Češka (zgodovinska dežela)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Češka
Čechy
Zgodovinska regija
grad Karlštejn

Zastava

Grb
Češka (zeleno) v odnosu na regije Češke republike
Lokacija Češke v EU
država Zastava Češke Czech Republic
glavno mesto Praga
Površina
 • Skupno 52.065 km2
Prebivalstvo
 • Skupno 6.500.000
 • Gostota 120 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)

Češka, včasih tudi Bohemija (češko Čechy; nemško Böhmen) je zgodovinska pokrajina, ki skupaj z Moravsko in delom Šlezije predstavlja največji del današnje Češke republike. Češka obsega dve tretjine zahodnega in srednjega dela današnjega državnega ozemlja.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

V 2. stoletju pred našim štetjem so Rimljani tekmovali za prevlado v severni Italiji z različnimi ljudstvi, vključno z Boji. Rimljani so premagali Boje v bitki pri Placentiji (194 pr. n. št.) in v bitki pri Mutini (193 pred našim štetjem). Po tem so se mnogi od Bojev umaknili proti severu preko Alp. [1]

Mnogo pozneje se rimski avtorji sklicujejo na območje, ki so ga nekoč okupirali kot Boiohaemum, najzgodnejša omemba v Tacitovi Germania 28 [2] (napisana na koncu 1. stoletja našega štetja). Zdi se da ime, ki vključuje plemensko ime Boi- plus germanski element *haimaz "dom" (od koder je gotsko haims, nemško heim - doma). Ta Boiohaemum vključuje dele južne Češke, kot tudi dele Bavarske (katere ime se tudi zdi, da izhaja iz plemenskega imena Boji) in Avstrije. Češko ime "Čechy" izhaja iz imena slovanskega plemena Čehi, ki so se naselili v območju med 6. in 7. stoletjem.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Češka pokrajina obsega 52.750 km², v njej živi 6,25 milijonov prebivalcev, od skupno 10,3 milijona prebivalcev Češke Republike. Na severozahodu, zahodu in jugozahodu meji z Nemčijo, na jugu z Avstrijo, na vzhodu z Moravsko in na severovzhodu s Poljsko. Češke meje so očrtane s gorskimi verigami kot so Novohradské hory, Šumava, Český les, Krušné hory, Lužické hory, Jizerské hory, Krkonoše z najvišjim vrhom Snežka (1603 m), Orlické hory in na vzhodu Češkomoravsko visokogorje. Geomorfološko obsega celotno področje Češkega masiva v sistemu pogorja Hercinskih.

Na področju Šumave ali Češke šume izvira reka Vltava (430 km), ki teče skozi celo Češko in glavno mesto Prago, ter se izliva v Labo. K daljšim rekam spadajo še Berounka, Otava, Malše, Lužnice, Sázava, Úpa, Orlice, Jizera a Ohře (odteka v Nemčijo). Nejvečje jezero je Černé jezero v Šumavi.

Klima je kontinentalna s hladnimi zimami in velikimi toplotnimi skoki. Gore so porasle s smreko in jelko do najvišjih vrhov, na obronkih pa so kmetijske površine.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stara Bohemija[uredi | uredi kodo]

Rimski avtorji prinašajo prvo jasno omenjanje tega področja pod imenom Boiohaemum, kar je bil germanski naziv za domovino Bojev (lat. Boii), ki so pripadali Keltom. V času preseljevanja ljudstev so preko tega področja prehajala germanska in slovanska plemena, a že v 1. st. p. n. št. so se naselili Germani, verjetno Svevi. Med njimi so bili tudi Markomani. Ko so ti odšli dalje proti jugozahodu, so jih zamenjali okoli 6. st. slovanski predniki današnjih Čehov.

Pšemisloviči[uredi | uredi kodo]

Grb rodbine Pšemisl (po 1253/62)
Vratislav II., češki kralj (freska iz 1134.

Po tem, ko so se v 7. st. osvobodili oblasti Avarov, je temu področju zavladala dinastija Pšemislovičev, ki je ostala na oblasti vse do leta 1306. S prevzemom krščanstva v 9. st. so bile vzpostavljene bližnje zveze z vzhodno-franakovskim kraljestvom. To dejstvo je pripeljalo do tega, da je Češka že v 10. stoletju postala del Svetega rimskega cesarstva.

