Sveto rimsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti
Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicæ

962–1806 Medaille rheinbund 472.jpg
 

 

Cesarski orel Grb Maksimilijana II.
Obseg Svetega rimskega cesarstva okoli 1630
s prikazanimi mejami današnjih držav
Glavno mesto ni podano
Jeziki latinščina, nemščina, mnogi drugi
Religija rimskokatolicizem, luteranizem, kalvinizem
Vlada monarhija
Cesar
 -  800 - 814 Karel Veliki
 -  1792 - 1806 Franc II.
Zakonodajno telo državni zbor
Zgodovina
 -  kronanje Karla Velikega 25. december 800 962
 -  verdunska pogodba 843
 -  kronanje Otona I. 2. februar 962
 -  augsburški mir 25. september 1555
 -  vestfalski mir 1648
 -  ukinitev 12. julij 1806 1806

Sveto rimsko cesarstvo (Latinsko: Sacrum Romanum Imperium) je bila naddržavna, multinacionalna skupnost, ki je povezovala plemiče in njihove posesti s področja današnje Nemčije, Avstrije, Slovenije, Švice, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Italije in Poljske. Ustanovil ga je Oton I. leta 962.

Ime[uredi | uredi kodo]

Termin sveto v srednjeveškem imenu Rimskega cesarstva, je bil v uporabi od leta 1157 in vladavine cesarja Friderika I. Barbarosse. Ta naziv je bil dodan kot izraz Barbarossove ambicije da dominira nad Italijo in papežem, pred letom 1157 je bilo to enostavno Rimsko cesarstvo. V ukazu skupščine v Kölnu iz leta 1512 je bilo ime uradno spremenjeno v Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda (nemško:Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation, lat. Imperium Romanum Sacrum Nations Germanicæ).

Francoski pisec Voltaire je sarkastično pripomnil: "Ta skupina, ki se je imenovala in samo sebe imenuje Sveto rimsko cesarstvo ni niti sveta, niti rimska, pa tudi ne cesarstvo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Karolinški predhodniki[uredi | uredi kodo]

Sveto rimsko cesarstvo je za svojega ustanovitelja smatralo Karla Velikega, frankovskega kralja, ki ga je papež Leon III. okronal za Rimskega cesarja na božič leta 800. S tem kronanjem je bilo obnovljeno Zahodnorimsko cesarstvo pod frankovskim kraljem. Kronanje Karla Velikega je postala osnova Svetega rimskega cesarstva vsaj v teoriji, vse do njegovega konca leta 1806.

Karolinška cesarska krona je bila predmet razprav med karolinškimi vladarji Zahodne in Vzhodne Frankovske države, ko je najprej zahodni kralj (Karel Plešasti), za njim pa vzhodni (Karel III. Debeli) nosil naslov Rimskega cesarja. Po smrti Karla III. Debelega leta 888 je Karolinško cesarstvo razpadlo in se nikoli več ni združilo, naslov cesarja okronanega od papeža pa so priznavali samo v Italiji. Zadnji tak vladar je bil Berengar I. Furlanski, ki je umrl leta 924.

Razviti srednji vek[uredi | uredi kodo]

Oblikovanje[uredi | uredi kodo]

Cesarska krona (2. polovica 10. st.), sedaj v Schatzkammer (Dunaj)

Okoli leta 900 je v vzhodni Frankovski državi prišlo do jačanja avtonomnih kneževin (Frankonija, Bavarska, Švabska, Saška in Lotaringija). Po smrti karolinškega kralja Ludvika Otroka, ki je umrl leta 911 brez potomcev, se Vzhodna Frankovska država ni obrnila k vladarju Zahodne Frankovske države, da bi prevzela krono ampak je izbrala enega od svojih knezov, Konrada iz Frankonije, kot Rex Francorum Orientalum. Na svoji smrtni postelji je Konrad krono predal svojemu največjemu rivalu, Henriku I. Saškem, ki je bil izbran za kralja na skupščini v Fritzlaru leta 919. Henrik je podpisal premirje z Madžari, ko jih leta 933 prvič porazil v bitki pri Riade. Henrik je umrl leta 936 in njegovi potomci (dinastija Otoningov) je nadaljevala z vladanjem v Vzhodnem kraljestvu skoraj celo stoletje. Henrikov naslednik Oton I., je bil izbran za kralja v Aachnu leta 936 in uspel premagati serijo uporov s strani svojega starejšega brata kot tudi s strani nekaj knezov. Po tem so kralji uspeli kontrolirati izbor knezov in so često zaposlovali škofe za administrativne zadeve. Kraljestvo ni imelo stalnega glavnega mesta, temveč so kralji potovali od rezidence do rezidence (Kaiserpfalz) in opravljali posle. Nekateri posamezni kralji so imeli svoja priljubljena mesta, v Otonovem času je bil to Magdeburg. Pozicija kralja je ostala voljena, a so kralji še za življenja uredili tako, da so bili njihovi sinovi izbrani za bodočega kralja in tako omogočili da naslov ostane v družini. Ta običaj se je spremenil šele po izumrtju Salijske dinastije v 12. stoletju.

Kralj Oton I. je leta 955 dobil odločilno zmago nad Madžari v bitki pri Lechfeldu, leta 951 pride na pomoč Adelaidi, vdovi italijanskega kralja, ter porazi njene sovražnike, se z njo poroči in prevzame kontrolo nad Italijo. Papež ga je okronal za cesarja leta 962, zato se ta datum označuje kot uradni začetek Svetega rimskega cesarstva kot teritorija. Otonovo kronanje za cesarja je označilo nemške kralje za naslednike Karla Velikega in s tem tudi Rimskega cesarstva.

Obnova cesarstva je prav tako obnovila spore s cesarjem Vzhodnega rimskega cesarstva v Carigradu, posebej po tem, ko se je Otonov sin, Oton II. (967-983) imenoval za imperator Romanorum. Se je pa Oton povezal z vzhodom s poroko, ko se je poročil z bizantinsko princeso Teofano. Njun sin, Oton III. se je osredotočil na Italijo in Rim, razširil diplomacijo, a ker je umrl mlad leta 1002, ga je nasledil njegov sorodnik Henrik II., ki se je osredotočil na Nemčijo.

Po smrti Henrika II. leta 1024, je bil, šele po razpravah med knezi in plemstvom, izbran Konrad II., prvi cesar iz Salijske dinastije, kar je privedlo do ustanovitve kolegija volilnih knezov.

