Češka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Česká republika
Češka republika
Zastava Češke Grb  Češke
Geslo"Pravda vítězí"  (češko)
»Resnica prevlada«
HimnaKde domov můj
Lega Češke
Glavno mesto
(in največje mesto)
Praga
50°05′N, 14°28′E
Uradni jeziki češčina
Demonim Čéh, Čéhinja
Upravljanje Republika
 -  predsednik: Miloš Zeman
 -  predsednik vlade: Bohuslav Sobotka
Neodvisnost (nastanek v 9. stoletju) 
 -  od Avstro-Ogrske: 28. oktobra 1918 
 -  razpad Češkoslovaške: 1. januarja 1993 
Vstop v EU 1. maja 2004
Površina
 -  skupaj: 78,866 km² (117.
 -  voda (%): 2,0
Prebivalstvo
 -  ocena 20111: 10 504 203 (80.)
 -  štetje 2011: 10 562 214 
 -  gostota: 134/km² (84.)
BDP (PKM) ocena 2011 (IMF)
 -  skupaj: 284,952 milijard USD (43.)
 -  na prebivalca: 27 062 USD (34.)
BDP (nominalno) ocena 2011 (IMF)
 -  skupaj: 215,265 milijard USD (45.)
 -  na prebivalca: 20 443 (38.)
Gini (2008) 26 (nizek) (4.)
HDI (2010) Rast 0,865 (visok) (27.)
Valuta češka krona (CZK)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .cz2
Klicna koda +4203
1 31. december 2011 (glej Prebivalstvo (v angleščini)).
2 Tako kot v drugih državah članicah Evropske unije se uporablja tudi domena .eu.
3 Do leta 1997 si je s Slovaško delila kodo 42.

Češka, uradno Češka republika, (češko Česká republika) je celinska država v Srednji Evropi, ki meji na Nemčijo na zahodu, Avstrijo na jugu, Slovaško na vzhodu in Poljsko na severovzhodu. Glavno in največje mesto Praga, ima več kot 1,2 milijona prebivalcev. Češka vključuje zgodovinska ozemlja Češko, Moravsko in Češko Šlezijo.

Češka država je nastala v poznem 9. stoletju kot vojvodina Češka po Velikomoravski državi. Po padcu te leta 907, se je središče moči preneslo iz Moravske na Češko pod Pšemisli (češko Přemysli). Leta 1004 je bila vojvodina uradno priznana kot del Svetega rimskega cesarstva, postala Češko kraljestvo leta 1212, in dosegla svoj največji ozemeljski obseg v 14. stoletju. Češko kraljestvo je vladalo ne le sami Češki, temveč tudi drugim ozemljem, ki so skupaj oblikovala tako imenovano Češko krono. Češki kralji so bili tudi volilni knezi Svetega rimskega cesarja. Češki kralj Otokar II. (1253-78) je ozemlje razširil od Baltika do Jadrana. Pod Luksemburžani, še posebej kraljem Karlom V., je bila gospodarsko in kulturno najbolj razvita, Praga je bila celo glavno mesto cesarstva. Po razkolu v katoliški cerkvi so se Čehi družili okoli reformatorja Jana Husa (ok. 1370 – 1415). Njegov sežig je povzročil husitske vojne (1419 – 34). Kraljestvo se je soočalo z gospodarskim embargom in nekaj časa je vladalo brezvladje, nato so se na prestolu menjavale posamezne rodbine.

Po bitki pri Mohaču leta 1526, je bil celotna Češka krona postopoma vključena v Habsburško monarhijo skupaj z nadvojvodino Avstrijo in kraljevino Madžarsko. Protestantski češki upor (1618-1620) proti katoliškim Habsburžanom je pripeljal do tridesetletne vojne, po kateri je monarhija utrdila vladarja, ponovno uvedla katolicizem in sprejela politiko postopne germanizacije. Z razpadom Svetega rimskega cesarstva leta 1806 je Češko kraljestvo postalo del avstrijskega cesarstva in češki jezik je doživel preporod kot posledica razširjenega romantičnega nacionalizma. V 19. stoletju je Češka postala industrijska moč monarhije, kar je bilo nato jedro Češkoslovaške republike, ki je bila ustanovljena leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni.

Češkoslovaško je okupirala Nemčija v začetku druge svetovne vojne, in so jo leta 1945 osvobodile sovjetske in ameriške sile. Večina nemško govorečih prebivalcev je bila po vojni izgnana in tako je država izgubila svojo precejšnjo manjšino in dvojezični značaj. Komunistična partija Češkoslovaške je leta 1946 zmagala na volitvah. Po državnem udaru leta 1948 je Češkoslovaška postala enostrankarka komunistična država pod sovjetskim vplivom. Leta 1968 je naraščajoče nezadovoljstvo z režimom doseglo vrhunec v reformističnem gibanju znanem kot praška pomlad, ki se je končala invazijo Sovjetske zveze. Češkoslovaška je ostala zasedena do leta 1989 so žametne revolucije, ko je komunistični režim propadel in je bila ustanovljena večstrankarski parlamentarna republika. 1. januarja 1993 se je Češkoslovaška mirno razdelila na dve neodvisni državi Češko in Slovaško.

Češka je razvita država z naprednim, visoko razvitim gospodarstvom in visokim življenjskim standardom. Je članica Združenih narodov, Evropske unije, Nata, OECD, OVSE in Sveta Evrope.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Sedanje ime izhaja iz endonima Čeh izposojenega iz poljščine. Ime izhaja od slovanskega plemena (Čehi, češko Čechové) in, po legendi, njihovega voditelja Čeha, ki jih je pripeljal na Češko, kjer so se naselili na pogorju Říp. Etimologijo besede Čeh je mogoče izslediti nazaj do proto-slovanskega korena *čel-, kar pomeni "član ljudstva; sorodnik", zaradi česar je soroden s češko besedo člověk ( oseba). [1] Država je bila tradicionalno razdeljena na tri dežele in sicer Češko (Čehi) na zahodu, Moravsko (Morava) na jugovzhodu in Češko Šlezijo (Slezsko, manjši, jugo-vzhodni del zgodovinske Šlezije, od katere se večina nahaja znotraj sodobne Poljske), na severovzhodu. Znana kot dežela Češke krone že od 14. stoletja, je imela številna druga imena za državo, vključno Češka, Češka krona in Dežela krone svetega Vaclava. Ko je država ponovno pridobila svojo neodvisnost po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918, je bilo novo ime Češkoslovaška skovano iz združenja narodov Češke in Slovaške v eni državi.

FIFA svetovni pokal 2006 v Nemčiji - Spominska medalja za reprezentanco z napisom Češke

Po razpadu Češkoslovaške ob koncu leta 1992 je ostal češki del nekdanjega naroda, vendar je bilo na začetku nove češke države priporočljivo ime Češka, z Odlokom češkega ministrstva za zunanje zadeve (minister Josef Zieleniec). V svojem memorandumu vseh čeških veleposlaništev in diplomatskih predstavništev v letu 1993, je bilo priporočeno, da se v uradnih dokumentih in naslovih uradnih institucij uporablja polno ime "Češka republika", v vseh drugih primerih pa ime Češka [2]. Uporaba geografskega imena še vedno ni dosegla splošnega priznanja, vendar se stanje v zadnjem času izboljšuje in se običajno uporablja v slovarjih, na zemljevidih, v posebni literaturi, turističnih cestnih atlasih, encilopedijah, medijih in spletu. Tudi sedanji češki predsednik Miloš Zeman uporablja ime Češka v svojih uradnih govorih in spodbuja njegovo širšo uporabo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina čeških dežel.
Map
Diahrona distribucija keltskih ljudstev, ki prikazuje širitev osrednjega ozemlja v čeških deželah v 270-tih pr. n. št.
Map
Velika Moravska (na sliki 9. St.) je bila prva Zahodno Slovanska država v Srednji Evropi
Zgodovinska pripadnost
  • Češkoslovaška 1918–1939
  • Protektorat Češka in Moravska (protectorat Flag of German Reich (1935–1945).svg Nacistične Nemčije) 1939–1945
  • Češkoslovaška 1945–1992
  • Češka republika 1993 – do danes

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Arheologi so našli dokaze o prazgodovinskih naseljih na območju, ki sega do paleolitske dobe. Figurina Venera iz Dolníh Věstonic, skupaj z nekaj drugimi iz bližnjih krajev, ki so jih našli tukaj, je najstarejši znan keramični izdelek na svetu. Območje je bilo naseljeno v bronasti dobi (kultura žarnih grobišč).

V železni dobi so se v 3. stoletju pred našim štetjem začeli naseljevati Kelti in Boji, kasneje v 1. stoletju, germanska plemena Markomanov in Kvadi. Njihov kralj Marobod je prvi dokumentiran vladar Češke. Med obdobjem preseljevanja narodov okoli 5. stoletja, so se mnoga germanska plemena razselila iz Srednje Evrope proti zahodu in jugu.