Naslov »kralj Češke (Bohemiae)« sta prva dobila vojvoda Vratislav II. (1085.) in Vladislav II., njihovi nasledniki pa so se vrnili k naslovu vojvode. Kraljevski naslov je postal nasledstveni leta 1198 v času Otokarja I. Njegov vnuk, Otokar II. (kralj od 1253 do 1278) je ustanovil kratkotrajno cesarstvo, ki je vključevalo tudi današnjo Avstrijo. Sredi 13. stoletja se je začelo priseljevanje Nemcev, saj se je dvorna politika trudila nadomestiti izgube prebivalstva iz časa mongolskih napadov v Evropo leta 1241. Nemci so se naselili ob severni, zahodni in vzhodni meji Češke, mnogi pa tudi v mestih po celem kraljestvu.

Luksemburžani[uredi | uredi kodo]

Grb Češkega kraljestva

Rodbina Luksemburžanov je prišla na češki prestol s kronanjem Ivana Luksemburškega leta 1310. Nasledil ga je leta 1346 Karel IV. Luksemburški, ki je ustanovil Karlovo univerzo v Pragi, prvo univerzo v Srednji Evropi. Njegovo kraljevanje je Češko pripeljalo do vrhunca v političnem smislu, pa tudi na drugih področjih. Postal je prvi češki kralj, ki je bil izbran tudi za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Pod njegovo oblastjo je Češka krona obsegala različne dežele kot so bile Moravska, Šlezija, Lužice, Brandenburg in področje okoli Nürnberga, imenovano Nova Češka, Luksemburg in razna manjša mesta po Nemčiji.

Husitska Češka[uredi | uredi kodo]

Bolj ekstremni Husiti so postali znan kot Taboriti po mestu Tábor, ki je postalo njihov center.

Leta 1415, na koncilu v Konstanci je bil Jan Hus, rektor Karlove univerze v Pragi in vodilni reformator in verski mislec, obsojen in usmrčen na grmadi kot heretik. Obsodba je bila izrečena kljub temu, da je bila Husu, preden je odšel v Konstanco formalno dodeljena zaščita cesarja Sigismunda Luksemburškega. Jan Hus je bil poklican na koncil da bi branil sebe in češka stališča na cerkvenem sodišču, a je bil s cesarjevim dovoljenjem 6. julija 1415 usmrčen. Njegova usmrtitev, kot tudi preganjane husitov in Johna Wycliffa, so privedli do upora Čehov proti katoliški Cerkvi in do husitskih vojn.

To je bil v bistvu kmečki upor proti cesarski vojski, ki ga je vodil bivši trgovec Jan Žižka iz Trocnova, ki je uporabil nove taktike in oborožitev, kot so havbice in pištole ter oklepne kočije. Po Žižkovi smrti je poveljstvo prevzel Prokop Veliki in Husiti so zmagovali naslednjih deset let. Sčasoma so se husiti razdelili v dve glavni stranki, zmerne utrakviste in bolj zagrizene taborite. Ko so se utrakvisti vrnili pod okrilje katoliške Cerkve, so uspeli leta 1434 poraziti taborite v bitki pri Lipaniji. Žigmund je takrat izjavil: »Samo Čehi lahko porazijo Čehe.«

Kljub zmagi so se češki utrakvisti še naprej, do leta 1436, pogajali o verski svobodi. Po Baselskih sporazumih je bil razglašen mir in svoboda izbora vere med katoliki in utrakvisti. Ta mir je bil kratkotrajen, do 1462, ko je papež Pij II. preklical Baselske sporazume.

Leta 1458 je bil Jurij Podjebardski izbran za češkega kralja. Poskušal je oblikovati vseevropsko „krščansko zvezo“, ki bi zedinila vse evropske države v zvezo temelječo na enotni veri. Pogajanja v tej smeri niso bila nikoli končana, Jurijev položaj pa dodatno otežen s poslabšanjem odnosov s papežem.

Habsburška monarhija[uredi | uredi kodo]

Po smrti Ludvika Jageloviča, ogrsko-hrvaškega in češkega kralja, v bitki pri Mohaču leta 1526, je avstrijski nadvojvoda Ferdinand postal češki kralj, Češka pa sestavni del Habsburške monarhije.

