Huni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hunski imperij
od okoli leta 370–469
Hunski imperij pod Atilo
Glavno mesto ni podano
Jeziki Hunski
Gotski
Različni plemenski jeziki
Vlada Plemenska zveza
Kralj
 -  370 Balamber
 -  c. 435-445 Atila in Bleda
 -  445-453 Atila
 -  453-469 Dengizich
Zgodovina
 -  Huni se pojavijo severozahodno od Kapijskega jezera pred letom 370
 -  Balamber začenja združevati Hune in Germanska plemena od okoli leta 370
 -  Atila in Bleda postaneta poveljnika združenih plemen 437
 -  Smrt Blede, Atila postane edini vladar Hunov 445
 -  Bitka na Katalunskih poljih 451
 -  Invazija severne Italije 452
 -  Dengizich, sin Atile, umre 469
Danes del Zastava Madžarske Madžarska
Zastava Ukrajine Ukrajina
Zastava Moldavije Moldavija
Zastava Rusije Rusija
Zastava Romunije Romunija
Zastava Slovaške Slovaška
Zastava Češke Češka republika
Zastava Poljske Poljska
Zastava Nemčije Nemčija
Zastava Belorusije Belorusija
Zastava Srbije Srbija
Zastava Avstrije Avstrija
Zastava Litve Litva
Zastava Hrvaške Hrvaška
Zastava Bolgarije Bolgarija

Huni so bili azijsko nomadsko ljudstvo. Ukvarjali so se le z živinorejo. Prvič so omenjeni v kitajskih virih pod imenom Xiongnu. Sto let pozneje so ustanovili državo na območju današnje Mongolije in zahodne Kitajske. Nekaj časa so jim kitajski vladarji pošiljali darove, da bi jih odvrnili od roparskih pohodov. Pozneje pa so bili v vojnah, ki so trajale več kot 200 let, poraženi. Leta 48 po našem štetju so se razdelili na južno in severno hordo. Južna se je hitro zlila s kitajskim prebivalstvom in prenehala obstajati kot samostojna enota. Severna se je zaradi kitajske nevarnosti leta 93 umaknila iz Mongolije proti zahodu. V 4. stoletju je ponovno prišlo do delitve plemen na dva dela. En del, imenovan Beli Huni, se je odpravil proti jugu v Indijo, kjer je uničil državo Guptov, drugi del pa se je preselil v stepe severno od Kaspijskega jezera in Črnega morja. Tu so si pokorili Alane, Gote in Herule pa pregnali. V nadaljnjih pohodih so prišli v srednjo Evropo in na meje obeh delov Rimskega imperija, ki so ga v času kralja Atile tudi resno ogrožali. Po porazu proti Rimljanom in njihovim zaveznikom na Katalonskem polju v današnji Franciji leta 451 in Atilovi smrti leta 453 pa so se razkropili in postopno izginili kot samostojno ljudstvo.

Izvor[uredi | uredi kodo]

Huni so bili "konfederacija vojaških skupin" v Evrazijski stepi med 4. in 6. stoletjem, ki so bili pripravljeni na integracijo v druge skupine, da bi povečali svojo vojaško moč.[1]Večina vidikov njihove etnogeneze (vključno z njihovim jezikom in njihovimi povezavami z drugimi narodi v Evrazijski stepi) je neznanih.[2][3] Walter Pohl navaja: "Edino, kar lahko z gotovostjo rečemo, je, da ime Huni v pozni antiki opisuje prestižne vladajoče skupine stepskih bojevnikov."[4]

Rimski zgodovinar Amijan Marcelin, ki je v zgodnjih 390. letih končal svoje delo o zgodovini rimskega cesarstva, je zapisal, da »pripadniki Hunov prebivajo izven Azovskega morja blizu zmrznjenega oceana«.[5] [6] Hieronim jih je v pismu napisanem štiri leta po vdoru Hunov v vzhodne province cesarstva povezal z Skiti.[7] Enačenje Hunov s Skiti skupaj s splošnim strahom pred prihodom antikrista v poznem 4. stoletju je povzročilo njihovo povezavo z Gogi in Magogi (ki naj bi jih po priljubljeni legendi Aleksander Veliki zaprl za nedostopnimi gorami).[8] Ta demonizacija Hunov se odraža tudi v Jordanovi Getiki, napisani v 6. stoletju, v kateri je Hune prikazal kot ljudi, ki izvirajo iz ''nečistih duhov''[9] in izgnanih gotskih čarovnic.[10][11]