Slovanska ljudstva iz črnomorske in karpatske regije so se prav tako naselila na obravnavanem območju (gibanje, ki je bilo spodbujeno tudi z napadi ljudstev iz Sibirije in Vzhodne Evrope: Huni, Avari, Bolgari in Madžari). V šestem stoletju so preselili proti zahodu v Češko, Moravsko in nekatere dele današnje Avstrije in Nemčije. V 7. stoletju je frankovski trgovec Samo podprl Slovane, da so se borili proti v neposredni bližini naseljenim Avarom in postal vladar prve znane slovanske države v Srednji Evropi, Samove plemenske zveze (623 – 658). Od 768-814 je Češki verjetno sodila pod vpliv Frankov pod Karlom Velikim. Najkasneje v prvi tretjini 8. st. je princ Mojmir I. ustanovil Velikomoravsko kneževino, ki je dosegla svoj vrhunec v 9. st. V času kneza Rastislava (846 – 870) so od bizantinskih odposlancev Cirila in Metoda sprejeli krščanstvo. Po smrti kneza Svatopulka I. (870 – 894) je država začela propadati in se vrnila k latinski cerkvi in zahodni kulturi. Leta 907 je prišlo do razpada Velike Moravske.

Češka, dinastija Pšemisl[uredi | uredi kodo]

Pšemisl Otokar II. (1253–1278) in avstrijski vojvoda (1251–1278)

Vojvodina Češka se je pojavila v poznem 9. stoletju, ko se je združila pod dinastijo Pšemislovičev (češko Přemysl). Pšemisla Venzla (sv. Venčeslav, kasneje v božični pesmi nepravilno imenovanem kralj Venčeslav) je leta 929 (935) umoril njegov brat Boleslav, in postal zavetnik države. 973 mu je dal sv. Wolfgang, škof Regensburga, dovoljenje za ustanovitev škofije v Pragi. Prvi škof je bil Thietmar, drugi škof sveti Adalbert (Vojtěch). Leta 1003 je Boleslav I. Poljski osvojil Češko (do leta 1004), 1031 je bila priključena Moravska (in 1182 postala mejna grofija). 1038 je Břetislav I. Češki napadel Poljsko in ugrabil kosti Adalberta iz Gniezna. 1085 je bil Vratislav II. Pšemisl postal prvi kronan češki kralj (naslov mu je podelil cesar Svetega rimskega cesarstva Henrik IV. Nemški).

V 10. stoletju je Boleslav I., Češki vojvoda, osvojil Moravsko, Šlezijo in se razširil dlje na vzhod. Kraljevina Češka je bila v srednjem veku, kot edino kraljestvo v Svetem rimskem cesarstvu, pomembna regionalna moč. To je bil del imperija od 1002 do 1806, z izjemo v letih 1440-1526. Leta 1212 je kralj Otokar I. Pšemisl, ki je ta naziv nosil od 1198, od cesarja Friderika II. prejel Zlato bulo Sicilsko (formalni edikt), ki potrjuje Otokarju in njegovim potomcem kraljevski status; vojvodina Češka je postala kraljestvo. V buli je pisalo, da bi bil kralj Češke oproščen vseh bodočih obveznosti do Svetega rimskega cesarstva, razen udeležbe v cesarskem svetu. Nemški priseljenci so se začeli naseljevati v češki periferiji v 13. stoletju. Nemški naseljenci v mestih in rudarskih okrožjih so, v nekaterih primerih, oblikovali v notranjosti Češke nemške kolonije.

Leta 1235 so Mongoli začeli invazijo na Evropo. Po bitki pri Legnici Mongoli napadajo na Moravskem. Mongoli nato napadli in premagali Madžarsko. [3]

Grb
Grb Češkega kraljestva v 13. st.
Kopija Češke krone
Krona sv. Venčeslava je 4. najstarejša v Evropi
Češka krona v poznem 14. st.
Dežele Češke krone po 1740
Sveto rimsko cesarstvo 1600
Sveto rimsko cesarstvo v 1600. Vsebuje Češke dežele iz 1004 do 1806, Praga je bila glavno mesto cesarstva med 1346–1437 in 1583–1611.

Kralj Otokar II. Pšemisl si je prislužil vzdevek železni in zlati kralj, zaradi svoje vojaške moči in bogastva. Pridobil je Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko, s čimer je razširil češko ozemlje do Jadranskega morja. Umrl je v bitki na Moravskem polju leta 1278 v vojni s tekmecem, kraljem Rudolfom I.. [4] Otokarjev sin Vaclav II. je pridobil poljsko krono leta 1300 zase in madžarsko krono za svojega sina. Zgradil je velik imperij, ki se je raztezal od reke Donave do Baltskega morja. Leta 1306 je bil zadnji kralj dinastije Pšemisl umorjen v skrivnostnih okoliščinah v Olomucu, medtem ko je počival. Po seriji dinastičnih vojn je češki prestol dobila rodbina Luksemburžanov. [5]

14. stoletje, zlasti vladavina češkega kralja Karla IV. (1316-1378), ki je leta 1346 postal rimsko-nemški kralj in 1354 še Sveti rimski cesar, velja za zlato dobo češke zgodovine. Zlasti pomembna je bila ustanovitev Karlove univerze v Pragi 1348, izgradnja Karlovega mostu in ureditev Karlovega trga. Veliki deli Praškega gradu in stolnice svetega Vida v gotskem slogu so bili v času njegovega vladanja končani. Pod češko krono je združil Brandenburg (do leta 1415), Lužice (do 1635) in del Šlezije (do 1742).Črna smrt, ki je divjala v Evropi od 1347 do 1352, je zdesetkala češko kraljestvo, do leta 1380 je pomorila okoli 10% prebivalstva. [6] [7]

Do konca 14. stoletja se je začel proces tako imenovanega Češke reformacije. Verski in socialni reformator Jan Hus je oblikovali reformistično gibanje, kasneje poimenovano po njem. Čeprav je bil Hus imenovan za heretika in zgorel na grmadi v Konstanci leta 1415, so se njegovi privrženci odcepili od katoliške cerkve v času husitskih vojn (1419-1434). V husitskih vojnah nobena stran ni dobila odločilne zmage, zato je morala rimokatoliška cerkev priznati husite. Petr Chelčický je nadaljeval z gibanjem husitske reformacije. V naslednjih dveh stoletjih, 90% prebivalcev je postala pripadnike gibanja Husitov.

Po letu 1526 je Češka prišla bolj pod habsburški nadzor, ko so Habsburžani postali najprej izvoljeni in nato leta 1627 dedni vladarji Češke. Avstrijski Habsburžani v 16. stoletju, ki so bili ustanovitelji srednjeevropske habsburške monarhije, so bili pokopani v Pragi. Med letoma 1583-1611 je bila Praga uradni sedež svetega rimskega cesarja Rudolfa II. in njegovega dvora.

Praška defenestracija in kasnejši upor proti Habsburžanom leta 1618, je zaznamoval začetek tridesetletne vojne, ki se je hitro razširila po vsej Srednji Evropi. Leta 1620 je bil upor na Češkem zatrt v bitki na Beli gori, in so se okrepile vezi med Češko in dednimi habsburškimi deželami v Avstriji. Voditelji češkega upora so bili usmrčeni leta 1621. Protestantsko plemstvo in meščanstvo je moralo bodisi sprejeti katolicizem ali zapustiti državo. [8]

Praška defenestracija je začetek tridesetletne vojne

Naslednje obdobje od leta 1620 do konca 18. stoletja je pogosto pogovorno imenovano "temna doba". Populacija na Češkem se je zmanjšala za tretjino z izgonom čeških protestantov, kakor tudi zaradi vojne, bolezni in lakote. [9] Habsburžani so prepovedali vse krščanske veroizpovedi razen katolicizma. [10] Razcvet baročne kulture kaže dvoumnost tega zgodovinskega obdobja. Turki in Tatari so napadali Moravsko v 1663. [11] Leta 1679-1680 se je Češka soočala s pogubno kugo in vstajo sužnjev. [12]

Vladavina Marije Terezije Avstrijske in njenega sina Jožefa II. in sovladarja od leta 1765, je bilo značilnost razsvetljenega absolutizma. Leta 1740 je večina Šlezije (razen najjužnejšega območja) zasegel kralj Friderik II. Pruski v šlezijskih vojnah. Leta 1757 so Prusi napadli Češko in po bitki v Pragi (1757) to mesto zasedli. Več kot četrtina Prage je bila uničena, stolnica svetega Vida je utrpela veliko škodo. Vendar pa je bil kmalu zatem, v bitki pri Kolínu, Frederick poražen in je zapustil Prago in se umaknil iz Češke. Leta 1770 in 1771 je zaradi velike lakote umrlo približno ena desetina češkega prebivalstva oziroma 250.000 ljudi, radikalizirala podeželja je vodila do kmečkih uporov. [13] Tlačanstvo je bilo ukinjeno (v dveh korakih) med letoma 1781 in 1848.

