Italijanske oborožene sile

Italijske oborožene sile; Forze Armate Italiane
	; Grb Vrhovnega obrambnega sveta
Ustanovitev	1861
Trenutna struktura	2025
Veje/rodovi sil	Esercito Italiano (kopenska vojska); Marina Militare (vojna mornarica); Aeronautica Militare (vojno letalstvo); Carabinieri (žandarmerija) Guardia di Finanza (finančna straža)
Sedež	Rim
Vodstvo
Vrhovni poveljnik	Sergio Mattarella
Minister za obrambo	Guido Crosetto
načelnik obrambe	General Luciano Portolano
Pripadniki
Vojaška polnoletnost	18 let
Nabor	prostovoljna (od 2003)
Aktivni pripadniki	165,500
Rezervni pripadniki	18,300
Vojaški izdatki
Proračun	€20-50 milijard (2010)
Delež BDP	1.5% (2024)
Industrija
Domači oskrbovalci	AgustaWestland; Alenia Aermacchi; Alenia Aeronautica; Astra; Avio; Benelli; Beretta; Breda; Fiat; Fincantieri; Finmeccanica; Fiocchi Munizioni; Franchi; Intermarine; Iveco; MBDA; Oto Melara; Piaggio Aero; SELEX Galileo; SELEX Sistemi Integrati; Simmel Difesa; SNIA; WASS
Tuji oskrbovalci	United States; Germany; Israel; France; United Kingdom; Canada; NATO; European Union
Letni uvoz	US$326 million (2014–2022)
Letni izvoz	US$886 million (2014–2022)
Sorodni članki
Zgodovina	Vojaška zgodovina Italije; Regio Esercito; Regia Marina; Regia Aeronautica
Čini	Čini Italijanskih oboroženih sil; Čini Italijanske kopenske vojske; Čini Italijanske vojne mornarice; Čini Italijanskega vojnega letalstva; Čini Korpusa karabinjerjev

Italijanske oborožene sile (uradno italijansko Forze Armate dello Stato; kratica: FF.AA.) so oborožene sile Republike Italije, ki so bile ustanovljene leta 1861 z ustanovitvijo Kraljevine Italije. Sile nadzoruje profesionalni Vrhovni obrambni svet Italijanske republike, kateremu predseduje predsednik Italijanske republike. Od same ustanovitve zveze NATO so del njenega zavezništva.

Zgodovina

Zgodnje obdobje

Zgodovina italijanske vojske sega v obdobje Kraljestva dveh Sicillj, ki je bila glavna sila, ki je združila Italijo v 19. stoletju. Sodelovale so v skupno treh italijanskih vojnah za neodvisnost, ki so bile usmerjene predvsem proti Avstrijskemu cesarstvu.

Prva svetovna vojna

Italijanske oborožene sile so sodelovale tudi med prvo svetovno vojno proti Centralnim silam, predvsem proti Avstro-Ogrski, proti kateri so bile dokaj neuspešne. Bojevale so se predvsem v Alpah, zaradi neugodnega terena pa so kot napadajoče sile imele velike izgube, v dvanajsti soški bitki pa so celo utrpele velik poraz s strani združenih sil Nemčije in Avstro-Ogrske, ki so jih porinile vse do reke Piave. Kljub temu so zaradi svojih zaveznikov, ki so izčrpali Centralne sile, uspele končati vojno kot zmagovalke.

Druga svetovna vojna

Italijanska vojska je bila močno udeležena v drugi svetovni vojni, kjer so bile na strani sil osi. Podobno kot v prvi svetovni vojni so bile v svojih kampanijah dokaj neuspešne, še posebej pa proti Grčiji, ki jo je po uspešnem prodoru iz današnje Albanije v Epir uspela poriniti nazaj v Albanijo navkljub navidezni italijanski premoči. Italija je nato z nemško pomočjo uspela zasesti del Grčije in dele Kraljevine Jugoslavije. Na afriški fronti in v Sredozemskem morju je bila sprva uspešna Veliki Britaniji, vendar je na koncu morala zaprositi za pomoč Tretji rajh, ki je bil prav tako neuspešen. Po zavezniški invaziji na Sicilijo je razglasila kapitulacijo, njene enote pa so prešle bodisi pod nemško bodisi zavezniško upravo. Med vojno je na severu Italije v smeri Nemčije potekal tudi partizanski komunistični odpor. Vojno je Italija končala kot poraženka, SFR Jugoslaviji pa je morala odstopiti nekatera med vojno okupirana ozemlja.

Obdobje po drugi svetovni vojni

Po drugi svetovni vojni je bila na podlagi referendumske odločitve 18. junija 1946 razglašena italijanska republika, posledično so se preimenovale tudi dotedanje Kraljeve italijanske oborožene sile. Do leta 1949, ko je Italija vstopila v NATO, je bila država pod vojaškimi omejitvami, nato pa je prejela izdatno ameriško pomoč preko Programa skupne obrambne pomoči (Mutual Defence Assistance Programme).

Organizacija

Znotraj Italijanskih oboroženih sil obstajajo naslednje zvrsti:

Prve štiri veje upravlja Obrambno ministrstvo, Finančno stražo pa Finančno ministrstvo.

Pod Italijanske oborožene sile pa spadajo še nekatere druge (pol)avtonomne, paravojaške organizacije:

Policija ni šteta med državne oborožene sile, saj ne velja za vojaško organizacijo. Njene naloge so namreč predvsem vzdrževanje javnega reda, zato je vključena v Notranje ministrstvo.

Italijanska obalna straža ravno tako ni šteta kot del Italijanskih oboroženih sil, čeprav je pred kratkim bila del mornarice.

Sklici

1 2 IISS 2021, str. 116.
↑ (italijansko) Gli stanziamenti per il settore della Difesa – Bilancio 2010. Poslanska zbornica Italije, 27. april 2010.
↑ »La spesa italiana per la difesa: quanto lontani siamo dal requisito del 2% del Pil« (v italijanščini). osservatoriocpi.unicatt.it. 29. november 2024. Pridobljeno 6. marca 2025.
1 2 »TIV of arms imports/exports data for India, 2014-2022«. Stockholm International Peace Research Institute. 30. januar 2024.

Glej tudi

Zunanje povezave

Uradna stran Vrhovnega obrambnega sveta (italijansko)

Ta članek o vojaški enoti je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[FOOTNOTEIISS2021116-1] 1 2 IISS 2021, str. 116.

[MinDefence-2] (italijansko) Gli stanziamenti per il settore della Difesa – Bilancio 2010. Poslanska zbornica Italije, 27. april 2010.

[BIP2024-3] »La spesa italiana per la difesa: quanto lontani siamo dal requisito del 2% del Pil« (v italijanščini). osservatoriocpi.unicatt.it. 29. november 2024. Pridobljeno 6. marca 2025.

[SIPRI_India-4] 1 2 »TIV of arms imports/exports data for India, 2014-2022«. Stockholm International Peace Research Institute. 30. januar 2024.

[1]

[2]

[3]

[4]