Huni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hunski imperij
okoli leta 370–469
Hunski imperij pod Atilo
Glavno mesto ni podano
Jeziki Hunski jezik
Gotski jezik
Različni plemenski jeziki
Vlada Plemenska zveza
Kralj
 -  370 Balamber
 -  c. 435-445 Atila in Bleda
 -  445-453 Atila
 -  453-469 Dengizich
Zgodovina
 -  Huni se pojavijo severozahodno od Kapijskega jezera pred letom 370
 -  Balamber začenja združevati Hune in Germanska plemena okoli leta 370
 -  Atila in Bleda postaneta poveljnika združenih plemen 437
 -  Smrt Blede, Atila postane edini vladar Hunov 445
 -  Bitka na Katalunskih poljih 451
 -  Invazija severne Italije 452
 -  Dengizich, sin Atile, umre 469
Danes del Zastava Madžarske Madžarska
Zastava Ukrajine Ukrajina
Zastava Moldavije Moldavija
Zastava Rusije Rusija
Zastava Romunije Romunija
Zastava Slovaške Slovaška
Zastava Češke Češka republika
Zastava Poljske Poljska
Zastava Nemčije Nemčija
Zastava Belorusije Belorusija
Zastava Srbije Srbija
Zastava Avstrije Avstrija
Zastava Litve Litva
Zastava Hrvaške Hrvaška
Zastava Bolgarije Bolgarija

Huni so bili azijsko nomadsko ljudstvo. Ukvarjali so se le z živinorejo. Prvič so omenjeni v kitajskih virih pod imenom Xiongnu. Sto let pozneje so ustanovili državo na območju današnje Mongolije in zahodne Kitajske. Nekaj časa so jim kitajski vladarji pošiljali darove, da bi jih odvrnili od roparskih pohodov. Pozneje pa so bili v vojnah, ki so trajale več kot 200 let, poraženi. Leta 48 po našem štetju so se razdelili na južno in severno hordo. Južna se je hitro zlila s kitajskim prebivalstvom in prenehala obstajati kot samostojna enota. Severna se je zaradi kitajske nevarnosti leta 93 umaknila iz Mongolije proti zahodu. V 4. stoletju je ponovno prišlo do delitve plemen na dva dela. En del, imenovan Beli Huni, se je odpravil proti jugu v Indijo, kjer je uničil državo Guptov, drugi del pa se je preselil v stepe severno od Kaspijskega jezera in Črnega morja. Tu so si pokorili Alane, Gote in Herule pa pregnali. V nadaljnjih pohodih so prišli v srednjo Evropo in na meje obeh delov Rimskega imperija, ki so ga v času kralja Atile tudi resno ogrožali. Po porazu proti Rimljanom in njihovim zaveznikom na Katalonskem polju v današnji Franciji leta 451 in Atilovi smrti leta 453 pa so se razkropili in postopno izginili kot samostojno ljudstvo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred Atilo[uredi | uredi kodo]

Geograf iz 2. stoletja p.n.š Ptolemej je pri popisu ljudstev na zahodnem delu Evrazijskih step omenil ljudstvo imenovano Čuni (Χοῦνοι ali Χουνοί).[1][2] Čuni naj bi po Ptolemejevih zapisih živeli med Bastarni in Roksolani.[1][2] Edward Arthur Thompson je dejal da, je podobnost med obema besedama (Čuni in Huni) le naključje: Zahodno rimski avtorji so pogosto napisali Čunni ali Čuni, ko so pisali o Hunih. Asociaciji Čunov in Hunov pod Atilo nasprotujeta tudi Maenchen-Helfen in Denis Sinor.[3] Vendar pa Maenchen-Helfen dodaja, da se je Ammianus Marcellinus najbrž skliceval na Ptolemejeva poročila o Čunih, ko je izjavil, da so Huni "le površno opisani v delih antičnih piscev".[3] Tudi ne izklučuje, da naj bi bili Urugundi, pleme ki je leta 250 vdrlo v rimsko cesarstvo iz step proti severu spodnje Donave (današnja Romunija), enaki Vurugundom (glede na Zosima), katere je Agatijas zapisal kot eno od hunskih plemen.[4]

