Pojdi na vsebino

Germani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rekonstrukcija poselitvenega območja germanskih plemen v provincialnem rimskem obdobju

Germani sestavljajo veliko, jezikovno in plemensko sorodno skupino indoevropskih ljudstev, katerih pradomovina je bila današnja južna Švedska, Danska, Schleswig-Holstein in Severnoevropsko nižavje (med rekama Weser in Odra). Značilnosti germanskih jezikov vključujejo določene glasovne spremembe v primerjavi z rekonstruiranim protoindoevropskim jezikom, ki je skupno znan kot germanski ali prvi glasovni premik. Območje naselitve, ki so ga naseljevala germanska ljudstva, so Rimljani imenovali Germania Magna.

Od začetka našega štetja naprej so stiki z Rimljani oblikovali germanski svet, tako kot se je razvoj Rimskega cesarstva vse bolj prepletal z germanskim svetom. V pozni antiki, med obdobjem selitve ljudstev, so se številna plemena postopoma razširila proti vzhodu do reke Visle, proti zahodu do reke Ren in proti jugu do Majne, spuščajoč se celo do Donave in Karpatov. Nekateri so oblikovale večje konfederacije in na koncu napadli Rimsko cesarstvo. Njihov glavni cilj je bil deliti bogastvo cesarstva, ne da bi nameravali uničiti njegove strukture in kulturo. Nekatere od teh skupin so na ozemlju Zahodnega rimskega cesarstva, ki je propadlo okoli leta 476, ustanovile kraljestva po vzoru starorimskih. Elementi germanske religije in verskih običajev so bili med drugim prilagojeni sprejetemu krščanstvu s pomočjo prilagoditev.

Danes so to območja Nemčije in Avstrije, Švice, Francije, Anglije, zahodne Poljske, severne Italije, Danske, Norveške, Švedske, Liechtensteina, Luksemburga, Nizozemske in Sudetov (Češke republike).

Novejše raziskave vse bolj kritično gledajo na skupni izraz germanska ljudstva, saj se tako imenovane skupine nikoli niso videle kot enotna entiteta, temveč je izraz zgolj zunanja oznaka, ki zakriva razlike.[1]

Ta članek opisuje splošno zgodovino germanskih ljudstev, ki se začne pred našim štetjem in se nadaljuje v pozno antiko in zgodnji srednji vek. Znanstveniki obravnavajo tudi zgodovino Skandinavije do srednjega veka v germanskem kontekstu. Zgodovina posameznih plemen, germanska mitologija in germansko plemensko pravo so predmet drugih člankov.

Izraz

[uredi | uredi kodo]

Izvor in razvoj pomena v antiki

[uredi | uredi kodo]

Izvor izraza Germanoí (grško Γερμανοί; latinsko Germani), ostaja nezadovoljivo pojasnjen. Njegov jezikovni in etimološki izvor ter natančna starost prav tako ostajata nejasna. Zgodovinske raziskave so obravnavale jezikovne korenine v latinščini, keltskih in germanskih jezikih. Občasno predlagana povezava z germanskim *gaizaz, 'ger, met kopja', se zdaj šteje za ovrženo. Izpeljava iz latinskega germānus, 'telesni, pristen, resničen', ki jo je predlagal Strabon, se zaradi fonetičnih razlogov prav tako šteje za malo verjetno.[2] Keltska etimologija je torej najverjetnejša razlaga. Upoštevajo se tudi korenine staroirskega gair, 'sosed' ali gairm, 'jokati', iz katerih izhajajo poimenovalni motivi 'sosedje' in 'jokajoči'.[3]

V antiki je izraz germanski služil kot etnološki krovni izraz za veliko skupino ljudstev, ki so živela med Kelti in Skiti. Zato je šlo predvsem za oznako, ki so jo drugi dali določenim ljudstvom, in le v manjši meri, verjetno sekundarno, za samopoimenovanje germanskih ljudstev. Pred Cezarjevimi galskimi vojnami (58–52 pr. n. št.) so ljudstva, ki so živela vzhodno od Rena, ostala večinoma zunaj zavedanja starodavnih opazovalcev in ko so se prvič seznanili z njimi, so jih sprva imeli za Kelte ali pa se vsaj niso izrecno razlikovali od njih. Najstarejši zgodovinski zapisi o germanskih kulturah izvirajo iz srečanj z Grki in Rimskim cesarstvom; lastni pisni zapisi, kot so runski napisi, so najdeni šele po našem času. Poročila starodavnih avtorjev o germanskih ljudstvih pogosto niso temeljila na njihovih lastnih opažanjih, temveč na govoricah. Grški popotnik Piteas iz Masalije (danes Marseille) je že leta 330 pr. n. št. poročal o deželah okoli Severnega morja in ljudstvih, ki so tam živela. Vzhodnogermanski Bastarni so od okoli leta 200 pr. n. št. napredovali proti jugovzhodu v današnjo vzhodno Romunijo in se od leta 179 pr. n. št. naprej zapletli v konflikte z Makedonci in drugimi ljudstvi na Balkanskem polotoku. Okoli leta 120 pr. n. št. so se Kimbri, Tevtoni in Ambroni preselili proti jugu in Rimljanom zadali več hudih porazov (Kimbrska vojna).