Spor okoli investiture[uredi | uredi kodo]

Kralji so pogosto zaposlovali škofe v upravnih zadevah in zelo pogosto odrejali gdo je lahko imenovan za škofa. Papežem je bilo, v začetku Clunijske reforme, vpletanje cesarjev v cerkvena imenovanja vse bolj sporno. K reformam usmerjen papež Gregor VII. je bil odločen da preneha s tako prakso in s tem doseže spor okoli investiture s kraljem Henrikom IV. (1056-1106), ki je zavrnil papeževo vmešavanje v njegovo imenovanje cerkvenih položajev in prepričal škofe, da izobčijo papeža, ki ga je klical s krstnim imenom Hildebrand, namesto z njegovim cerkvenim imenom papež Gregor VII. V zameno je papež izobčil kralja, ga proglasil za odstavljenega s prestola ter razrešil dane prisege Henriku. Kralj je ostal praktično brez politične podpore in bil prisiljen na znamenito Pot v Canosso leta 1077, ko je uspel preklicati izobčenje za ceno ponižanja. Medtem so nemški knezi izbrali drugega kralja, Rudolfa Švabskega, ki ga je Henrik uspel poraziti, a se je pozneje moral soočiti z več upori, ponovnim izobčenjem ter celo z uporom lastnih sinov. Šele njegov drugi sin Henrik V. je uspel doseči dogovor s papežem in škofi leta 1122 v Konkordatu iz Wörmsa. Politična moč cesarstva je ostala, a je spor odkril meje moči vladarja, posebej proti Cerkvi, ter pustil cesarja brez njegovega svetega statusa. Tako papež kot nemški knezi so postali pomemben člen v političnem sistemu cesarstva.

Dinastija Hohenstaufen[uredi | uredi kodo]

Ko je izumrla Salijska dinastija s smrtjo Henrika V. leta 1125, so knezi odklonili izbor najbližjega sorodnika, temveč so izabrali Lotarja, zmerno močnega, a nekoliko starejšega kneza Saške. Ko je on umrl leta 1138 so knezi ponovno, da bi zmanjpali moč cesarja, odklonili izbor Lotarjevega zeta Henrika Ponosnega iz družine Welf, ki ga je določil za naslednika, ampak so se odločili za Konrada III. iz dinastije Hohenstaufen. To je pripeljalo do spora med dvema dinastijama, ki je trajal več kot stoletje. Konrad III. je odvzel posestva družini Welf, ki jim jih je vrnil, po njegovi smrti leta 1152 njegov nečak Friderik I. Barbarossa, ki ga je nasledil in podpisal mir z Welfi.

Hohenstaufenski vladarji so začeli deliti zemljo svojim nesvobodnim slugam za vojne usluge. Ta razred se je kasneje razvil v viteze, ki naj bi bili bolj zanesljivi od knezov. Vitezi so kasneje postali edni temelj cesarske moči. Še ena pomembna poteza je bilo ustanovitev deželnega miru (Landfrieden, lat. Constitutio Pacis) za celo cesarstvo, poskus, da se prepove ne samo privatne vojne med knezi, ampak tudi da se cesarjevi podaniki podredijo legalnemu sistemu sodstva ni pregona za kriminalne dejavnosti - predhodnik današnje vladavine prava. Tudi v tem obdobju, so začeli sistemsko graditi nova mesta, tako s strani cesarja kot lokalnih knezov. Do razvoja mest je prišlo deloma zaradi porasta števila prebivalcev, pa tudi da bi se koncentrirala ekonomska moč na strateških lokacijah. Mesta ustanovljena v 12. stoletju, kot na primer Freiburg, München, so ekonomski model za mnoga mesta zgrajena v kasnejšem obdobju.

Friderik I. je bil okronan za cesarja leta 1155. Poudarjal je, da je cesarstvo Rimsko predvsem zaradi poskusa da opraviči cesarsko moč neodvisno od (sedaj močnejšega) papeža. Na cesarski skupščini na polju blizu Roncaglie leta 1158 je obnovil cesarske pravice po zgledu na Justinijanov Corpus Juris Civilis. Lista cesarskih pravic je obsegala javne ceste, carine, kovanje denarja, zbiranje odškodnin za kazniva dejanja in investitura. Te pravice so bile sedaj vezane za rimsko pravo in s tem imale daljnosežen zakonski vpliv. Friderikova politika je bila v glavnem usmerjena proti Italiji in bila zato v konfliktu z interesi bogatih svobodnih mest na severu, posebno Milana. Prav tako je začel spor z od papeža podprtim kandidatom, ki je bil izabran od manšjine, a proti papežu Aleksandru III. (1159-1181). Friderik je podpiral protipapeže vse dokler se ni končno pomiril z Aleksandrom leta 1177. V Nemčiji je cesar večkrat ščitil Henrika Leva proti pritožbi drugih knezov ali mest (posebno v primeru Münchena in Lübecka). Henrikova podpora Friderikovi politiki je bila lažna in mu v odločilnem trenutku v času italijanskih vojn, odklonil vojno pomoč. Po povratku v Nemčijo je ogorčeni Friderik začel postopek proti knezu in mu odvzel vsa ozemlja.

V obdobju vladanja dinastije Hohenstaufen, so nemški knezi podpirali uspešno, mirno naseljevanje vzhodnih držav, do tedaj redko naseljenih z zahodnimi Slovani ali nenaseljenih, z nemškimi kmeti, trgovci in obrtniki iz zahoda cesarstva. Postopna germanizacija teh ozemelj je bil komleksen proces, ki se ne sme mešati z nacionalizmom 19. stoletja. Naseljavanje vzhoda ter poročne povezave lokalnih vladarjev z nemškim plemstvom je postopoma vključilo v svoj sestav Pomeranijo in Šlezijo. Leta 1226 je vojvoda Konrad Mazovški poklical Tevtonski viteški red v Prusijo, da krsti Pruse. Redovniška država Tevtonskega reda in njen kasnejši nemški naslednik nista bila nikoli del Svetega rimskega cesarstva.

Volilna monarhija[uredi | uredi kodo]

Nemški kralj Oton I. Veliki je poskušal vzpostaviti močno kraljevo oblast in zlomiti odpor plemenskih vojvod. Za državne službe je vse pogosteje izbiral opate in škofe. S tem je postavil temelje za ustanovitev cerkvenih kneževin. Na drugem pohodu v Italijo je leta 962 v Rimu od papeža dobil cesarsko krono in tako deloma obnovil državo Karla Velikega. Krona Svetega rimskega cesarstva je bila odtlej vezana na nemškega kralja. Papež si je lastil pravico da sodeluje pri izboru cesarja.

Nemške kralje so sprva volili vsi državni knezi, kasneje pa le pomembnejši knezi, praktično tisti, ki so bili konkurenti za položaj kralja in nekateri nadškofi, ki bi lahko izvolitev preprečili. Njihov krog ni bil natančno določen in je bil velikokrat sporen, kar je vodilo do izvolitev po dveh kraljev istočasno. Nemški kralj Karel IV. Luksemburški je (potem ko je leta 1355 postal cesar) leta 1356 z zlato bulo uzakonil natančen način izvolitev in kronanja rimsko[1]-nemških kraljev, ki je potem veljal, z nekaterimi spremembami, do ukinitve cesarstva leta 1806. Z zlato bulo je bilo določeno, da izvoli nemškega kralja sedem volilnih knezov: saški vojvoda, brandenburški mejni grof, češki kralj, renski palatin in nadškofi Triera, Mainza in Kölna. Volilni knezi so bili najvišji v rangu državnih stanov, državnem zboru (Reichstagu), skupaj s cesarjem predstavljali in upravljali cesarstvo. Istočasno so bili tudi cesarjevi tekmeci za pristojnosti pri upravljanju države.

