Jedrsko orožje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Shematični prikaz bombe Deček, ki je uničila Hirošimo
Dva glavna načina zasnove jedrskega orožja

Jedrsko orožje je vsako orožje, ki izrablja jedrske reakcije cepitve jedra in/ali jedrskega izlivanja kot poglaviten vir uničevalne sile.

Vsako jedrsko orožje je občutno močnejše od največjih konvencionalnih eksplozivov in eno tako orožje je zmožno uničiti celotno mesto.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

V zgodovini vojskovanja je bilo jedrsko orožje uporabljeno dvakrat v boju; obakrat v zadnjih dnevih druge svetovne vojne. Prvič je bilo jedrsko orožje uporabljeno 6. avgusta 1945, ko je ZDA odvrgla uransko napravo Deček (little boy), ki je imela rušilno moč ocenjeno med 14-17 kiloton TNT-ja na japonsko mesto Hirošima. Tri dni kasneje je ZDA odvrgla plutonijevo napravo Debeluh (fat man) na Nagasaki, z rušilno močjo 21 kiloton TNT-ja, a, zaradi slabih vremenskih pogojev (gosta megla) zadetek ni bil tako natančen.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Obe napravi sta povzročili takojšnjo smrt skoraj 120.000 ljudi (večinoma civilistov), vsaj dvakrat toliko pa je umrlo čez nekaj časa. Uporaba le-teh je povzročila mešane odzive: nekateri so kritizirali in obsojali ta dejanja množičnih pobojev, medtem ko so drugi trdili, da bi drugače bile žrtve na obeh straneh še višje, če ne bi odvrgli obeh naprav (glej jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija za polno razpravo).

Jedrske sile[uredi | uredi kodo]

Potem so jedrsko orožje detonirali več kot dvatisočkrat, predvsem za potrebe poskusov; to so storile predvsem ZDA, Sovjetska zveza, Francija, Združeno kraljestvo, Ljudska republika Kitajska, Indija in Pakistan. Te države so imenovane tudi jedrske sile (poleg teh tudi Rusija, ki je podedovala orožje po padcu Sovjetske unije).

Združene države Amerike, Sovjetska zveza, Velika Britanija, Francija in Kitajska so leta 1968 sprejele Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, ki med drugim prepoveduje vsako obliko prenosa znanja, tehnologije in materiala za izdelavo jedrskega orožja državam, ki ne sodijo med omenjene jedrske sile. Ravno tako pogodba tem državam prepoveduje vsako obliko jedrskega programa za vojaške namene.
Pakistan, Indija in Izrael te pogodbe niso podpisali, Severna Koreja pa je od nje odstopila leta 2003. Kritiki opozarjajo, da pogodba ščiti priviligiran status jedrskih velesil.

Različne druge države lahko posedujejo jedrsko orožje, a tega niso nikoli javno priznale oz. njihove trditve niso bile nikoli preverjene. Kot primer:

  • Izrael ima sodoben zračnoprevozni sistem in obsežen jedrski program (glej Izrael in orožje za množično uničenje), vendar obstoja jedrskega orožja uradno ni ne potrdil, ne zanikal.
  • Severna Koreja je objavila, da ima jedrske zmožnosti (a je kmalu zatem objavila, da bo opustila vse svoje jedrske programe), čeprav je v letu 2009 objavila, da namerava te programe obnoviti.
  • Ukrajina lahko poseduje manjše število zastarelega jedrskega orožja iz sovjetske dobe, ki je lahko prišlo v njeno last po administrativni napaki.
  • Južna Afrika je v osemdesetih letih razvila manjšo količino jedrskega orožja, vendar ga je kasneje uničila in opustila vse nadaljnje jedrske aktivnosti.
  • Iran si prizadeva razviti jedrske zmožnosti (predvsem lastne obrate za bogatenje urana), za katerega pa ni znano, če je dejansko namenjen le civilni uporabi (za več informacij glej seznam držav z jedrskim orožjem).

Jedrsko orožje se danes primarno uporablja kot metoda za ustvarjanje strateške grožnje. Na primer, skrb, da ima Severna Koreja jedrsko orožje in da ga bo uporabila, je narekovala odnose med ZDA in Severno Korejo.

Jedrski eksplozivi so poleg vojaške rabe bili predlagani za različne druge nevojaške namene npr. Operacija Plowshare.

Jedrski arzenal po državah[uredi | uredi kodo]

Trenutno je na svetu okrog 15700 jedrskih konic, od tega jih je okrog 4100 operativnih[1]Na višku, leta 1985, je bilo v uporabi okrog 68 000 konic.

