Sveto rimsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti
Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicæ

962–1806 Medaille rheinbund 472.jpg
 

 

Cesarski orel Grb Maksimilijana II.
Obseg Svetega rimskega cesarstva okoli 1630
s prikazanimi mejami današnjih držav
Glavno mesto ni podano
Jeziki latinščina, nemščina, mnogi drugi
Religija rimskokatolicizem, luteranizem, kalvinizem
Vlada monarhija
Cesar
 -  800 - 814 Karel Veliki
 -  1792 - 1806 Franc II.
Zakonodajno telo državni zbor
Zgodovina
 -  kronanje Karla Velikega 25. december 800 962
 -  verdunska pogodba 843
 -  kronanje Otona I. 2. februar 962
 -  augsburški mir 25. september 1555
 -  vestfalski mir 1648
 -  ukinitev 12. julij 1806 1806

Sveto rimsko cesarstvo (s polnim nazivom Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti; nemško Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation, latinsko Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicae) je bila naddržavna, multinacionalna skupnost, ki je povezovala plemiče in njihove posesti s področja današnje Nemčije, Avstrije, Slovenije, Švice, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Italije in Poljske. Ustanovil ga je Oton I. leta 962. Pridevnik cesarstvo nemške narodnosti (Nationis Germanicae) se je začel uporabljati po letu 1450.

Volilna monarhija[uredi | uredi kodo]

Nemški kralj Oton I. Veliki je poskušal vzpostaviti močno kraljevo oblast in zlomiti odpor plemenskih vojvod. Za državne službe je vse pogosteje izbiral opate in škofe. S tem je postavil temelje za ustanovitev cerkvenih kneževin. Na drugem pohodu v Italijo je leta 962 v Rimu od papeža dobil cesarsko krono in tako deloma obnovil državo Karla Velikega. Krona Svetega rimskega cesarstva je bila odtlej vezana na nemškega kralja. Papež si je lastil pravico da sodeluje pri izboru cesarja.

Nemške kralje so sprva volili vsi državni knezi, kasneje pa le pomembnejši knezi, praktično tisti, ki so bili konkurenti za položaj kralja in nekateri nadškofi, ki bi lahko izvolitev preprečili. Njihov krog ni bil natančno določen in je bil velikokrat sporen, kar je vodilo do izvolitev po dveh kraljev istočasno. Nemški kralj Karel IV. Luksemburški je (potem ko je leta 1355 postal cesar) leta 1356 z zlato bulo uzakonil natančen način izvolitev in kronanja rimsko[1]-nemških kraljev, ki je potem veljal, z nekaterimi spremembami, do ukinitve cesarstva leta 1806. Z zlato bulo je bilo določeno, da izvoli nemškega kralja sedem volilnih knezov: saški vojvoda, brandenburški mejni grof, češki kralj, renski palatin in nadškofi Triera, Mainza in Kölna. Volilni knezi so bili najvišji v rangu državnih stanov, državnem zboru (Reichstagu), skupaj s cesarjem predstavljali in upravljali cesarstvo. Istočasno so bili tudi cesarjevi tekmeci za pristojnosti pri upravljanju države.

Od monarhije k dualizmu z državnimi stanovi[uredi | uredi kodo]

Reichstag [rajhstag] se je kot mesto komunikacije in usklajevanja interesov med cesarjem in državnimi stanovi razvil postopoma, iz občasnih posvetovanj monarha s pomembnim plemstvom o važnih državnih zadevah na tako imenovanih sprejemnih dneh na dvoru. Sčasoma so si stanovi poskušali pridobiti vse več vpliva na državne zadeve.

Prva prizadevanja za reforme segajo v leta 1434-38, v čas cesarja Sigismunda Luksemburškega. Prvi poskus uveljavitve zakona o prepovedi maščevanja je bil leta 1442 na zasedanju v Frankfurtu še preslabo pripravljen, da bi uspel. Potem je cesar Friderik III. dolgo zaviral reforme, dokler ni bil njegov sin, kasnejši cesar Maksimilijan I., ki je potreboval sodelovanje državnih stanov pri svojih zunanjepolitičnih podvigih, prisiljen pristati na reforme, ki jih je na zasedanjih v Wormsu leta 1495 in Augsburgu leta 1500 predložil volilni knez Mainza Berthold von Henneberg.