Med letoma 1436 in 1620 je v Češki vladala verska svoboda, zato je bila v tem obdobju med najliberalnejšimi deželami krščanskega sveta. Cesar Svetega rimskega cesarstva Rudolf II. Habsburški je izbral Prago za svojo prestolnico, in ker je bil sam katolik, je na vztrajanje češkega plemstva leta 1609 objavil Maiestas Rudolphina, s katero je potrdil staro Confessio Bohemica iz leta 1575.

Po tem ko je cesar Ferdinand II. Habsburški začel zatirati pravice protestantov na Češkem, je prišlo do upora, s čimer se je leta 1618 začela tudi tridesetletna vojna. Volilni knez Friderik V. Pfalški, ki je bil protestant, je bil po sklepu češkega plemstva izbran za češkega kralja, in postal znan kot zimski kralj. Friderikova žena, Elizabeta Češka, poznana kot zimska kraljica, je bila hči angleškega kralja Jakoba I.. Po Friderikovem porazu leta 1620, je bilo 26 čeških vodij, skupaj z Janom Jeseniusom, rektorjem Karlove univerze, umorjeno v Pragi, ostali pa so morali oditi v izgnanstvo. Njihove posesti so bile prenesene lojalnim katolikom, večina bavarskega in saškega porekla. S tem je bila končana reformacija v Češki in Praga ni bila več prestolnica cesarstva.

Dežele Češkega državnega prava: Češka (lila), Moravska (rumeno) in Avstrijska Šlezija (oranžno). Karta iz 1892.

Vse do tako imenovane »obnovljene ustave« iz 1627, je bila v čeških deželah nemščina uvedena kot drugi uradni jezik, češčina pa ostala prvi uradni jezik kraljestva. Plemstvo je govorilo nemško in latinsko, čeprav je nemščina vse bolj prevladovala, češko so govorili predvsem na podeželju. Uradna češka samostojnost je postala boljo grožena ko je leta 1746 Češki parlament odobril upravno reformo, ki je uvedla nedeljivost Habsburške monarhije in centralizirano upravo. S to odločbo je bila češka dvorna uprava združena z avstrijsko dvorno upravo.

Ob koncu 18. stoletja se je začel Češki narodni preporod, v katerem je sodeloval tudi del češkega plemstva. Gibanje se je zavzemalo za obnovo zgodovinskih pravic Češkega kraljestva, češki jezik je moral imeti prednost pred nemščino v državni upravi. Razsvetljeni absolutizem Jožefa II. in Leopolda II., ki je dovoljeval širšo uporabo manjšinskih jezikov, je dal krila preporodnemu gibanju, a so bile mnoge od teh reform kasneje preklicane. V času revolucije 1848-1849 so mnogi češki domoljubi zahtevali češko samostojnost, a so bili na koncu poraženi. Razpuščen je bil tudi Češki parlament, ki je bil zadnji ostanek nekdanje neodvisnosti, je pa češki jezik v tem obdobju doživel svoje novo rojstvo.

Po končanju Bachovega absolutizma, je bil ponovno izbran Češki parlament. Uradno razglašen program, tako čeških liberalnih politikov kot tudi večine češkega plemstva, je postal obnova stare Češke krone, to jet enotnega Češkega kraljestva, Moravske marke in vojvodstva Šlezije. Ta program je znan pod imenom Češko državno pravo. Stranke, ki so predstavljale nemško manjšino in manjši del plemstva so izjavile strinjanje s centralistično ustavo (tim. Verfassungstreue]]. Po avstrijskem porazu v avstrijsko-pruski vojni 1866., so ogrski politiki uspeli leta 1867 z dvorom skleniti avstro-ogrski sporazum, s katerim je bila ustanovljena dualna Avstro-Ogrska monarhija. Poskus Čehov, da se ustanovi avstro-ogrsko-češka monarhija je propadel leta 1871., a je program Češkega državnega prava ostal uradna osnova vseh čeških političnih strank (razen socialdemokratov) vse do leta 1918.

Dvajseto stoletje[uredi | uredi kodo]

Češka znotraj Čehoslovaške, stanje 1928.

