla šele leta 1492.

Bitka pri Navas de Tolosa, 1212

V drugi polovici 12. stoletja se je na Iberskem polotoku nahajalo več kraljestev, natančneje 5. Na vzhodu se je oblikovala Aragonija, na zahodu Portugalska, na severu Navara, v osrednjem delu polotoka pa še Kastilja in Leon. Izraz »pet španskih kraljestev« se je prvotno nanašalo na omenjene kraljevine, vendar se je po združitvi kraljestev Kastilje in Leona leta 1230 pridružilo še kraljestvo Granada kot zadnja arabska država na polotoku.

Začetek Portugalske sega v 11. stoletje. Sprva je bilo ozemlje pod oblastjo kraljestva Leon. Neodvisnost so si izborili leta 1139, ko se je Alfonz I. imenoval za kralja. Leta 1143 je Portugalska postala nedovisno kraljestvo in njena glavna naloga v rekonkvisti je bila zavzem ozemlja proti jugu iberskega polotoka, tako da je leta 1267 s pokrajino Algarve dobila današnji obseg.

Kastilja je bila v 9. stoletju del kraljevine Leona. V 10. stoletju si je Kastilja povečala avtonomijo in se leta 1065 odcepila od Leona. Kraljestvi Kastilje in Leona sta se po tem večkrat združili in razdružili. Dokončno se združita leta 1230 pod kraljem Fernandom III. Svetim, sinom Berenguele Kastiljske in Alfonza IX. Leonskega. V manj kot v dvajsetih letih je združeno kraljestvo postalo najbolj obširno in poseljeno območje na polotoku.

Kraljevina Navara se je razvila na območju prejšnje kraljevine Pamplone, ustanovljene leta 824. Po začetnem uspehu je Navara izgubila nekaj svojega ozemlja, katerega sta zavzeli kraljevini Kastilje in Aragonije. Navara se je združila z Aragonijo, ko je Sancho III. Veliki podedoval ti dve kraljevini. Po smrti Alfonza I. Aragonskega (1134) se Navarra odcepi od Aragonije in postane neodvisno kraljestvo vendar brez možnosti širitve svojega ozemlja. Znašla se je brez meje z arabskim ozemljem in ujeta med veliko bolj mogočnima kraljestvoma Kastilje in Aragonije.

Prvi kralj Aragonskega kraljestva je bil Alfonz II. in njegova poglavitna naloga je bilo nadaljevanje osvajanja ozemlja izpod arabcev. Do leta 1171 je osvojil ozemlje vse do mesta Teruel in s tem je kraljestvo doseglo svoj največji obseg. Po smrti ga je nasledil njegov sin Peter II. Aragonski. Sodeloval je v bitki pri Navas de Tolosa in pomagal pregnati almohade, vendar njegov primarni cilj je bil širitev ozemlja Aragonije proti jugu Francije.

Granadski emirat

Na jugu iberskega polotoka je ostalo zadnje arabsko ozemlje, ki mu je vladala dinastija Nasridov.  Po veliki krščanski ofenzivi v letih 1228-1248 je bil Granadski emirat vse, kar je ostalo od starega Al Andaluza. Nekatera osvojena utrjena mesta, na primer Murcia, Jaén in Niebla, so bila naslednjih nekaj let krščanske tributarne posesti, v 1260. letih pa so večino mest priključili h krščanskim kraljestvom.

Leta 1469 se je aragonski kralj Ferdinand poročil z naslednico kastiljske kraljevske krone Izabelo in tako sta se državi Aragonija in Kastilja združili v kraljevino Španijo. Ferdinand in Izabela sta začela boj proti Arabcem (Mavrom) in po desetletni vojni zavzela celotno njihovo ozemlje. Leta 1492. so Španci osvojili tudi arabsko glavno mesto Granado. Arabci so Španijo zapustili in ta je napredovala ter postala ena od najmogočnejših evropskih držav.

Z odkritjem novih dežel v Ameriki, je Španija v času kralja Ferdinanda Katoliškega in kraljice Izabele ustvarila temelje svoji moči, veličini in kolonialnemu gospostvu.