Rimski zgodovinar iz 6. stoletja Prokopij Cezarejski (knjiga I., 3. poglavje) je evropske Hune povezal z Heftaliti oz. "belimi Huni", ki so si podredili Sasanide in napadli severozahodno Indijo. Dodal je, da naj bi bili oboji istega porekla ''v dejstvu in imenu'' čeprav je razlikoval obe skupini, saj naj bi bili Heftaliti belopolti, ''manj grdi'' ter manj nomadski:[12][13]

''Heftalitski Huni, ki se imenujejo beli Huni [...] Heftaliti so v dejstvu in imenu po poreklu Huni, vendar se ne mešajo s Huni, ki jih poznamo mi, ker zasedajo zemljo, ki z Huni ni ne sosednja ne bližnja; njihovo ozemlje je na severu Perzije [...] Niso nomadi kot drugi Huni, ampak že dolgo časa živijo na čudoviti zemlji ... So edini med Huni, ki so bele polti in nimajo grdih obrazov. Prav tako je res, da je njihov način življenja drugačen od njihovih bratov in ne živijo barbarsko življenje, kot oni [Huni]; upravlja jih en kralj in ker imajo zakonito pravno telo, spoštujejo pravico v svojih odnosih tako s seboj kot s svojimi sosedi, nič manj kot Rimljani in Perzijci.''[14]

Že od Josepha de Guignesa v 18. stoletju so sodobni zgodovinarji povezovali Hune, ki so se v 4. stoletju pojavili na evropskih mejah z Xiongnuji ("tuleči sužnji"), ki so iz današnje Mongolije med 3. stoletjem p.n.š. in 2. stoletjem n.š. napadali Kitajsko .[15][16] Zaradi uničujočega poraza se je severna veja Xiongnujev umaknila severozahodno; njihovi potomci so morda migrirali skozi Evrazijo in imajo morda zato določeno stopnjo kulturne in genetske povezanosti s Huni.[17] Otto J. Maenchen-Helfen je bil prvi, ki je podvomil v tradicionalni pristop raziskovanja, ki temelji predvsem na preučevanju pisnih virov ter je poudaril pomen arheoloških raziskav.[18] Zatem je postala identifikacija Xiongnujev kot prednike Hunov postala sporna med nekaterimi zgodovinarji.[19]

Med njimi je tudi zgodovinar Christopher Kelly, ki pravi, da ni razloga za povezovanje Hunov z Xiognuji ter opozarja, da je ob času Guignesovega dela bilo zelo malo arheoloških dokazov na povezavo Hunov in Xiognujev.[20]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred Atilo[uredi | uredi kodo]

Geograf iz 2. stoletja p.n.š Ptolemej je pri popisu ljudstev na zahodnem delu Evrazijskih step omenil ljudstvo imenovano Čuni (Χοῦνοι ali Χουνοί).[21][22] Čuni naj bi po njegovih zapisih živeli med Bastarni in Roksolani.[21][22] Edward Arthur Thompson je dejal da, je podobnost med obema besedama (Čuni in Huni) le naključje: Zahodno rimski avtorji so pogosto napisali Čunni ali Čuni, ko so pisali o Hunih. Asociaciji Čunov in Hunov pod Atilo nasprotujeta tudi Maenchen-Helfen in Denis Sinor.[23] Vendar pa Maenchen Helfen dodaja, da se je Amijan Marcelin najbrž skliceval na Ptolemejeva poročila o Čunih, ko je izjavil, da so Huni "le površno opisani v delih antičnih piscev".[23] Tudi ne izklučuje, da naj bi bili Urugundi, pleme ki je leta 250 vdrlo v rimsko cesarstvo iz step proti severu spodnje Donave (današnja Romunija), enaki Vurugundom (glede na Zosima), katere je Agatijas zapisal kot eno od hunskih plemen.[24]

