Japonska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Japonska
日本国
Nippon-koku ali Nihon-koku
Zastava Japonske Cesarski pečat  Japonske
HimnaKimi ga Yo  (君が代)
Cesarska vladavina

Lega Japonske
Glavno mesto
(in največja mestna konglomeracija)
Tokio1
35°41′N, 139°46′E
Uradni jeziki japonščina
Upravljanje Ustavna monarhija
 -  cesar Cesar Akihito
 -  predsednik vlade Shinzō Abe (LDS)
Ustanovitev
 -  Dan ustanovitve naroda: 11. februar, 660 pr. n. št.3 
 -  Ustava Meiji: 29. november 1890 
 -  Trenutno veljavna ustava: 3. maj 1947 
 -  Sanfranciška pogodba:
28. april 1952 
Površina
 -  skupaj: 377,972 km² (61.
 -  voda (%): 0,8 %
Prebivalstvo
 -  štetje 2017: 126.672.000 
BDP (PKM) ocena 2017
 -  skupaj: 5,420 bilijona USD2 (4.)
 -  na prebivalca: 42.860 USD (27.)
BDP (nominalno) ocena 2017
 -  skupaj: 4,841 bilijona USD2 (3.)
HDI (2015) Rast 0.903 (visok) (17.)
Valuta jen (¥) (JPY)
Časovni pas JST (UTC+9)
Vrhnja domena (TLD) .jp
Klicna koda +81
1 Največji del konglomerata je Jokohama.
2 ""World Economic Outlook Database, April 2017 – Report for Selected Countries and Subjects"" (angleščina). IMF. 2017-04. Pridobljeno dne 2017-12-12. 
3 Po legendi je Japonsko na ta dan ustanovil cesar Jimmu, prvi japonski cesar; večina meni, da je datum le simboličen.

Japonska (japonsko 日本 Nippon ali Nihon, formalno 日本国 Nippon-koku "Japonska država") je otoška država na Daljnem vzhodu. Leži v Tihem oceanu, vzhodno od Azijske celine. Na zahodu jo obliva Japonsko morje, razprostira se od Ohotskega morja na severu do Vzhodnokitajskega morja in Kitajske na jugozahodu. Na zahodu jo Korejska ožina loči od Korejskega polotoka. Japonsko ime za državo pomeni "izvor sonca", od koder izhaja sinonim "dežela vzhajajočega sonca".

Japonsko otočje sestavlja okoli 7.000 otokov, od katerih štirje največji, Kjušu, Šikoku, Honšu in Hokaido, predstavljajo 97% kopnega. Država je razdeljena na 47 prefektur in 8 regij.

Arheološke najdbe na otočju segajo v mlajši paleolitik (30.000 pr. n. št.). Prve pisne omembe v kitajskih zgodovinskih spisih segajo v 1. stoletje - stik s Kitajsko je pomembno vplival na japonsko zgodovino. V 16. stoletju je sledilo obdobje izolacijske politike, ki so jo šele leta 1853 prekinile Združene države Amerike z vojaškim pritiskom. Pomembne vojaške zmage in vse močnejši militaristični ustroj v času Prve kitajsko-japonske vojne, Rusko-japonske vojne in v Prvi svetovni vojni so privedle do ozemeljskih pridobitev in želje po nadaljnjem širjenju po vzhodni in jugovzhodni Aziji. Druga kitajsko-japonska vojna in dogodki Druge svetovne vojne kot izpolnitvi imperialističnih teženj so se končali z japonsko predajo 15. avgusta 1945, ki je sledila bombardiranju Hirošime in Nagasakija z jedrskim orožjem. Leta 1947 je bila sprejeta nova ustava, po kateri je Japonska postala ustavna monarhija s cesarjem in dvodomnim parlamentom.

Japonska je članica Združenih narodov, OECD, G7 in številnih drugih organizacij. Slovi po tehnološki razvitosti in visoko izobraženi delovni sili.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Japonske.

Prazgodovina in antika[uredi | uredi kodo]

Ostanki paleolitske kulture na Japonskih tleh segajo 30.000 let v preteklost. Od takrat naj bilo Japonsko otočje poseljeno neprekinjeno. Obdobju mezolitske in neolitske kulture z začetki okoli 14.000 let pr. n. št. pravimo tudi Džomonska kultura. Ljudje so se ukvarjali predvsem z lovom, nabiranjem in primitivno obliko kmetijstva. Okrašeno glineno posodje iz tega obdobja je eno najstarejših na svetu. Okoli leta 300 pr. n. št. se je na otočje preseljevalo ljudstvo Jajoi iz južne Kitajske. S seboj so prinesli znanje o obdelavi kovin, nove načine lončarstva in namakalno vzgajanje riža.

Budizem se je na Japonsko razširil iz kraljestva Baekje na jugozahodu Korejskega polotoka. Navkljub uporom proti uveljavitvi nove religije se je ta s popularnostjo pri višjih slojih in nadaljnjim razvojem Japonskega budizma pod vplivi s Kitajske. V obdobju Asuka (592-710) je postal budizem glavna religija na otočju.