Najstarejši dokaz, ki se včasih navaja za ime ljudstva, so Fasti Capitolini iz leta 222 pr. n. št.[4] Tam Mark Klavdij Marcel omenja zmago de Galleis et Germaneis ('nad Galci in Germani') pri Klastidiju. Vendar pa je ta omemba imena za germanska ljudstva lahko tudi kasnejša predelava v kontekstu avgustovega urejanja Fasti Capitolini.[5] Prva nedvoumna uporaba imena za germanska ljudstva se pojavlja okoli leta 80 pr. n. št. v spisih Posidonija.[6] Izraz se je sprva nanašal le na majhno plemensko skupino v belgijski regiji Spodnji Ren, katere ozemlje je prvotno bilo na desnem bregu Rena. Posidonij opisuje, kako so ti Germani kot glavni obrok jedli ude pečenega mesa, skupaj z mlekom in nerazredčenim vinom, kar na nek način odraža barbarski stereotip svojega časa.

V svojem delu De Bello Gallico Gaj Julij Cezar poroča, da so se plemena Belgov (Remi, Kondrusi, Eburoni, Caerosi, Paemani in Sekvani), ki so se naselila na levem bregu Rena, imenovala Germani. Ta plemena (vedno po poročilih svojih zaveznikov Remov) imenuje Germani cisrhenani, ne pa Atuatukov (ki jih danes prav tako šteje za Germane) – ki jih je imel za potomce Kimbrov – in le z zadržki imenuje Ambivarite.[7] Oznaka cisrhenani ('levi breg Rena') nakazuje, da so se ta plemena že takrat razlikovala od Germanov na desnem bregu Rena.

Zemljevid Evrope po Strabonu

V Cezarjevem vojnem poročilu se koncept Germanov še naprej razvija, kar doseže vrhunec v njegovi celoviti razlagi v ekskurziji o germanskih plemenih v šesti knjigi (53 pr. n. št.). Cezar tukaj tudi izrecno uporabi razširjen koncept Germanije, pri čemer Ren razglasi za kulturno ločnico med Galci na zahodnem bregu in germanskimi plemeni vzhodno od reke ter vsa ozemlja vzhodno od nje označi kot Germanijo.[8] Antični zgodovinar Mischa Meier zato sklepa: »Cezar si je izmislil germanska plemena.« Ni etnokulturnih meril, po katerih bi lahko objektivno opredelili skupine ljudi kot germanske ali negermanske.ref>Mischa Meier: Caesar hat die Germanen erfunden – oder doch nicht? In: Martin Langebach (Hrsg.): Germanenideologie. Einer völkischen Weltanschauung auf der Spur. Bundeszentrale für politische Bildung, Bonn 2020, S. 15–38, hier S. 15 und 29.</ref>

Kaj je Cezarja motiviralo, da je vsa ljudstva, ki živijo vzhodno od Rena, opredelil kot germanska, je predmet razprave v zgodovinskih raziskavah. Ena od razlag bi lahko bila, da je general nameraval uporabiti Ren kot mejo med ljudstvi, s čimer je postavil temelje za globok razkol med Galci in germanskimi plemeni ter s tem prikazal svojo vojaško kampanjo kot »osvojitev Galije«.[9]

V tem primeru bi bila geografska razlika med Kelti in germanskimi plemeni tudi politično motivirana, saj bi lahko pomagala utrditi rimsko zahtevo po prevladi nad vsemi ozemlji zahodno od Rena. Medtem ko je Cezar prej uporabljal poenoten izraz Gali za označevanje različnih skupin, ki so se imele za Akvitance, Kelte in Belge, je zdaj izraz germanski uporabil za različne etnične skupine vzhodno od Rena.[10] Vendar Ren takrat ni predstavljal jasne kulturne ločnice, saj so se vzhodno od njega naselile keltske skupine, zahodno od njega pa germanske skupine, kot že kaže Cezarjev zapis. Z arheološkega vidika je mogoče jasno opredeliti le območje keltskih oppid na severu in vzhodu. Cezarjeva opredelitev je imela posledično tudi razlikovalni učinek v etnografskem smislu.

Pred Cezarjem so domnevali, da severno od Alp živijo Kelti na zahodu in Skiti na vzhodu – od njih jih ločuje reka Tanais (danes Don). Cicero leta 56 pr. n. št. še ni bil seznanjen s Cezarjevim konceptom germanskih ljudstev.[11] Toda že za Pomponija Melo (okoli 44 pr. n. št.) je bila južna meja germanskega ozemlja Alpe, zahodna meja Ren, vzhodna meja Visla in ozemlje Sarmatov, severna pa obala.[12] Tudi Plinij Starejši v svoji Prirodoslovni zgodovini (okoli 77 n. št.) omenja germanska ljudstva v Alpah.[13] Celo Strabon je v svoji Geografiji (napisani med 20 pr. n. št. in 23 n. št.) opisal germanska ljudstva kot ljudstvo, podobno Galcem. Tudi selitev Kimbrov, Tevtonov in Ambronov je bila prepoznana šele veliko pozneje kot uvod v rimsko-germanski spopad. V času svojega nastanka Kimbri še niso bili opredeljeni kot germanski. Šele okoli leta 100 n. št. je Plutarh skoval izraz germanski za germansko pleme ob Severnem morju, ki je bilo prej pretežno obravnavano kot keltsko.[14] Rimski zgodovinar Tacit v svojem etnografskem delu Germania (objavljenem najpozneje leta 98 ​​n. št.) pojasnjuje izraza Germani in Germania, kot ju uporablja:

»Ime Germania je mimogrede novo in se je pojavilo šele pred kratkim. Prvi ljudje, ki so prečkali Ren in pregnali Galce, današnji Tungri, so se takrat imenovali Germani. Tako se je ime plemena – ne celotnega ljudstva – postopoma razširilo: sprva so vsa [ljudstva vzhodno od Rena] iz strahu pred njim imenovali Germani; kmalu pa so se tako imenovali tudi sami, ko se je ime začelo uporabljati.«

— [15]

Ta Tacitova poročila se ujemajo s podatki, ki jih je Cezar posredoval o belgijskih Remih iz časa galskih vojn.[16] Po tem zapisu so plemena vzhodno od Rena najprej sosednji Galci imenovali »Germani« v širšem smislu. To razširitev imena za germanska ljudstva se danes na splošno pripisuje dejstvu, da so Galci vzhodne napadalce dojemali kot tuje ali drugačne in so se od njih želeli razlikovati. Rimljani naj bi nato od Galcev prevzeli ime za germanska ljudstva.[17]


Germanska identiteta v antiki?