Država Število jedrskih orožij (Aktivnih/Skupno)[nb 1] Datum prvega testa CTBT Status Način dostave
Pet držav NPT
ZDA 2104 / 7200[1] 16. julij 1945 (Trinity) Podpisnik[2] Jedrska triada[3]
Rusija 1600 / 7500[1] 29. avgust 1949 (RDS-1) Ratifciran[2] Jedrska triada
Združeno kraljestvo 160 / 225[1] 3. oktober 1952 (Hurricane) Ratifician SLBM, v preteklosti tudi letala
Francija 290 / 300[1] 13. februar 1960 (Gerboise Bleue) Ratificiran Letala in podmornice
Kitajska n.a. / 250[1] 16. oktober 1964 Podpisnik[2] Najverjetnje jedrska triada[4][5]
Tri ne-NPT države
Indija n.a. / 110[1] 18. maj 1974 (Smejoči Buda) Ne podpisnik[2] Kopenska in zračna[6]V prihodnosti najverjetneje triada[7][8]
Pakistan n.a. / 120[1] 28. maj 1998 (Chagai-I) Ne podpisnik [2] Kopenska in zračna[9][10]
Severna Koreja n.a. / <10[1] 9. oktober 2006[11] Ne podpisnik[2] Kopenske (ocena)[12]
Drugo
Izrael n.a. / Ocena 60-400[1][13][14] Podpisnik[2] Najverjetneje jedrska triada[15][16]

Rekord[uredi | uredi kodo]

Največja atomska bomba, ki je bila kadarkoli odvržena, se je imenovala Carska bomba (Tsar bomba) in so jo izdelali Rusi, tehtala je rekordnih 27 ton, dolga je bila 8 metrov in njen premer je bil 2 metra, rušilna moč pa je dosegla 50000 kiloton TNT-ja ali 50 megaton TNT-ja, sicer namerno zmanjšana iz 100 megaton, da so zmanjšali radioaktvino sevanje . Odvrgli so jo leta 1961 na otoku Nova Zemlja v Severnem morju. Njen rušilni sunek je v nekaj sekundah trikrat obkrožil svet. Žrtev naj ne bi bilo.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ All numbers are estimates from the Federation of American Scientists. The latest update was in December 2012. If differences between active and total stockpile are known, they are given as two figures separated by a forward slash. If specifics are not available (n.a.), only one figure is given. Stockpile number may not contain all intact warheads if a substantial amount of warheads are scheduled for but have not yet gone through dismantlement; not all "active" warheads are deployed at any given time. When a range of weapons is given (e.g., 0–10), it generally indicates that the estimate is being made on the amount of fissile material that has likely been produced, and the amount of fissile material needed per warhead depends on estimates of a country's proficiency at nuclear weapon design.
  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 1,9 "Federation of American Scientists: Status of World Nuclear Forces". Fas.org. 2014. Pridobljeno dne 2014-05-26. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 "Status of Signature and Ratification of the Comprehensive Test Ban Treaty". Pridobljeno dne 13 January 2012. 
  3. ^ IISS 2012, pp. 54–55
  4. ^ The Long Shadow: Nuclear Weapons and Security in 21st Century Asia by Muthiah Alagappa (NUS Press, 2009), page 169: "China has developed strategic nuclear forces made up of land-based missiles, submarine-launched missiles, and bombers. Within this triad, China has also developed weapons of different ranges, capabilities, and survivability."
  5. ^ IISS 2012, pp. 223-224
  6. ^ IISS 2012, p. 243
  7. ^ Peri, Dinakar (12 June 2014). "India’s Nuclear Triad Finally Coming of Age". The Diplomat. Pridobljeno dne 10 March 2015. 
  8. ^ "Nuclear triad weapons ready for deployment: DRDO". 
  9. ^ IISS 2012, p. 272
  10. ^ Pakistan's Nuclear Weapons, By Bhumitra Chakma, (Routledge 2012), page 61: "Pakistan possesses two types of nuclear delivery vehicles: aircraft and missiles. Initially in the pre-tests era, Islamabad depended solely on aircraft as its chief means of delivering nuclear weapons. In the early 1990s, Pakistan acquired a few dozen ballistic missiles from China, and subsequently, it developed a number of missile systems which became its mainstay of nuclear delivery".
  11. ^ "U.S.: Test Points to N. Korea Nuke Blast". The Washington Post. October 13, 2006. 
  12. ^ Nuclear Proliferation in South Asia: Crisis Behaviour and the Bomb by Sumit Ganguly, Sumit Ganguly, S. Paul Kapur, (Routledge 2008), page 194-195
  13. ^ There are a wide range of estimates as to the size of the Israeli nuclear arsenal. For a compiled list of estimates, see Avner Cohen, The Worst-Kept Secret: Israel's bargain with the Bomb (Columbia University Press, 2010), Table 1, page xxvii and page 82.
  14. ^ Brower, Kenneth S (February 1997), "A Propensity for Conflict: Potential Scenarios and Outcomes of War in the Middle East", Jane's Intelligence Review (special report) (14): 14–5 .
  15. ^ An Atlas of Middle Eastern Affairs By Ewan W. Anderson, Liam D. Anderson, (Routledge 2013), page 233: "In terms of delivery systems, there is strong evidence that Israel now possesses all three elements of the nuclear triad."
  16. ^ IISS 2012, p. 328