V obdobju Nara (710-784) se pojavijo zametki centralizirane države s cesarskim dvorom v Hejdžu (današnja Nara). Na dvoru nastaja literatura, umetnost in arhitektura z vplivi budizma. Leta 784 cesar Kanmu prestavi prestolnico v Nagaoko, deset let kasneje v Heian.

V obdobju Heian (749-1185) vznikne značilno japonska kultura z lastno umetnostjo, poezijo in prozo. Med najbolj znanimi deli obdobja sta roman Princ in dvorne gospe in besedilo Japonske himne Cesarska vladavina.

Fevdalna Japonska[uredi | uredi kodo]

Za fevdalno dobo je značilen pojav samuraja, vodilnega sloja v tedanji družbi. Po zmagi nad klanom Taira 1185 je cesar Go-Toba samuraja Minamoto no Joritoma povzdignil v šoguna, ta pa je prestolnico preselil v Kamakuro, s čimer se prične Obdobje Kamakura (1185-1333). Šogunat v Kamakuri je sprejel Zen budizem kot religijo samurajskega sloja, uspešno je prestal dva poskusa invazij Mongolov (1274 in 1281). Svoj konec je šogunat doživel leta 1333 s porazom proti cesarju Go-Daigu.

Ponovni preobrat se je zgodil že leta 1336, ko je Ašikaga Takaudži premagal cesarja in leta 1338 ustanovil šogunat v Kjotu. Obdobje Muromači (1336-1573) pod vladavino šogunata Ašikaga zaznamujejo kulturni nazori z vplivi Zen budizma. Mnogo običajev, ki jih danes poznamo kot tradicionalna japonska kultura, izhaja iz tega obdobja (čajna ceremonija, ikebana, no drama, sumi-e slikarska tehnika). Zaradi vse večje moči fevdalnih gospodov (dajmjojev) in je leta 1467 izbruhnila civilna vojna, s čimer se začne stoletje trajajoče Obdobje Sengoku, čas stalnih družbenih pretresov, vojaških sporov in politične nestabilnosti.

V 16. stoletju portugalski trgovci in jezuitski misijonarji prvič dosežejo Japonsko, ki požene trgovinsko in kulturno izmenjavo z Zahodom. Evropska tehnologija in strelivo sta omogočila Odu Nobunagu zmago nad mnogimi dajmjoji in prevzem oblasti nad razdeljeno državo, si čimer se začne Obdobje Azuči-Momojama (1573-1603). Po atentatu na Oda Nobunaga leta 1582 je oblast prevzel Tojotomi Hidejoši., znan tudi kot "Veliki združevalec", saj mu je do leta 1590 uspelo podjarmiti vse nasprotnike enotne oblasti. Njegov vpliv se je zmanjšal po dveh neuspelih poskusih invazij na Korejskem polotoku v letih 1592 in 1597.

Po smrti Tojotomija Hidejošija leta 1598 je državo namesto njegovega sina vodil regent Tokugava Iejasu. Svoj položaj je izkoristil za pridobivanje politične in vojaške moči. Leta 1600 je v bitki pri Sekigahari premagal nasprotujoče klane, zaradi česar ga je cesar Go-Jozej leta 1603 imenoval za šoguna, v Edu (današnji Tokio) je bil ustanovljen šogunat Tokugava, kar štejemo kot začetek Obdobja Edo (1603-1868). Zakoni takratne oblasti so na novo definirali odgovornosti in dejavnosti dajmjojev in samurajev, s čimer se je oblast centralizirala, cesarska oblast je izgubljala na moči. Leta 1639 je stopila v veljavo izolacijska politika, s čimer se je država zaprla pred vplivi Zahoda. Pojavilo se je raziskovanje japonske narodne identitete, odmik od preučevanja kitajske, konfucijanske in budistične miselnosti. Na nizozemski enklavi Dedžima pri Nagasakiju so na Japonsko še vedno prihajale knjige in z njimi znanstvene ideje iz Evrope in preostalega sveta.

Sodobna zgodovina[uredi | uredi kodo]

31. marca 1954 je ameriški admiral Matthew Perry s "Črnimi ladjami" ameriške mornarice izsilil odprtje Japonske preostalemu svetu. Nezadovoljstvo višjih slojev nad šogunatom zaradi takšne politike je privedlo do Bošinske vojne, v kateri je šogunat izgubil vso moč, zmagovalci so vzpostavili centralizirano državo pod vodstvom cesarja Mejdžija (Obnova Mejdži).