[uredi | uredi kodo]

Tacit pripoveduje o mitski genealogiji, po kateri so germanska ljudstva sledila svojemu rodu nazaj do Tuista, njegovega sina Manusa, in Mannusovih treh sinov, ki so dali imena plemenskim skupinam Ingevonov, Hermionov in Istevonov. Različica je dodala še Marse, Gambrivie, Svebe in Vandile.[18] Samoidentifikacija plemen kot pripadnikov skupne etnične skupine, kot je razvidna iz te mitske genealogije, nakazuje na nekakšen občutek pripadnosti.

V zgodovinskih časih so se znotraj germanske sfere odvijali različni procesi etnogeneze. Ta težnja k združevanju je izvirala iz različnih središč in je bila pogosto bolj spodbujana od zunaj kot od znotraj. Vlogo je igrala tudi infiltracija geografsko perifernih skupin vzdolž reke Labe in na Jutlandiji, pa tudi v južni Skandinaviji. Po mnenju Reinharda Wenskusa so bili Svebi glavna gonilna sila etnogeneze germanskih ljudstev v Srednji Evropi.[19] Prevlada Svebov je imela tudi zunanji vpliv, saj so njihove tradicije in videz postali odločilni za etnografsko dojemanje in opis številnih germanskih plemen v antičnem svetu. Wenskus trdi, da je dejstvo, da je na koncu prevladalo ime germanski in ne ime Svebi, posledica soočenja Svebov z Rimljani, kar je zlomilo politično moč Svebov. Od konca 5. stoletja naprej se je zunanji vpliv imena Svebi delno razširil na Gote, tako da je izraz gotska plemena postal običajen za številna, večinoma vzhodnogermanska ljudstva.[20] Vendar pa se je izraz germanski za Germanijo Magno uporabljal tudi v tem obdobju, ob katerem so se migracijska vzhodnogermanska plemena pojavljala pod svojimi lastnimi identitetami – kot Goti, Vandali itd.

Nedavne raziskave vse bolj poudarjajo nestabilnost etničnih identitet, zlasti v antiki, in postavljajo pod vprašaj tudi koncept germanskih ljudstev, ki naj bi izviral iz razmišljanja o nacionalni državi v 18. in 19. stoletju. »Germanski« (tako kot »barbarski«) se razume zgolj kot zunanja oznaka, ki razkriva več o Grkih in Rimljanih kot o skupinah in posameznikih, na katere se nanaša. Nekateri celo pozivajo k popolni opustitvi izrazov »germanski« v akademskih kontekstih.[21]

Sodobni koncept Germanije

[uredi | uredi kodo]
Johannes Janssonius: Germaniae Veteris Nova Descriptio, zemljevid starodavne Germanije iz leta 1657, ki temelji na delih Tacita, Strabona in zlasti Klavdija Ptolameja

Sodobni koncept Germanije temelji na konceptualizaciji antičnih pisateljev, ki je bila oživljena najkasneje v dobi humanizma. Čeprav je Tacit že vključeval dele Skandinavije v Germanijo, je splošna razširitev koncepta Germanije na Skandinavijo poznejši razvoj, ki verjetno temelji predvsem na jezikovnih in etnografskih opazovanjih. V 16. stoletju je švedski reformator in zgodovinar Olaus Petri postavil tezo o skupnem izvoru Švedov in Nemcev. Do konca 18. stoletja je ideja o zgodovinski, etnični in jezikovni povezavi med nordijskimi državami in Nemčijo postala široko razširjeno prepričanje med učenjaki. Gottfried Wilhelm Leibniz je v svojem delu Unvorgreiffliche Gedancken, betreffend die Übung und Verbesserung der Teutschen Sprache (posmrtno objavljenem leta 1717, ponatisnjenem leta 1995, str. 22) zapisal, da vse, kar so Švedi, Norvežani in Islandci hvalili o svojih Gotih, velja tudi za nas; ta ljudstva ne bi smeli imeti za nič drugega kot za severne Nemce. Johann Gottfried Herder je to stališče delil leta 1765 v recenziji dela Uvod v zgodovino Danske zgodovinarja Paula Henrija Malleta.

Hkrati se je humanistični koncept germanskih ljudstev združil z romantičnim konceptom ljudstva, kar je prek doktrine o 'ljudskem duhu' vodilo do ideje o kontinuiteti med starogermanskimi ljudstvi in ​​sodobnimi Nemci.[22] Napredek jezikoslovja v začetku 19. stoletja je omogočil povezavo tega koncepta ljudstva z jezikovno družino, ki jo danes imenujemo 'germanska'. Tudi sodobni arheološki koncept germanskih ljudstev je izhajal iz tega jezikovnega koncepta: ker se je 'duh ljudstva' izražal tudi v njegovih materialnih stvaritvah, so bile arheološke vrste najdb dodeljene specifičnim kulturnim skupinam, kadar je bilo mogoče dokazati neprekinjeno poselitev in je bilo to skladno s starodavnimi viri, kot je zlasti ugotovil Gustaf Kossinna.[23] Konec 19. stoletja so germanske študije doživele nadaljnji vzpon zaradi potrebe po opredelitvi nacionalno-kulturne identitete, kar je vodilo do pomembnih spoznanj, a tudi do večjega zanašanja na domnevno zgodovinsko kontinuiteto od germanskih ljudstev do Nemškega cesarstva 19. stoletja, ki je na koncu dosegla vrhunec v germanskem mitu o narodnih gibanjih in nato v nacionalsocializmu.[24] Številne izjave in koncepti iz teh zgodnejših germanskih študij so zato postali vprašljivi.[25]