Kraljevina Češka[uredi | uredi kodo]

Dežele kraljevine Češke v Svetem rimskem cesarstvu v času Karla IV.

Kraljevina Češka je bila pomembna regionalna sila v srednjem veku. Leta 1212 je kralj Otokar I., Češki (ki je nosil naziv "kralj" od 1198) pridobil Zlato bulo Sicilsko (formalni edikt) od cesarja Friderika II., ki potrjuje kraljevi naziv Otokarju in njegovim potomcem in Vojvodina Češka je bila povzdignjena v kraljevino. Češki kralji bi morali biti oproščeni vseh bodočih obveznosti do Svetega rimskega cesarstva, razen udeležbe v cesarskem svetu. Karel IV. je določil Prago za sedež svetega rimskega cesarja in je tako postala tudi prestolnica Svetega rimskega cesarstva.

Medvladje[uredi | uredi kodo]

Po smrti Friderika II. leta 1250, je bilo nemško kraljestvo razdeljeno med sinova Konrada IV. (umrl 1254) in anti-kralja Viljema Nizozemskega (umrl 1256). Konradovi smrti je sledilo medvladje, v katerem ni mogel noben kralj doseči splošnega priznanja, kar je omogočilo knezom utrditi svoja gospodarstva in postati še bolj neodvisni vladarji. Po letu 1257 je bila krona sporna med Rihardom, 1. grofom Cornwalla, ki so ga podprli Gvelfi in Alfonsom X. Kastiljskim, ki so ga priznali Hohenstaufeni, vendar ni nikoli stopil na nemško ozemlje. Po Rihardovi smrti leta 1273 se je medvladje končalo s soglasno izvolitvijo Rudolfa I., manjšega grofa.

Spremembe v politični strukturi[uredi | uredi kodo]

Ilustracija iz Schedelsche Weltchronik prikazuje strukturo rajha: Sveti rimski cesar sedi, na njegovi levi strani so trije kleriki, na njegovi desni so štirje posvetni volivci.

V 13. stoletju, splošna strukturna sprememba v tem, kako je bilo uporabljeno zemljišče pripravi premik politične moči v smeri vzhajajoče buržoazije na račun aristokratskega fevdalizma, kar so značilnosti poznega srednjega veka. Namesto osebnih dajatev, je denar vse bolj postal sredstvo, ki predstavlja ekonomsko vrednost v kmetijstvu. Kmetje so bili vedno dolžni plačati davek za svojo zemljo. Pojem "premoženje" je začel zamenjavo za več starodavnih oblik pristojnosti, čeprav so bile vedno zelo zvezane. V ozemljih (ne na ravni cesarstva), je postala moč bolj povezana: kdor je imel v lasti zemljišče je imel pristojnost, iz katere so bila izpeljana druga pooblastila. Pomembno je opozoriti, da pristojnost v tistem trenutku ni vključevala zakonodajo, ki praktično ni obstajala do 15. stoletja. Sodna praksa se je zanašala na tradicionalne običaje in pravila, opisana kot običajno. V tem času so se ozemlja začela preoblikovati v predhodnike modernih držav. Proces se je močno razlikoval med različnimi deželami in je bil najbolj napreden na ozemljih, ki so bila najbolj identična z deželami starih Germanov, npr. Bavarska. Proces je bil počasnejši v raztresenih ozemljih, ki so bila ustanovljena po cesarskih privilegijih.

Pozni srednji vek[uredi | uredi kodo]

Vzpon ozemelj po Hohenstaufenih[uredi | uredi kodo]

Dvoglavi orel v grbu posameznih držav, simbol Svetega rimskega cesarstva (slika iz 1510)

Težave pri izvolitvi kralja so sčasoma pripeljale do nastanka stalnega kolegija volilnih knezov (Kurfürsten), katerih sestava in postopki so bili določeni v Zlati buli 1356, ki je bila v veljavi do leta 1806. Ta razvoj verjetno najbolje simbolizira nastajajoča dvojnost med cesarjem in svetom (Kaiser und Reich), ki nista bila več enaka. Zlata bula je urejala tudi volilni sistem Svetega rimskega cesarja. Cesar je moral zdaj biti izvoljen z večino, namesto s soglasjem vseh sedmih volivcev. Za volivce je naslov postal deden in jim je bila dana pravica do kovanja kovancev in pristojnost za določena področja. Tudi njihovi sinovi so znali cesarske jezike - nemščino, italijanščino in češčino. [2]

Premik moči stran od cesarja se kaže tudi v tem, kako kralji po Hohenstaufenih poskušali ohraniti svojo moč. Prej je moč cesarstva (in financ) v veliki meri ležala na lastnih deželah cesarstva, tako imenovani Reichsgut, ki je vedno pripadal kralju in vključeval številna cesarska mesta. Po 13. stoletju je pomen Reichsgut zbledel, čeprav so nekateri njegovi deli ostali do konca cesarstva leta 1806. Namesto tega je Reichsgut bolj lutka lokalnih knezov, včasih za pridobitev denarja za cesarstvo, vendar bolj pogosto za nagrado zvestim vojvodom ali kot poskus vzpostavitve nadzora nad vojvodi. Neposredno upravljanje Reichsgut ni več ustrezalo potrebam bodisi kralja ali vojvod.

Kralji, ki se začnejo z Rudolfom I., so se bolj oprli na dežele svojih dinastij, da podprejo njihovo moč. V nasprotju z Reichsgut, ki je bil večinoma razpršen in ga je bilo težko upravljati, so ta ozemlja razmeroma kompaktna in tako lažje obvladljiva. Leta 1282 je Rudolf I. zato posodil Avstrijo in Štajersko svojim sinovom. Leta 1312 je bil Henrik VII. iz dinastije Luksemburg okronan kot prvi Sveti rimski cesar po Frideriku II. Po njem so se vsi kralji in cesarji oprli na dežele lastne družine (Hausmacht): Ludvik IV. Wittelsbach (kralj 1314, cesar 1328-1347) se sklicuje na svojo deželo na Bavarskem; Karel IV. Luksemburški, vnuk Henrika VII., črpa moč iz svojih dežel na Češkem. Zanimivo je, da je bilo tako vse bolj v kraljevem lastnem interesu okrepiti moč ozemelj, saj je imel od tega korist.

Cesarske reforme[uredi | uredi kodo]

Sveto rimsko cesarstvo 1400

"Ustavo" cesarstva je ostala večinoma neurejena na začetka 15. stoletja. Čeprav so bili nekateri postopki in institucije določeni, na primer z Zlato bulo 1356, so pravila o tem, kako naj bi kralj, volivci in drugi vojvode sodelovali v cesarstvu precej odvisna od osebnosti posameznega kralja. Zato se je izkazalo za nekoliko škodljivo, da sta Sigismund Luksemburški (kralj 1410, cesar 1433-1437) in Friderik III. Habsburški (kralj 1440, cesar 1452-1493) zanemarila staro jedro cesarskih dežel in večinoma prebivala v svojih deželah. Brez navzočnosti kralja se je stara institucija Hoftag, sestavljanje iz vodilnih mož, poslabšala. Reichstag kot zakonodajni organ cesarstva v tistem času ni obstajal. Knezi so pogosto izzivali drug drugega - bolj pogosto kot ne, so prepiri prerasli v lokalne vojne.