Konec Svetega rimskega cesarstva leta 1806, je poslabšalo politični status češkega kraljestva. Češka je izgubila svoj položaj volivca Svetega rimskega cesarstva, kakor tudi svojo politično zastopanost v cesarskem svetu. [14] Češka ozemlja so postala del avstrijskega cesarstva in kasneje Avstro-Ogrske. Revolucija leta 1848 v Pragi, ki si je prizadevala za liberalne reforme in avtonomijo češke krone v okviru avstrijskega cesarstva, je bila zadušena. Leta 1866 je bila Avstrija poražena od Prusije v avstrijsko-pruski vojni. Avstrijsko cesarstvo se je moralo na novo opredeliti, da bi ohranilo enotnost v luči nacionalizma. Sprva se je zdelo, da bi bilo treba nekatere koncesije dati tudi Češki, ampak na koncu je cesar Franc Jožef I. izvedel kompromis samo z Madžarsko. Avstro-madžarski sporazum iz leta 1867 in nikoli realizirano kronanje Franca Jožefa kot kralja Češke, je pripeljalo do velikega razočaranje čeških politikov. [15] Ozemlja Češke krone so postala del tako imenovane Cislajtanije (uradno "kraljestev in dežel zastopanih v cesarskem svetu"). Prve volitve na podlagi splošne moške volilne pravice so potekale leta 1907. Zadnji češki kralj je bil Karel, imenovan tudi »blaženi«, ki je vladal v 1916-1918.

Češkoslovaška[uredi | uredi kodo]

Češkoslovaška razglasitev neodvisnosti v Pragi na Venčeslavovem trgu, 28. oktobra 1918
Glavni članek: Češkoslovaška.

Približno 1,4 milijona čeških vojakov se je borilo v prvi svetovni vojni, od katerih je okoli 150.000 umrlo. Čeprav se je večina čeških vojakov borila za avstro-ogrsko monarhijo, je več kot 90.000 čeških prostovoljcev oblikovalo Češkoslovaške legije v Franciji, Italiji in Rusiji, kjer so se borili proti centralnim silam in kasneje proti boljševiškim vojakom. [16] Leta 1918, v času razpada habsburške monarhije ob koncu prve svetovne vojne, je bila ustanovljena neodvisna republika Češkoslovaška, ki se je pridružila zmagovalnim zavezniškim silam. Ta nova država je obsegala Češko krono (Češka, Moravska in Šlezija) in dele Kraljevine Madžarske (Slovaška in Karpatska rutenija) s pomembnimi nemškimi, madžarskimi, poljskimi in rutenijsko govorečimi manjšinami. [17]

Leta 1929 v primerjavi z letom 1913, se je bruto domači proizvod povečal za 52% in industrijska proizvodnja za 41%. Leta 1938 je bila Češkoslovaška na 10. mestu na svetu po industrijski proizvodnji. [18]

Portrait
Portrait
Tomáš Garrigue Masaryk (levo), prvi predsednik Češoslovaške in Edvard Beneš (desno), predsednik pred in po 2. svetovni vojni

Čeprav je bila Češkoslovaška unitarna država, so imele precej obsežne pravice tudi manjšine in država je ostala edina demokracija v tem delu Evrope v času med vojnama. Posledice velike depresije, vključno z visoko brezposelnostjo in množično propagando nacistične Nemčije pa je povzročilo nezadovoljstvo in močno podporo med etničnimi Nemci za odcepitev od Češkoslovaške.

Adolf Hitler je izkoristil to priložnost in uporabil separatistično stranko sudetskih Nemcev Konrada Henleina. S Sporazumom v Münchnu leta 1938 (podpisali so ga nacistična Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija) je pridobil večino nemško govorečih Sudetov. Češkoslovaška ni bila povabljena na konferenco in se čutila izdano od Združenega kraljestva in Francije. Čehi in Slovaki so sporazum iz Münchna označili kot Münchensko izdajstvo, ker se je vojaško zavezništvo Češkoslovaške s Francijo izkazalo za neuporabno.

Münchenski sporazum je rezultiral nemško okupacijo Češkoslovaške

Kljub uporabi češkoslovaške vojske z 1,2 milijona vojakov in francosko-češkim vojaškim zavezništvom, je Poljska aneksirala območje Zaolzie okoli Češkega Tešina, Madžarska je dobila dele Slovaške in Podkarpatja kot posledica prve dunajske arbitraže v novembru 1938. Ostanke Slovaške in Podkarpatje so dobili večjo avtonomijo kot država preimenovana »Čeho-Slovaško«. Po tem ko je nacistična Nemčija aneksirala del Slovaške, je omogočila preostalim regijam, da jih je treba razdeliti med Madžarsko in Poljsko, se je Slovaška odločila, da ohrani svojo nacionalno in ozemeljsko celovitost, in se odcepila od Čeho-Slovaške v marcu 1939 in postala zaveznica Hitlerjeve koalicije. [19]

Preostale dele češkega ozemlja je zasedla Nemčija in jo pretvorila v tako imenovani protektorat Češke in Moravske. Protektorat je bil del tretjega rajha, predsednik in premier pa podrejena nacistični Nemčiji kot Reichsprotektor. Podkarpatje je razglasilo neodvisnost kot Republika Karpato-Ukrajina dne 15. marca 1939, vendar jo je še isti dan napadla Madžarska in naslednji dan formalno aneksirala. Približno 345.000 češkoslovaških državljanov, vključno 277.000 Judov, je bilo ubitih ali usmrčen, medtem ko več je bilo sto tisoč drugih poslano v zapore in nacistična koncentracijska taborišča ali so jih uporabljali za prisilno delo. [20] Eno Koncentracijsko taborišče se je nahajalo tudi na češkem ozemlju v Terezinu, severno od Prage.

Prago je osvobodila Rrdeča armada maja 1945

Tako doma kot v tujini je nastalo odporniško gibanje priti nacistični Nemčiji, izveden je bil atentat na nacističnega voditelja Reinharda Heydricha, ki sta ga izvedla češka vojaka Jozef Gabčík in Jan Kubiš v praškem predmestju 27. maja 1942. 9. junija 1942 je Hitler ukazal krvave povračilne ukrepe proti Čehom kot odziv na odpor. Češkoslovaška vlada v izgnanstvu in njena vojska so se borili proti Nemcem in so jo priznali zavezniki. Češki / češkoslovaški vojaki so se borili že od samega začetka vojne na Poljskem, v Franciji, Veliki Britaniji, Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Sovjetski zvezi. Nemška okupacija se je končala na 9. maja 1945 s prihodom sovjetske in ameriške vojske in s praško vstajo. Po ocenah je pri osvobajanju Češkoslovaške padlo 140.000 sovjetskih vojakov. [21]

V letih 1945-1946 je bila skoraj celotna nemško govoreča manjšina na Češkoslovaškem, okoli 3 milijone ljudi, izgnana v Nemčijo in Avstrijo. V tem času je bilo na tisoče Nemcev pridržanih v zaporih in taboriščih ali so jih uporabljali za prisilno delo. Poleti leta 1945 je bilo več pobojev. Po sovjetsko organiziranem referendumu Podkarpatja, se to ni nikoli vrnil pod Češkoslovaško oblast, ampak je leta 1946 postalo del Ukrajinske sovjetske socialistične republike, kot Zakarpatska Oblast.

Češkoslovaška je najprej poskušala igrati vlogo »mostu« med zahodom in vzhodom. Vendar pa je komunistična partija Češkoslovaške priljubljenost hitro naraščala na splošno razočaranje Zahoda, ker je predvojni Münchenski sporazum in ugoden ljudski odnos do Sovjetske zveze pri osvobajanju Češkoslovaške, prevladal. Na volitvah 1946 so komunisti pridobili 38% glasov in postali največja stranka v češkoslovaškem parlamentu. Oblikovali so koalicijsko vlado z drugimi strankami v narodni fronti in se hitro utrdili kot najmočnejši. Pomembna sprememba je prišla leta 1948 z državnim udarom komunistične partije. Komunistična Ljudska milica je nadzorovala ključne lokacije v Pragi, ustanovljena je bila enostrankarska vlada.

Praška pomlad, politična liberalizacija komunističnega režima je bila ustavljena leta 1968 , ko je Varšavski pakt napadel Češkoslovaško

Za naslednjih 41 let je bila Češkoslovaška komunistična država v vzhodnem bloku. Za to obdobje je značilno zaostajanje za Zahodom v skoraj vsakem vidiku družbenega in gospodarskega razvoja. Komunistična vlada v celoti nacionalizirana sredstva za proizvodnjo in vzpostavila plansko gospodarstvo. Gospodarstvo je v 1950-ih hitro rastlo, vendar se je upočasnilo v 1960-ih in 1970-ih in stagniralo v 1980-tih. Politično ozračje je bilo zelo represivna, številna so bila zrežirana sojenja, nastalo je sto tisoč političnih zapornikov. Bolj odprt in toleranten je postal režim v poznih 1960-ih, ki se je zaključil v vodstvom Aleksandra Dubčka v praški pomladi leta 1968, ko je poskusil ustvariti »socializem s človeškim obrazom« in morda celo uvesti politični pluralizem. To se je nasilno končalo z invazijo s strani vseh držav Varšavskega pakta z izjemo Romunije in Albanije, 21. avgusta 1968.