V novejšem času se je enoten koncept germanskih ljudstev delno razblinil v različne koncepte. Za to je bilo več razlogov: prvič, identifikacije tipov arheoloških najdb z enotnimi etničnimi skupinami ni bilo več mogoče ohraniti. Celo povsem veljavno jezikovno družinsko drevo še ne vzpostavlja bistvene enotnosti germanskih ljudstev. Koncepti germanskih ljudstev, specifični za različne discipline (zgodovinske raziskave, jezikoslovje, arheologija), zato niso več nujno skladni, čeprav je tesnejše sodelovanje, na primer med arheologijo in jezikoslovjem, zlasti na področju toponimije in hidronimije, zagotovo zaželeno.[26] Tako Skandinavci veljajo za germanske le na področju germanske filologije, ne pa tudi v zgodovinskih raziskavah Rimskega cesarstva. Po drugi strani pa edino ljudstvo, ki se je po antični tradiciji imenovalo za germansko, namreč Cezarjevi Germani cisrhenani, morda sploh ni germansko, temveč keltsko asimilirani Belgi.[27] Čeprav predstavnike prazgodovinske Jastorfske kulture imenujemo germanski, se etnografski koncept germanskega uporablja za obdobja, v katerih še ni obstajal – niti v svoji starodavni niti v sodobni obliki.

Jezik

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Pragermanščina in Germanski jeziki.

Germanski jeziki spadajo v zahodno skupino indoevropskih jezikov.[28] Prvotna oblika germanskega jezika je nastala iz zahodne indoevropskega jezika s prvim germanskim glasovnim premikom (glej Grimmov zakon in Vernerjev zakon).

Vrstni red delitve in 'odnosi' (ne le) zahodnih indoevropskih jezikovnih skupin baltoslovanskih, germanskih, keltskih in italskih ostajajo sporni. Za vsak tesen odnos med dvema skupinama obstajajo zagovorniki in nasprotniki. Keltske izposojenke v germanskem leksikonu temeljijo na kulturnih stikih v železni dobi okoli leta 500 pr. n. št. in pred njim. Ti vplivi se nanašajo zlasti na besedišče, povezano z upravljanjem, trgovino in proizvodnjo blaga. Z razširitvijo rimskega cesarstva je latinščina posledično trajno vplivala na germanske jezike.

Najstarejši celovito dokumentiran germanski jezik je gotščina. Jezikovni dokazi, od katerih nekateri segajo v zgodnejša obdobja, so sestavljeni iz zelo kratkih in včasih težko razumljivih runskih napisov ali celo zgodnejših osebnih imen, krajevnih imen in drugih izrazov, zabeleženih v antičnih virih. V nasprotju z gotščino so ti sestavljeni iz posameznih, nepovezanih omemb.

Pisanje

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Runa.
Starejši futhark, prvi germanski znaki

Germanski zapisi izvirajo okoli leta 200 n. št. z najstarejšimi protonordijskimi runskimi napisi. Pomen ohranjenih napisov vključuje imena in podatke o lastništvu, oznake izdelovalcev, magične napise, kultna dejanja in spomin na mrtve.[29] Najbolj znani primeri pisanja so monumentalni skandinavski runski kamni. Imena posameznih run so ohranjena skozi runske pesmi.

Primarni zgodnji prenos informacij, kot so zgodovinska dejstva, pa naj gre za zadeve prednikov ali druge zadeve, je bil ustni, in v tem pogledu skozi hvalnico. Iz tega se je razvila poznejša tradicija junaških sag, saj se je pojavil pisni sistem, ki je temeljil na latinščini in omogočil pomembno literaturo (staronordijsko pisavo).[30] »Znaki«, ki jih Tacit opisuje v 10. poglavju svoje Germanije v povezavi z vedeževanjem žrebom, so bili verjetno simboli, ki so se uporabljali na druge načine, ne pa rune v smislu pisnih znakov. Kljub temu so bili nekateri od njih vključeni v runske abecede.[31]

Prva prava oblika razvitega germanskega pisnega jezika je gotska pisava. Goti so, tako kot druga plemena in ljudstva, prvotno uporabljali običajno runsko pisavo in jo vklesavali v predmete iz lesa in drugih materialov (Pietroassa prstan). Gotski škof Ulfilas je za krščansko misijo k Gotom razvil abecedo, sestavljeno iz grških, latinskih in runskih znakov. Kronološko je predvidel razvoj nordijske pisave, ki je izhajala iz istih okoliščin. Runska pisava kot monumentalna pisava ni ustrezna za pisni jezik, ki bi celovita literarna besedila trajno in koherentno omogočil berljivost in razumljivost lokalnemu ali nadregionalnemu občinstvu. Njegov ljudski prevod Nove zaveze skupaj z drugimi gotskimi viri tvori osnovo primerjalnih raziskav germanske pismenosti in jezika zaradi obsežnega gotskega besedišča, ki ga predstavlja. Posamezna imena gotskih črk so ohranjena v tako imenovanem Salzburško-dunajskem rokopisu.[32]

Germanska plemena

[uredi | uredi kodo]

Pomen plemen

[uredi | uredi kodo]

Plemena so bila ključni element političnega in družbenega reda na germanskem ozemlju. Kot naselitvena skupnost je pleme imelo v lasti določeno ozemlje, ki je lahko vključevalo tudi pripadnike drugih etničnih skupin, na primer na osvojenih ozemljih. Pleme je imelo enotno politično vodstvo in je predstavljalo pravno skupnost. Seveda so obstajali tudi skupni jezik, verski obredi in občutek identitete, katerega najjasnejši izraz je bil mit o skupnem predniku. V resnici pa plemena niso bila enotne in stabilne entitete, temveč so bila vedno podvržena mešanju, preoblikovanju, migracijam, upadanju in podobnemu.