Hkrati je katoliška cerkev doživela lastne krize, s širokimi daljnosežnimi učinki v cesarstvu. Konflikt med več papeškimi upravičenci (dva antipapeža in "legitimni" papež) se je končal s Koncilom v Konstanci (1414-1418); po 1419 je papež porabil veliko svoje energije pri zatiranju Husitov. Srednjeveška ideja združevanja vsega krščanskega sveta v enoten političen subjekt, s cerkvijo in cesarstvom kot njenima vodilnima institucijama, je začela upadati.

S temi drastičnimi spremembami, je bilo veliko govora v 15. stoletju tudi o cesarstvu samem. Pravila iz preteklosti niso več ustrezala strukturi časa, zahteva po okrepitvi prejšnje Landfrieden je bila nujna. V tem času se je koncept "reforme" pojavil v izvirnem pomenu latinskega glagola re-formare - ponovno pridobiti starejšo obliko.

Ko je Friderik III. potreboval vojvode za financiranje vojne proti Madžarski leta 1486 in ob istem času je bil njegov sin (kasneje Maksimilijan I.) izvoljen za kralja, se je soočil s poenotenjem združenih vojvod za njihovo sodelovanje v cesarskem dvoru. Prvič se je zbor volivcev in drugih vojvod imenoval Cesarski zbor (nemško Reichstag) (ki se je kasneje pridružil Cesarskim svobodnim mestom). Medtem ko je Frederik zavrnil, je njegov bolj spravljiv sin, po očetovi smrti leta 1493, končno sklical Deželni zbor v Wormsu leta 1495. Cesar in knezi so se dogovorili o štirih zakonih, ki jih običajno imenujejo cesarske reforme (Reichsreform): niz pravnih aktov, da bi razpadajoče cesarstvo dobilo neko strukturo. Na primer, to dejanje je imelo za posledico ustanovitev cesarskih okrajev (Reichskreise) in Reichskammergericht (Cesarsko senatno sodišče), institucije, ki so do neke mere vztrajale do konca monarhije leta 1806.

Vendar je trajalo še nekaj desetletij, da je nova regulativa dobila vsesplošno veljavo. Novo sodišče je že od začetka učinkovito delovalo, cesarski okraji pa so bili končani šele leta 1512. Kralj je tudi poskrbel, da je njegovo lastno sodišče Reichshofrat, še naprej delovalo vzporedno z Reichskammergericht. V letu 1512 se cesarstvo dobilo nov naziv, Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation ("Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda").

Reformacija in renesansa[uredi | uredi kodo]

Carta itineraria europae (Martin Waldseemüller), 1520 posvečena cesarju Karlu V.

Leta 1516 je Ferdinand II. Aragonski, dedek prihodnjega Svetega rimskega cesarja Karla V., umrl. Zaradi kombinacije tradicije dinastičnega nasledstva v Aragoniji, ki dovoljuje materi dedovanje brez prednosti za žensko pravilo; norost Karlove matere, Joane Kastilijske in vztrajanje njegovega drugega dedka, Maksimilijana I., da zavzame svoj kraljevski naslov, je Karel začel svojo vladavino v Kastilji in Aragonu, združenje, ki se je razvilo v Španijo, v povezavi s svojo mamo. To je bilo prvič, da so vse dežele Španije združene pod enim monarhom pod eno nastajajočo špansko krono. Ustanovna ozemlja so ohranila svoje ločene kodekse upravljanja in zakone. Leta 1519 je že kot vladajoči Karel I. v Španiji, Karel prevzel cesarski naslov kot Karel V. in zagotovil unijo med špansko in nemško krono. Slednja bi se končala z vejo Habsburžanov v osebi Karlovega brata Ferdinanda, medtem ko je starejša podružnica veja vladala v Španiji in burgundski dediščini v osebi Karlovega sina Filipa II. Španskega.

Poleg nasprotij med španskimi in nemškimi dediči, so bila nasprotja v religiji še en vir napetosti v času vladavine Karla V. Pred vladavino Karla V., je leta 1517 Martin Luther začel tisto, kar bi se je pozneje imenovala reformacija. V tem času je veliko lokalnih knezov videlo priložnost, da nasprotuje hegemoniji cesarja Karla V. in cesarstvo je postalo usodno razdeljeno po verah na sever in vzhod in mnoga izmed večjih mest - Strasbourg, Frankfurt na Majni in Nürnberg - so zavzeli protestanti, južne in zahodne regije pa so v veliki meri ostali katoličani.

Barok[uredi | uredi kodo]

Religija in Sveto rimsko cesarstvo na predvečer Tridesetletne vojne
Cesarstvo po Westfalske miru, 1648

Karel V. se je še naprej boril s Francozi in protestantskimi knezi v Nemčiji velik del svojega vladanja. Potem ko je njegov sin Filip poročil kraljico Marijo Angleško, se je zdelo, da bo Francija v celoti obkrožena z habsburškimi deželami, a se je to upanje izkazalo za neutemeljeno, če je bila zakonska zveza brez otrok. Leta 1555 je bil Pavel IV. izvoljen za papeža in se postavil ob stran Francije, nakar je utrujeni Karel končno obupal nad svetovnim krščanskim imperijem. Odpovedal se je prestolu in razdelil svoje ozemlje med Filipa in Ferdinanda Avstrijskega. Augsburški verski mir je končal vojno v Nemčiji in sprejel obstoj protestantskih knezov, ne pa kalvinizma, anabaptizma ali zwinglizma. Nemčija je imela relativni mir naslednjih šest desetletij. Na vzhodni fronti so Turki še naprej predstavljali veliko grožnjo, čeprav bi vojna pomenila dodatne kompromise za protestantske kneze in se ji je zato cesar skušal izogniti. Na zahodu je Porenje padlo bolj pod francoski vpliv. Pri nizozemskem uporu proti Španiji, je cesarstvo ostalo nevtralno; de facto je omogočilo Nizozemski zapustiti imperij leta 1581, nasledstvo priznano v 1648. Stranski učinek je bila Kölnska vojna, ki je opustošila velik del zgornjega Porenja.

Po Ferdinandovi smrti leta 1564, je njegov sin Maksimilijan II. Habsburški postal cesar, in kot njegov oče, priznal obstoj protestantizma in potrebo po občasnih kompromisih z njim. Maksimilijana je nasledil leta 1576 Rudolf II. Habsburški, čuden človek, ki je imel raje klasično grško filozofijo kot krščanstvo in je živel osamljeno na Češkem. Postalo ga je strah, ko je katoliška cerkev prisilno prevzela ponovno kontrolo v Avstriji in na Madžarskem in so protestantski knezi postali vznemirjeni. Cesarska moč se je v času Rudolfove smrti leta 1612 močno poslabšala. Ko se je Češka uprla cesarju, je bila neposredna posledica serija konfliktov, znanih kot tridesetletna vojna (1618-48), ki je opustošila cesarstvo. Tuje sile, vključno s Francijo in Švedsko, so posegle v spor in sicer okrepile cesarsko oblast, a zasegle tudi veliko ozemlja zase. Cesarstvo si ni nikoli več opomoglo.