V Obdobju Mejdži (1868-1912) je Japonska aktivno prevzemala zahodnjaške modele političnega vladanja (Ustava Mejdži je bila podlaga za sestavo parlamenta), sodstva, vojske in industrializacije. Japonsko cesarstvo je doživelo ekonomski razcvet, želelo si je razširiti vpliv na interesna območja v Aziji. Zmagi v Prvi kitajsko-japonski vojni (1894-1895) in Rusko-japonski vojni (1904-1905) sta Japonski prinesli oblast nad Tajvanom, Korejo in južno polovico Sahalina. V letih med 1873 in 1935 se je število prebivalstva podvojilo na 70 milijonov. Zaradi sodelovanja z zavezniki v 1. svetovni vojni je Japonska pridobila nemška ozemlja na Daljnem vzhodu.

Obdobje vladavine cesarja Tajša (1912-1926) je bilo kratkotrajno in krhko demokratično obdobje, premiku proti fašizmu in totalitarizmu. Pod pretvezo ohranjanja miru so bili sprejeti zakoni, ki so kaznovali politične disidente.

V Obdobju vladavine cesarja Hirohita (1926-1989) se je krepila japonska ekspanzionistična in militaristična nastrojenost. Leta 1931 je Japonska vojska okupirala Mandžurijo, 1933 izstopila iz Društva narodov in se s podpisom Trojnega pakta 27. septembra 1940 pridružila silam osi. V drugi kitajsko-japonski vojni (1937-1945) je Japonska pridobila ozemlja na Kitajskem (tudi glavno mesto Nandžing), po ameriškem embargu na nafto kot posledica invazije na Francosko Indokino je Japonska vojska 7. in 8. decembra 1941 napadla Pearl Harbor, Britansko Malajo, Singapur in Hong Kong ter razglasila vojno z Združenimi državami Amerike in Britanskim imperijem.

Sovjetska invazija Mandžurije leta 1945 in jedrsko bombardirane Hirošime in Nagasakija je Japonsko prisililo v brezpogojno predajo 15. avgusta 1945. Vojna je stala države vzhodne in jugovzhodne Azije več 10 milijonov življenj, večina Japonska industrije in infrastrukture je bilo uničene. Kolonijam Japonskega cesarstva je bila vrnjena neodvisnost, vojnim zločincem so sodili na Tokijskih procesih (izvzeti so bili člani cesarske družine in člani Enote za bakteriološke raziskave).

Leta 1947 je Japonska sprejela novo ustavo s poudarkom na idejah liberalne demokracije. Leta 1952 se je z Sporazumom v San Franciscu končala zavezniška okupacija Japonske, leta 1956 se je pridružila Združenim narodom. Do devetdesetih se je japonsko gospodarstvo predvsem zaradi ekonomskih intervencij japonske vlade in finančne podpore Združenih držav Amerike hitro razvijalo, kar imenujemo tudi "japonski ekonomski čudež".

V Obdobju vladavine cesarja Akihita (1989-danes) na začetku devetdesetih japonsko gospodarstvo doživelo večjo recesijo, iz katere se je država pobrala šele na začetku 21. stoletja. 11. marca 2011 je Japonsko prizadel eden največjih potresov v zapisani zgodovini. Sprožil je jedrsko nesrečo v jedrski elektrarni Fukušima Dajiči, eno največjih v zgodovini pridobivanja jedrske energije.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Japonsko sestavlja 6.852 otokov, ki se raztezajo vzdolž pacifiške obale vzhodne Azije. Glavni otoki od severa proti jugu so Hokaido (北海道), Honšu (本州), Šikoku (四国) in Kjušu (九州). Skupaj z otočjem Rjukju (琉球諸島 Rjukju-šoto), ki leži južno od Kjušuja in vključuje otok Okinava, sestavljajo Japonsko otočje. Okoli 73% Japonske je gozdnate, gorate in neprimerne za kmetijstvo, industrijo ali poselitev. Poseljena območja so že iz časa paleolitika predvsem na obalnih in rečnih ravnicah. Država spada med najgosteje poseljene na svetu.

Japonski otoki so del pacifiškega ognjenega obroča, obširne vulkanske cone, ki obroblja Pacifik. Nastali so zaradi subdukcije Filipinske plošče pod celinsko Amursko in Okinavsko ploščo na jugu ter subdukcijo Pacifiške plošče pod Ohotsko podploščo na severu. Japonska je bila včasih del Evrazije, a so jo subdukcijske plošče premaknile proti vzhodu, zaradi česar se je pred 15 milijoni let odprlo Japonsko morje. Na otočju je 108 aktivnih vulkanov, zaradi bližine stičišč tektonskih plošč pa je velika tudi nevarnost potresov in posledično cunamijev.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Na Japonskem prevladuje zmerno podnebje z velikimi razlikami med severom in jugom države. Delimo jo na 6 podnebnih območij:

  • Hokaido: vlažno celinsko podnebje z dolgimi zimami in zelo toplimi do svežimi poletji; padavine niso obilne, pozimi lahko zapade veliko snega
  • Japonsko morje: hladni severozahodni vetrovi prinesejo na zahodno obalo Honšuja veliko snega, regija je hladnejša od pacifiške obale, fen lahko prinese vroče temperature poleti
  • Osrednje višavje Čuo Koči: vlažno celinsko podnebje; velika temperaturna razlika med poletjem in zimo ter dnevom in nočjo, malo padavin s snegom pozimi
  • Notranje morje Seto Najkaj: gorovja regije Čugoku in Šikoku ščitijo otoke pred sezonskimi vetrovi, zato je vreme čez leto zmerno
  • Tihi ocean: vlažno subtropsko podnebje z zmernimi zimami z občasnim snegom in vročimi poletji, ki jih prinese sezonski jugovzhodnik
  • Otočje Rjukju: subtropsko podnebje s toplimi zimami in vročimi poletji, veliko deževja, predvsem med deževno dobo

Biodiverziteta[uredi | uredi kodo]

Na Japonskem prebiva preko 90.000 vrst, med drugim rjavi medved, japonski makak, japonski rakunasti pes in japonski orjaški močerad. Velika raznolikost je posledica podnebja in geoGrafije otokov, ki so razdeljeni na devet ekoregij, vse od subtropskega vlažnega listnatega gozda na jugu do zmernega iglastega gozda na severu. Japonska ima vzpostavljeno omrežje narodnih parkov in 37 zaščitenih mokrišč Ramsar. Štirje naravni spomeniki (starodavni gozd Jakušima, polotok Širetoko, otočje Bonin in gorovje in brezovi gozdovi Širakami Sanči) so vpisani v UNESCO-v seznam svetovne dediščine.

Politika[uredi | uredi kodo]

Politična ureditev[uredi | uredi kodo]

Japonska je ustavna monarhija z zelo omejeno cesarjevo pristojnostjo. Cesarja ustava definira kot "simbol države in enotnosti ljudstva". Izvršno vejo oblasti v državi vodi predsednik vlade s svojim ministrskim kabinetom. Zakonodajno vejo oblasti predstavlja dvodomni narodni parlament Kokkai (国会), sestavljen iz predstavniškega doma (465 sedežev, menja se na štiri leta) in svetniškega doma (265 sedežev, menja se na šest let). Poslance in svetnike volijo vsi državljani, stari najmanj 18 let, na tajnem glasovanju.

V japonski zgodovini je na pravni sistem v državi močno vplivalo kitajsko pravo. Od 19. stoletja se je pravni sistem začel upirati na civilno pravo v Evropi, predvsem na nemško. Japonsko pravosodje je razdeljeno na štiri stebre: vrhovno sodišče in tri nižji nivoji.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Regije[uredi | uredi kodo]

Japonska je razdeljena na več regij. Honšu, največji in najbolj naseljeni otok, je razdeljen na pet regij. Ostali otoki predstavljajo samostojne regije. Od severa proti jugu si sledijo:

Prefekture[uredi | uredi kodo]

Japonska ustava deli državo na 47 prefektur, ki administrativne obveznosti opravljajo neodvisno od centralne vlade; vodi jih guverner (知事 čidži). Delimo jih na 43 pravih prefektur (県 ken), 1 metropolo (都 to) - Tokio, 2 mestni prefekturi (府 fu) - Osaka in Kjoto in 1 okrožje (道 ) - Hokaido. Od severa proti jugu si sledijo:

Mednarodni odnosi[uredi | uredi kodo]

Japonska je članica mnogih mednarodnih organizacij (G8, ZN, APEC, ASEAN prostotrgovinsko območje), z Avstralijo in Indijo ima podpisan varnostni pakt. Od konca druge svetovne vojne je tesno ekonomsko in varnostno povezana z Združenimi državami Amerike, ki so pomemben izvozni in primaren uvozni partner. Na japonskih tleh je stalno operativna ameriška vojaška baza.

Japonska ima nerazrešena ozemeljska vprašanja o Kurilskih otokih (Rusija), Skalovju Liancourt (v japonščini Takešima), otočju Senaku (Tajvan in Kitajska) in atolu Okinotorišima. Polemičnost teh ozemelj je predvsem v nadzorovanju naravnih bogastev.

Odnosi z Korejo so napeti zaradi ravnanja Japoncev med kolonialno oblastjo. Med največjimi očitki so spolno suženstvo ("ženske za lagodje"), kulturno zatiranje s prepovedjo korejščine v šolah, prisvajanje japonskih imen. Leta 2015 se je Japonska uradno opravičila in priznala spolno suženjstvo, preživele žrtvam je izplačala odškodnino. Državi sta postali veliki gospodarski zaveznici, njuni voditelji aktivno sodelujejo pri reševanju težav v regiji, predvsem glede Severne Koreje in druge svetovne vojne. Od devetdesetih je zelo močan uvoz korejske glasbe (K-pop), televizije (K-drame) in filmov; pojav se imenuje korejski val (한류 Hallju?).

