NATO

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zastava NATO

Organizacija severnoatlantskega sporazuma, Organizacija severnoatlantske pogodbe[1] ali tudi Severnoatlantska pogodbena zveza (angleško North Atlantic Treaty Organisation, kratica Nato ali NATO; francosko Organisation du Traité de l'Atlantique Nord, kratica Otan ali OTAN) je mednarodna vojaško-politična organizacija držav za sodelovanje na področju obrambe, ki je bila ustanovljena leta 1949.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta po drugi svetovni vojni so prinesla hitro stopnjevanje trenja med deželami vzhodnega političnega bloka (komunističnimi sistemi) in deželami Zahoda (demokratičnimi sistemi zahodne Evrope in severne Amerike). Tako vzhodna kot zahodna stran sta bili mnenja, da nasprotna sila resno ogroža njun obstoj in blaginjo. Kot posledica sta bili v obeh blokih ustanovljeni obrambni zvezi potencialno ogroženih držav: leta 1949 zveza Nato na Zahodu in šest let kasneje Varšavski pakt na Vzhodu. Ustanovitev zveze Nato, sicer varnostno zagotovilo pred grozečo ofenzivo komunističnih sil, je dobila neposreden povod z blokado Berlina s strani Sovjetov. Na ustanovnem zasedanju zveze Nato so bile udeležene države ustanoviteljice: Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Velika Britanija in ZDA.

V prvem letu delovanja je Nato na prvem mestu - v očeh evropskih držav - pomenil zagotovilo ameriške pomoči ob morebitnem spopadu. Junija 1950, dobro leto po ustanovitvi pakta, se je v Koreji razplamtel prvi izmed »obrobnih« spopadov obeh velesil. Močan udarec severnokorejske vojske z izdatno podporo Kitajske in ZSSR je trčil ob južnokorejske, z Američani ojačane sile. Krvava vojna se je končala tako rekoč brez zmagovalca, prinesla pa je nove politične in geografske razsežnosti zveze Nato. Ta je začela pospešene priprave na širitev, do katere je prišlo leta 1952: v organizacijo sta bili zaradi strateške lege vključeni Grčija in Turčija, državi, ki sta se zajedali globoko v južne obronke vzhodnega bloka. Tri leta kasneje je bila kot odgovor na blokado Berlina v pakt pod posebnimi pogoji vključena tudi Zahodna Nemčija.

Skozi obdobje hladne vojne se je pomen zveze Nato predvsem v smislu varnosti vseskozi večal. Prihajalo je do vse večjih in pogostejših zaostrovanj med zahodnim in vzhodnim blokom, slednji pa je sčasoma razvil lastno jedrsko orožje, s čimer se je izenačila vojaška moč obeh zvez. Posledično se je med evropskimi deželami pojavil strah, ki je izviral iz dejstva, da v primeru sovjetske invazije ZDA zaradi lastne varnosti utegnejo odkloniti pomoč - prišlo je do prvih manjših sporov in razhajanj med Evropo in ZDA. Tako je leta 1966 svoje članstvo zamrznila de Gaulle-ova Francija.

Oboroževalna tekma je bila v polnem zagonu, krize pa so se vrstile: vietnamska vojna, kubanska kriza in druga nekoliko manjša trenja so le še povečevala nesoglasja med Zahodom in Vzhodom. S stalnim razvojem novega in mogočnejšega orožja se je vseskozi držal strah med obema velesilama, s tem pa tudi nekakšno ravnotežje, ki je tako Sovjete kot Američane sililo k neuporabi svojih medcelinskih raket z jedrskimi konicami. V letu 1982 je po ukinitvi španskega fašizma prišlo do krepitve Nato pakta z novo članico.

Zaostreno stanje med velesilama je počasi začelo topliti v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. Prišlo je do podpisa Sporazuma o balističnih raketah dolgega dosega, ki je narekoval uničenje vseh raket z dosegom nad 500 km, ter končno do razpada Varšavskega pakta leta 1989.

Sledilo je post-hladnovojno obdobje zveze Nato.