V bitki pri Dunaju (1683) je vojska Svetega rimskega cesarstva, ki jo je vodil poljski kralj Jan III. Sobieski odločno premagala veliko turško vojsko, in končala kolonialni pohod otomanskega cesarstva na zahod. Vojska Svetega rimskega cesarstva je bila pol Poljsko / Litovska združena sila, predvsem konjenica in pol sil Svetega rimskega cesarstva (nemško / avstrijska), predvsem pehota.

Dejanski konec imperija je prišel v več korakih. Vestfalski mir iz leta 1648, ki je končal tridesetletno vojno, je prinesel ozemljem skoraj popolno suverenost. Švicarska konfederacija, ki je že bila ustanovljena kot navidezno neodvisna leta 1499, kot tudi Severna Nizozemska, sta zapustili cesarstvo. Habsburški cesarji so se osredotočili na utrjevanje svojih posesti v Avstriji in drugod.

Moderno obdobje[uredi | uredi kodo]

Prusija in Avstrija[uredi | uredi kodo]

Z vzponom Ludvika XIV., so bili Habsburžani predvsem odvisni od svojih dednih dežel v boju proti vstajajoči Prusiji, tistih, ki so ležala v notranjosti cesarstva. V celotnem 18. stoletju so se Habsburžani zapletli v različne evropske konflikte, kot so vojne za špansko nasledstvo, vojne za poljsko nasledstvo in avstrijska nasledstvena vojna. Nemški dualizem med Avstrijo in Prusijo je obvladoval zgodovino rimskega imperija po letu 1740.

Francoske revolucionarne vojne in končno razpad[uredi | uredi kodo]

Karta Svetega rimskega cesarstva 1789

Od leta 1792 dalje, je bila revolucionarna Francija neprestano v vojni z različnimi deli cesarstva.

Imperij je bil ukinjen 6. avgusta 1806, ko je zadnji sveti rimski cesar Franc II. (od 1804, cesar Franc I. Avstrijski) abdiciral, po vojaškem porazu s Francozi pod Napoleonom v bitki pri Austerlitzu (glej Bratislavski mir). Napoleon je reorganiziral veliko cesarstvo v Rensko konfederacijo kot francoski satelit. Francova habsburško-lotarinska dinastija je preživela zaton cesarstva, še naprej je vladal kot cesar Avstrije in kraljev Madžarske, do končnega razpada Habsburške monarhije leta 1918, zaradi posledic prve svetovne vojne.

Letak z odstopno izjavo Franca II. (6. avgust 1806)


Napoleonska Konfederacija Rena je bila nadomeščena z novo unijo, Nemško konfederacijo, leta 1815, po koncu Napoleonskih vojn. Trajala je do leta 1866, ko je Prusija ustanovila Severnonemško zvezo, predhodnico Nemškega cesarstva, ki je združila nemško govoreča ozemlja izven Avstrije in Švice pod pruskim vodstvom leta 1871. To je bila predhodnica sodobne Nemčije.


Od monarhije k dualizmu z državnimi stanovi[uredi | uredi kodo]

Del cesarskega grba, 1857

Reichstag [rajhstag] se je kot mesto komunikacije in usklajevanja interesov med cesarjem in državnimi stanovi razvil postopoma, iz občasnih posvetovanj monarha s pomembnim plemstvom o važnih državnih zadevah na tako imenovanih sprejemnih dneh na dvoru. Sčasoma so si stanovi poskušali pridobiti vse več vpliva na državne zadeve.

Prva prizadevanja za reforme segajo v leta 1434-38, v čas cesarja Sigismunda Luksemburškega. Prvi poskus uveljavitve zakona o prepovedi maščevanja je bil leta 1442 na zasedanju v Frankfurtu še preslabo pripravljen, da bi uspel. Potem je cesar Friderik III. dolgo zaviral reforme, dokler ni bil njegov sin, kasnejši cesar Maksimilijan I., ki je potreboval sodelovanje državnih stanov pri svojih zunanjepolitičnih podvigih, prisiljen pristati na reforme, ki jih je na zasedanjih v Wormsu leta 1495 in Augsburgu leta 1500 predložil volilni knez Mainza Berthold von Henneberg.

Jedro tedanjih reform je bil zakon o večnem deželnem miru.[3] Da bi ga lahko izvajali, so ustanovili državno komorno sodišče, pristojno za ozemeljske spore, cesarstvo pa so razdelili na državna okrožja. Za vzdrževanje sodišča je bil vpeljan državni davek imenovan splošni pfenig. Leta 1500 je bila ustanovljena 1. vlada državnih stanov (1. Reichsregiment) pod vodstvom volilnega kneza - nadškofa Mainza. A vlada in splošni pfenig sta propadla že čez nekaj let, ko je bil nadškofov urad državnih stanov združen z dvornim uradom za avstrijske dedne dežele v centralni državni urad (Reichskanzlei), vlogo splošnega pfeniga pa so prevzeli matrikularni dodatki[4]. Državna okrožja pa so se obdržala in njihovo število se je na zasedanju reichstaga v Trieru/Kölnu leta 1512 povečalo na 10.

Nadaljnje reforme iz leta 1521, ki so se obetavno pričele z volilno (za)obljubo[5] Karla V., so nazadnje v celoti propadle, zaradi nasprotovanja cesarja in tudi zaradi strahu volilnih knezov, da bodo zmanjšale njihove pristojnosti. Tedaj ustanovljena 2. vlada državnih stanov (2. Reichsregiment) je bila ukinjena leta 1530. V času reformacije (1521-55) so bila zasedanja reichstaga večinoma ohromljena z verskimi konflikti. Verska nasprotja in odločitev reichstaga v Augsburgu leta 1555, da so deželni gospodje nosilci veroizpovedi na svojih ozemljih, je usmerila cesarstvo na pot dezintegracije. Šele Ferdinandu I. je uspelo spet nekoliko obnoviti sodelovanje med cesarjem in državnimi stanovi v nemškem delu cesarstva.

Reichstag se je prvotno sestajal v različnih mestih cesarstva, od leta 1663 pa je imel rezidenco v Regensburgu (Immerwährender Reichstag). Nosilci volilnih glasov so na zasedanja vse bolj pošiljali svoje zastopnike. Reichstag je bil razpuščen 1. avgusta 1806.

Kljub temu, da so reforme slabo uspevale, da zaradi razhajanja interesov nikdar ni prišlo do vlade cesarstva, pa so nekateri temeljni zakoni in državne institucije, ki so nastale (reichstag, državni sodišči, državna okrožja z možnostjo rekrutiranja čet) vendarle nudili okvir, ki je Svetemu rimskemu cesarstvu omogočil, da je kot združenje fevdalnih posesti obstalo do leta 1806.