Invaziji je sledili kruto program »normaliziranja«. Do leta 1989 je politična elita izvajala cenzuro opozicije. Disidenti so objavili Listino 77 v letu 1977 in prvi iz novega vala protestov so nastali leta 1988. Med letoma 1948 in 1989 je bilo več kot 250.000 Čehov in Slovakov zaprtih in več kot 400.000 izseljenih. [22]

Žametna revolucija in osvoboditev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Žametna revolucija .
Václav Havel, glavni lik Žametne revolucije in poznejši prvi predsednik Češke republike izraža čast ranjenim v protestih.

V novembru 1989 se je Češkoslovaška vrnila v liberalno demokracijo preko mirne žametne revolucije. Vendar pa so se slovaška nacionalna prizadevanja okrepila in 1. januarja 1993 se je država mirno razdelila v neodvisni Češko in Slovaško. Obe državi sta šli skozi gospodarske reforme in privatizacijo, z namenom ustvarjanja tržnega gospodarstva. Ta proces je bil zelo uspešen. V letu 2006 je Češko Svetovna banka priznala kot »razvito državo« in v letu 2009 je indeks človekovega razvoja uvrščen kot narod »z zelo visoko stopnjo človekovega razvoja«. [23]

Od leta 1991 je bila Češka, sprva kot del Češkoslovaške in od leta 1993 kot Češka, članica Višegrajske skupine in od leta 1995 članica OECD. Češka se je pridružila NATO-u 12. marca 1999 in Evropski unije 1. maja 2004. Dne 21. decembra 2007 se je Češka republika pridružila schengenskemu območju.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Narodni park Podijí je eden od štirih narodnih parkov na Češkem.

Češka leži večinoma med zemljepisno širino 48 ° in 51 ° N (majhno območje leži severno od 51 °) in zemljepisno dolžino 12 ° in 19 ° E.

Češka pokrajina je izredno raznolika. Češka na zahodu je sestavljena iz kotline, ki jo odmakata reki Laba (češko Labe) in Vltava in je obdana večinoma s sredogorjem, kot so območja Krkonoše od Sudeti. Najvišja točka v državi je Snežka s 1.602 m in se nahaja prav tukaj. Moravska je vzhodni del države in je tudi precej hribovita. Tu je pomembna predvsem reka Morava, v območju pa je tudi izvir reke Odre.

Vode iz čeških rek se stekajo preko porečij v povodje treh različnih morij: Severno morje, Baltsko morje in Črno morje. Češka ima v najemu za 99 let tudi Moldauhafen (tudi pristanišče Vltava), 30.000 kvadratnih metrov velik del pristanišča v sredini Hamburga, kar je bilo dogovorjeno s členom 363 Pogodbe v Versaillesu, da se omogoči celinski državi prostor, kjer se blago, ki ga prevažajo po rekah lahko prenese na morske ladje. Pogodba se izteče leta 2028, ko naj bi se ozemlje vrnilo Nemčiji.

Fitogeografsko Češka pripada srednjeevropski provinci v circumborealni regiji, v borealnem pasu. Po podatkih mednarodne organizacije World Wide Fund for Nature (WWF), se lahko ozemlje Češke razdeli v štiri ekoregije: zahodnoevropski listnati gozdovi, srednjeevropski mešani gozdovih, panonski mešani gozdovi in karpatski montanski gozdovi iglavcev.

Češka ima štiri narodne parke. Najstarejši je Narodni park Krkonoše, Narodni park Šumava, ki sta tudi biosferna rezervata, Narodni park Podyjí in Narodni park Češka Švica.

Tri zgodovinske dežele Češke republike (prej osrednje dežele Češke krone) se skoraj popolnoma skladajo s porečjem Labe in Vltava za Češko, porečjem Morave za Moravsko in porečja Odre za Češko Šlezijo.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Moravsko-Šlezijski Beskidi

Češka ima zmerno celinsko podnebje s toplimi poletji in hladnimi, oblačnimi in zasneženimi zimami. Temperaturna razlika med poletjem in zimo je razmeroma visoka, zaradi neobalne geografske lege. [24]

Na Češkem se temperature zelo razlikujejo, odvisno od nadmorske višine. V višjih legah se temperature nižajo in padavine povečujejo. Najbolj namočeno območje je Bílý potok ob gori Jizera (Jizerské hory) v regiji Liberec, najbolj suha regija je Louny na severozahodu Prage. Drug pomemben dejavnik je razprostranjenost gora, zato je podnebje precej raznoliko.

Gričevje Králický Sněžník

Na najvišjem vrhu Snezka (1602 m) je povprečna temperatura le -0,4 °C, medtem ko je v nižinah v južni Moravski regiji povprečna temperatura višja kot 10 °C. Praga ima podobno povprečno temperaturo kar je verjetno tudi vpliv urbanih dejavnikov.

Najhladnejši mesec je običajno januar, sledita februar in december. V teh mesecih je običajno sneg v gorah in včasih tudi v nižinah. V marcu, aprilu in maju temperatura običajno hitro narašča, zlasti med aprilom, ko se temperatura in vreme čez dan zelo razlikujeta. Za pomlad so značilne tudi visoke vode v rekah, zaradi taljenja snega z občasnimi poplavami.

Najtoplejši mesec v letu je julij, sledita avgust in junij. Povprečne poletne temperature so okoli 20 °C - 30 °C višje kot pozimi. Za poletje je značilen tudi dež in nevihte.

Narodni park Krkonoše

Okolje[uredi | uredi kodo]

Češka se uvršča na peto mesto kot najbolj okoljsko zavedna država na svetu po okoljskem indeksu donosnosti.[25]

Map of protected areas
Karta zaščitenih območij Češke: narodni park (sivo) in druga zaščitena območja (zeleno).
Large owl with prey
Velika uharica je zaščiten plenilec.
Cute cat
Evrazijski ris je bil ponovno uveden in zaščiten po obsežnem lovu v preteklosti.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Češka ima 10,5 milijona prebivalcev, od tega 90,5% Čehov. Največja češka mesta so Praga, Brno in Ostrava.

Najpomembnejša vera je rimskokatoliška.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Češka v največjem zgodovinskem obsegu pod Otokarjem II. Premyslidom

Češka je razdeljena na 13 okrajev (češko »kraj«), poseben status pa ima glavno mesto Praga.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Češka je del enotnega trga EU in schengenskega prostora.
Škoda Auto je eden od največjih proizvajalcev avtomobilov v Srednji Evropi. Leta 2014 je prodala rekordno število 1.037.000 avtomobilov in predvideva dvojno prodajo do leta 2018.(slika Škoda Superb)

Češka ima razvito ekonomijo, [26] z visokimi prihodki [27] gospodarstva na prebivalca, z BDP, ki je 87% povprečja Evropske unije. [28] Je ena od najbolj stabilnih in uspešnih post-komunističnih držav. Pred izbruhom nedavne svetovne gospodarske krize je imela nad 6% letno rast v treh letih. K rasti prispeva izvoz v Evropsko unijo, še posebej v Nemčijo in tuje naložbe, oživlja pa tudi domače povpraševanje.

Večina gospodarstva je bila privatizirana, vključno z bankami in telekomunikacijami. Raziskava, v sodelovanju s češko gospodarsko zvezo 2009 je pokazala, da daje večina čeških ekonomistov prednost nadaljevanju liberalizacije v večini sektorjev gospodarstva.

Država je članica schengenskega območja od 1. maja 2004, ob odpravljeni mejni kontroli je popolnoma odprla svoje meje z vsemi svojimi sosedami (Nemčija, Avstrija, Poljska in Slovaška) 21. decembra 2007. Češka je postala član Svetovne trgovinske organizacije 1. januarja 1995. V letu 2012 je skoraj 80% češkega izvoza šlo in več kot 65% češkega uvoza prišlo iz drugih držav članic Evropske unije.

Češka bo postala 49. največje gospodarstvo na svetu do leta 2050 z BDP 342 milijard $ $. [29] Monetarno politiko izvaja Češka narodna banka, katere neodvisnost je zagotovljena z ustavo. Uradna valuta je češka krona in je imela plavajoč tečaj do 7. 11. 2013, ko je centralna banka začasno fiksirala devizni tečaj na 27 kron za evro v okviru boja proti deflaciji. Ko se je pridružila EU, se je Češka zavezala, da sprejme evro, vendar datum sprejetja ni bil določen.

Program mednarodne primerjave dosežkov učencev, ki jih usklajuje OECD, trenutno uvršča Češki izobraževalni sistem kot 15. najboljšega na svetu, višji od povprečja OECD. Češka se je leta 2015 uvrstila na 24. mesto po indeksu ekonomske svobode.