Pot Hunskih vdorov v Evropo

Rimljani naj bi se glede na zapise Amijana Marcelina začeli zavedati prisotnosti Hunov, ko je Hunska invazija Pontskih step leta 376 prisilila v beg na tisoče Gotov na območje Spodnje Donave (Romunija/Bolgarija).[25] Njihov nenaden pojav v pisnih virih namiguje na to, da so Huni iz vzhoda prečkali reko Volgo kmalu pred invazijo.[5] Napadli so deželo Alanov, ki se je nahajala vzhodno od reke Don, kjer so pobili veliko ljudi ter preživele prislili, da se predajo ali pa zbežijo čez reko Don.[26][27][28] Razlogi za nenaden napad Hunov na sosednja plemena, niso znani.[29] Po zavrnitvi več možnih razlag za ta pojav (vključno s podnebnimi spremembami v stepah in pritiska sosednjih ljudstev), je po mnenju Petra Heathra razlog za napad to, da se je hunski imperij razvil iz raznih vojaških družb, ki so sprožile dobičkonosne roparske napade, kar jim je omogočilo, da so povečali svojo vojaško moč ter vzpostavili avtoriteto nad sosednjimi narodi.[30]

Potem ko so si pokorili Alane, so Huni in njihove Alanske pomožne enote začele pleniti bogata naselja Grevtungov oz. Ostrogotov zahodno od Dona.[25] Glede na Amijana Marcelina naj bi se kralj Grevtungov, Ermanarik, nekaj časa upiral, vendar naj bi na koncu " našel sprostitev od svojih strahov, s tem, da si je vzel življenje".[31] [32]Poročilo Marcelina se nanaša bodisi na Ermanarikov samomor[33] ali na njegovo obredno žrtvovanje.[32] Nasledil ga je njegov mrzli nečak Vithimiris[33], ki je najel Hune za boj proti Alanom, ki so napadali ozemlja Grevtungov, vendar je bil ubit v boju.[33][27]

Po Vithimirisevi smrti se je večina Grevtungov predala Hunom.[33] Tisti, ki se niso hoteli predati so pobegnili k reki Dnjester, kjer je bila meja med Grevtungi in Tervingi oz. Vizigoti.[34] Bili so pod poveljstvom Alatheusa in Sapfraksa, ker je bil Vithimirisov sin, Viderikus še otrok.[34] Atanarik, vodja Tervingov, je na čelu svojih čet naletel na begunce pri Dnjestru. [32] Vendar pa je Gote zaobila hunska vojska in jih napadla na bok ter prisilila Atanarika v umik proti Karpatom.[32] Ta je želel utrditi meje, vendar so se hunski napadi zahodno od Dnjestra nadaljevali. [32] Zaradi nesposobnosti, da bi utrdil meje ter zaščitil Tervinge je večina Gotov izgubila zaupanje v Atanarika ter je dezertirala. Ta skupina pod vodstvom Fritigerna in Alaviusa je šla k spodnji Donavi ter prosila za azil v vzhodno rimskem cesarstvu.[35] Tudi Grevtungi pod vodstvom Alatheusa in Safraksa so napredovali proti reki. Večina rimskih vojakov je bilo poslanih z Balkanskega polotoka v Armenijo v boj proti Sasanidom. Cesar Valens je dovolil Tervingom prečkati spodnjo Donavo in njihovo naselitev v rimski imperij jeseni leta 376.[36] Glede na Zosima so Tervingom proti severni spodnji Donavi sledili tdi Grevtungi in Tajifali ter "drugi rodovi, ki so živeli z Goti in Tajifali" .[36] Pomanjkanje hrane in zloraba je vzpodbudilo Gote k uporu v začetku leta 377. Sledeča vojna med Goti in Rimljani je trajala več kot pet let.[32]

Barbarske invazije v 5. stoletju je sprožil propad gotskega kraljestva med leti 372-375 zaradi Hunov. Rim je bil s strani Vizigotov oplenjen leta 410 s strani Vandalov pa 455.