Odkritje Amerike[uredi | uredi kodo]

Dvanajstega oktobra, leta 1942 je Krištof Kolumb prvič stopil na teritorij, ki pripada severnemu delu ameriškega kontinenta. Najbrž ni bil prvi, ki je korakal po tem kontinentu, saj so Normani že prej (verjetno okoli desetega stoletja) pripotovali na severozahod, na območje polotoka Labrador. Brez dvoma pa Kolumb takrat ni vedel za ta potovanja.

Bil je prepričan, da obstaja kopno na drugi strani oceana, vendar je mislil, da gre za Japonsko. To prepričanje je, skupaj s Toscanellijevimi zemljevidi,  predstavil kraljem in ostalim pomembnim v Kastilji.

Ni bilo lahko prepričati znanstvenikov tistega časa, saj le-ti niso poznali celotne geografske slike in so verjetno slutili, da so Kolumbovi izračuni glede ožine in bližine azijskih ozemelj napačni.

Čeprav Kolumb ni zlahka pridobil podpore, sta Kraljica Isabel in njen mož z njim začela pogovore o potovanjih le dan po ponovni pridobitvi Granade. Sedemnajstega aprila, leta 1492 je bil podpisan pakt v Santa Feju, s katerim so se določila nadomestila, ki bi jih prejel Kolumb za uspeh svoje odprave. Ne glede na vse zahteve, sta kralj in kraljica podprla odpravo.  

Ker je Kolumb dobil sredstva za odpravo, je tretjega avgusta, leta 1492, skupaj s stodvajsetimi možmi posadke (večino jih je rekrutiral iz pristanišča Puerto de Palos, šlo je za prestopnike, ki so bili obsojeni na naporna fizična dela), začel odpravo. Za svoje potovanje je imel na voljo tri karavele Pinta, Niña in Santa María. Kralj in kraljica sta financirala prvi dve plovbi, tretjo pa je pokril Kolumb, s finančno pomočjo Martina Alonsa in Vicenta Yáneza Pinzóna, strokovnjaka za morje in morska plovila. Pluli so ob obalah Afrike in prispeli na Kanarske otoke, kjer jih je okvara Pinte zadržala do šestega septembra.

Po mesecih plutja so dvanajstega oktobra istega leta zagledali kopno. Prispeli so na otok v otočju Bahamov, imenovan Guanahaní, in ga poimenovali San Salvador. Zvečer se je Kolumb izkrcal, skupaj s kapitanoma Pinte in Niñe in zasedel odkrito zemljo v imenu kastiljske krone. Po raziskovanju otoka so se odpravili na jug in odkrili Kubo ter Haiti. Pri Haitiju, ki so ga Španci poimenovali La Española je Santa María doživela brodolom, iz njenih ostankov pa so zgradili neke vrste oporišče, imenovano Fuerte de la Navidad. Tam je ostalo štirideset špancev, medtem ko so ostali odpluli nazaj v Španijo.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Vinograd v pokrajini La Rioja, Španija
Vrtovi v Murci.

Z bruto domačim proizvodom okoli 1.280.000 milijard € (2014)[8][9] in njegovim porastom 3,1 % (2015)[10] je špansko gospodarstvo eno od vodilnih v Evropi. Po klasifikaciji Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) je Španija štirinajsta gospodarska sila sveta.[8][9]

Španska industrija je razvita in tehnološko napredna. V zadnjih nekaj letih rastejo tehnološki parki. Glavni industrijski proizvodi so tekstil in konfekcija, prehrambeni proizvodi, kovine in proizvodi iz kovin, avtomobili in ladjedelništvo.

Kmetijstvo sloni na proizvodnji agrumov, riža, sadja, zelenjave, oljk in grozdja. Španija je znana po proizvodnji plute. Z rudami je najbogatejša država južne Evrope.