Prve podrobne opise germanskih ljudstev najdemo pri Tacitu. Opisuje dokaj enotno germansko kulturo na območju, ki se je približno raztezalo od Rena na zahodu do Visle na vzhodu in od Severnega morja na severu do Donave in Vltave na jugu. Poleg tega so obstajala germanska naselitvena območja v Skandinaviji, ki jih Tacit ni opisal. Tacit opisuje germanska plemena kot razdeljena v tri skupine in da obstajajo številna plemena, ki ne spadajo v to klasifikacijo. Po Tacitu so se posamezna plemena razlikovala glede na svoja kultna središča. Germanska plemena na prelomu tisočletja so bila zato verjetno predvsem kultne skupnosti. K tej klasifikaciji je mogoče pripisati tudi arheološke skupine.

Od 2. stoletja naprej so se velika plemena pojavila kot najpomembnejši akterji v germanskem svetu. Postala so agresivni nasprotniki Rimskega cesarstva in nosilci kraljestev obdobja selitve ljudstev. Na različne načine so se prepletala z visoko sredozemsko kulturo in končala relativno enotnost germanskih ljudstev v korist ločenih razvojev. Ime germanski je izginilo iz antičnih virov in ga nadomestila imena velikih plemen z lastnimi tradicijami. Oblikovala so dogodke obdobja selitve ljudstev in tvorila osnovo evropske zgodovine, ki je zajemala tako etnične skupine kot nacionalne države. Študije Wenskusa,[33] ki analizirajo ta proces, predstavljajo trenutno stanje raziskav na to temo. Šlo je za proces koncentracije, ki je izhajal iz zavezništev, s ciljem doseganja politične in vojaške moči. Hkrati je prišlo do vse večje diferenciacije družbene stratifikacije. Oblikovanje vladavine, ki je temeljila na osebnih povezavah, pridobivanje zemlje, ljudi in plena na eni strani ter nestabilnost rezultatov na drugi, je bilo odvisno od tesne interakcije z imperialnimi in kulturnimi razmerami znotraj rimske vplivne sfere. Globoke politične in družbene spremembe so bile predpogoj za stabilne politične oblike.[34]

Opaziti je mogoče temeljno razliko med glavnimi plemeni Zahoda (Franki, Alemani) in gensi Vzhoda (Goti, Vandali, Heruli, Gepidi). Glavna plemena Zahoda so potrjena šele v 3. stoletju, medtem ko so gensi Vzhoda sprva ušli antični zaznavi. Njihove migracijske skupine se niso oblikovale na obrobju cesarstva, temveč daleč v zaledju. Na teh potovanjih so se nato vključili tudi obmejni sosedje rimskega cesarstva.

Plemena na prelomu ere

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid germanskih plemen okoli leta 100 n. št. (brez Skandinavije)

Območja naselitve germanskih ljudstev v 1. stoletju (glej zemljevid) lahko razdelimo na:

  1. Severnomorska germanska plemena (Tacit jih je imenoval Ingaevoni): Angli, Havki (ki so se kasneje združili v večje pleme Sasov), Frizijci, Varni.
  1. Rensko-vezerska germanska plemena (morda sorodna Tacitovim Istævonom): Angrivari, Batavi, Brukteri, Chamavi, Hati, Čatuarji, Heruski, Sugambri, Tenkteri, Ubijci, Usipeti. Po hipotezi severozahodnega bloka so bila ta ljudstva kasneje germanizirana. Frankovsko pleme je nastalo iz plemen, ki so se naselila ob Renu v 3. stoletju. Nasprotno pa so se plemena ob Vezeri, kot so Angrivari in Heruski, pridružila Sasom.
  1. Polabska germanska plemena (morda sorodna Tacitovim Herminoncem): Iz polabske germanske skupine – ki jo sestavljajo Hermunduri, Langobardi, Markomani, Kvadi, Semnoni, Svebi in morda Bastarni – se je v 3. stoletju pojavilo veliko pleme Alemanov. Poleg tega so Markomani s prepletanjem z drugimi plemeni in etničnimi skupinami oblikovali veliko pleme Bavarcev, Hermunduri pa Turinge. Del Svebov je skupaj z Alani in Vandali leta 406 prečkal Ren (prečkanje Rena leta 406) in se z njimi leta 409 preselil v Hispanijo. Tam so na severozahodu ustanovili Svebsko kraljestvo, ki je bilo osnova kasnejše države Portugalske. Langobardi, po katerih je Lombardija dobila ime, so v svoje pleme vključili tudi druge germanske skupine, najprej so ustanovili kraljestvo v Panoniji, po osvojitvi leta 568 pa še v Italiji.
  1. Severnogermanska plemena: Severnogermanska plemena, znana tudi kot baltskogermanska plemena, ki so se naselila na Cimbrijskem polotoku in v Skandinaviji – Tacit omenja pleme, imenovano Suiones – so združena zaradi jezikovnih razlogov. Iz njih so kasneje izšli Danci, Švedi, Norvežani in Islandci. Arheološko so severnogermanska plemena razdeljena na vzhodno in zahodnonordijsko skupino. Angli in Juti tvorijo prehodno območje do severnomorskih germanskih plemen.
  1. Odrsko-varška germanska plemena: Burgundi, Lugi in Vandali so arheološko pripisani przeworški kulturi (na jugu Poljske).
  1. Vislinska germanska plemena: Bastarni, Gepidi, Goti, Rugi in Sciri so arheološko pripisani kulturi Wielbark (Willenbergova kultura), katere predhodnica je bila kultura Oxhöft. Potem ko se je kultura Wielbark razširila na območje južno od Baltskega morja, se je premaknila proti jugovzhodu, kjer je prešla v kulturo Černjahova od 2. do 5. stoletja. Te arheološke najdbe lahko odražajo selitev Gotov.