Vodilna češka podjetja so Škoda Auto (avtomobili), Škoda Transport (tramvaj, trolejbus, metro), Tatra (tretji najstarejši izdelovalec avtomobilov na svetu), Karosa (avtobusi), Aero Vodochody (letala) in Jawa Motors (motorna kolesa).

V novembru 2015 je rast češkega BDP znašala 4,5%, kar Češko gospodarstvo najvišjo stopnjo rasti v Evropi takoj za Nemčijo. [30].

Energija[uredi | uredi kodo]

Nuklearna elektrarna Dukovany

Proizvodnja Češke elektrike presega porabo za približno 10 TWh na leto, ki se izvaža. Jedrska energija trenutno zagotavlja približno 30 odstotkov celotnih potreb električne energije, njihov delež pa naj bi se povečal na 40 odstotkov. V letu 2005 je bilo 65,4 odstotkov električne energije proizvedene s termoelektrarnami (predvsem na premog), 30 odstotkov iz jedrskih objektov in 4,6 odstotka iz obnovljivih virov, vključno z vodno energijo. Največja češka nuklearka je Temelin, druga pa Dukovany..

Češka je zmanjšala svojo odvisnost od zelo nizke kakovosti rjavega premoga kot vira energije. Zemeljski plin je nabavljen od ruskega Gazproma, kar je približno tri četrtine domače porabe in od norveške družbe, ki predstavlja večino preostale četrtine. Ruski plin je uvožen preko Ukrajine (Druzhba pipeline), norveški plin se transportira skozi Nemčijo. Južna Moravska ima majhna nahajališča nafte in plina.

Prometna infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Češko železniško omrežje je večinoma elektrificirano in je med najgostejšim v Evropi.

Letališče Václav Havel v Pragi je glavno mednarodno letališče v državi. V letu 2010 je odpravilo 11,6 milijona potnikov, zaradi česar je peto najprometnejše letališče v srednji in vzhodni Evropi. V celoti ima Češka 46 letališč s tlakovano vzletno-pristajalno stezo, od tega šest zagotavlja mednarodne prevoze: Brno, Karlovy Vary, Mošnov (blizu Ostrave), Pardubice, Praga in Kunovice (blizu Uherské Hradiště).

České Dráhy (Češke železnice) so glavni železniški operater s približno 180 milijoni prepeljanih potnikov letno. ČD Cargo je peti največji upravljavec železniškega tovornega prometa v Evropski uniji. Z 9.505 km prog je Češko eno izmed najgostejših železniških omrežij v Evropi. 2.926 km je elektrificiranih, 7.617 km je enotirnih in 1.866 km dvo in večtirnih prog. Leta 2006 so uvedli nove italijanske nagibne vlake Pendolino ČD Razred 680. Ti so dosegli hitrost 237 km / h, kar je nov češki hitrostni rekord.

Cestno omrežje obsega 55.653 km. Obstaja 775,8 km avtocest in 439,1 km hitrih cest.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Praga je med najbolj obiskanimi mesti v Evropi.

Češka dobi znaten prihodek od turizma. Praga je peto najbolj obiskano mesto v Evropi po Londonu, Parizu, Carigradu in Rimu. [31] V letu 2001 je skupni zaslužek od turizma dosegel 118 milijard CZK, kar je 5,5% BDP in 9% skupnih prihodkov od izvoza. Industrija zaposluje več kot 110.000 ljudi, več kot 1% prebivalstva[32] ugled države trpi zaradi vodičev in poročil turistov, ki niso zadovoljni s taksisti in težave z žeparji, predvsem v Pragi. Od leta 2005 je praški župan Pavel Bém delal na izboljšavi tega slovesa, sicer pa je Praga varno mesto. Tudi Češka kot celota ima na splošno nizko stopnjo kriminala.

Srednjeveški grad kot je Karlštejn so češke znamenitosti.

Obstaja več centrov z razvito turistično dejavnostjo. Zdraviliško mesto, kot so Karlovy Vary, Marianske Lazne in Františkovy Lazne in Jachymov, so še posebej priljubljene počitniške destinacije. Arhitekturna dediščina je zelo pomembna. To je množica gradov in dvorcev iz različnih zgodovinskih obdobij (grad Karlštejn, Český Krumlov in področje Lednice-Valtice). Češka ima 12 stolnic in 15 cerkva povzdignjenih v bazilike s strani papeža, samostani, številne sodobne in starodavne cerkve - na primer romarska cerkev svetega Janeza Nepomuka je ena tistih, vpisanih na seznam svetovne kulturne dediščine. Izven mest privabljajo področja, kot so Česki Raj, Šumava in gorovje Krkonoše, za tiste ki iščejo udejstvovanje na prostem.

Država je znana tudi po svojih različnih muzejih. Znani so po lutkarstvu in marionetah, s številnimi lutkovnimi festivali po vsej državi.

Češka ima vrsto festivalov piva, vključno s Češki festivalom piva (največjem češkem festivalu piva, ki traja običajno 17 dni in poteka vsako leto v mesecu maju v Pragi), Plzner Fest (vsako leto v avgustu v Plznu), Olomuški festival piva (v Olomucu) ali festival v Čeških Budjejovicah.

Demografija[uredi | uredi kodo]


Prague
Praga
Brno
Brno
Ostrava
Ostrava

vrstni red mesto regija št. prebivalcev [33] Metropolitansko območje prikaži · pogovor · uredi · zgodovina

Plzeň
Plzen
Liberec
Liberec
Olomouc
Olomuc

1 Praga Praga, glavno mesto 1.259.079 2.300.000
2 Brno Južna Moravska 377.440 729.510
3 Ostrava Moravsko-Šlezijska 294.200 1.164.328
4 Plzen Plzen 169.033 380.000
5 Liberec Liberec 102.562 270.000
6 Olomuc Olomuc 99.806 480.000[34]
7 Usti nad Labem Usti nad Labem 93.409 243.878
8 Česke Budejovice Južna Češka 93.285 190.000[35]
9 Hradec Kralove Hradec Kralove 92.808 -
10 Pardubice Pardubice 89.693 -
11 Zlín Zlin 75,112 450 000
12 Havirov Moravsko-Šlezijska 75.049 -
13 Kladno Centralna Češka 68.552 -
14 Most Usti nad Labem 67.089 95.316
15 Opava Moravsko-Šlezijska 57.772 -
16 Fridek-Místek Moravsko-Šlezijska 56.945 -
17 Karvina Moravsko-Šlezijska 55.985 -
18 Jihlava Visočina 50.521 -
19 Teplice Usti nad Labem 50.079 -
20 Dečin Usti nad Labem 49.833 -

Po prvih rezultatih popisa 2011 se je večina prebivalcev na Češkem opredelila za Čehe (63,7%), sledijo jim Moravani (4,9%), Slovaki (1,4%), Poljaki (0,4%), Nemci (0,2%) in Šlezijci (0,1%). Kot "državljanstvo", ki je neobvezen element, precejšnje število ljudi pusti to polje prazno (26,0%). Po nekaterih ocenah živi na Češkem okoli 250.000 Romov. [36]

V septembru 2013 je v državi prebivalo 437.581 tujcev, z največjo skupino Ukrajincev (106.714), Slovakov (89.273), Vietnamcev (61.102), Rusov (32.828), Poljakov (19.378 ), Nemcev (18.099), Bolgarov (8837), Američanov (6695), Romunov (6425), Moldovcev (5860), Kitajcev (5427), Britancev (5413), Mongolov (5308), Kazahstancev (4850) in Belorusov (4562). [37]

Judovsko prebivalstvo Češke in Moravske, ki je po popisu leta 1930 štelo 118.000 ljudi, je bilo skoraj uničeno s strani nacistične Nemčije v času holokavsta. V letu 2005 je na Češkem živelo okoli 4000 Judov. [38]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejše ohranjene kamnite stavbe na Češkem in Moravskem segajo v čas pokristjanjevanja v 9. in 10. stoletje. Od srednjega veka so na Češkem uporabljali enake arhitekturne sloge, kot večina zahodne in srednje Evrope. Najstarejše še vedno stoječe cerkve so bile zgrajene v romanskem slogu. V 13. stoletju jih zamenjale v gotskem slogu. V 14. stoletju je cesar Karel IV. povabil v svoj dvor v Prago nadarjena arhitekta iz Francije in Nemčije, Matthiasa iz Arrasa in Petra Parlerja. V srednjem veku je bilo veliko gradov utrjenih, zgradili so jih kralj in aristokracija, kot tudi mnogi samostani. Med husitskimi vojnami so bili mnogi od njih poškodovani ali uničeni.

