Fašizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fašizem

Italian Fascist flag

  

Fašízem (italijansko fascismo) je totalitarni politični sistem, ki se v ožjem pomenu nanaša na desničarsko avtoritarno politično gibanje, ki je vladalo v Italiji med leti 1922 in 1943 pod vodstvom Benita Mussolinija. V širšem pomenu s tem izrazom označujemo vse sisteme vladavine, ki se zgledujejo po prej omenjenem oziroma so mu podobni (nacizem[1], Francova Španija, Salazarjeva Portugalska, Szálasijeva Madžarska ipd.). Tako je »fašizem« splošen in skupen izraz za ideologijo, doktrine, politična gibanja in politične prakse, pa tudi za politične sisteme in države, v kateri se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje.[2]

Časovno je nastajal fašizem po prvi svetovni vojni in je pojav Evrope med dvema vojnama. Fašizem s porazom, ki ga je doživel v drugi svetovni vojni, ni povsem izginil, fašistoidne težnje pa se pojavljajo v našem času in tudi zunaj Evrope.

Kominterna je v 30. letih 20. stoletja kot »fašizem« opredelila vse, kar je nasprotovalo ljudski fronti. Kot »fašizem« je torej tedaj opredelila tudi meščansko demokracijo, v kolikor je ta ovirala njeno ljudskofrontno politiko.[3]

Nastanek izraza[uredi | uredi kodo]

Pojem »fašizem«, ki je postal splošen, je nastal v Italiji, in sicer iz naziva »Fasci Italiani di Combattimento« (Italijanski borbeni snopi). Italijanski skrajni nacionalisti, ki so opredelili prvi fašistični program, so namreč vzeli za svoj simbol snope, obdane z liktorskimi sekirami. V latinskem jeziku fascis pomeni sveženj, zvitek, snop, butara, iz njega izhaja italijanski izraz fascio (množina fasci) prav tako v pomenu »snop, butara«. Latinski izraza fasces je lahko uporabljen v pomenu »palice povezane s sekiro«, ki je bila starorimski simbol oblasti. Cilindrične butare s sekiro v sredi so bile najprej simbol kraljeve in nato republikanske oblasti. Take butare so nosili liktorji pred najvišjimi oblastniki: pretorji, konzuli, diktatorji in pozneje imperatorji. Ponazarjale naj bi enotnost in moč. V Italiji sta bila simbol in naziv »fascio« za politične skupine, ki so bile na politični desnici, v rabi že pred letom 1919. Take skupine so s prevzemom simbola skušale poudariti povezanost Italije z veličino in sijajem starega Rima.

Opredelitev[uredi | uredi kodo]

Izraz »fašizem« običajno uporabljamo za sisteme vladanja, podobne Mussolinijevemu, za katere je značilno:

  • povzdigovanje naroda (včasih tudi rase) nad posameznika
  • uporaba nasilja in sodobnih tehnik propagande in cenzure za zatiranje politične opozicije
  • obsežna ekonomska in socialna organizacija
  • korporativizem

Fašizem je v veliko pogledih ideologija negativizma: je protiliberalen, protisocialističen, protikomunističen, protidemokratičen, protiegalitarističen itn., v nekaterih svojih pojavnih oblikah tudi protireligiozen, pri čemer gre v varianti klerofašistično za politično zlorabo vere. Klasični fašizem v latinskih deželah je tudi proti enakopravnosti spolov (seksizem).

Klasični fašizem[uredi | uredi kodo]

V članku iz Italijanske enciklopedije (Enciclopedia Italiana) iz leta 1932, pod katerim je podpisan Giovanni Gentile, vendar pa dikcijo pripisujejo samem Mussoliniju, je fašizem opisan kot sistem v katerem »Država ni le avtoriteta, ki vlada in oblikuje posameznikove želje z zakoni in vrednotami duhovnega življenja, ampak tudi sila, ki svojo voljo uveljavlja v tujini... kajti za fašista je vse znotraj Države... niti posamezniki niti skupine niso izvzete iz Države... V fašizmu je Država absolutna, posamezniki ali skupine pa proti njej le relativni...«.

Mussolini je v svojem govoru 28. oktobra 1925 izrekel naslednjo maksimo, ki zajema bistvo fašistične miselnosti: »Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej.« (Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato.) Skladno s to miselnostjo so vse zadeve posameznika obenem tudi zadeva države, skrb za obstoj države pa je najvišja dolžnost vsakega posameznika.

Ob totalitarizmu je ključna poteza, ki loči fašizem od drugih podobnih ideologij, uporaba masovnih gibanj za napad na organizacije delavskega razreda: levičarske stranke in sindikate. Fritzsche in drugi opisujejo fašizem kot militantno obliko desničarskega populizma. Mobilizacijska strategija vključuje korporativizem in korporacijsko državo, kar so izrazi, ki označujejo partnerstvo s ključnimi poslovnimi voditelji, pogosto tako, da se karseda zmanjša vpliv sindikatov. Mussolini je tako izrabljal strah pred socialistično revolucijo za kovanje političnega dobička ter povezovanje dejavnikov kapitala in dela z namenom izničenja vpliva slednjih. Leta 1926 je ustanovil Nacionalni svet korporacij, razdeljen na cehe delodajalcev in delojemalcev, ki naj bi upravljal 22 sektorjev ekonomije. Cehi so vključevali tako sindikate kot upravo, vendar so v njih prevladovale korporacije in njihovi lastniki. Bogati sloji so mu v zameno pomagali spremeniti državno zakonodajo, s čimer je napredoval od vodje koalicije do vrhovnega poveljnika. Fašistično gibanje so podpirali mali kapitalisti, nižji uradniki in srednji sloj, skratka vsi, ki so se počutili ogrožene od socialistov. Veliko podporo je užival tako na podeželju med kmeti, kot tudi v mestih med t. i. »lumpenproletariatom«.