Jedro tedanjih reform je bil zakon o večnem deželnem miru.[2] Da bi ga lahko izvajali, so ustanovili državno komorno sodišče, pristojno za ozemeljske spore, cesarstvo pa so razdelili na državna okrožja. Za vzdrževanje sodišča je bil vpeljan državni davek imenovan splošni pfenig. Leta 1500 je bila ustanovljena 1. vlada državnih stanov (1. Reichsregiment) pod vodstvom volilnega kneza - nadškofa Mainza. A vlada in splošni pfenig sta propadla že čez nekaj let, ko je bil nadškofov urad državnih stanov združen z dvornim uradom za avstrijske dedne dežele v centralni državni urad (Reichskanzlei), vlogo splošnega pfeniga pa so prevzeli matrikularni dodatki[3]. Državna okrožja pa so se obdržala in njihovo število se je na zasedanju reichstaga v Trieru/Kölnu leta 1512 povečalo na 10.

Nadaljnje reforme iz leta 1521, ki so se obetavno pričele z volilno (za)obljubo[4] Karla V., so nazadnje v celoti propadle, zaradi nasprotovanja cesarja in tudi zaradi strahu volilnih knezov, da bodo zmanjšale njihove pristojnosti. Tedaj ustanovljena 2. vlada državnih stanov (2. Reichsregiment) je bila ukinjena leta 1530. V času reformacije (1521-55) so bila zasedanja reichstaga večinoma ohromljena z verskimi konflikti. Verska nasprotja in odločitev reichstaga v Augsburgu leta 1555, da so deželni gospodje nosilci veroizpovedi na svojih ozemljih, je usmerila cesarstvo na pot dezintegracije. Šele Ferdinandu I. je uspelo spet nekoliko obnoviti sodelovanje med cesarjem in državnimi stanovi v nemškem delu cesarstva.

Reichstag se je prvotno sestajal v različnih mestih cesarstva, od leta 1663 pa je imel rezidenco v Regensburgu (Immerwährender Reichstag). Nosilci volilnih glasov so na zasedanja vse bolj pošiljali svoje zastopnike. Reichstag je bil razpuščen 1. avgusta 1806.

Kljub temu, da so reforme slabo uspevale, da zaradi razhajanja interesov nikdar ni prišlo do vlade cesarstva, pa so nekateri temeljni zakoni in državne institucije, ki so nastale (reichstag, državni sodišči, državna okrožja z možnostjo rekrutiranja čet) vendarle nudili okvir, ki je Svetemu rimskemu cesarstvu omogočil, da je kot združenje fevdalnih posesti obstalo do leta 1806.

Reichstag, državni svet[uredi | uredi kodo]

Part of the imperial coat, 1857

V reichstagu so lahko sodelovali le državni stanovi. To so bili državni knezi (najvišji med njimi so bili volilni knezi), državni grofje, državni prelati in državna mesta. Med državne kneze in državne grofe so se uvrščali tisti zemljiški gospodje (posvetni in cerkveni), ki so dobili zemljo v fevd neposredno od države (kralja, cesarja). Med državne prelate so spadali vodje samostanov in kapitljev, ki so stali na državni zemlji. Enako je veljalo za državna mesta. Vsi našteti so plačevali dajatve in davke direktno cesarju.[5]

Slavnostna otvoritev zasedanja reichstaga. Peter Troschel, bakrorez, 1675. (Na čelu sedi cesar ali njegov uradni zastopnik; za cesarjem je klop volilnih knezov oz. njihovih zastopnikov; na levi sedijo posvetni in na desni cerkveni državni stanovi; njihov sedežni red je bil pogosto sporen; zastopniki mest sedijo v ospredju slike; v sredi je prostor za pisarje.)

Reichstag (latinsko: comitia imperii, curia imperialis) je bil od leta 1489 sestavljen iz treh kolegijev (kurij, svetov):