Po teh vpadih, so Huni postali znani tudi po temu, da so postali plačanci ali foederati. Že leta 380, je bilo skupini Hunov dovoljeno, da se naselijo v Panoniji ter jim je bil dodeljen status foederatov. Hunski plačanci so bili prisotni tudi v več nasledstvenih bojih v vzhodnem in zahodno rimskem imperiju v poznem 4. stoletju. Vendar pa je najbolj verjetno, da so to bile le posamezne plačanske skupine ne pa Hunsko kraljestvo.[37]

Leta 395 so Huni začeli svoj prvi obsežni napad na vzhodno rimsko cesarstvo.[38] Napadli so Trakijo, zasedli Armenijo, in oplenili Kapadokijo. Vstopili so v dele Sirije, pretili Antiohiji in napadli provinco Evfratezijo. Sile cesarja Teodozija so bile na vzhodu, tako so bili Huni brez nasprotnika dokler ni evnuh Evtropius zbral vojsko, sestavljeno iz Rimljanov in Gotov ter uspešno vzpostavil mir. Ni znano, če so Evtropijusove sile premagale Hune oziroma so Huni sami zapustili območje. Ni zapisa nobene pomembne zmage Evtropiusa in obstajajo dokazi, da so Hunske sile že zapuščale območje, do takrat, ko je Evtropius zbral svoje sile.[37]

Ne glede na to ali jih je pregnal Evtropijus ali po so odšli sami so Huni do leta 398 zapustili Vzhodno rimski imperij. Po umiku so Huni napadli Sasanidsko cesarstvo. Sprva je bil vdor uspešen ter se je Hunom uspelo približati glavnemu mestu imperija Ktezifonu; vendar pa so bili Huni po Perzijskem protinapadu hudo poraženi ter bili prisiljeni pobegniti čez Derbent proti Kavkazu.[37]

Med svojim kratkim odhodom iz vzhodno rimskega cesarstva naj bi Huni ogrožali plemena zahodno kar je razvidno iz Radagaisovega vstopa v Italijo ob koncu leta 405 in z Vandalskega, Svebskega ter Alanskega prečkanja Rena v Galijo leta 406.[38] Ni razvidno, da bi Huni v tem času bili enotna sila z enim vladarjem. Veliko Hunov je bilo zaposlenih kot plačanci vzhodnega in zahodnega rimskega cesarstva ter Gotov. Uldin, prvi Hun znan po imenu,[38] je vodil skupino Hunov in Alanov proti Radagaisu v obrambi Italije. Uldin je tudi bil znan po zmagi nad gotskimi uporniki, ki so povzročali težave vzhodno rimskem imperiju ter obglavljanju Gainasa okoli leta 400-401. Gainasova glava je bila prikazana med navidezno izmenjavo daril v Konstantinoplu.

Bizantinci so spet začeli čutiti pritisk Uldinovih Hunov leta 408. Prečkal je Donavo in osvojil trdnjavo v Meziji imenovano Castra Martis, ki so jo izdali od znotraj. Uldin je tudi oplenil Trakijo. Bizantinci so poskušali podkupiti Uldina vendar je bil njegov znesek previsok, tako da so namesto njega podkupili njegove podrejene. To je povzročilo veliko dezertacij znotraj Uldinovih Hunih.

Alarikov svak, Ataulf, naj bi leta 409 južno od Julijskih Alp najel Hunske plačance. Ti so se bojevali proti drugi skupini Hunskih plačancev, ki jih je najel Honorijev minister Olimpij. Kasneje leta 409, je Zahodno Rimski imperij namestil deset tisoč Hunov v Italijo in Dalmacijo, da bi se obranili Alarika, ki je nato opustil načrte o pohodu nad Rim.