Pot Hunskih vdorov v Evropo

Rimljani naj bi se glede na zapise Ammianus Marcellinusa začeli zavedati prisotnosti Hunov, ko je Hunska invazija Pontskih step leta 376 prisilila v beg na tisoče Gotov na območje Spodnje Donave (Romunija/Bolgarija).[5] Njihov nenaden pojav v pisnih virih namiguje na to, da so Huni iz vzhoda prečkali reko Volgo kmalu pred invazijo.[6] Napadli so deželo Alanov, ki se je nahajala vzhodno od reke Don, kjer so pobili veliko ljudi ter preživele prislili, da se jim predajo ali pa zbežijo čez reko Don.[7][8][9] Razlogi za nenaden napad Hunov na sosednja plemena, niso znani.[10] Po zavrnitvi več možnih razlag za ta pojav (vključno s podnebnimi spremembami v stepah in pritiska sosednjih ljudstev), je po mnenju Petra Heathra razlog za napad to, da se je hunski imperij razvil iz raznih vojaških družb, ki so sprožile dobičkonosne roparske napade, kar jim je omogočilo, da so povečali svojo vojaško moč ter vzpostavili avtoriteto nad sosednjimi narodi.[11]

Potem ko so si pokorili na Alane, so Huni in njihove Alanske pomožne enote začele pleniti bogata naselja Grevtungov oz. Ostrogotov zahodno od Dona.[5] Glede na Ammianusa Marcellinusa naj bi se kralj Grevtungov, Ermanarik, nekaj časa upiral, vendar naj bi na koncu " našel sprostitev od svojih strahov, s tem, da si je vzel življenje".[12] [13]Poročilo Marcellinusa se nanaša bodisi na Ermanarikov samomor[14] ali na njegovo obredno žrtvovanje.[13] Nasledil ga je njegov mrzli nečak Vithimiris[14], ki je najel Hune za boj proti Alanom, ki so napadali ozemlja Grevtungov, vendar je bil ubit v boju.[14][8]

Po Vithimirisevi smrti se je večina Grevtungov predala Hunom.[14] Tisti, ki se niso hoteli predati so pobegnili k reki Dnjester, kjer je bila meja med Grevtungi in Tervingi oz. Vizigoti.[15] Bili so pod poveljstvom Alatheusa in Sapfraksa, ker je bil Vithimirisov sin, Viderikus še otrok.[15] Atanarik, vodja Tervingov, je na čelu svojih čet naletel na begunce pri Dnjestru. [13] Vendar pa je Gote zaobila hunska vojska in jih napadla na bok ter prisilila Atanarika v umik proti Karpatom.[13] Ta je želel utrditi meje, vendar so se hunski napadi zahodno od Dnjestra nadaljevali. [13] Zaradi nesposobnosti, da bi utrdil meje ter zaščitil Tervinge je večina Gotov izgubila zaupanje v Atanarika ter je dezertirala. Ta skupina pod vodstvom Fritigerna in Alaviusa je šla k spodnji Donavi ter prosila za azil v vzhodno rimskem cesarstvu.[16] Tudi Grevtungi pod vodstvom Alatheusa in Safraksa so napredovali proti reki. Večina rimskih vojakov je bilo poslanih z Balkanskega polotoka v Armenijo v boj proti Sasanidom. Cesar Valens je dovolil Tervingom prečkati spodnjo Donavo in njihovo naselitev v rimski imperij jeseni leta 376.[17] Glede na Zosima so Tervingom proti severni spodnji Donavi sledili tdi Grevtungi in Tajifali ter "drugi rodovi, ki so živeli z Goti in Tajifali" .[17] Pomanjkanje hrane in zloraba je vzpodbudilo Gote k uporu v začetku leta 377. Sledeča vojna med Goti in Rimljani je trajala več kot pet let.[13]

Barbarske invazije v 5. stoletju je sprožil propad gotskega kraljestva med leti 372-375 zaradi Hunov. Rim je bil s strani Vizigotov oplenjen leta 410 s strani Vandalov pa 455.