Ljudska raba pojma fašizem[uredi | uredi kodo]

Kljub jasni opredelitvi pojmov fašizem, fašist, nacist se ti izraz pogosto uporabljajo kot žaljivke, brez upoštevanja točnega pomena in spoštovanja do žrtev teh gibanj. Pridevnika »fašističen« ali »nacističen« pogosto prilepljajo posameznikom ali skupinam, za katere se zdi, da se obnašajo avtoritarno: med elemente sodijo utišanje nasprotnikov, sojenje po osebnem obnašanju in drugi poskusi koncentracije moči.

Pogosto uporabljajo izraz »fašističen« pripadniki politične levice za opis skupin ali posameznikov na politični desnici ali novi skrajni desnici. Ta raba je od sedemdesetih let 20. stoletja redkejša, je pa v letih ob prelomu tretjega tisočletja znova pridobila z antiglobalističnim aktivizmom in vzponom desnice v ZDA, EU in drugod..

Neo-fašizem[uredi | uredi kodo]

Za razliko od obdobja pred drugo svetovno vojno, ko so se številne skupine odkrito in s ponosom razglašale za fašistične, je pridobil izraz po njej skrajno slabšalen pomen, kar je bilo v prvi vrsti odziv na zločine proti človeštvu, ki so jih nacistična Nemčija in fašistična Italija ter druge sile osi, v katerih so tudi vladali fašistični oziroma klerofašistični režimi, zagrešili med vojno.

Fašizem v tretjem tisočletju[uredi | uredi kodo]

Zanimanje za idejne tokove fašizma narašča po letu 2000, ko se v Evropi ponovno uveljavljajo skrajno-desničarska politična gibanja in desničarske strankarske koalicije, ki potrebujejo ta del političnega prizorišča. V Evropi se to dogaja zlasti v novih članicah Evropske Unije ter v vzhodnih deželah Nemčije, na Hrvaškem in drugih državah vzhodne Evrope; pa tudi v zahodnih državah, kjer po vojni zaradi različnih razlogov niso opravili denacifikacije oziroma defašizacije (Avstrija, Italija) niti s pravičnim sojenjem vojnim zločincem.

Zgodovina fašizma[uredi | uredi kodo]

Časovni razpon fašističnega fenomena je, če ne upoštevamo njegovih antecedensov, razpotegnjen od prve svetovne vojne naprej. Zlasti po prvi svetovni vojni, socialistični revoluciji v Rusiji in triumfu kontrarevolucij drugod, so fašistične ideje splošno pričujoče. V tem obdobju so nastala pomembna fašistična gibanja. Leta 1922 je fašizem že prišel na oblast v Italiji. Kot političen in ekonomski sistem v Italiji je fašizem združeval elemente korporativizma, totalitarizma, nacionalizma in antikomunizma. Italijanski fašisti so bili sicer znani tudi kot črnosrajčniki, saj je njihova uniforma črne barve.

Za prvo mednarodno konfrontacijo med fašizmom in antifašizmom velja španska državljanska vojna leta 1938. Če bi fašističnim režimom prišteli še fašistoidne in tiste, ki so kazali podobne diktature, uperjene zoper delavsko gibanje, je bilo v tem času 15 režimov avtoritarne narave. Po kronološki vrsti nastanka bi to bili v naslednjih državah: Italiji, Iranu, Poljski, Portugalski, Japonski, Madžarski, Avstriji, Nemčiji, Bolgariji, Jugoslaviji, Braziliji, Španiji, Litvi, Romuniji in Grčiji. Nekateri režimi so bili le delno fašistoidni.

Fašizma ni mogoče razumeti zunaj zgodovinskega okvira. Kot pomembne dejavnike, ki so omogočili nastanek, je mogoče navesti:

  • kriza kapitalizma,
  • politizacija množic,
  •  »nedovršenost« prve svetovne vojne,
  •  »nostalgija« za preteklostjo.

Obče značilnosti[uredi | uredi kodo]

Obče značilnosti fašizma bi lahko strnili v naslednjih točkah:

Umberto Eco[uredi | uredi kodo]

Izmuzljivost pojma fašizem je Umberto Eco v osebnostno obarvanem eseju obšel s formulacijo 14 značilnosti fašizma.

Kljub tej zmedi mislim, da je možno sestaviti seznam elementov, značilnih za to, čemur pravimo Ur-fašizem (pra-fašizem), ali Večni fašizem. Ti elementi se ne skladajo v sistem, mnogi mnogi med njimi se med seboj izključujejo ali so značilni za mnoge druge vrste despotizma ali fanatizma. Toda dovolj je vsaj ena od teh značilnosti, da se fašizem prične koagulirati okoli nje.

Umberto Eco, Ur-Fascism, The New York Review of Books, 1995 original, hrvaški prevod

.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Po mnenju nekaterih je fašizem v razmerju do nacizma nadrejen pojem, drugi pa so mnenja, da je pojma fašizem in nacizem bolje ločiti.
  2. ^ Južnič, Stane (1981): Novejša zgodovina - izbrana poglavja, FSPN, Ljubljana, str. 265.
  3. ^ Matija Ogrin, Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937, v: Kriza revije »Dom in svet« leta 1937, Zbornik dokumentov, Ljubljana, 2001

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Južnič, Stane (1981): Novejša zgodovina - izbrana poglavja, FSPN, Ljubljana.
  • Fašistična država, Seminarska naloga: I. Čerkini K. Kavs, A. Lukšič

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]