Ena od glavnih gospodarskih panog je turizem. Podnebje Španije, njena geografska lokacija, priljubljene obale, raznolika pokrajina, zgodovinska zapuščina, živahna kulturna dejavnost in odlična infrastruktura, je povzdignila Španijo med največje na svetu po mednarodni turistični industriji. V zadnjih petih desetletjih, je mednarodni turizem v Španiji zrasel in postal drugi največji na svetu v smislu porabe, vreden približno 40 milijard evrov ali približno 5% BDP v letu 2006.[11][12]

Promet[uredi | uredi kodo]

Španski cestni sistem je predvsem centraliziran, s šestimi avtocestami, ki povezujejo Madrid z Baskijo, Katalonijo, Valencijo, zahodno Andaluzijo, Extremaduro in Galicijo. Poleg tega obstajajo avtoceste vzdolž Atlantika (Ferrol do Vigo), v Kantabriji (Oviedo v San Sebastian) in v Sredozemlju (Girona - Cádiz). Španija naj bi dala en milijon električnih avtomobilov na ceste do leta 2014 kot del vladnega načrta za varčevanje z energijo in večjo energetsko učinkovitost. Minister za industrijo Miguel Sebastian je dejal, da »je električno vozilo prihodnosti in motor industrijske revolucije.« 

Španija ima najširše železniško omrežje visokih hitrosti v Evropi in je drugo najobsežnejše na svetu za Kitajsko.[13][14][15] Od oktobra 2010 ima Španija skupaj 3500 km prog za visoke hitrosti, ki povezujejo Málago, Seviljo, Madrid, Barcelono, Valencijo in Valladolid, z vlaki dosegajo hitrosti do 300 km/h. V povprečju so španski vlaki visokih hitrosti najhitrejši na svetu, sledi japonski bullet vlak in francoski TGV.[16] Glede na točnost so drugi na svetu (98,54% prihod na čas) - Japonski Shinkansen (99%). Če bodo izpolnjeni cilji ambicioznega AVE programa (Španski vlaki za visoke hitrosti) do leta 2020, bo v Španiji 7000 km prog, ki bodo s hitrimi vlaki povezale skoraj vsa deželna mesta z Madridom v manj kot treh urah in Barcelono v štirih urah.

Tudi organizacija zračnega prometa je dobra: 96 letališče od tega 47 javnih, razporejenih po državi skrbi za zračni promet, ki se hitro razvija. Najvažnejša letališča so Madrid s 50 milijonov potnikov v letu 2011 (15 na svetu), Barcelona (El Prat) s 35 milijonov potnikov v letu 2011, ne zaostaja niti Palma de Mallorca (23 milijonov potnikov), kamor prihajajo številni turisti. Ostala so še: Málaga (13 milijonov potnikov), Las Palmas (Gran Canaria) (11 milijonov potnikov), Alicante (10 milijonov potnikov) in manjša, število potnikov med 4 in 10 milijonov, na primer Tenerife (dve letališči), Valencia, Sevilja, Bilbao, Ibiza, Lanzarote, Fuerteventura. Prav tako je več kot 30 letališč s številom potnikov, pod 4 milijone.

Španija ima tudi mnogo pristanišč: Barcelona je ena od najpomembnejših evropskih pristanišč tako za potniški kot za tovorni promet. Med ostalimi sta pomembni luki še Valencia na Sredozemskem morju in Bilbao na Atlantiku. Španska trgovska flota je močna in važna za zunanjo trgovino. Rečni promet obsega mrežo linij dolgih okoli 100 km. Tudi največje reke so samo delno plovne.

Energija[uredi | uredi kodo]

Vetrne turbine v Galiciji. Španija je četrta po proizvodnji vetrne energije na svetu.[17]

Španija je ena od vodilnih držav na svetu v razvoju in proizvodnji energije iz obnovljivih virov. V letu 2010 je Španija postala vodilna svetovna proizvajalka sončne energije, ko je prehitela ZDA z veliko elektrarno imenovano La Florida v bližini Alvarado, Badajoz. Španija je tudi glavni evropski proizvajalec vetrne energije. V letu 2010 so njene vetrnice ustvarile 42.976 GWh, kar predstavlja 16,4% vse električne energije, proizvedene v Španiji.[18]. Dne 9. novembra 2010 je vetrna energija dosegla trenutno zgodovinsko najvišjo vrednost, saj pokriva 53% celinskega povpraševanja po električni energiji in ustvarja količino energije, ki je enakovredna tisti iz 14 jedrskih reaktorjev.[19] Drugi obnovljivi viri energije, ki se uporabljajo v Španiji so hidroenergija, biomasa in marine (2 elektrarni v gradnji).