Pod Atilo in Bledo[uredi | uredi kodo]

Od leta 434 sta brata Atila in Bleda skupno vladala Hunom. Bila sta zelo ambiciozna, kot njun stric Rugila. Leta 435 sta prisilila vzhodno rimsko cesarstvo v podpis Margusovega sporazuma[39], ki je Hunom dal pravico do trgovanja v imperiju ter je prisilil Rimljane v plačevanje dajatev. Sklenili so tudi dogovor, da morajo Rimljani vrniti Hunske begunce, ki bi lahko ogrozili moč bratov za usmrtitev. Z njihovo južno mejo zaščiteno z pogoji pakta, so Huni lahko obrnili vso pozornost podreditvi plemen na zahodu.

Ko so Rimljani prekršili pogodbo leta 440, sta Atila in Bleda napadla Kastro Konstantijas, rimsko utrdbo in tržnico na bregovih Donave.[40] Bizantinci so prenehali z dobavo dajatev in prekršili tudi druge pogoje Margusovega sporazuma. Hunska kralja sta spet namenila svojo pozornost Bizantincem. Poročila, o tem, da naj bi Marguski škof prišel v hunske dežele ter oskrunil kraljeve grobove so samo še bolj razjezile Atilo in Bledo. Izbruhnila je vojna med dvema imperijema in Huni so kmalu premagali šibko rimsko vojsko, ter zravnali z zemljo mesta Margus, Singidunum in Viminacium. Čeprav je bilo leta 441 podpisano premirje so čez dve leti Bizantinci spet nehali plačevati dajatve ter se je vojna nadaljevala. V sledeči vojaški operaciji so hunske vojske oplenile Sofijo, Arkadiopolis in Plovdiv ter prišle zaskrbljujoče blizu Konstantinopla. Po popolnem porazu v bitki pri današnjem Galipoliju je vzhodno rimski cesar Teodozij II popustil hunskim zahtevam ter leta 443 podpisal mir z obema hunskima kraljema. Huni so se vrnili v svoje dežele s karavano polno vojnega plena.

Združen imperij pod Atilo[uredi | uredi kodo]

Bleda je umrl leta 445 in nekateri zgodovinarji špekulirajo, da je bila njegova smrt delo Atile. Z mrtvim bratom je Atila lahko vzpostavil popolno oblast nad svojimi podlrejenimi. Leta 447 je Atila spet obrnil hunsko pozornost k vzhodno rimskem cesarstvu. Njegova invazija Balkana in Trakije bila uničujoča. Vzhodno Rimsko cesarstvo so že tako pestili notranji problemi, kot so lakota in kuga ter nemiri in niz potresov v Konstantinoplu. V zadnjem trenutku obnovljeni zidovi so ohranili Konstantinopel nepoškodovan. Zmaga nad rimsko vojsko je pustilo Hune brez nasprotnika v vzhodno rimskih deželah. Zaradi tega so lahko vdrli vse do Termopil. Samo bolezen jih je prisilila k umiku. Vojna se je končala leta 449 z dogovorom, v katerem so Rimljani plačali Atili 1000 kg zlata kot letni davek. Edini zapis o razmerah med Huni in pri Atili je s strani Priskusa, uradnega rimskega ambasadorja pri Atili.

Skozi svoje roparske napade na vzhodno rimsko cesarstvo, so Huni ohranjali dobre odnose z zahodnim delom cesarstva, zlasti z Flavijem Aecijem, vplivnim rimskim generalom (včasih omenjenim kot de facto vladar zahodno rimskega cesarstva), ki je v svoji mladosti nekaj časa preživel kot talec pri Hunih. Vendar pa se je vse to spremenilo leta 450 ko je Honorija, sestra zahodno rimskega cesarja Valentinijana III, poslala Atili prstan in prosila za njegovo pomoč pri pobegu od dogovorjene poroke z senatorjem. Atila jo je sprejel kot ženo ter zahteval pol zahodno rimskega cesarstva kot doto.[41] Poleg tega, je nastal spor med Atilo in Aecijem o zakonitem prestolonasledniku Salijskih Frankov. Leta 450 je na prestol prišel novi cesar Marcijan, ki je prenehal Hunom plačevati oderuške dajatve. Atila bi lahko obnovil vojno z Bizancem vendar s tem ne bi nič dosegel. Balkan je bil že dvakrat oplenjen leta 440 in 447 medtem, ko je bilo pravo bogastvo cesarstva v Konstantinoplu varno za zidovi ter izven njegovega dosega. Atilova moč je bila odvisna od deljenja bogastva svojim privržencem zato je moral ukrepati. Svojo pozornost je obrnil na Galijo. [42]