Po teh vpadih, so Huni postali znani tudi po temu, da so postali plačanci ali foederati. Že leta 380, je bilo skupini Hunov dovoljeno, da se naselijo v Panoniji ter jim je bil dodeljen status foederatov. Hunski plačanci so bili prisotni tudi v več nasledstvenih bojih v vzhodnem in zahodno rimskem imperiju v poznem 4. stoletju. Vendar pa je najbolj verjetno, da so to bile le posamezne plačanske skupine ne pa Hunsko kraljestvo.[18]

Leta 395 so Huni začeli svoj prvi obsežni napad na vzhodno rimsko cesarstvo.[19] Napadli so Trakijo, zasedli Armenijo, in oplenili Kapadokijo. Vstopili so v dele Sirije, pretili Antiohiji in napadli provinco Evfratezijo. Sile cesarja Teodozija so bile na vzhodu, tako so bili Huni brez nasprotnika dokler ni evnuh Evtropius zbral vojsko, sestavljeno iz Rimljanov in Gotov ter uspešno vzpostavil mir. Ni znano, če so Evtropiusove sile premagale Hune oziroma so Huni sami zapustili območje. Ni zapisa nobene pomembne zmage Evtropiusa in obstajajo dokazi, da so Hunske sile že zapuščale območje, do takrat, ko je Evtropius zbral svoje sile.[18]

Ne glede na to ali jih je pregnal Evtropius ali po so odšli sami so Huni do leta 398 zapustili Vzhodno rimski imperij. Po umiku so Huni napadli Sasanidsko cesarstvo. Sprva je bil vdor uspešen ter se je Hunom uspelo približati glavnemu mestu imperija Ktezifonu; vendar pa so bili Huni po Perzijskem protinapadu hudo poraženi ter bili prisiljeni pobegniti čez Derbent proti Kavkazu.[18]

Med svojim kratkim odhodom iz vzhodno rimskega cesarstva naj bi Huni ogrožali plemena zahodno kar je razvidno iz Radagaisovega vstopa v Italijo ob koncu leta 405 in z Vandalskega, Svebskega ter Alanskega prečkanja Rena v Galijo leta 406.[19] Ni razvidno, da bi Huni v tem času bili enotna sila z enim vladarjem. Veliko Hunov je bilo zaposlenih kot plačanci vzhodnega in zahodnega rimskega cesarstva ter Gotov. Uldin, prvi Hun znan po imenu,[19] je vodil skupino Hunov in Alanov proti Radagaisu v obrambi Italije. Uldin je tudi bil znan po zmagi nad gotskimi uporniki, ki so povzročali težave vzhodno rimskem imperiju ter obglavljanju Gainasa okoli leta 400-401. Gainasova glava je bila prikazana med navidezno izmenjavo daril v Konstantinoplu.

Bizantinci so spet začeli čutiti pritisk Uldinovih Hunov leta 408. Prečkal je Donavo in osvojil trdnjavo v Meziji imenovano Castra Martis, ki so jo izdali od znotraj. Uldin je tudi oplenil Trakijo. Bizantinci so poskušali podkupiti Uldina vendar je bil njegov znesek previsok, tako da so namesto njega podkupili njegove podrejene. To je povzročilo veliko dezertacij znotraj Uldinovih Hunih.

Alarikov svak, Ataulf, naj bi leta 409 južno od Julijskih Alp najel Hunske plačance Ti so se bojevali proti drugi skupini Hunskih plačancev, ki jih je najel Honorijev minister Olimpij. Kasneje leta 409, je Zahodno Rimski imperij namestil deset tisoč Hunov v Italijo in Dalmacijo, da bi odvrnili Alarika, ki je nato opustil načrte o pohodu nad Rim.