Japonska namenja veliko denarja vojski in obrambi. Japonska vojska (Japonske samoobrambne sile) se deli na kopenske, zračne in pomorske sile. Glede na zakonodajo ne sme napovedati vojne ali uporabiti sile v mednarodnih sporih; japonska vlada izvršuje prepoved izvoza strelnega orožja. V zadnjih letih se predsednik vlade Šinzo Abe zavzema za večjo vlogo Japonske pri zagotavljanju varnosti v regiji. Glede na Indeks svetovnega miru je Japonska na prvem mestu med azijskimi državami.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Japonska je po Združenih državah Amerike in Kitajski nominalno gledano tretje največje gospodarstvo na svetu. Leta 2016 je bil japonski javni dolg ocenjen na 230% letnega BDP. Storitveni sektor predstavlja tri četrtine BDP, ima pa tudi zelo visoko razvit industrijski sektor, ki proizvaja visokotehnološka vozila, elektroniko, orodje, jeklo, ladje, kemikalije, tekstil in procesirano hrano. Kmetijski sektor obdeluje 13% japonskega ozemlja, ujamejo 15% vseh rib na svetu. Brezposelnost je nizka pri okoli 4%, a vseeno 17% ljudi živi pod pragom revščine. Omejena količina pozidljivih zemljišč vpliva na gradnjo in trg z nepremičninami.

Japonska izvaža največ na ameriški (20%) in kitajski trg (18%). Glavni izvozni proizvodi so orodje, motorna vozila, železo, jeklo, polprevodniki in avtomobilski deli. Največ uvaža iz Kitajske (25%) in ZDA (11%). Glavni uvozni proizvodi so stroji in orodje, fosilna goriva, živila (govedina), kemikalije, tekstil in surovine za industrijo.

Znane znamke iz Japonske so Toyota, Honda, Canon, Nissan, Sony, Mitsubishi, Panasonic, Uniqlo, Lexus, Subaru, Nintendo, Bridgestone, Mazda in Suzuki.

Turizem doživlja v zadnjih letih razcvet. Leta 2013 je število tujih obiskovalcev prvič preseglo 10 milijonov, leta 2015 že skoraj 20 milijonov. Pričakovanja japonske vlade so, da se bo turistični obisk do leta 2030 povzpel na 60 milijonov. Japonska ima 20 znamenitosti zapisanih na Unescov seznam svetovne dediščine.

Znanost in tehnologija[uredi | uredi kodo]

Japonska je vodilna država na področju znanstvenega raziskovanja v naravoslovju in inženirstvu, njen prispevek je pomemben v kmetijstvu, elektroniki, industrijski robotiki, optiki, kemikalijah, polprevodnikih, raznih vejah inženirstva in raziskovanja živih bitij. Japonski znanstveniki so prejeli 22 Nobelovih nagrad iz fizike, kemije ali medicine in 3 Fieldsove nagrade za matematiko.

Japonska agencija za raziskovanje vesolja (JAXA) razvija satelite in vesoljska plovila, sodeluje v planetarnih, vesoljskih in aviacijskih raziskavah, na Mednarodni vesoljski postaji. Misije so poslali proti Merkurju, Veneri in Luni, kjer nameravajo do leta 2030 zgraditi bazno postajo.

Infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Japonska ima preko milijon kilometrov cest, od tega kar 63.000 kilometrov avtocest in hitrih cest. Železniško omrežje je privatizirano, znani so hitri in točni vlaki Šinkansen z rednimi hitrostmi do 320 km/h. V državi je 175 letališč, letališče Haneda je drugo najprometnejše v Aziji.

Leta 2011 je bilo 46,1% energije pridobljene iz nafte, 21,3% iz premoga, 21,4% iz zemeljskega plina, 4,0% iz jedrske energije in 3,3% iz vodne energije. Jedrska energija je istega leta predstavljala 9,2% proizvodnje električne energije (še leto prej 24,9%), zmanjšanje se je zgodilo na račun jedrske nesreče v Jedrski elektrarni Fukušima Dajiči in posledičnih protestov proti uporabi jedrski elektrarn. Japonska je zelo odvisna od uvoza energije, saj nima večjih domačih rezerv.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Kar 80% prebivalcev Japonske živi na Honšuju. Kot družba so jezikovno, etnično in kulturno homogeni; kar 98,5% prebivalcev je Japoncev, ostalo so tuji delavci iz Koreje, Kitajske, Filipinov in potomci Japoncev iz Brazilje, Peruja in ZDA. Prevladajoča etnična skupina so ljudstvo Jamato, pomembnejši manjšini so domorodno ljudstvo Ainu in ljudstva z otočja Rjukju ter socialna manjšina burakuminov. Prebivalci Japonske dosegajo v povprečju drugo najvišjo pričakovano starost ob rojstvu (83,5 let za obdobje 2010-2015). Država se spopada z demografsko katastrofo, saj naj bi bilo do leta 2050 kar 40% Japoncev starejših od 65 let, prebivalstvo pa naj bi upadlo z 126 milijonov na samo 95 milijonov.