Reichstag, državni svet[uredi | uredi kodo]

V reichstagu so lahko sodelovali le državni stanovi. To so bili državni knezi (najvišji med njimi so bili volilni knezi), državni grofje, državni prelati in državna mesta. Med državne kneze in državne grofe so se uvrščali tisti zemljiški gospodje (posvetni in cerkveni), ki so dobili zemljo v fevd neposredno od države (kralja, cesarja). Med državne prelate so spadali vodje samostanov in kapitljev, ki so stali na državni zemlji. Enako je veljalo za državna mesta. Vsi našteti so plačevali dajatve in davke direktno cesarju.[6]

Slavnostna otvoritev zasedanja reichstaga. Peter Troschel, bakrorez, 1675. (Na čelu sedi cesar ali njegov uradni zastopnik; za cesarjem je klop volilnih knezov oz. njihovih zastopnikov; na levi sedijo posvetni in na desni cerkveni državni stanovi; njihov sedežni red je bil pogosto sporen; zastopniki mest sedijo v ospredju slike; v sredi je prostor za pisarje.)

Reichstag (latinsko: comitia imperii, curia imperialis) je bil od leta 1489 sestavljen iz treh kolegijev (kurij, svetov):

  • Kolegij volilnih knezov[7] (Kurfürstenkollegium) je bil po pomembnosti razred zase; volilni knezi so bili ključna povezava med cesarjem in državo. S pravico, da volijo kralja, so bili visoko povzdignjeni nad vse ostale kneze. Imeli so velik politični vpliv. Lahko so se sestajali tudi samostojno. Vodja kolegija volilnih knezov, nadškof Mainza, je tudi predsedoval reichstagu.
  • Svet državnih knezov[7] (Reichsfürstenrat) je bil namenjen vsemu ostalemu državnemu plemstvu. To je bilo zelo neheterogeno. V toku zgodovine je prihajalo do svojih zemljišč na najrazličnejše načine. Njihovi statusi so bili zelo različni, posvetni in cerkveni. Nekatere posesti so bile velike, druge majhne. Vplivni državni knezi, posvetni in cerkveni, so imeli v svetu državnih knezov posamične (virilne) glasove, drugi so, kot člani podskupin (imenovanih tudi kolegiji, kurije, klopi), prispevali k skupinskim (kurialnim) glasovom. Leta 1653 so bile v svetu državnih knezov 4 klopi državnih grofov: wetterauška, švabska, frankovska in vestfalska. Manjši katoliški prelati, opati, prošti in opatinje, vodje samostanov in kapitljev na državni zemlji, so bili združeni v švabskem in renskem kolegiju državnih prelatov. Svet državnih knezov sta izmenoma vodila salzburški nadškof in avstrijski nadvojvoda.
  • Kolegij državnih mest[7] (Reichsstädtekollegium); v njem so sodelovale delegacije mest, ki so stala na državnem ali družinskem imetju vladarja ali na cerkvenem ozemlju, dobljenem od kralja ali cesarja, in so monarhu plačevala dajatve. Vodenje kolegija državnih mest je prevzelo vsakokratno gostiteljsko mesto. Po rangu pomembnosti je bil ta kolegij precej niže od prvih dveh.

Pristojnosti v reichstagu niso bile povsem opredeljene, vsebovale pa so važne državne zadeve, kot so sklepanje pogodb, odmero davkov, spremembe temeljnih zakonov, odločitve o miru in vojni, verska in gospodarska vprašanja. Sklical ga je lahko le cesar, a od volilne zaobljube Karla V. leta 1519 je moral prositi kneze za pristanek, preden je razposlal vabila. Imel je pravico predložiti dnevni red, pri čemer pa je imel le malo vpliva na dejansko obravnavane teme. Po skupnem začetku zasedanja so razprave potekale najprej v ločenih prostorih znotraj kolegijev, pri čemer je pri glasovanju obveljala večina glasov. Nato sta se na skupnem zasedanju najprej med seboj posvetovala in uskladila kolegij volilnih knezov in svet državnih knezov, šele potem je lahko povedal svoje mnenje tudi kolegij mest (katerega glasovalna pravica je bila večino časa sporna; v glavnem je lahko izrazil svoje mnenje, ki pa ga ni bilo treba upoštevati). Zaključke je objavil cesar v dekretu recessus imperii.

Določila vestfalskega miru so prinesla spremembe tudi v reichstag. Dodatno sta bila ustanovljena dva odbora za verska vprašanja, corpus evangelicorum in corpus catholicorum, ki sta o verskih vprašanjih razpravljala ločeno in je bil sprejemljiv le njun konsenz. Konsenz je bil vse bolj zaželen tudi pri političnih temah. Ker je proces odločanja postajal vse težji, so se vse pogosteje posluževali strokovnih odborov. S časom se je oblikoval sloj strokovnjakov in politikov, specialistov za posamezne teme.

Od leta 1663, odkar se je stalno sestajal v Regensburgu, je reichstag postajal vse bolj zbor zastopnikov nosilcev glasov, cesar in državni stanovi so se ga vse manj udeleževali. Zato ob koncu zasedanja tudi ni bilo mogoče izdati formalnih zaključkov. Potem, ko so se nosilci glasov z zaključki seznanili, jih je uradno zadolženi cesarjev zastopnik ratificiral in izdal kot cesarski komisijski dekret.

Državna okrožja[uredi | uredi kodo]

Delitev cesarstva na okrožja od leta 1512 naprej. Ozemlja zunaj okrožij so neobarvana.

Cesarstvo je bilo razdeljeno na 10 državnih okrožij (Reichskreise) z namenom, da bi se med seboj povezale dežele znotraj okrožij in bi se zmanjšala razdrobljenost cesarstva. Najprej so bila leta 1500 ustanovljena: bavarsko, frankovsko, švabsko, zgornjerensko, spodnjerensko-vestfalsko in saško okrožje. Leta 1512, ko so bile v okrožja vključene tudi avstrijske dedne dežele in volilne kneževine, so bila ustanovljena tri nadaljnja okrožja: okrožje renskih kneževin Kölna, Mainza in Trierja ter renskega palatinata (Kurrheinischer Reichskreis), dalje burgundsko in avstrijsko okrožje; Saško okrožje je bilo razdeljeno v zgornjesaško in spodnjesaško okrožje. Zunaj okrožij so ostale Češka, Moravska, Šlezija, Lužica in Prusija in nekatera manjša ozemlja kot so državne vasi in gospostva državnih vitezov ter posesti v Italiji in Švicarska konfederacija.

Naloge okrožij so bile: varovanje miru v smislu leta 1495 sprejetega zakona o večnem deželnem miru, razglašanje in izvajanje državnih zakonov, pobiranje državnih davkov in prispevkov za državo komorno sodišče, izvrševati sodb tega sodišča (zlasti od leta 1555 naprej, ko so bila v tem okrožja neodvisna od cesarja), nadzor nad kovanjem denarja. V primeru vojne je bilo okrožje dolžno zbrati določen kontingent državne vojske, kar je bila naloga glavnega okrožnega poveljnika (Kreisoberst). Stanovi okrožja so imeli svoj zbor (Kreistag), v katerem pa ni bilo volilnih knezov.

Najvišji sodišči cesarstva[uredi | uredi kodo]

Institucije cesarstva

V cesarstvu sta bili dve sodišči, ki sta lahko presojali na najvišjem nivoju: državno komorno sodišče, ki je bilo pod nadzorom državnih stanov in je delovalo po pravilih reichstaga in cesarjev državni svet.