Pod Atilo in Bledo[uredi | uredi kodo]

Od leta 434 sta brata Atila in Bleda skupno vladala Hunom. Bila sta zelo ambiciozna, kot njun stric Rugila. Leta 435 sta prisilila vzhodno rimsko cesarstvo v podpis Margusovega sporazuma[20], ki je Hunom dal pravico do trgovanja v imperiju ter je prisilil Rimljane v plačevanje dajatev. Sklenili so tudi dogovor, da morajo Rimljani vrniti Hunske begunce, ki bi lahko ogrozili moč bratov za usmrtitev. Z njihovo južno mejo zaščiteno z pogoji pakta, so Huni lahko obrnili vso pozornost podreditvi plemen na zahodu.

Ko so Rimljani prekršili pogodbo leta 440, sta Atila in Bleda napadla Kastro Constantias, rimsko utrdbo in tržnico na bregovih Donave.[21] Bizantinci so prenehali z dobavo dajatev in prekršili tudi druge pogoje Margusovega sporazuma. Hunska kralja sta spet namenila svojo pozornost Bizantincem. Poročila, o tem, da naj bi Marguski škof prišel v hunske dežele ter oskrunil kraljeve grobove so samo še bolj razjezile Atilo in Bledo. Izbruhnila je vojna med dvema imperijema in Huni so kmalu premagali šibko rimsko vojsko, ter zravnali z zemljo mesta Margus, Singidunum in Viminacium. Čeprav je bilo leta 441 podpisano premirje so čez dve leti Bizantinci spet nehali plačevati dajatve ter se je vojna nadaljevala. V sledeči vojaški operaciji so hunske vojske oplenile Sofijo, Arkadiopolis in Plovdiv ter prišle zaskrbljujoče blizu Konstantinopla. Po popolnem porazu v bitki pri današnjem Galipoliju je vzhodno rimski cesar Teodozij II popustil hunskim zahtevam ter leta 443 podpisal mir z obema hunskima kraljema. Huni so se vrnili v svoje dežele s karavano polno vojnega plena.

Združen imperij pod Atilo[uredi | uredi kodo]

Bleda je umrl leta 445 in nekateri zgodovinarji špekulirajo, da je bila njegova smrt delo Atile. Z mrtvim bratom je Atila lahko vzpostavil popolno oblast nad svojimi podlrejenimi. Leta 447 je Atila spet obrnil hunsko pozornost k vzhodno rimskem cesarstvu. Njegova invazija Balkana in Trakije bila uničujoča. Vzhodno Rimsko cesarstvo so že tako pestili notranji problemi, kot so lakota in kuga ter nemiri in niz potresov v Konstantinoplu. V zadnjem trenutku obnovljeni zidovi so ohranili Konstantinopel nepoškodovan. Zmaga nad rimsko vojsko je pustilo Hune brez nasprotnika v vzhodno rimskih deželah. Zaradi tega so lahko vdrli vse do Termopil. Samo bolezen jih je prisilila k umiku. Vojna se je končala leta 449 z dogovorom, v katerem so Rimljani plačali Atili 1000 kg zlata kot letni davek. Edini zapis o razmerah med Huni in pri Atili je s strani Priskusa, uradnega rimskega ambasadorja k Atili.

Skozi svoje roparske napade na vzhodno rimsko cesarstvo, so Huni ohranjali dobre odnose z zahodnim delom cesarstva, zlasti z Flavijem Aecijem, vplivnim rimskim generalom (včasih omenjen kot de facto vladar zahodno rimskega cesarstva), ki je v svoji mladosti nekaj časa preživel kot talec pri Hunih. Vendar pa se je vse to spremenilo leta 450 ko je Honorija, sestra zahodno rimskega cesarja Valentinijana III, poslala Atili prstan in prosila za njegovo pomoč pri pobegu od dogovorjene poroke z senatorjem. Atila jo je sprejel kot ženo ter zahteval pol zahodno rimskega cesarstvo kot doto.[22] Poleg tega, je nastal spor med Atilo in Aecijem o zakonitem prestolonasledniku Salijskih Frankov. Atilova sposobnost deliti denar svojim zvestim podpornikom je bila pomembna podpora njegovi moči, in ponavljajoče izsiljevanje vzhodno rimskega cesarstva ga je zapustilo z malo plena, ki bi ga lahko razdelil svojim privržencem zato se je osredotočil na Galijo.[23]