Verstva Japonske[uredi | uredi kodo]

Japonska ustava zagotavlja verske svoboščine vsakemu posamezniku. Več kot 84% ljudi smatra šintoizem za izvorno religijo na otočju, več kot polovica od teh jih meni, da se je skozi zgodovino združeval z elementi budizma v šinbucu-šugo. Vplivi so prišli tudi iz taoistične in konfucianistične miselnosti. Številke ne pokažejo prave slike glede verske pripadnosti, saj je vsaka družina tradicionalno pripadala eni veri in templju. V sodobnem času naj bi bil delež ljudi, ki zares verujejo, nekje 20-30%. Navkljub temu je sodelovanje na festivalih, kot je prvi obisk templja v novem letu, zelo pogosto in priljubljeno. Ulice so okrašene ob festivalu Bon, Tanabata in ob božiču. Na Japonskem naj bi bilo okoli 100.000 templjev.

Šintoizem je prevladujoča veroizpoved na Japonskem, prakticiralo naj bi jo okoli 80% prebivalstva (obiski templjev, rotenje in priprošnje pri kamijih), vseeno pa se jih samo manjši delež opredeljuje kot šintoiste s pridružitvijo organiziranim sektam, saj uradnih ritualov za pridružitev ni.

Budizem je prispel na Japonsko v 6. stoletju iz kraljestva Baekje na Korejskem polotoku.

Krščanstvo so prvi širili jezuitski misijonarji leta 1549. Danes je kristjanov manj kot 2,3%, večinoma na zahodu države, kjer so bili misijoni najbolj aktivni. Leta 2007 je bilo na Japonskem 32.036 župnikov in pastorjev. V zadnjem stoletju je postalo popularno praznovanje zahodnjaških porok, Valentinovega in božiča.

Ostale religije, prisotne v državi, so islam, večinoma pri migrantskih delavcih iz Indonezije, Pakistana, Bangladeša in Irana, hinduizem, judaizem in sikhizem.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Več kot 99% prebivalcev Japonske govori japonščino kot prvi jezik. Klasificiramo ga kot aglutinacijski jezik z obsežnim sistemom besednih struktur, glagolskih oblik in besednjakom, prilagojenim vljudnem, ponižnem in častnem govorjenju in naslavljanju v hierarhično urejeni japonski družbi - keigo. Japonska pisava obsega kandžije (kitajske pismenke) in dve kani (silabariji z izvorom v kurzivu in radikalkah kandžijev), poleg tega pa še latinico in arabske števke. Japonske javne in zasebne šole učijo japonski jezik, navadno pa tudi angleški.

Drugi jeziki na otočju so rjukjanski jeziki, okinavski jezik in jezik ljudstva Ainu, ki mu grozi izumrtje.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Primarna, sekundarna in univerzitetna delitev šolstva se je uveljavila leta 1872 kot del reform Obnove Mejdži. Osnovna šola (小学校 šogakko) traja 6 let od dopolnjenega 6. leta in je obvezna. Sekundarna izobrazba se deli na obvezno triletno nižjo srednjo šolo (中学校 čugakko) in neobvezno triletno višjo srednjo šolo (高等学校 kotogakko, krajše 高校 koko), ki jo obiskuje 94% vseh učencev z opravljeno nižjo srednjo šolo. Približno 76% dijakov z zaključeno višjo srednjo šolo je nadaljevalo izobraževanje na univerzitetni ravni. Japonski učenci dosegajo najvišje rezultate med vsemi državami OECD pri pismenosti, matematiki in znanostih.

Izobraževanje je igralo ključno vlogo pri hitri povojni gospodarski rasti. Do danes, ko je trg dela vse bolj odvisen od pridobljenega znanja, pomeni višja izobrazba in pridobljene kompetence več priložnosti za zaposlitev in tudi višji položaj na delovnem mestu.

Zdravstvo[uredi | uredi kodo]

Zdravstveno oskrbo na Japonskem zagotavlja državna in lokalna vlada. Univerzalni zdravstveni sistem zagotavlja enakost dostopa storitev vsem, ki so vanj vključeni; državna komisija določa cene storitev. Nezaposleni se lahko vključijo preko lokalnih programov zavarovanja. Od leta 1973 ponuja vlada vsem ostarelim brezplačno zavarovanje. Vsak pacienti si lahko brezplačno izbere zdravnika in zdravstveno ustanovo.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Japonska kultura se je od svojih začetkov zelo spremenila in razvila. Sodobna kultura je mešanica vplivov iz Azije, Evrope in Severne Amerike. Tradicionalne umetnosti zaobjemajo obrti kot so keramika, tekstil, delo z lakom, kovanje mečev in izdelava lutk, predstave bunraku, kabuki, no, tradicionalni plesi in rakugo, prakticiranje čajne ceremonije, borilnih veščin, kaligrafije, tradicionalnih japonskih iger, aranžiranje ikebane, zleganje origamijev, obiskovanje onsenov, ogled gejšine predstave, ipd.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Japonska arhitektura je mešanica lokalnih in drugih vplivov. Templji v Iseju se smatrajo za prototip japonske tradicionalne arhitekture. Stevbe so lesene, rahlo dvignjene od tal, krite s ploščicami ali drugimi naravnimi materiali. Drsna vrata fusuma so bila postavljena namesto sten, omogočala so prilagajanje prostora za razne priložnosti. Tla so bila sestavljena iz tatamijev. Ljudje so sedeli na tleh ali na blazinah, mize in stoli so se pojavili šele v 20. stoletju. V 19. stoletju so se v življenjski vsakdan, arhitekturo, oblikovanje in gradnjo začele vključevati zahodnjaške, moderne in post-moderne ideje.