Državno komorno sodišče[uredi | uredi kodo]

Državno komorno sodišče[7] (Reichskammergericht) je bilo ustanovljeno leta 1495 na zasedanju reichstaga v Wormsu, istočasno z razglasitvijo večnega deželnega miru. Delno je prevzelo vlogo nekdanjega kraljevega dvornega sodišča[7]. S tem so deželni stanovi vsaj delno odvzeli cesarju vlogo vrhovnega sodnika (cesarju je ostal še državni svet).

Sodišče je imelo najprej sedež v Frankfurtu na Majni, potem v nekaterih drugih državnih mestih. Od leta1526 je stalno delovalo v Speyerju, po njegovem razrušenju v palatinski nasledstveni vojni pa od 1689 do 1806 v Wetzlarju. Med tem je za svoje delovanje nekajkrat prejelo nove osnove (1495, 1521, 1548, 1555, nazadnje1654). Nekaj časa je bilo financirano iz splošnega pfeniga, kasneje pa iz matrikularnih dodatkov na osnovi wormške matrike iz leta 1521.

Število prvotnih 16 članov sodišča se je s časom povečevalo, po vestfalskem miru jih je bilo 50. Več kot polovico članov so imenovala državna okrožja. Sodišče je vodil od cesarja imenovani predstavnik visokega plemstva. Razprave so vodili dva do štirje predsedniki. Zadnjo besedo je imel reichstag.

Sodišče je bilo pristojno za kršitve deželnega miru, nespoštovanje izobčenja iz države, civilne tožbe proti neposredno podložnim cesarju in posestnim sporom med njimi, davčne zadeve. Bilo je najvišja pritožna instanca za vse sodbe v okrožju brez možnosti pritožbe. Omogočalo je pritožbe podložnikov proti zemljiškim gospodom. Okornost zaradi pisno vodenih procesov in pogosta nepopolna zasedenost zaradi nerednega financiranja je od 17. stoletja naprej zmanjševala njegov pomen na račun državnega sveta.

Državni svet[uredi | uredi kodo]

Državni svet[7] (Reichshofrat) je bilo eno od dveh najvišjih sodišč v Svetem rimskem cesarstvu. Bilo je še vedno pod popolnim nadzorom cesarja. Cesarju je služilo tudi za politično posvetovanje in za izvrševanje njegove sodne moči. Edino je bilo pristojno za zadeve državnih fevdov, kriminalne zadeve cesarju neposredno podrejenih in za spore o zadevah, ki so se tikale cesarjevih rezerviranih pravic in privilegijev.

Sodišče je delovalo v letih 1418-1806. Člane sodišča je imenoval cesar. Vodil jih je sprva cesar ali Reichshofmarschall, po letu 1559 pa predsednik sodišča. Državni stanovi niso imeli na to sodišče nobenega vpliva. Od državnega komornega sodišča se je razlikovalo v tem, da se mu ni bilo treba strogo držati pravnega reda in je od njega tudi večkrat odstopalo, zato je delovalo manj birokratsko. Za razčiščevanje dogodkov na terenu se je večkrat posluževalo komisij, sestavljenih iz krajevnih državnih stanov. Še v 18. stoletju je bilo sestavljeno iz samih katoličanov, kar je bil pogost očitek protestantov.

Vojaške strukture[uredi | uredi kodo]

Sveto rimsko cesarstvo nikdar ni imelo moderne, dobro organizirane vojske.

Imelo je cesarsko vojsko, ki se je rekrutirala iz vsega cesarstva, a je vse bolj služila interesom Habsburžanov.

Poleg nje je imelo še vojaške čete okrožij, ki so jih vpoklicali po potrebi. Ena njihovih glavnih nalog je bila izvrševanje sodb državnega komornega sodišča (Reichsexekution) v primerih velikih kršitev deželnega miru. V primeru vojne, so bile čete okrožij podrejene generaliteti reichstaga in so se bojevale skupaj s cesarsko vojsko.

Takšna, nekoliko razdrobljena vojaška struktura, se je lahko bojevala proti Turkom in Francozom, ob izvajanju državnih interesov napram Prusom pa je bila neuspešna.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ rimski kralj, pred 1125 redkejši, nato pa običajni naslov izvoljenega nemškega kralja pred njegovim kronanjem za cesarja oz. naslov cesarjevega naslednika; tega so običajno izvolili, ko je cesar še živel. (Veliki splošni leksikon)
  2. ^ Zlatá bula Karla IV. na Ptejte se knihovny
  3. ^ Zakon o večnem deželnem miru (Ewiger Landfriede) je bil osrednji del državnih reform, sprejetih na zasedanju reichstaga v Wormsu leta 1495 in je postal eden od osnovnih zakonov Svetega rimskega cesarstva. Posameznikom je v celoti prepovedal oborožene spore (uporabo sile kot pravnega sredstva za poravnavo krivic, izterjevanje dolgov) in grozil kršilcem z izgonom iz cesarstva. Skrb za varovanje večnega miru ni bila prepuščena kralju, ampak naložena deželnim institucijam prava in pregona z najvišjo instanco v novo ustanovljenem državnem komornem sodišču. Z augsburškim verskim mirom je bil zakon o večnem deželnem miru leta 1555 razširjen tudi na verska vprašanja.
  4. ^ Matrikularni dodatki - prispevki državnih stanov v državno blagajno, npr. po wormški matriki (seznamu podatkov) iz leta 1521 (Veliki splošni leksikon).
  5. ^ Volilna (za)obljuba (Wahlkapitulation) je bila od srednjega veka naprej pisna pogodba med volivci in voljenim, ki je slednjemu določala pogoje za njegovo bodoče vladanje. Navadno je šlo za koncesije stanovom. Med cesarji Svetega rimskega cesarstva je moral prvi na tako pogodbo pristati Karel V. leta 1519 (capitulatio caesarea). Po letu 1648 je bila prilagojena določilom vestfalskega miru, ki je dodatno omejil pristojnosti cesarja. Zaobljuba je leta 1711 postala stalna in nespremenljiva (capitulatio perpetua), postala je del osnovnih zakonov cesarstva.
  6. ^ Pridevnik državni se navezuje na pojem Reichsunmittelbarkeit, neposrednost v podrejenosti državi (kralju, cesarju). Poleg naštetih so bili neposredno podrejeni državi tudi državno viteštvo, državni vaščani in državni uradniki, ki pa niso imeli državnih fevdov in niso plačevali davkov od zemlje in zato tudi niso mogli sodelovati v reichstagu.
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 slovensko poimenovanje je povzeto po Velikem splošnem leksikonu. Ljubljana: DZS, 1998.