Neobnovljivi viri energije, ki se uporabljajo v Španiji, so jedrski reaktorji (8 delujočih), plin, premog in nafta. Fosilna goriva skupaj ustvarijo 58% španske električne energije (v letu 2009), tik pod OECD povprečno 61%. Jedrska energija ustvari še 19%, veter in hidro približno 12% vsak.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Služi tudi kot kraljeva himna
  2. ^ V nekaterih avtonomnih skupnostih so uradni jeziki tudi katalonščina, valencijščina, galicijščina, baskovščina in aranščina (okcitanščina). Poleg teh so do neke mere uradno priznane še aragonščina, asturijščina in leonščina.
  3. ^ Pred 1999 (po zakonu 2002): španska Pezeta.
  4. ^ Razen Kanarskih otokov, ki so v pasu WET (UTC, poleti UTC+1).
  5. ^ Uporablja se tudi domena .eu za članice Evropske unije. V območjih s katalonsko govorečim prebivalstvom se uporablja še .cat.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Spain". www.diariocritico.com. 22.5.2010. 
  2. ^ "Official Population Figures of Spain. Population on the 1 April 2010". Instituto Nacional de Estadística de España. Pridobljeno dne 5.7.2010. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 "Spain". International Monetary Fund. Pridobljeno dne 21.4.2010. 
  4. ^ "CIA World Factbook". Pridobljeno dne 13 August 2008. 
  5. ^ "Human Development Report 2010" (PDF). United Nations. 2010. Pridobljeno dne 5.11.2010. 
  6. ^ "Population Figures". Instituto Nacional de Estadística (Nacionalni inštitut za statistiko). Pridobljeno dne 4.2.2011. 
  7. ^ "Población extranjera por sexo, país de nacionalidad y edad". Instituto Nacional de Estadística. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.3.2008. Pridobljeno dne 13.8.2008. 
  8. ^ 8,0 8,1 "World Economic Outlook Database, April 2015". Mednarodni denarni sklad. Pridobljeno dne 11.12.2015. 
  9. ^ 9,0 9,1 "GDP (current US$)" (PDF). World Development Indicators. Svetovna banka. Pridobljeno dne 11.12.2015. 
  10. ^ "Spain: Maintaining the Strong Growth Momentum". Mednarodni denarni sklad. 14.8.2015. Pridobljeno dne 11.12.2015. 
  11. ^ "Global Guru ǀ analysis". The Global Guru. Pridobljeno dne 13 August 2008. 
  12. ^ "Economic report" (PDF). Bank of Spain. Pridobljeno dne 13 August 2008.  od dne August 2014[slepa povezava]
  13. ^ "The Need for Speed–High Speed Rail in Europe: Do You Speak Spanish? Europe on Track". Blog.raileurope.com. Pridobljeno dne 1 November 2011.  od dne January 2014[slepa povezava]
  14. ^ "Spain has developed Europe's largest high-speed rail network | Olive Press Newspaper | News". Theolivepress.es. Pridobljeno dne 1 November 2011. 
  15. ^ [1] od dne November 2011[slepa povezava]
  16. ^ "El AVE español, el más veloz del mundo y el segundo en puntualidad". www.elmundo.es. 10 November 2010. Pridobljeno dne 5 June 2011. 
  17. ^ "España produce el 20% de la energía eólica mundial". 
  18. ^ "Spain becomes the first European wind energy producer after overcoming Germany for the first time". Eolic Energy News. 31 December 2010. Pridobljeno dne 30 April 2011. 
  19. ^ "Wind power in Spain breaks new instantaneous power record". www.renovablesmadeinspain.es. 9 November 2010. Pridobljeno dne 5 June 2011.  od dne August 2014[slepa povezava]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Andrés C. G. (2013): 50 cosas que hay que saber sobre historia de España. Barcelona: Ariel
  • Julia, S., Pérez, J., Valdeón, J. (2003): Historia de España. Madrid: S. L. U. Espasa libros
  • Montgomery Watt, W. (1974): Historia de la España Islamica. Barcelona: Alianza editorial

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]