Pozna antika in obdobje preseljevanja ljudstev

[uredi | uredi kodo]

Germanske plemenske konfederacije, katerih imena so postala znana v pozni antiki, v času Tacita še niso obstajale ali pa so bile v najboljšem primeru le nejasne oznake. Franki, Goti, Burgundi in drugi so se kot večja plemena pojavili šele v stoletjih po prelomu tisočletja in so dokumentirani v rimskih virih od 3. stoletja naprej. Ta razvoj je verjetno ostal precej časa skrit pred rimskimi in grškimi etnografi, zato so opisi v zgodovinskih zapisih redki. Raznolikost več kot 40 plemen (latinsko gentes), ki jih omenja Tacit, se je zmanjšala na nekaj, ki so v antiki veljala za 'nova' ljudstva, dodana obstoječim. Manjše skupine ali etnične skupine, ki so se pridružile večjim plemenom ali oblikovale podplemena, so bile še vedno omenjene v pozni antiki, vključno z naslednjimi plemenskimi imeni: Varni, Angli, Juti, Jutungi, Rugi in Heruli.

Med glavnimi plemenskimi konfederacijami, dokumentiranimi od 3. stoletja dalje, so Alemani, Burgundi, Franki, Goti, Gepidi, Langobardi, Markomani, Sasi, Turingi, Anglosasi in Vandali. Markomani so se nato od 6. stoletja naprej vključili v Bavarce.

Alemani

[uredi | uredi kodo]

Alemani so prvič omenjeni med plemeni, ki so zasedala Agri Decumates (ozemlje vzhodno od Rena), ki so ga Rimljani zapustili po letu 260. Takrat so bili Alemani mešanica plemenskih skupin Semnonov, Burgundov, Retovarjev, Brisigavov in drugih. Zato je ime morda prvotno pomenilo »vsi ljudje, ljudstvo«,[35] »plemeniti možje, ljudstvo v pravem pomenu besede« ali celo »potomci Manusa«.[36] Rimljani so Alemane tolerirali, saj so Ren priznavali kot svojo mejo. Šele od sredine 5. stoletja naprej so – danes imenovani Alemani – razširili svoje območje naselij na ozemlja zahodno od Rena, vse do Šampanje. To je privedlo do konflikta s Franki, severna ozemlja pa so izgubili po bitki pri Tolbiacu (latinsko Zülpich) leta 496. V 7. stoletju so se Alemani razširili v severno Švico.[37]

Burgundi

[uredi | uredi kodo]

Po Pliniju so se vzhodnogermanski Burgundi na prelomu tisočletja naselili na območju med Odro in Vislo. Od 2. stoletja naprej so se preselili proti zahodu in naselili Lužico in vzhodne dele Brandenburga. Stoletje pozneje so plemenske skupine dosegle dolino Majne, na začetku 5. stoletja pa je bilo v regiji Worms in Speyer ustanovljeno prvo kraljestvo. Burgundi so prišli v tesnejši stik z Rimskim cesarstvom in se tudi spreobrnili v krščanstvo.[38]

Franki

[uredi | uredi kodo]

Franki so nastali iz ohlapne, bojevite konfederacije Chamavov, Salijev, Chattuarjev, Ampsivarjev, Brukterjev in drugih plemenskih skupin. Napadi v Galiji se omenjajo od sredine 3. stoletja naprej. Frankovski najemniki v rimski službi so bili naseljeni v severni Galiji. Salijski Franki so kot Foederati dobili ozemlje za naselitev v Toxandriji. To naselje se je razširilo in do 5. stoletja zajemalo območje med Liègeom in Tournaijem. Na spodnjem Renu so Ripuarski Franki ustanovili kneževino s središčem v Kölnu.[39]

Goti

[uredi | uredi kodo]

Goti so se verjetno razvili kot plemenska konfederacija na območju ustja Visle. Tam so potrjeni vsaj okoli preloma tisočletja. Trditve o nadaljnjem izvoru Gotov ostajajo problematične: plemenske legende (Origo gentis), ki jo je posredoval Jordan, po kateri Goti izvirajo iz Skandze (Skandinavije ali Gotlanda), ni mogoče arheološko dokazati,[40] še posebej ker so bili Goti verjetno polietnični. Po letu 150 se je njihovo območje naselitve počasi premaknilo proti Črnemu morju.