Viri[uredi | uredi kodo]

Celotne predstavitve[uredi | uredi kodo]

  • (1972) Meyers Enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden. Mannheim, Wien, Zürich: Bibliographisches Institut.
  • Klaus Herbers, Helmut Neuhaus: Sveto Rimsko Cesarstvo – Prizorišča tisočletne zgodovine (843–1806). Böhlau, Köln u.a. 2005, ISBN 3-412-23405-2; Klaus Herbers, Helmut Neuhaus: Das Heilige Römische Reich. Ein Überblick. Böhlau, Köln 2010, ISBN 978-3-8252-3298-6 (leicht modifizierte und weniger bebilderte Studienausgabe).
  • Wilhelm Brauneder, Lothar Höbelt (Hrsg.): Sacrum Imperium. Das Reich und Österreich 996–1806. Amalthea, Wien 1996, ISBN 3-85002-390-7.
  • Razstava Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation 962–1806. 29. Ausstellung des Europarates in Magdeburg und Berlin 2006,
    • Razstava, prvi del: Od Ota Velikega do konca Srednjega veka. In Magdeburg 2006. Katalog in 2 Bänden von Matthias Puhle, Claus-Peter Hasse (Hrsg.): Band 1: Katalog. Band 2: Essays. Sandstein Verlag Dresden 2006, ISBN 3-937602-68-2. (Gesamtausgabe). Katalog und Essayband im Schuber, ISBN 3-937602-59-3 (Katalog – Museumsausgabe).
    • Razstava, drugi del: Stari cesarstvo in nove države 1495–1806. Dresden 2006, Katalog hrsg. von Hans Ottomeyer u. a. Band I: Katalog, Band II: Essayband, ISBN 978-3-937602-67-7.
  • Werner Paravicini, Jörg Wettlaufer, Jan Hirschbiegel (Hrsg.): Residenzenforschung. Höfe und Residenzen im spätmittelalterlichen Reich. Grafen und Herren. Thorbecke, Ostfildern 2012, ISBN 978-3-7995-4525-9.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

  • Heinz Angermeier: Reichsreform 1410–1555. Beck, München 1984, ISBN 3-406-30278-5.
  • Johannes Fried: Der Weg in die Geschichte. Die Ursprünge Deutschlands bis 1024. Propyläen, Berlin 1994 (ND 1998), ISBN 3-549-05811-X.
  • Hagen Keller: Zwischen regionaler Begrenzung und universalem Horizont. Deutschland im Imperium der Salier und Staufer 1024–1250. Propyläen, Berlin 1986, ISBN 3-549-05812-8.
  • Karl-Friedrich Krieger: König, Reich und Reichsreform im Spätmittelalter (= Enzyklopädie Deutscher Geschichte. Bd. 14). Oldenbourg, München 2005, ISBN 3-486-57670-4.
  • Peter Moraw: Von offener Verfassung zu gestalteter Verdichtung. Das Reich im späten Mittelalter 1250 bis 1490. Propyläen, Berlin 1985, ISBN 3-549-05813-6.
  • Malte Prietzel: Das Heilige Römische Reich im Spätmittelalter. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2004, ISBN 3-534-15131-3.
  • Ernst Schubert: König und Reich. Studien zur spätmittelalterlichen deutschen Verfassungsgeschichte(= Veröffentlichungen des Max-Planck-Instituts für Geschichte. Bd. 63). Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1979.
  • Hans K. Schulze: Grundstrukturen der Verfassung im Mittelalter. Bd. 3 (Kaiser und Reich). Kohlhammer, Stuttgart [u. a.] 1998, ISBN 3-17-013053-6.
  • Hans K. Schulze: Grundstrukturen der Verfassung im Mittelalter. Bd. 4 (Das Königtum). Kohlhammer, Stuttgart [u. a.] 2011.
  • Bernd Schneidmüller, Stefan Weinfurter (Hrsg.): Die Deutschen Herrscher des Mittelalters. Beck, München 2003, ISBN 3-406-50958-4.
  • Bernd Schneidmüller, Stefan Weinfurter (Hrsg.): Heilig – Römisch – Deutsch. Das Reich im mittelalterlichen Europa. Internationale Tagung zur 29. Ausstellung des Europarates und Landesausstellung Sachsen-Anhalt. Sandstein-Verlag, Dresden 2006.
  • Bernd Schneidmüller: Die Kaiser des Mittelalters. Von Karl dem Großen bis Maximilian I. Beck, München 2006, ISBN 3-406-53598-4.
  • Stefan Weinfurter: Das Reich im Mittelalter. Kleine deutsche Geschichte von 500 bis 1500. Beck, München 2008, ISBN 3-406-56900-5.

Zgodnji novi vek[uredi | uredi kodo]

  • Karl Otmar von Aretin: Das Alte Reich 1648–1806. 4 Bde. Klett-Cotta, Stuttgart 1993–2000, ISBN 3-608-91043-3.
  • Johannes Burkhardt: Vollendung und Neuorientierung des frühmodernen Reiches (= Gebhardt: Handbuch der Deutschen Geschichte. Bd. 11). Klett-Cotta, Stuttgart 2006, ISBN 3-608-60011-6.
  • Axel Gotthard: Das Alte Reich 1495–1806. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2003, ISBN 3-534-15118-6.
  • Julia Haas: Die Reichstheorie in Pufendorfs „Severinus de Monzambano“: Monstrositätsthese und Reichsdebatte im Spiegel der politisch-juristischen Literatur von 1667 bis heute. Duncker & Humblot, Berlin 2006, ISBN 978-3-428-12315-5.
  • Peter Claus Hartmann: Das Heilige Römische Reich deutscher Nation in der Neuzeit 1486–1806. Reclam, Stuttgart 2005, ISBN 3-15-017045-1.
  • Peter Claus Hartmann: Kulturgeschichte des Heiligen Römischen Reiches 1648–1806. Verfassung. Religion. Kultur. Böhlau, Wien 2011, ISBN 978-3-205-78684-9.
  • Edgar Liebmann: Das Alte Reich und der napoleonische Rheinbund. In: Peter Brandt, Martin Kirsch, Arthur Schlegelmilch (Hrsg.): Handbuch der europäischen Verfassungsgeschichte. Institutionen und Rechtspraxis im gesellschaftlichen Wandel. Bd. 1: Um 1800., Verlag J.H.W. Dietz Nachf., Bonn 2006, ISBN 978-3-8012-4140-7, S. 640–683.
  • Helmut Neuhaus: Das Reich in der frühen Neuzeit (= Enzyklopädie Deutscher Geschichte. Bd. 42). 2. Auflage. Oldenbourg, München 2003, ISBN 3-486-56729-2.
  • Anton Schindling, Walter Ziegler (Hrsg.): Die Kaiser der Neuzeit 1519–1918. Heiliges Römisches Reich, Österreich, Deutschland. Beck, München 1990, ISBN 3-406-34395-3.
  • Georg Schmidt: Geschichte des Alten Reiches. Staat und Nation in der Frühen Neuzeit 1495–1806. Beck, München 1999, ISBN 3-406-45335-X.
  • Barbara Stollberg-Rilinger: Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation. Vom Ende des Mittelalters bis 1806. 5., aktualisierte Auflage. Beck, München 2013, ISBN 978-3-406-53599-4.
  • Joachim Whaley: Das Heilige Römische Reich deutscher Nation und seine Territorien. 2 Bde. WBG bzw. Zabern, Darmstadt 2014, ISBN 978-3-8053-4826-3 (orig. Germany and the Holy Roman Empire. 2 Bde., Oxford 2012).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]