Leta 451, so Atilove sile vstopile v Galijo, kjer so spotoma zbrale kontingente iz Frankov, Gotov in Burgundov. Ko so prišli v Galijo so Huni najprej napadli Metz ter nato napredovali zahodno ter oblegali Orléans.

Aeciju je bila s strani Valentinijana III dana dolžnost obrambe Orleansa. Okrepljena s frankovskimi in vizigotskimi enotami (pod kraljem Teodorikom) se je Aecijeva rimska vojska spopadla s Huni v bitki na Katalunskih poljih. Čeprav je bila bitka taktični poraz za Atilo, ki mu je preprečila invazijo Galije ter ga prisilila v umik v ne-rimske dežele je zgodovinski pomen zavezniško-rimske zmage stvar razprave. [43][44][45]

Naslednje leto je Atila obnovil svoje zahteve do Honorije in ozemlja v zahodno rimskem cesarstvu. S svojo hordo je prečkal Alpe ter napadel severno Italijo kjer je oplenil in z zemljo zravnal Oglej, Vicenzo, Verono, Brescio, Bergamo in Milano. V upanju, da bi se izognil oplenitvi Rima, je cesar Valentinijan III poslal tri odposlanceː častnika Genadija Avijena in Trigetija pa tudi papeža Leona I., ki se je srečal z Atilo pri Minciju v bližini Mantova in od njega dobil obljubo, da se bo umaknil iz Italije ter se s cesarjem pogodil za mir. Prosper Oglejski je pri opisu zgodovinskega srečanja dal vse zasluge za uspešno pogajanje papežu. Priskus poroča, da naj bi Atila opustil Rim zaradi vraževerja. Bal se je, da ga bo doletela podobna usoda kot Alarika, ki je umrl kmalu po oplenitvi Rima leta 410. Za povrh je Italijo leta 451 doletela huda lakota, leta 452 pa tudi ni bilo veliko pridelka; Atilova invazija planjav severne Italije ni izboljšala žetve. Pomik proti Rimu, bi zahteval zaloge, ki niso bile na voljo v Italiji in zavzetje mesta jih ne bi izboljšalo. Poleg tega, je vzhodno-rimska vojska prečkala Donavo in porazila Hune, ki jih je Atila pustila tam z namenom obrambe svojih ozemelj. Zato se je Atila soočil s težkimi človeškimi in naravnimi pritiski, da se umakne iz Italije pred prečkanjem reke Pad. Atila se je iz Italije umaknil brez Honorije ali njene dote. [46]

Po invaziji Italije se je Atila poročil z žensko po imenu Ildico ter kmalu umrl na praznovanju svoje poroke zaradi še danes ne jasnih razlogov.[47]

Po Atili[uredi | uredi kodo]

Po Atilovi smrti leta 453 se je Hunsko cesarstvo soočilo z notranjim bojem za moč med vazalskimi germanskimi ljudstvi in Huni. Pod vodstvom Elaka, najljubšega sina Atile in vladarja Akacirov, so Huni napadli kralja Gepidov Ardarika v bitki pri Nedavi, ki je vodil koalicijo germanskih ljudstev z namenom strmoglavljenja hunske oblasti. Domnevno naj bi se istega leta pod vodstvom Valamirja uprli tudi Amalski Goti ter premagali Hune v ločeni bitki.[48] Vendar, pa to ni povzročilo popolnega propada moči Hunov v Karpatski regiji, ampak je pripeljalo do izgube številnih njihovih germanskih vazalov. Hkrati so se Huni ukvarjali tudi s prihodom večjega števila Ogursko govorečih ljudstev iz Vzhoda, vključno z Oguri, Saraguri, Onoguri in Sabirji. Leta 463 so Saraguri premagal Akacire oz. Akacirske Hune in se uveljavili kot prevladujoča sila v Pontski regiji.[49]