Leta 451, so Atilove sile vstopile v Galijo, kjer so spotoma zbrale kontingente iz Frankov, Gotov in Burgundov. Ko so prišli v Galijo so Huni najprej napadli Metz ter nato napredovali zahodno ter oblegali Orléans.

Aeciju je bila s strani Valentinijana III dana dolžnost obrambe Orleansa. Okrepljena s frankovskimi in vizigotskimi enotami (pod kraljem Teodorikom) se je Aecijova rimska vojska spopadla s Huni v bitki na Katalunskih poljih. Čeprav je bila bitka taktični poraz za Atilo, ki mu je preprečila invazijo Galije ter ga prisilila v umik v ne-rimske dežele je zgodovinski pomen zavezniško-rimske zmage stvar razprave. [24][25][26]

Naslednje leto je Atila obnovil svoje zahteve do Honorije in ozemlja v zahodno rimskem cesarstvu. S svojo hordo je prečkal Alpe ter napadel severno Italijo kjer je oplenil in z zemljo zravnal Oglej, Vicenzo, Verono, Brescio, Bergamo in Milano. V upanju, da bi se izognil oplenitvi Rima, je cesar Valentinijan III poslal tri odposlance, častnika Gennadiusa Avienusa in Trigetiusa, pa tudi papeža Leona I., ki je srečal Atilo pri Minciju v bližini Mantova in od njega dobil obljubo, da se bo umaknil iz Italije ter se s cesarjem pogodil za mir. Prosper Oglejski je pri opisu zgodovinskega srečanja dal vse zasluge za uspešno pogajanje papežu. Priskus poroča, da naj bi Atila opustil Rim zaradi vraževerja. Bal se je, da ga bo doletela podobna usoda kot Alarika, ki je umrl kmalu po oplenitvi Rima leta 410.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 447.
  2. ^ 2,0 2,1 Thompson 2001, str. 25.
  3. ^ 3,0 3,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 449.
  4. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 452-453.
  5. ^ 5,0 5,1 Peter Heather, str. 146–167.
  6. ^ de la Vaissière 2015, str. 177.
  7. ^ Thompson 2001, str. 26-27.
  8. ^ 8,0 8,1 Heather 2010, str. 215.
  9. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 19.
  10. ^ Heather 2010, str. 212.
  11. ^ Heather 2010, str. 212-217.
  12. ^ Ammianus Marcellinus: Pozni rimski imperij (31.3.), str. 415
  13. ^ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 Peter Heather, 2005
  14. ^ 14,0 14,1 14,2 14,3 Thompson 2001, str. 27.
  15. ^ 15,0 15,1 Thompson 2001, str. 28.
  16. ^ MacDowall 2001, str. 12-13
  17. ^ 17,0 17,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 26.
  18. ^ 18,0 18,1 18,2 Sinor Denis, 1990, str. 177-203
  19. ^ 19,0 19,1 19,2 Thompson, E. A. 1948. A History of Attila and the Huns. Oxford University Press.
  20. ^ Thompson, E. A. (1999). The Huns. Wiley-Blackwell. str. 136. 
  21. ^ Harvey, Bonnie (2003). Attila the Hun. Infobase Publishing. str. 15. 
  22. ^ Halsall 2007, str. 251-252.
  23. ^ MacDowall Simon. (2015). Catalunian Fields AD 451. Osprey Publishing.
  24. ^ Creasy, Edward Shepherd, The Fifteen Decisive Battles of the World. 1851
  25. ^ Norwich, Byzantium: the Early Centuries. 1997, str. 158.
  26. ^ Bury, The Later Roman Empire, str. 294

Glej tudi[uredi | uredi kodo]