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Institucije[uredi | uredi kodo]

Civilne organizacije in strukture[uredi | uredi kodo]

Vojaška organizacija in strukture[uredi | uredi kodo]

Vojaške organizacije[uredi | uredi kodo]

Strukture[uredi | uredi kodo]

Države članice[uredi | uredi kodo]

Zemljevid držav vojaške zveze NATO

Abecedno urejene države članice od ustanovitve leta 1949 ali z letom pristopa v oklepaju:

Grčija in Turčija sta v organizacijo vstopili februarja 1952. Nemčija se je priključila leta 1955 kot Zahodna Nemčija, združitev obeh Nemčij leta 1990 pa je razširilo zvezo tudi na območje nekdanje Vzhodne Nemčije, ki je bila članica Varšavskega pakta. Španija je vstopila 30. maja 1982, še tri nekdanje članice Varšavskega pakta - Poljska, Madžarska in Češka - pa so se zvezi priključile 12. marca 1999.

Francija je še vedno članica zveze NATO, vendar se je leta 1966 umaknila iz skupne vojaške poveljniške strukture. Islandija je edina članica zveze NATO, ki nima lastne vojske, pristopila pa je pod pogojem, da ji je tudi ne bo treba ustanoviti.

Vojaška moč[uredi | uredi kodo]

Moč kopenskih vojsk[uredi | uredi kodo]

Moč vojnih letalstev[uredi | uredi kodo]

Moč vojnih mornaric[uredi | uredi kodo]

V letih 1999-2000 so države NATA imele:

... kar znaša 1.212 glavnih vojaških ladij.

Kritike[uredi | uredi kodo]

Zlasti v času vstopanja Slovenije v Severnoatlantsko zvezo leta 2003 in prej so se večinoma v civilni družbi pojavljale mnoge kritike zveze in vstopanja Slovenije v to zvezo. Te kritike so bile ob vzniku civilnih pobud proti zvezi Nato (Reci ne Nato, Dost je) združene v temeljnih deset točk[navedi vir]:

  • Nato ne bo sredstvo za zaščito, Nato bo v prvi vrsti uporabljal naše ozemlje.
  • Nato ni organizacija, ki bi varovala mir in svobodo, pač pa le vojaška sila najmočnejših držav in njihovega gospodarstva.
  • Slovenija ne bi smela podpirati sporne ameriške zunanje politike; v svetu bi se morala uveljavljati z idejami o miru in splošni blaginji, ki so jo pripeljale do samostojnosti.
  • Visoki stroški sodelovanja z Natom pomenijo zmanjšanje sredstev za kvaliteto naših življenj, našega socialnega varstva, našega okolja, našega izobraževanja in naše kulture. Trditev, da bodo obrambni stroški ob vstopu manjši, ne more biti potrjena, ker vlada nima alternativne obrambne strategije in s tem izračuna stroškov.
  • Slovenci niso vojaško ogrožen narod in njihova varnost se z vstopom v Nato nikakor ne poveča.
  • Nato se ne ukvarja z nevojaškimi (kulturnimi, diplomatskimi, ...) načini ogrožanja, ki za Slovenijo predstavljajo neprimerno večjo nevarnost.
  • Nato je po novem usmerjen v zunanja posredovanja in ne v neposredno obrambo držav članic. Taka strategija ni v slovenskem interesu, saj si od vstopa v Nato obetamo predvsem obrambo in ne možnosti posredovanja svojih vojaških enot po svetu.
  • Natova vojaška oporišča (možni oporišči v Kopru in v Cerkljah) in množica Natovih vojakov pomenijo veliko breme za naše okolje in večjo možnost ekoloških nesreč.
  • Identifikacija s t.i. civiliziranim Zahodom kot posledica vstopa v Nato nam sama po sebi ne prinese bogastva, »blaginje« in ugleda Zahoda.
  • Prebivalci Slovenije nismo dobili niti enega nespornega argumenta za vstop.

Na te kritike je vladna stran (Slovenija in Nato) odgovorila z naslednjimi protiargumenti:

  • Vstop v Nato bo zagotovil varno in stabilno okolje za vsestranski razvoj države.
  • Članstvo bo okrepilo geopolitični položaj Slovenije.
  • Nato bo zagotovil večjo nacionalna varnost države.
  • S članstvom v zvezi Nato se bo okrepila obrambna sposobnost slovenskih oboroženih sil.
  • Vstop v Nato bo zagotovilo profesionalizacijo Slovenske vojske in dolgoročno zmanjšanje izdatkov za obrambo.
  • Članstvo v zvezi Nato bo Sloveniji omoočilo enakopravno odločanje o varnostnih in političnih vprašanjih evroatlantskega prostora.

Te utemeljitve so v javni razpravi na koncu tudi prevagale, kar se je pokazalo na referendumu 23. marca 2003, ko je kar dve tretjini glasujočih (66,02%) podprlo vstop Slovenije v Severnoatlantsko zvezo.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]