Longobardi

[uredi | uredi kodo]

Predniki Langobardov so se sprva naselili v regiji Spodnje Labe. Kasneje so se prve skupine selile vzdolž Labe na Češko in sosednja območja. Med markomanskimi vojnami v drugi polovici 2. stoletja so Langobardi prečkali Donavo vse do Panonije. Tam so se jim pridružile druge germanske plemenske skupine ob Labi. Sprejeli so tudi pritok germanskega prebivalstva iz Turingije. Do sredine 5. stoletja so te skupine razvile izrazit etnični profil in so prvič omenjene kot Langobardi leta 488.[41]

Markomani

[uredi | uredi kodo]

Markomani so se prvič pojavili v vojski Ariovista. Njihovo prvotno območje naselitve je bilo ob reki Majni, vendar so se pod pritiskom Rimljanov kmalu pred prelomom tisočletja pod poveljstvom generala Maroboda preselili na Češko. Tam so oblikovali središče plemenske konfederacije. Med markomanskimi vojnami so Rimljani le z velikimi težavami stabilizirali severno mejo svojega cesarstva. V naslednjih stoletjih so Markomani večkrat napredovali proti jugu. Nazadnje so bili omenjeni v 4. stoletju.[42]

Sasi

[uredi | uredi kodo]

Sasi so verjetno nastali v 3. stoletju,[43] morda pa šele v 4. stoletju, iz starejših plemen severnomorskih germanskih ljudstev. Najzgodnejša nesporna omemba izvira iz leta 356, ko jih je omenil cesar Julijan.[44] V 5. stoletju so se Sasi razdelili na Anglosase, ki so se preselili v Anglijo, in Stare Sase, ki so ostali na celini. Stoletje pozneje so Stari Sasi nadzorovali velika območja vzdolž obale Severnega morja. Hkrati se je na zahodu okrepil pritisk Frankovskega cesarstva, na vzhodu pa Slovanov, ki so se širili v območje Polabe.

Spor s Frankovskim cesarstvom je privedel do saksonskih vojn (772–804) pod Karlom Velikim. V tem obdobju je bila Stara Saška razdeljena na tri podplemena oziroma gospostva: Vestfalijo, Engern in Vzhodnofalijo. Po prisilni pokristjanjevanju so to delitev nadomestile grofije. Šele v 13. stoletju je bilo v Sachsenspiegelu (Saško ogledalo) kodificirano zdaj bolj razvito plemensko pravo, Lex Saxonum. Nasprotno pa med današnjimi Sasi v Svobodni državi Saški in zgodovinskimi Starimi Sasi v zgodnjem srednjem veku ni kontinuitete,[45] saj se je ime Saška na ta germanizirana območja preneslo šele v srednjem veku z različnimi dinastičnimi premiki.

Turingi

[uredi | uredi kodo]

Po umiku Hunov so Turingi ustanovili kraljestvo, ki so ga leta 531 osvojili Franki. Severno Turingijo (približno današnja Saška-Anhalt zahodno od Labe) so nato delno naselili Sasi, prav tako Hessen, Švabsko in Frizijo. Domnevno redko poseljenega območja med rekama Saale in Labe na današnji Saški pa ni bilo mogoče braniti pred vdornimi Slovani. Slovanska naselitev teh območij se je zgodila konec 6. stoletja.

Vandali

[uredi | uredi kodo]