Kraljeva poletna palača v Pragi velja za najčistejšo renesančno arhitekturo zunaj Italije[39]

Renesančni slog je prodrl v Češko krono v poznem 15. stoletju, ko se je starejši gotski slog začel počasi mešati z renesančnimi elementi (arhitekta Matej Rejsek, Benedikt Rejt). Izjemen primer čiste renesančne arhitekture na Češkem je Kraljeva poletna palača, ki se je nahajala v novoustanovljenem vrtu praškega gradu. Dokaze o splošnem sprejemu renesanse na Češkem, ki vključuje množičen prihod italijanskih arhitektov, je mogoče najti v prostornih gradovih z elegantnimi arkadnimi dvorišči in geometrijsko urejenimi vrtovi. [40] Poudarek je bil na udobju, prav tako so se pojavile zgradbe, ki so bile zgrajene za namene zabave. [41]

Cerkev sv. Nikolaja, Malá Strana v Pragi, je primer češkega baroka

V 17. stoletju se je po Češki kroni razširil baročna slog. Izjemni so arhitekturni projekti češkega plemiča in cesarski generalisima Albrechta von Wallensteina iz 1620-ih. Njegova arhitekta Andrea Spezza in Giovanni Pieroni sta bila odraz najnovejše italijanske mode in so hkrati zelo inovativna. Češka baročna arhitektura velja za edinstven del evropske, zahvaljujoč obsežni kulturni dediščini. V prvi tretjini 18. stoletja so bile Češke dežele ene od vodilnih umetnostnih središč baročnega sloga. Na Češkem je bil zaključen razvoj radikalnega baročnega sloga, ki sta ga v Italiji ustvarila Francesco Borromini in Guarino Guarini na zelo izviren način. Glavni arhitekti češkega baroka so Jean-Baptiste Mathey, František Maxmilián Kanka, Hristof Dientzenhofer in njegov sin Kilian Ignaz Dientzenhofer.

Romarska cerkev sv. Nepomuka, Jan Blažej Santini-Aichel

V 18. stoletju je Češka izoblikovala arhitekturno posebnost – baročno-gotski slog, sintezo gotskih in baročnih elementov. To ni bila preprosta vrnitev k gotiki, temveč originalno baročna transformacija. Glavni predstavnik in inovator tega sloga je bil Jan Blažej Santini-Aichel, ki je uporabljal ta slog pri obnovi srednjeveških samostanskih stavb.

V 19. stoletju je bil zelo priljubljen pri češki monarhiji, arhitekturni slogi revival. Mnoge cerkve so bile obnovljene po domnevno srednjeveški podobi in pa tudi številne nove stavbe so bile zgrajene v neo-romanskem, neogotskem in neo-renesančnem slogu. Na prelomu 19. in 20. stoletja se je pojavil na Češkem nov umetniški slog – Art Nouveau. Najbolj znani predstavniki Češke secesijske arhitekture so Osvald Polivka, ki je oblikoval mestno hišo v Pragi, Josef Fanta, arhitekt glavne železniške postaje v Pragi in Jan Kotěra.

Češka je k svetovni arhitekturni dediščini prispevala nenavaden slog, ko so češki arhitekti poskušali prenesti kubizem iz slikarstva in kiparstva v arhitekturo. V prvih letih neodvisne Češkoslovaške (po letu 1918), se je začel specifično češki arhitekturni slog, ki se imenuje »rondo-kubizem«. Skupaj z predvojno češko kubistično arhitekturo je neprimerljiv drugod po svetu. Prvi češkoslovaški predsednik T. G. Masaryk je povabil vidnega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika v Prago, kjer se je moderniziral grad in zgradili nekaj drugih stavb. Med svetovnima vojnama I. in II., je bil funkcionalizem, s svojimi treznimi, progresivnimi oblikami, glavni arhitekturni slog v novoustanovljeni Češkoslovaški republiki. V mestu Brno je ohranjeno eno izmed najbolj impresivnih funkcionalističnih del - Vila Tugendhat, ki jo je zasnoval arhitekt Ludwig Mies van der Rohe. Najpomembnejši češki arhitekti iz tega obdobja so bili Adolf Loos, Pavel Janák in Josef Gočár.

Plešoča hiša v Pragi

Po drugi svetovni vojni in komunističnem državnem udaru leta 1948 je umetnost na Češkoslovaškem prišla pod močan sovjetski vpliv. Hotel International v Pragi je briljanten primer tako imenovanega socialističnega realizma, stalinističnega art sloga 1950. Češkoslovaška avantgardna umetniška gibanja, znana kot Bruselj slog (imenovan po Bruseljski svetovni razstavi Expo 58), so postala priljubljena v času politične liberalizacije na Češkoslovaškem v 1960-tih.

Tudi danes Češka sledi večini sodobnih trendov mednarodne arhitekture. To dejstvo potrjujejo številni projekti svetovno priznanih arhitektov (Frank Gehry, Jean Nouvel, Ricardo Bofill in John Pawson). Obstajajo tudi sodobni češki arhitekti, katerih dela je mogoče najti po vsem svetu (Eva Jiřičná, Jan Kaplický). [42]

Unescova dediščina na Češkem[uredi | uredi kodo]

Češka ima na Unescovem seznamu 12 lokacij:[43]

  • Vrtovi in grad Kroměříž (1998); Kroměříž stoji na mestu stare plitvine čez reko Moravo, ob vznožju gorovja Hriby, ki dominira nad osrednjim delom Moravske. Vrtovi in grad Kroměříž so izjemno popolni in dobro ohranjen primer evropskega baročnega knežjega bivališča in njegovih vrtov
  • Zgodovinski center Český Krumlov (1992); Nahaja se na bregovih reke Vltave; mesto so zgradili okoli gradu iz 13. stoletja iz gotskih, renesančnih in baročnih elementov. To je izjemen primer majhnega centralnega evropskega srednjeveškega mesta, katerega arhitekturna dediščina je ostala nedotaknjena, zahvaljujoč mirnemu razvoju več kot pet stoletij
  • Zgodovinski center Prage (1992); Zgrajen med 11. in 18. stoletja, Staro mesto, Mala Strana in Novo Mesto govorijo o velikem arhitekturnem in kulturnem vplivu, ki ga to mesto že od srednjega veka uživa. Številni veličastni spomeniki, kot so grad Hradčani grad, stolnica svetega Vida, Karlov most in številne cerkve in palače, zgrajene večinoma v 14. stoletju v okviru Svetega rimskega cesarja, Karla IV.
  • Zgodovinski center Telč (1992); Hiše v Telču, ki stojijo na vrhu hriba, so bile prvotno zgrajene iz lesa. Po požaru v poznem 14. stoletju, so mesto obnovili v kamnu, obdano z obzidjem in nadalje okrepljeno z mrežo umetnih ribnikov. Mestni gotski grad je bil obnovljen v visokem gotskem slogu v poznem 15. stoletju.
  • Zgodovinska vas Holašovice (1998); Holašovice so izjemno popoln in dobro ohranjen primer tradicionalne srednjeevropske vasi. Imajo veliko število izjemnih ljudskih stavb v slogu znanem kot južno češki ljudski barok iz 18. in 19. stoletja in ohranja tloris, ki sega od srednjega veka.
  • Steber svete Trojice v Olomucu (2000); Ta spominski steber, postavljen v zgodnjih letih 18. stoletja, je najbolj izrazit primer tipa spomenika posebnega za srednjo Evropo. V značilnem regionalnem slogu znanem kot olomuški barok in se dviga do višine 35 m. Okrašen je z več lepimi verskimi skulpturami, delo uglednega moravske umetnika Ondreja Zahnerja.
  • Judovska četrt in bazilika svetega Prokopa v Třebíču (2003); Judovska četrt, staro judovsko pokopališče in bazilika sv Prokopa v Trebiču so opomniki sobivanja judovske in krščanske kulture od srednjega veka do 20. stoletja. Židovska četrt nosi izjemno pričevanje o različnih vidikih življenja te skupnosti. Bazilika sv Prokopa, zgrajena kot del benediktinskega samostana v začetku 13. stoletja, je izjemen primer vpliva zahodne evropske arhitekturne dediščine v tej regiji.
  • Kutná Hora: zgodovinski center mesta s cerkvijo svete Barbare in cerkev Marijinega vnebovzetja Sedlec (1995); Kutná Hora se je razvila kot posledica izkoriščanja rudnikov srebra. V 14. stoletju je postala kraljevsko mesto obdarjena s spomeniki, ki simbolizirajo njeno blaginjo. Cerkev sv. Barbare, dragulj pozne gotike in Marijina cerkev v Sedlecu, ki je bila obnovljena v skladu z baročnim okusom zgodnjega 18. stoletja, sta vplivali na arhitekturo srednje Evrope. Te mojstrovine danes predstavljajo del dobro ohranjenega srednjeveškega urbanega tkiva z nekaterimi posebej finimi zasebnimi zgradbami.
  • Kulturna krajina Lednice-Valtice (1996); Med 17. in 20. stoletjem, je vladajoči vojvoda Lihtenštajn preoblikoval svoje posesti na južnem Moravskem v osupljivo pokrajino. Gre za baročno arhitekturo (v glavnem delo Johanna Bernharda Fischerja von Erlacha) in klasični in neogotski slog gradov Lednice in Valtice s podeželjsko, izdelano po angleških romantičnih načelih, krajinsko arhitekturo. Na 200 km2, je eden od največjih umetnih pokrajin v Evropi.
  • Grad Litomyšl (1999); grad Litomyšl je bil prvotno renesančno arkadni grad, vrsta najprej razvita v Italiji, nato pa sprejeta in močno razvita v srednji Evropi v 16. stoletju. Njegova oblika in okras so še posebej fini, vključno s kasnejšimi visoko baročnimi funkcijami, dodanimi v 18. stoletju. Ohranja nedotaknjeno spekter pomožnih stavb, povezanih s plemiškim prebivališčem te vrste.
  • Romarska Cerkev svetega Janeza Nepomuka, Zelená Hora (1994); Ta romarska cerkev je zgrajena v čast sv. Janeza Nepomuka na Zelena Hora, nedaleč od Žďár nad Sázavou na Moravskem. Zgrajena v začetku 18. stoletja, po tlorisu v obliki zvezde, je najbolj nenavadno delo velikega arhitekta Jana Blazeja Santinija, katerega zelo izvirni slog spada med neogotiko in barok.
  • Tugendhatova vila v Brnu (2001); vilo je zasnoval arhitekt Mies van der Rohe in je izjemen primer mednarodnega sloga v sodobnem gibanju v arhitekturi, kot se je razvil v Evropi leta 1920. Njegova posebna vrednost je v uporabi inovativnih prostorskih in estetskih konceptov, ki želijo zadovoljiti nove potrebe življenjskega sloga z izkoriščanjem možnosti, ki jih ponuja sodobna industrijska proizvodnja.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Češka literatura.
Franz Kafka