Po prihodu budizma na Japonsko so se ulice in mesta začela graditi po modelu šahovnice, nastanek prve prestolnice Nare je bil pod vplivom arhitekture prestolnice dinastij Tang in Sui v Čang'anu. Templji in svetišča so bili grajeni z naprednimi tehnikami obdelave lesa. Uvedli so standardne merske enote, izboljšali načrtovanje in oblikovanje bivalnih prostorov ter vrtov. Uvedba čajne ceremonije je pomenila enostavnost in skromnost v oblikovanju v nasprotju z bohotnostjo aristokracije.

V sodobni zgodovini se je arhitektura spremenila predvsem zaradi ločitve budizma in šintoizma prvič po 1000 letih. Japonska je doživela hitro prisvajanje zahodnih arhitekturnih idej, najprej z uvažanjem tujih strokovnjakov, kasneje pa so v gradnjo vključevali lastne poglede in slog. Večje zanimanje za japonske ideje v svetu se je pokazalo šele po drugi svetovni vojni, zelo vpliven je bil arhitekt Kenzo Tange in teoretičnimi arhitekturnimi gibanji, kakršno je metabolizem.

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Najstarejša umetniška dela so bila predvsem kiparska, izdelana iz lesa, in slikarska, nastala pred več kot 2.000 leti. Gre za sintezo med domorodno japonsko estetiko in vključevanjem uvoženih idej, seveda pa so ideje tekle tudi v drugo smer. V 19. stoletju se je v Evropi uveljavil japonizem, ki je močno vplival na razvoj sodobne umetnosti, predvsem postimpresionizem. Izhajal je iz tiskovin ukijo-e; slog sta gojila npr. Hokusaj in Hirošige.

Japonski strip manga (漫画 improvizirana slika) se je razvil v 20. stoletju in postal popularen po vsem svetu. Japonski animirani filmi (anime) so nastali pod vplivom mang. Prepoznamo jih po značilnem slogu.

Japonska glasba je raznolika in spaja različne sloge. Citram podoben koto je prišel s Kitajske v 9. stoletju in se smatra za japonski nacionalni inštrument. V 14. stoletju so igranju na koto pripojili recitacije v no-drame. Ljudska glasba s kitaro šamisen se je razvila v 16. stoletju. Klasična glasba je prišla iz Zahoda v 19. stoletju in postala pomemben del japonske kulture. Popularna glasba je doživela razcvet v povojni Japonski z razvojem J-popa, japonske popularne glasbe. Karaoke so zelo priljubljena kulturna aktivno, v sodobnem času bolj kot tradicionalno aranžiranje cvetja ali ceremonije s čajem.

Med najstarejša literarna dela sodita kroniki Kodžiki in Nihon šoki ter antologija poezije Man'jošu iz 8. stoletja, napisana s kitajskimi pismenkami. V zgodnjem Obdobju Heian sta se razvili silibariji kana. Zgodba o sekalcu bambusa je najstarejša japonska pripoved. Opis dvornega življenja iz obdobja Heian najdemo v Zgodbah izpod blazine Seja Šonagona in Princu in dvornih gospeh Murasaki Šikibu, najstarejšem romanu na svetu. V Obdobju Edo so meščani prehiteli samurajsko aristokracijo po pisanju in branju literature, popularna so bila dela Saikaka in Bašoja, ki je ponovno oživil tradicijo pisanja haikujev, znan je tudi po poetičnem potopisu Oku no Hosomiči. V Obdobju Meidži je tradicionalno umetnost zamenjal zahodnjaški stil pisanja. Nacume Soseki in Mori Ogai sta bila prva sodobna romanopisca, danes so znani tudi Rjunosuke Akutagava, Džun'ičiro Tanizaki, Jukio Mišima ter Haruki Murakami. Japonska ima dva dobitnika Nobelove nagrade za književnost: Jasunarija Kavabata (1968) in Kenzabura Oeja (1994).

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Japonska filozofija je fuzija kitajskih, zahodnjaških in domačih elementov. Arheološki dokazi pričajo o animistični kulturi, s svetom polnem kamijev, svetih bitjih v šintoizmu, prisotnih na zemlji. Konfucijeva misel je prišla na Japonsko skupaj z budizmom v 5. stoletju. Konfucionistični ideali so se usidrali v japonsko videnje družbe in samega sebe, organizaciji vlade in sodstva. Budizem je globoko vplival na japonsko psihologijo, metafiziko in estetiko. Ideje zvestobe in časti izhajajo iz 16. stoletja. Zahodna filozofija je na Japonsko vstopila šele v 19.stoletju.