Vandali so imeli svoje prvotno območje naselitve v regiji med rekama Odra in Varta, znotraj Przeworške kulture. Plemenska skupina je bila razdeljena na plemena Hasdingi in Silingi – ki so morda regiji dali ime Šlezija. V 2. stoletju so se nekatera plemena preselila vse do Karpatov in nižine reke Tise.[46]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Siehe etwa die Beiträge in: Matthias Friedrich; James M. Harland (Hrsg.): Interrogating the 'Germanic'. A Category and its Use in Late Antiquity and the Early Middle Ages. Berlin: de Gruyter 2020.
  2. ↑ Strabon, Geographie 7, 1, 2. Strabon versteht den Germanennamen dabei bezeichnenderweise als „die echten Gallier“ (ὡς ἂν γνησίους Γαλάτας φράζειν βουλόμενοι).
  3. ↑ Wolfgang Pfeifer: Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, München 2000, S. 434.
  4. ↑ Wolfram Euler und Konrad Badenheuer: Sprache und Herkunft der Germanen. Abriss des Protogermanischen vor der Ersten Lautverschiebung. Inspiration Un Limited, Hamburg und London 2009, S. 12.
  5. ↑ Vgl. Franz Schön: Germanen sind wir gewesen?. In: Eckart Olshausen, Holger Sonnabend (Hrsg.): „Trojaner sind wir gewesen“ – Migrationen in der antiken Welt. Stuttgart 2002, S. 167 ff., hier S. 172.
  6. ↑ Poseidonios von Apameia, Historien, Buch 30. Auch der Text des Poseidonios ist allerdings nur durch ein Zitat bei Athenaios (um 190 n. Chr.) belegt.
    Vgl. Gustav Stümpel: Name und Nationalität der Germanen. Eine neue Untersuchung zu Poseidonios, Caesar und Tacitus. Dieterich, Leipzig 1932; Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998, S. 181–245, hier S. 183 (Artikel abgerufen über Germanische Altertumskunde Online (GAO) bei De Gruyter Online).
  7. ↑ Gaius Iulius Caesar, Commentarii de bello Gallico 2, 4, 4.
    Vgl. Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998, S. 181–245, hier S. 184 f. (Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online), v. Petrikovits S. 89.
  8. ↑ Gaius Iulius Caesar, Commentarii de bello Gallico 6, 21–28.
  9. ↑ Walser; dagegen Wiegels, Sp. 955.
    Vgl. Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998, S. 181–245, hier S. 188 (Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online).
  10. ↑ Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online.
  11. ↑ Cicero, De provinciis consularibus 32–33.
  12. ↑ Pomponius Mela, De chorographia 3, 3, 25.
  13. ↑ Plinius, Naturalis historia 3, 25.
  14. ↑ Plutarch, Marius 11, 4.
  15. ↑ Tacitus, Germania 2, 5.
    Vgl. Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998, S. 181–245, hier: S. 184.
  16. ↑ Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online.
  17. ↑ Reinhard Wenskus: Über die Möglichkeit eines allgemeinen interdisziplinären Germanenbegriffs. In: Heinrich Beck (Hrsg.), Germanenprobleme in heutiger Sicht. Berlin und New York 1986, S. 1–21, hier S. 13.
  18. ↑ Tacitus, Germania 2, 2.
  19. ↑ Reinhard Wenskus: Stammesbildung und Verfassung. Köln et al. 1977, S. 267.
  20. ↑ Herwig Wolfram: Die Germanen. Achte Auflage, München 2005, S. 23.
  21. ↑ Jörg Jarnut: Germanisch. Plädoyer für die Abschaffung eines obsoleten Zentralbegriffs der Frühmittelalterforschung. In: Walter Pohl (Hrsg.): Die Suche nach den Ursprüngen. Von der Bedeutung des frühen Mittelalters. Wien 2004, S. 107 ff.
  22. ↑ Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998. S. 181–245, hier: S. 191.
  23. ↑ Wolfram Euler und Konrad Badenheuer: Sprache und Herkunft der Germanen, S. 31 ff.
  24. ↑ Vgl. dazu Heinrich Beck (Hrsg.): Germanenprobleme in heutiger Sicht. Berlin/New York 1986; Heinrich Beck, Heiko Steuer, Dieter Timpe (Hrsg.): Germanen, Germania, germanische Altertumskunde. Berlin/New York 1998; Ernst Wolfgang Böckenförde: Die deutsche verfassungsgeschichtliche Forschung im 19. Jahrhundert. Berlin 1961; Stefanie Dick: Der Mythos vom „germanischen“ Königtum. Berlin/New York 2008, S. 2–17; Otto Holzapfel: Die Germanen. Mythos und Wirklichkeit. Basel/Freiburg/Wien 2001; Klaus von See: Deutsche Germanen-Ideologie vom Humanismus bis zur Gegenwart. Frankfurt am Main 1970; ders.: Barbar, Germane, Arier. Heidelberg 1994
  25. ↑ Siehe auch Ur- und Frühgeschichte#Urgeschichte oder Vorgeschichte und Völkerwanderungszeit.
  26. ↑ Wolfram Euler und Konrad Badenheuer: Sprache und Herkunft der Germanen, S. 30–36.
  27. ↑ Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998. S. 181–245, hier S. 192.
  28. ↑ Elmar Seebold: Sprache und Schrift. In: Heinrich Beck (Hrsg.) unter Mitwirkung zahlreicher Fachgelehrter und red. Leitung von Rosemarie Müller: Germanen, Germania, germanische Altertumskunde. Ungekürzte Studienausgabe des Artikels aus dem Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Berlin 1998, ISBN 3-11-016383-7. S. 99 ff.
  29. ↑ Klaus Düwel: Runenkunde. Metzler, Stuttgart 2003. S. 1–11
  30. ↑ Heiko Uecker: Germanische Heldensage. Metzler, Stuttgart 1972. S. 16
  31. ↑ Klaus Düwel: Runenkunde. Metzler, Stuttgart 2003, S. 178, 203.
  32. ↑ Wilhelm Streitberg: Gotisches Elementarbuch. Carl Winter, Heidelberg 1909. S. 21–39
  33. ↑ Reinhard Wenskus: Stammesbildung und Verfassung. Köln u. a. 1977.
  34. ↑ Walter Pohl: Die Völkerwanderung. Eroberung und Integration. Stuttgart u. a. 2002.
  35. ↑ So Gaius Asinius Quadratus, zitiert von dem byzantinischen Historiker Agathias (6. Jahrhundert).
  36. ↑ Eintrag „Allemann“, in: Jacob und Wilhelm Grimm: Deutsches Wörterbuch. Leipzig 1854–1961, Band 1, Sp. 218.
  37. ↑ Harald Haarmann: Lexikon der untergegangenen Völker. München 2005, S. 37 f.
  38. ↑ Harald Haarmann: Lexikon der untergegangenen Völker. München 2005, S. 74.
  39. ↑ Harald Haarmann: Lexikon der untergegangenen Völker. München 2005, S. 106.
  40. ↑ Vgl. Artikel Goten, In: RGA. Bd. 12, S. 412.
  41. ↑ Harald Haarmann: Lexikon der untergegangenen Völker. München 2005, S. 171.
  42. ↑ Harald Haarmann: Lexikon der untergegangenen Völker. München 2005, S. 183.
  43. ↑ Eutrop erwähnt zwar aufständische Sachsen für das Jahr 285, in dem Kaiser Marcus Aurelius Carinus ermordet wurde (Eutrop, Breviarium 9,21). Eutrops Text entstand aber erst zwischen 364 und 380 n. Chr., allerdings auf Grundlage guter Quellen. Eine zeitnahe Anspielung findet sich wohl bereits im Panegyricus von 297, siehe Klaus-Peter Johne: Die Römer an der Elbe. Berlin 2006, S. 287 f.
  44. ↑ Vgl. Matthias Springer: Die Sachsen. Stuttgart 2004, S. 17–31.
  45. ↑ Harald Haarmann: Lexikon der untergegangenen Völker. München 2005, S. 238
  46. ↑ Harald Haarmann: Lexikon der untergegangenen Völker. München 2005, S. 267.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Dokumentarni filmi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Germani&oldid=6652434«