Češka literatura je literatura, ki so jo Čehi napisali večinoma v češkem jeziku, čeprav so uporabljali tudi druge jezike, kot so staro cerkveno slovanščina, latinščina ali nemščina,.

Vplivni češki avtorji, ki so pisali v latinščini so Kuzma iz Prage († 1125), Peter Zittau († 1339), Jan Hus († 1415), Bohuslava Hasištejnský iz Lobkovic (1461-1510), Jan Dubravius (1486-1553), Tadeáš Hájek (1525-1600), Johannes Vodnianus Campanus (1572-1622), in Bohuslav Balbín (1621-1688). V poznem 13. stoletju je bil kraljevi dvor v Pragi eno od središč nemške Minnesang. Najbolj znano češko srednjeveško delo v nemškem jeziku je Ploughman Češki (Der Ackermann aus Böhmen), ki ga je napisal okoli 1401 Johannes von Tepl. Razcvet češko nemške literature je mogoče videti v prvi polovici 20. stoletja. Iz tega časa so znana imena Franz Kafka, Max Brod, Franz Werfel, Rainer Maria Rilke, Egon Erwin Kisch in drugi.

Prevodi biblije so igrali pomembno vlogo pri razvoju češke literature in standardnega češkega jezika. Najstarejši češki prevod psalmov je nastal v poznem 13. stoletju in prvi češki prevod celotnega Svetega pisma je bil končan okoli 1360. Prvi popolno, natisnjeno Sveto pismo v češčini je bilo objavljen 1488 (Praška biblija). Prva popoln češki prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov, je bil objavljen med 1579-93 in je znan kot Bible kralická Literaturo v češčini lahko razdelimo na več glavnih časovnih obdobij: srednjeveško (Kronika Dalimil), husitsko obdobje (Tomáš Štítný ze Štítného, Jan Hus, Petr Chelčický), renesančni humanizem (Henry mlajši Podebrady, Luka iz Prage, Vaclava Hajek, Jan Blahoslav, Daniel Adam iz Veleslavína), baročno obdobje (John Amos Comenius, Adam Václav Michna iz Otradovic, Bedřich Bridel, Jan František Beckovský), razsvetljenstvo in češko prebujanje v 19. stoletju (Václav Matěj Kramerius, Karel Hynek Mácha, Karel Jaromír Erben, Karel Havlíček Borovský, Božena Nemcova, Jan Neruda, Alois Jirásek), avantgarda iz časa med obema vojnama (Karel Čapek, Jaroslav Hašek, Vítězslav Nezval, Jaroslav Seifert, Bohuslav Reynek), leta pod komunizmom in praška pomlad (Josef Škvorecký, Bohumil Hrabal, Milan Kundera, Arnošt Lustiga, Václav Havel) in literature post-komunistične Češke (Ivan Martin Jirous).

Jaroslav Seifert je bil edini češki pisatelj, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Slavni protivojni roman, komedija Dobri vojak Švejk, Jaroslava Haška je največkrat prevedena češka knjiga v zgodovini. Upodobil ga je Karel Steklý v dveh barvnih filmih v letih 1956 in 1957.

Češka literatura in kultura sta igrali pomembno vlogo pri vsaj dveh priložnostih, ko so Čehi živeli pod političnim zatiranjem. V obeh teh priložnostih v začetku 19. stoletja in nato ponovno leta 1960, so Čehi uporabljali njihovo kulturno in literarno prizadevanje za politično svobodo, o ustanovitvi samozavestnega, politično osveščenega naroda.

Glasba[uredi | uredi kodo]

Antonín Dvoržak

Češka glasbena tradicija je nastal iz prvih cerkvenih hvalnic, katerih prvi dokazi so iz preloma 10. in 11. stoletja. Prva velika dela češke glasbe sta dva korala, ki sta v svojem času opravljala vlogo himne: Hospodine pomiluj ny (Gospod, usmili se nas) iz okoli leta 1050, nedvomno najstarejša in najbolj zvesto ohranjena priljubljena duhovna pesem, ki je preživela do danes in himna Svatý Václave (sveti Vaclav) ali koral Svetega Vaclava iz okoli 1250. [44] Njene korenine je mogoče najti že v 12. stoletju in še danes spada med najbolj priljubljene verske pesmi. Leta 1918, na začetku Češkoslovaške države, je bila pesem obravnavana kot ena izmed možnih izbir za nacionalno himno. Avtorstvo himne Gospod, usmili se nas je pripisano nekemu zgodovinarju Sv. Adalbertu iz Prage (sv. Vojtěch), škof v Pragi, ki je živel med 956 in 997. [45]

Smetanova dvorana v Pragi

Bogastvo glasbene kulture na Češkem je v dolgem obdobju visoke kulture klasične glasbene tradicije v vseh zgodovinskih obdobjih, zlasti v baroku, klasicizmu, romantiki, sodobni klasični glasbi in tradicionalni ljudski glasbi Češke, Moravske in Šlezije. Od zgodnjih obdobij so bili češki glasbeniki in skladatelji pogosto pod vplivom pristne ljudske glasbe (npr. polka, ki je nastala na Češkem). Med najbolj opaznimi so Adam Michna, Jan Dismas Zelenka, Jan Václav Antonín Stamic, Jiří Antonín Benda, Jan Křtitel Vaňhal, Josef Mysliveček, Anton Reicha, Bedřich Smetana, Antonín Dvořák, Gustav Mahler, Josef Suk, Leoš Janáček, Bohuslav Martinů, Alois Haba, Miloslav Kabeláč ali Petr Eben, ne smemo pozabiti na znane glasbenike in izvajalce František Benda, Jan Kubelík, Emma Destinnová, Rudolf Firkušný, Češka filharmonija, Panocha Quartet in mnogi drugi.

Češka glasba se velja za koristno tako v evropskem in svetovnem kontekstu, večkrat je sočasno določala ali celo določila novo prihajajoče obdobje v glasbeni umetnosti [46], predvsem v klasični dobi, kot tudi z originalnim odnosom v baroku, romantiki in sodobni klasični glasbi.

Najbolj znani glasbeni festival v državi je Mednarodni glasbeni festival klasične glasbe Praška pomlad, stalna predstava izjemnih umetnikov, simfoničnih orkestrov in komornih ansamblov iz sveta.

Kuhinja[uredi | uredi kodo]

Češka kuhinja je močno zaznamovana z mesnimi jedmi. Svinjina je precej pogosta, goveje in piščančje meso sta prav tako priljubljena. Gos, raca, kunci in divjadi prav tako. Ribe so redke, z izjemo občasno sveže postrvi in krapa, ki ga strežejo za božič.

Češko pivo ima dolgo in pomembno zgodovino. Znana je, da je prva pivovarna obstajala že leta 993, Češka ima največjo porabo piva na prebivalca na svetu. Slavno "Pilzensko pivo" (pils) izvira iz češkega mesta Plzen, kjer so prvi na svetu izdelali svetli lager Pilsner Urquell, ki ga še vedno proizvajajo. Bil je navdih za več kot dve tretjini piva, proizvedenega danes na svetu. Češke Budjejovice so znane po Budweiser pivu ali Budweiser Budvar. Poleg teh in drugih velikih blagovnih znamk, se Češka ponaša tudi večjim številom vrhunskih malih pivovarn in mini pivovarn, ki nadaljujejo prastaro tradicijo kakovosti in okusov.