  • Kolegij volilnih knezov[6] (Kurfürstenkollegium) je bil po pomembnosti razred zase; volilni knezi so bili ključna povezava med cesarjem in državo. S pravico, da volijo kralja, so bili visoko povzdignjeni nad vse ostale kneze. Imeli so velik politični vpliv. Lahko so se sestajali tudi samostojno. Vodja kolegija volilnih knezov, nadškof Mainza, je tudi predsedoval reichstagu.
  • Svet državnih knezov[6] (Reichsfürstenrat) je bil namenjen vsemu ostalemu državnemu plemstvu. To je bilo zelo neheterogeno. V toku zgodovine je prihajalo do svojih zemljišč na najrazličnejše načine. Njihovi statusi so bili zelo različni, posvetni in cerkveni. Nekatere posesti so bile velike, druge majhne. Vplivni državni knezi, posvetni in cerkveni, so imeli v svetu državnih knezov posamične (virilne) glasove, drugi so, kot člani podskupin (imenovanih tudi kolegiji, kurije, klopi), prispevali k skupinskim (kurialnim) glasovom. Leta 1653 so bile v svetu državnih knezov 4 klopi državnih grofov: wetterauška, švabska, frankovska in vestfalska. Manjši katoliški prelati, opati, prošti in opatinje, vodje samostanov in kapitljev na državni zemlji, so bili združeni v švabskem in renskem kolegiju državnih prelatov. Svet državnih knezov sta izmenoma vodila salzburški nadškof in avstrijski nadvojvoda.
  • Kolegij državnih mest[6] (Reichsstädtekollegium); v njem so sodelovale delegacije mest, ki so stala na državnem ali družinskem imetju vladarja ali na cerkvenem ozemlju, dobljenem od kralja ali cesarja, in so monarhu plačevala dajatve. Vodenje kolegija državnih mest je prevzelo vsakokratno gostiteljsko mesto. Po rangu pomembnosti je bil ta kolegij precej niže od prvih dveh.

Pristojnosti v reichstagu niso bile povsem opredeljene, vsebovale pa so važne državne zadeve, kot so sklepanje pogodb, odmero davkov, spremembe temeljnih zakonov, odločitve o miru in vojni, verska in gospodarska vprašanja. Sklical ga je lahko le cesar, a od volilne zaobljube Karla V. leta 1519 je moral prositi kneze za pristanek, preden je razposlal vabila. Imel je pravico predložiti dnevni red, pri čemer pa je imel le malo vpliva na dejansko obravnavane teme. Po skupnem začetku zasedanja so razprave potekale najprej v ločenih prostorih znotraj kolegijev, pri čemer je pri glasovanju obveljala večina glasov. Nato sta se na skupnem zasedanju najprej med seboj posvetovala in uskladila kolegij volilnih knezov in svet državnih knezov, šele potem je lahko povedal svoje mnenje tudi kolegij mest (katerega glasovalna pravica je bila večino časa sporna; v glavnem je lahko izrazil svoje mnenje, ki pa ga ni bilo treba upoštevati). Zaključke je objavil cesar v dekretu recessus imperii.

Določila vestfalskega miru so prinesla spremembe tudi v reichstag. Dodatno sta bila ustanovljena dva odbora za verska vprašanja, corpus evangelicorum in corpus catholicorum, ki sta o verskih vprašanjih razpravljala ločeno in je bil sprejemljiv le njun konsenz. Konsenz je bil vse bolj zaželen tudi pri političnih temah. Ker je proces odločanja postajal vse težji, so se vse pogosteje posluževali strokovnih odborov. S časom se je oblikoval sloj strokovnjakov in politikov, specialistov za posamezne teme.

Od leta 1663, odkar se je stalno sestajal v Regensburgu, je reichstag postajal vse bolj zbor zastopnikov nosilcev glasov, cesar in državni stanovi so se ga vse manj udeleževali. Zato ob koncu zasedanja tudi ni bilo mogoče izdati formalnih zaključkov. Potem, ko so se nosilci glasov z zaključki seznanili, jih je uradno zadolženi cesarjev zastopnik ratificiral in izdal kot cesarski komisijski dekret.

Državna okrožja[uredi | uredi kodo]

Delitev cesarstva na okrožja od leta 1512 naprej. Ozemlja zunaj okrožij so neobarvana.

Cesarstvo je bilo razdeljeno na 10 državnih okrožij (Reichskreise) z namenom, da bi se med seboj povezale dežele znotraj okrožij in bi se zmanjšala razdrobljenost cesarstva. Najprej so bila leta 1500 ustanovljena: bavarsko, frankovsko, švabsko, zgornjerensko, spodnjerensko-vestfalsko in saško okrožje. Leta 1512, ko so bile v okrožja vključene tudi avstrijske dedne dežele in volilne kneževine, so bila ustanovljena tri nadaljnja okrožja: okrožje renskih kneževin Kölna, Mainza in Trierja ter renskega palatinata (Kurrheinischer Reichskreis), dalje burgundsko in avstrijsko okrožje; Saško okrožje je bilo razdeljeno v zgornjesaško in spodnjesaško okrožje. Zunaj okrožij so ostale Češka, Moravska, Šlezija, Lužica in Prusija in nekatera manjša ozemlja kot so državne vasi in gospostva državnih vitezov ter posesti v Italiji in Švicarska konfederacija.