Po prvi svetovni vojni je Češka postala del skupne države, v katero so prišle še Moravska in Šlezija, kot tudi severni del Ogrske, kjer so živeli Slovaki (Slovaška) ter podkarpastko področje. V obdobju prvega predsednika Tomáša Masaryka, je Čehoslovaška postala bogata in liberalna demokratska republika. Po Münchenskem sporazumu iz 1938. so bili deli Češke, pretežno naseljeni z Nemci (Sudeti) pripojeni Tretjemu Reichu. To je bilo edino zgodovinsko obdobje v katerem je bilo območje Češke razdeljeno. Naslednje leto je bil tudi ostanek Češke in Moravska pripojena k Nemčiji, Slovaški del pa je postal Slovaška republika, nemška satelitska država. Do leta 1945 sta Češka brez Sudetov in Moravska sestavljale Češko-moravski protektorat (nemško Reichsprotektorat Böhmen und Mähren). Po ddrugi svetovni vojni je bila večina Nemcev izgnana iz Češke in Moravske s tako imenovanimi Benešovimi dekreti. 1949. Češka je prenehala biti administrativna enota znotraj Čehoslovaške, cela skupna država pa razdeljena na pokrajine.

Češka danes[uredi | uredi kodo]

Po razpadu Čehoslovaške leta 1993, je področje stare Češke postalo del nove Češke republike, ki se razprostira po vseh deželah nekdanjega Češkega državnega prava (Češka, Moravska in Češka Šlezija). Češka ustava iz leta 1992 se nanaša na »državljane Češke republike v Češki, Moravski in Šleziji«, ter razglaša kontinuiteto državnosti s staro Češko krono. V sodobni Češki republiki Češka ni samostojna upravna enota, temveč je cela država razdeljena na 13 pokrajin in glavno mesto Praga.

Klodsko[uredi | uredi kodo]

Območje okrog Kłodzka (češko Kladsko; nemško Glatz, latinsko Glacio) na jugozahodnem Poljskem, je bilo kulturno in tradicionalno del Češke. Ozemlje Kłodzko je, po tem ko ga je osvojila Kraljevine Prusija leta 1763, del Spodnje Šlezija. Imenovana "Mala Praga" (nemško: Klein-Prag), je bila regija doline Kłodzko ob reki Nysa Kłodzka usmerjena bolj v območje Češkoslovaške, kar je povzročilo več poljsko-čeških obmejnih spopadov. Zadnji poskus je bil v maju 1945, ko je Češkoslovaška poskušala aneksirati območje v imenu češke manjšine prisotne v zahodnem delu doline Klodzko, znane kot češki kot. Pritisk Sovjetske zveze je ustavil vojaške operacije, in Češka manjšina je bila izgnana v Nemčijo in na Češkoslovaško. V skladu s kanonskim pravom rimskokatoliške cerkve pa je površina ostala del rimskokatoliške nadškofije v Pragi do leta 1972.

Da bi izkoristili interes glede območja Kladsko v češki nacionalni psihi, je bilo ustanovljeno posebno turistično območje v okrožju Náchod kot Kladsko obmejno turistično območje [3] (češko turistická oblast Kladské pomezí). To območje je v celoti v Češki republiki in je bilo prej znano kot regija Jirásek (češčina Jiráskův kraj) in "Adršpašské skály".

Panorama kraja Kłodzko, glavnega mesta dežele Kłodzko, ki so ga klicali tudi Mala Praga

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Collis, John. The Celts: Origins, Myth and Inventions. Tempus Publishing, 2003. ISBN 0-7524-2913-2
  2. ^ "Tacitus: Germania". Thelatinlibrary.com. Pridobljeno dne 2013-11-19. 
  3. ^ Kladsko Borderland
  • Bernd Rill: Böhmen und Mähren - Geschichte im Herzen Mitteleuropas. 2 Bde., 2006, ISBN 978-3-938047-17-0
  • K. Bosl (Hg.): Handbuch der Geschichte der böhmischen Länder. 4 Bde. Stuttgart 1966–1974.
  • J. K. Hoensch: Geschichte Böhmens. Von der slavischen Landnahme bis zur Gegenwart. München 1997.
  • Collegium Carolinum (Hg.): Ortslexikon der böhmischen Länder. München/Wien 1983, ISBN 978-3-486-51761-3

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]