Kulinarika[uredi | uredi kodo]

Osnova japonske diete je japonski riž ali rezanci v juhi z dodatnimi jedmi iz rib, zelenjave in tofuja za dodajanje okusa po principu ičidžu-sansai (ena juha, tri stranske jedi). Rdeče meso je prišlo v japonsko kuhinjo šele v pred okoli 100 leti. Velik poudarek je na sezonskih sestavinah, kvaliteti živil in prezentaciji. Japonske restavracije imajo več zvezdic v Michelinovem vodiču kot vse ostale na svetu skupaj.

Tradicionalne sladice imenujemo vagaši, izdelane iz paste iz rdečih fižolčkov in močija. Popularna je aroma zelenega čaja, nastrgan sladoled kakigori, riževo vino sake in pivo.

Prazniki in festivali[uredi | uredi kodo]

Državni prazniki na Japonskem so novo leto 1. januarja, Sejdžin no hi (praznik odraščanja) na drugi ponedeljek v januarju, dan ustanovitve Japonske 11. januarja, spomladansko enakonočje 21. marca, rojstni dan cesarja Šova 29. aprila, dan ustave 3. maja, zeleni dan 4. maja, dan otrok 5. maja, dan morja na tretji ponedeljek v juliju, dan gora 11. avgusta, dan spoštovanja ostarelih na tretji ponedeljek v septembru, jesensko enakonočje 23. ali 24. septembra, dan športa na drugi ponedeljek v oktobru, dan kulture 3. novembra, dan dela 23. novembra in cesarjev rojstni dan 23. decembra.

Japonska praznuje tudi mnogo festivalov macuri (祭) z dogodki po celi državi ali pa samo na določenem območju. Najpomembnejši državni festivali so Sejdžin no hi (dan odraščanja) na drugi ponedeljek v januarju, Hinamacuri (festival deklet/lutk) 3. marca, Hanami (opazovanje cletov češnje) od konca marca do zgodnjega maja, Tanabata (festival zvezd), Šči-go-san (dobesedno 7-5-3, festival za otroke starosti 7, 5 in 3) na 15. november, Omisoka (staro leto) na 31. decembra, večdnevna festivala Secubun (praznuje se ob vsaki zamenjavi letnega časa) in En'niči (festival Buda in kamijev). Pomemben tridnevni budistični festival je Obon (počastitev duš umrlih prednikov). Na šolah se praznujejo tudi razni kulturni festivali, kjer učenci, dijaki in študenti pokažejo svoje delo staršem, sorodnikom ali javnosti v srednjih šolah in na univerzah.

Pomembni elementi festivalskega praznovanja so poleg osrednjega dogajanja tudi stojnice s hrano, zabava, karnevalske igre in povorke, ki jih sponzorirajo templji in svetišča ali pa so povsem sekularni. Pogosti motivi so zapleteno dekorirani splavi, procesije, ki jih organizira vsaka soseska, nameščanje kamijev v ritualna nosila mikošije.

Šport[uredi | uredi kodo]

Kot tradicionalne športe smatramo sumo borbe, japonske borilne veščine judo, karate in kendo. Po Obnovitvi Mejdži so postali popularni tudi zahodnjaški športi. Japonska je že trikrat gostila olimpijske igre, poletne olimpijske igreleta 1964 v Tokiu, zimske olimpijske igre leta 1972 v Saporu in leta 1998 v Naganu. Leta 2020 bo Tokio ponovno gostil poletne olimpijske igre.

Baseball je najbolj priljubljen šport, sledijo mu nogomet, golf in avtomobilske dirke.

Mediji[uredi | uredi kodo]

Najbolj priljubljena medija sta televizija in časopis, a tudi radio in revije. Šele v zadnjem desetletju je postala televizija glavni vir informacij in zabave. Glavne televiziske mreže so: NHK , Nippon Television (NTV), Tokyo Broadcasting System (TBS), Fuji Network System (FNS), TV Asahi (EX) in TV Tokyo Network (TXN). Novice, varieteji in serije/drame so najbolj priljubljene med gledalci.

Imena[uredi | uredi kodo]

Ime Nippon (日本) pomeni »Izvor Sonca,« nastalo pa je med japonskimi diplomatskimi odpravami na Kitajsko v 7. in 8. stoletju. Nippon se nanaša na lego Japonske vzhodno od Kitajske.[1] Starejši imeni za Japonsko sta Jamato in Wakoku.

V evropske jezike je ime verjetno prišlo preko zgodovinske kitajske izgovorjave 日本 Cipangu (kot jo je zapisal Marco Polo), še danes se pismenki v šanghajskem dialektu bereta kot Zeppen. Prvi zapis v angleščini sega v leto 1577, kjer gre za prevod pisma portugalskega Jezuita kot Giapan. Izhaja iz stare malajščine, s katero so bili portugalski trgovci v 16. stoletju pogosto v stiku.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]