Naloge okrožij so bile: varovanje miru v smislu leta 1495 sprejetega zakona o večnem deželnem miru, razglašanje in izvajanje državnih zakonov, pobiranje državnih davkov in prispevkov za državo komorno sodišče, izvrševati sodb tega sodišča (zlasti od leta 1555 naprej, ko so bila v tem okrožja neodvisna od cesarja), nadzor nad kovanjem denarja. V primeru vojne je bilo okrožje dolžno zbrati določen kontingent državne vojske, kar je bila naloga glavnega okrožnega poveljnika (Kreisoberst). Stanovi okrožja so imeli svoj zbor (Kreistag), v katerem pa ni bilo volilnih knezov.

Najvišji sodišči cesarstva[uredi | uredi kodo]

Institucije cesarstva

V cesarstvu sta bili dve sodišči, ki sta lahko presojali na najvišjem nivoju: državno komorno sodišče, ki je bilo pod nadzorom državnih stanov in je delovalo po pravilih reichstaga in cesarjev državni svet.

Državno komorno sodišče[uredi | uredi kodo]

Državno komorno sodišče[6] (Reichskammergericht) je bilo ustanovljeno leta 1495 na zasedanju reichstaga v Wormsu, istočasno z razglasitvijo večnega deželnega miru. Delno je prevzelo vlogo nekdanjega kraljevega dvornega sodišča[6]. S tem so deželni stanovi vsaj delno odvzeli cesarju vlogo vrhovnega sodnika (cesarju je ostal še državni svet).

Sodišče je imelo najprej sedež v Frankfurtu na Majni, potem v nekaterih drugih državnih mestih. Od leta1526 je stalno delovalo v Speyerju, po njegovem razrušenju v palatinski nasledstveni vojni pa od 1689 do 1806 v Wetzlarju. Med tem je za svoje delovanje nekajkrat prejelo nove osnove (1495, 1521, 1548, 1555, nazadnje1654). Nekaj časa je bilo financirano iz splošnega pfeniga, kasneje pa iz matrikularnih dodatkov na osnovi wormške matrike iz leta 1521.

Število prvotnih 16 članov sodišča se je s časom povečevalo, po vestfalskem miru jih je bilo 50. Več kot polovico članov so imenovala državna okrožja. Sodišče je vodil od cesarja imenovani predstavnik visokega plemstva. Razprave so vodili dva do štirje predsedniki. Zadnjo besedo je imel reichstag.

Sodišče je bilo pristojno za kršitve deželnega miru, nespoštovanje izobčenja iz države, civilne tožbe proti neposredno podložnim cesarju in posestnim sporom med njimi, davčne zadeve. Bilo je najvišja pritožna instanca za vse sodbe v okrožju brez možnosti pritožbe. Omogočalo je pritožbe podložnikov proti zemljiškim gospodom. Okornost zaradi pisno vodenih procesov in pogosta nepopolna zasedenost zaradi nerednega financiranja je od 17. stoletja naprej zmanjševala njegov pomen na račun državnega sveta.

Državni svet[uredi | uredi kodo]

Državni svet[6] (Reichshofrat) je bilo eno od dveh najvišjih sodišč v Svetem rimskem cesarstvu. Bilo je še vedno pod popolnim nadzorom cesarja. Cesarju je služilo tudi za politično posvetovanje in za izvrševanje njegove sodne moči. Edino je bilo pristojno za zadeve državnih fevdov, kriminalne zadeve cesarju neposredno podrejenih in za spore o zadevah, ki so se tikale cesarjevih rezerviranih pravic in privilegijev.

Sodišče je delovalo v letih 1418-1806. Člane sodišča je imenoval cesar. Vodil jih je sprva cesar ali Reichshofmarschall, po letu 1559 pa predsednik sodišča. Državni stanovi niso imeli na to sodišče nobenega vpliva. Od državnega komornega sodišča se je razlikovalo v tem, da se mu ni bilo treba strogo držati pravnega reda in je od njega tudi večkrat odstopalo, zato je delovalo manj birokratsko. Za razčiščevanje dogodkov na terenu se je večkrat posluževalo komisij, sestavljenih iz krajevnih državnih stanov. Še v 18. stoletju je bilo sestavljeno iz samih katoličanov, kar je bil pogost očitek protestantov.