V južni moravski regiji je proizvodnjo vina potekala že v srednjem veku; okoli 94% vinogradov na Češkem, je na Moravskem. Poleg slivovke, češkega piva in vina, Čehi proizvajajo tudi dva edinstvena likerji, Fernet Stock in Beherovko. Kofola je brezalkoholna domača cola pijača, ki tekmuje s Coca Colo in Pepsi v priljubljenosti.

Nekatere popularne češke jedi vključujejo:

  • Vepřo knedlo zelo: svinjska pečenka s kruhovimi cmoki in dušenim zeljem
  • Svíčková na smetaně: pečen zgornji del govedine z oparjenimi cmoki in kremno zelenjavno omako
  • Rajská (omáčka): govedina v paradižnikovi omaki, tradicionalno postrežejo z žličniki
  • Koprovka: govedina v koprovi omaki, tradicionalno postrežejo z žličniki
  • Pečená kachna: pečena raca z kruhovimi ali krompirjevimi cmoki in pijano rdeče zelje
  • Guláš: različne enolončnice iz govejega in svinjskega mesa, postrežejo s cmoki ali kruhom
  • Smažený syr: ocvrti sir, običajno postrežejo s krompirjem ali pomfrijem in tatarsko omako
  • Bramboráky: krompirjeve palačinke, tradicionalno postrežejo s kislim zeljem

Obstaja tudi veliko različnih lokalnih klobas, paštet in prekajenega mesa. Češke sladice vključujejo široko paleto stepene smetane, čokolade in sadnega peciva in torte, kreme, sladice s sirom, makom in druge vrste tradicionalnih slaščic, kot so buhti, kolači in štrudl. < gallery caption="Czech cuisine" mode=packed style="font-size:95%; line-height:130%;"> File:Budvar-mug.JPG|Vrč Budweiser Budvar File:Svíčková na smetaně.JPG|Svíčková: Zrezek s koransto zelenjavo in smetanovo omako, cmoki in brusnicami File:VeproKnedloZelo-00.jpg|’’Vepřo-knedlo-zelo’’: svinjska pečenka, kislo zelje in cmok File:Makový koláček.jpg|Sladek buhtel z makom File:Tvarohové knedlíky plněné jahodami.jpg|Skutni štruklji napolnjeni z jagodami File:Nakrajeny mazanec (5).JPG|Velikonočni kruh </gallery>

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Spal, Jaromír. "Původ jména Čech". Naše řeč. Pridobljeno dne 10 December 2012. 
  2. ^ Instructions of the Foreign Ministry of the Czech Republic (26th February 1993, ČSN ISO 3166-1; MZV č.j.81.628/98 OKKV, 17th March, 1998)
  3. ^ Jan Dugosz, Maurice Michael (1997) The Annals of Jan Dlugosz, IM Publications, ISBN 1-901019-00-4
  4. ^ "The rise and fall of the Przemyslid Dynasty". Archiv.radio.cz. Pridobljeno dne 25 April 2010. 
  5. ^ "Václav II. český král". panovnici.cz. 
  6. ^ "The flowering and the decline of the Czech medieval state". Arts.gla.ac.uk. Pridobljeno dne 25 April 2010. 
  7. ^ "Plague epidemics in Czech countries". E. Strouhal. p.49.
  8. ^ "Protestantism in Bohemia and Moravia (Czech Republic)". Virtual Museum of Protestantism. Pridobljeno dne 25 May 2015. 
  9. ^ Oskar Krejčí, Martin C. Styan, Ústav politických vied SAV. (2005). Geopolitics of the Central European region: the view from Prague and Bratislava. p.293. ISBN 80-224-0852-2
  10. ^ "RP's History Online – Habsburgs". Archiv.radio.cz. Pridobljeno dne 25 April 2010. 
  11. ^ "History of the Mongols from the 9th to the 19th Century. Part 2. The So-Called Tartars of Russia and Central Asia. Division 1". Henry Hoyle Howorth. p.557. ISBN 1-4021-7772-0
  12. ^ "The new Cambridge modern history: The ascendancy of France, 1648–88". Francis Ludwig Carsten (1979). p.494. ISBN 0-521-04544-4
  13. ^ "The Cambridge economic history of Europe: The economic organization of early modern Europe". E. E. Rich, C. H. Wilson, M. M. Postan (1977). p.614. ISBN 0-521-08710-4
  14. ^ Hlavačka, Milan (2009). "Formování moderního českého národa 1815–1914". Historický obzor (Czech) 20 (9/10): 195. 
  15. ^ Cole, Laurence; Unowsky, David (ur.). The Limits of Loyalty: Imperial Symbolism, Popular Allegiances, and State Patriotism in the Late Habsburg Monarchy. New York, Oxford: Berghahn Books. Pridobljeno dne 24 May 2015. 
  16. ^ "Radio Praha – zprávy". Pridobljeno dne 13 September 2014. 
  17. ^ "Tab. 3 Národnost československých státních příslušníků podle žup a zemí k 15.2.1921" (PDF) (Czech). Czech Statistical Office. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 June 2007. Pridobljeno dne 2 June 2007. 
  18. ^ "Ekonomika ČSSR v letech padesátých a šedesátých". Blisty.cz. 21 August 1968. Pridobljeno dne 14 May 2014. 
  19. ^ Gerhard L. Weinberg, The Foreign Policy of Hitler's Germany: Starting World War II, 1937–1939 (Chicago, 1980), pp. 470–481.
  20. ^ Stephen A. Garrett (1996). "Conscience and power: an examination of dirty hands and political leadership". Palgrave Macmillan. p.60. ISBN 0-312-15908-0
  21. ^ "A Companion to Russian History". Abbott Gleason (2009). Wiley-Blackwell. p.409. ISBN 1-4051-3560-3
  22. ^ "Czech schools revisit communism". Pridobljeno dne 13 September 2014. 
  23. ^ "Human Development Report 2009" (PDF). UNDP.org. Pridobljeno dne 25 April 2010. 
  24. ^ R. Tolasz, Climate Atlas of the Czech Republic, Czech Hydrometeorological Institute, Prague, 2007. ISBN 80-244-1626-3, graphs 1.5 and 1.6
  25. ^ "Country Rankings". Yale. 25 January 2014. Pridobljeno dne 29 January 2014. 
  26. ^ www.mccanndigital.cz. "Getting to know Czech Republic". Pridobljeno dne 13 September 2014. 
  27. ^ "World Bank 2007". Web.worldbank.org. Pridobljeno dne 25 April 2010. 
  28. ^ "GDP per capita in PPS". Eurostat. Pridobljeno dne 16 June 2015. 
  29. ^ "These Economies Will Dominate The World In 2050". Business Insider. 
  30. ^ "Euro area unemployment rate at 11.1% EU28 at 9.6%". Eurostat. Pridobljeno dne 17 August 2015. 
  31. ^ Bremner, Caroline (2015). "Top 100 City Destinations Ranking". Euromonitor International. Pridobljeno dne 9 February 2015. 
  32. ^ "Promotion Strategy of the Czech Republic in 2004–2010". Czech Tourism. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 March 2007. Pridobljeno dne 19 December 2006. 
  33. ^ "2011 census" (Czech). Czech Statistical Office. Pridobljeno dne 1 January 2015. 
  34. ^ Nařízení vlády č. 212/1997, kterým se vyhlašuje závazná část územního plánu velkého územního celku Olomoucké aglomerace
  35. ^ Územní plán velkého územního celku ČESKOBUDĚJOVICKÉ SÍDELNÍ AGLOMERACE, [1]
  36. ^ První předběžné výsledky Sčítání lidu, domů a bytů 2011: Obyvatelstvo podle národnosti podle krajů. (PDF) . Retrieved on 12 August 2012.
  37. ^ Foreigners by type of residence, sex and citizenship, Czech Statistical Office, 30 September 2013
  38. ^ "PM Fischer visits Israel". Radio Prague. 22 July 2009.
  39. ^ Prague : City Guidebook (1st izd.). Prague: Kartografie. 2000. str. 40. ISBN 80-7011-597-1. 
  40. ^ "History of Czech Architecture". eu2009.cz. Czech Presidency of the European Union. Pridobljeno dne 20 July 2015. 
  41. ^ "The History of Architecture". www.czech.cz. Pridobljeno dne 18 August 2015. 
  42. ^ Kotalík, Jiří (2002). Architektura barokní (Czech) (Deset století architektury izd.). Praha: Správa Pražského hradu a DaDa. str. 13. ISBN 80-86161-38-2. 
  43. ^ Češka[[2]]
  44. ^ The chronicles of Beneš Krabice of Veitmil - the hymn "Svatý Václave" mentioned there as old and well-known in the end of the 13th century [3]
  45. ^ Dějiny české hudby v obrazech (History of Czech music in pictures); in Czech
  46. ^ Elizabeth A. Haas: Czech Music History

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Czech Republic so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki
Popotniški vodič v Wikivoyage

Government

News

Statistics

Trade

Travel

Koordinati: 49°45′N 15°30′E / 49.750°N 15.500°E / 49.750; 15.500