Vojaške strukture[uredi | uredi kodo]

Sveto rimsko cesarstvo nikdar ni imelo moderne, dobro organizirane vojske.

Imelo je cesarsko vojsko, ki se je rekrutirala iz vsega cesarstva, a je vse bolj služila interesom Habsburžanov.

Poleg nje je imelo še vojaške čete okrožij, ki so jih vpoklicali po potrebi. Ena njihovih glavnih nalog je bila izvrševanje sodb državnega komornega sodišča (Reichsexekution) v primerih velikih kršitev deželnega miru. V primeru vojne, so bile čete okrožij podrejene generaliteti reichstaga in so se bojevale skupaj s cesarsko vojsko.

Takšna, nekoliko razdrobljena vojaška struktura, se je lahko bojevala proti Turkom in Francozom, ob izvajanju državnih interesov napram Prusom pa je bila neuspešna.

Ukinitev[uredi | uredi kodo]

Letak z odstopno izjavo Franca II. (6. avgust 1806)

Cesar Franc II. je leta 1804 proglasil habsburške posesti za dedno Avstrijsko cesarstvo. S tem je odgovoril na Napoleonovo kronanje za francoskega cesarja. Kot avstrijski cesar je privzel vladarsko ime Franc I. Po Napoleonovi zmagi v bitki pri Austerlitzu in podpisu bratislavskega miru ob koncu leta 1805 je cesarstvo dejansko prenehalo obstajati in Franc II. ga je formalno razpustil 6. avgusta 1806, po Napoleonovi ustanovitvi Renske konfederacije. Tudi po koncu napoleonskih vojn Sveto rimsko cesarstvo ni bilo obnovljeno in na dunajskem kongresu 1814 je bila ustanovljena naslednica - Nemška zveza.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ rimski kralj, pred 1125 redkejši, nato pa običajni naslov izvoljenega nemškega kralja pred njegovim kronanjem za cesarja oz. naslov cesarjevega naslednika; tega so običajno izvolili, ko je cesar še živel. (Veliki splošni leksikon)
  2. ^ Zakon o večnem deželnem miru (Ewiger Landfriede) je bil osrednji del državnih reform, sprejetih na zasedanju reichstaga v Wormsu leta 1495 in je postal eden od osnovnih zakonov Svetega rimskega cesarstva. Posameznikom je v celoti prepovedal oborožene spore (uporabo sile kot pravnega sredstva za poravnavo krivic, izterjevanje dolgov) in grozil kršilcem z izgonom iz cesarstva. Skrb za varovanje večnega miru ni bila prepuščena kralju, ampak naložena deželnim institucijam prava in pregona z najvišjo instanco v novo ustanovljenem državnem komornem sodišču. Z augsburškim verskim mirom je bil zakon o večnem deželnem miru leta 1555 razširjen tudi na verska vprašanja.
  3. ^ Matrikularni dodatki - prispevki državnih stanov v državno blagajno, npr. po wormški matriki (seznamu podatkov) iz leta 1521 (Veliki splošni leksikon).
  4. ^ Volilna (za)obljuba (Wahlkapitulation) je bila od srednjega veka naprej pisna pogodba med volivci in voljenim, ki je slednjemu določala pogoje za njegovo bodoče vladanje. Navadno je šlo za koncesije stanovom. Med cesarji Svetega rimskega cesarstva je moral prvi na tako pogodbo pristati Karel V. leta 1519 (capitulatio caesarea). Po letu 1648 je bila prilagojena določilom vestfalskega miru, ki je dodatno omejil pristojnosti cesarja. Zaobljuba je leta 1711 postala stalna in nespremenljiva (capitulatio perpetua), postala je del osnovnih zakonov cesarstva.
  5. ^ Pridevnik državni se navezuje na pojem Reichsunmittelbarkeit, neposrednost v podrejenosti državi (kralju, cesarju). Poleg naštetih so bili neposredno podrejeni državi tudi državno viteštvo, državni vaščani in državni uradniki, ki pa niso imeli državnih fevdov in niso plačevali davkov od zemlje in zato tudi niso mogli sodelovati v reichstagu.
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 slovensko poimenovanje je povzeto po Velikem splošnem leksikonu. Ljubljana: DZS, 1998.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • (1972) Meyers Enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden. Mannheim, Wien, Zürich: Bibliographisches Institut.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]