Leta 458 so nekateri Huni služili pod Tudilo v Majorijanovi vojski.[50] Zahodni Huni pod Dengzihom so leta 461 letih naleteli na težave, ko jih je v vojni proti hunskimi zavezniki Sagadi premagal Valamir.[51] [65] Njegovo kampanjo je naletelo na nezadovoljstvo tudi iz strani Ernaka, vladarja Akacirskih Hunov, ki se je želel osredotočiti na prihajajoče Ogurje.[52] Med leti 465 in 466 sta Ernak and Dengzih poslala ambasadorje v Konstantinopel z namenom mirovnega sporazuma ter prošnjo za ustanovitev trga za izmenjavo potrebnih zalog. Prošnje so bile zavrnjene in Dengzih je leta 467 brez pomoči Ernaka napadel Rimljane. Bil je obkoljen in oblegan s strani Rimljanov. Prišlo je do pogajanj in Huni so predlagali, da se bodo predali, če bodo dobili zemljo ter hrano. Med pogajanji je Čelčel, Hun v službi Rimljanov prepričal Gote, da napadejo Hune. Rimljani so nato pod vodstvom generala Asparja in s pomočjo njegovih Bukelarov, napadli sprte Hune in Gote ter jih premagali.[53]

Leta 469 je Anagast, sin generala Arnegiskla, ki ga je Atila ubil v bitki pri Utu prinesel Dengizihovo glavo v Konstantinopel ter z njo paradiral po mestu.[54] Nekateri zgodovinarji kot John Man, sprejemajo ta dogodek kot konec Hunskega imperija.[55] Nekateri drugi, kot je Hyun Jim Kim, pravijo da se je imperij nadaljeval pod Ernakom, ki je sprejel Ogurje.[56] Te ljudje so bili podobni Hunom in imperij naj bi se nadaljeval pod Kutriguri in Utigurskimi Huno-Bolgari. Ta sklep je še vedno kontrovezen.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Pohl 1999, str. 501–502.
  2. ^ Heather 2010, str. 502.
  3. ^ de la Vaissière 2015, str. 176.
  4. ^ Pohl 1999, str. 502.
  5. ^ 5,0 5,1 de la Vaissière 2015, str. 177.
  6. ^ Amijan Marcelin: Pozni Rimski imperij (31.2.), str. 411.
  7. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 4.
  8. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 2–4.
  9. ^ Jordanova gotska zgodovina (24:121), str. 85.
  10. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 5.
  11. ^ Heather 2010, str. 209.
  12. ^ Procopius of Caesarea: Tyranny, History, and Philosophy at the End of Antiquity, Anthony Kaldellis, University of Pennsylvania Press, 2012, str.70
  13. ^ Staying Roman: Conquest and Identity in Africa and the Mediterranean, 439–700, Jonathan Conant, Cambridge University Press, 2012 str.259
  14. ^ Prokopij, Zgodovina vojn. Knjiga I, Pog. III, "Perzijska vojna"
  15. ^ de la Vaissière 2015, str. 175, 180.
  16. ^ Grousset, Rene (1970). The Empire of the Steppes. Rutgers University Press. str. 38, 55, 72–79. ISBN 0-8135-1304-9. 
  17. ^ Wright, David Curtis (2011). The history of China (2. izd.). Santa Barbara: Greenwood. str. 60. ISBN 978-0-313-37748-8. 
  18. ^ de la Vaissière 2015, str. 175.
  19. ^ Wright 2011, str. 60.
  20. ^ J. Mark, Joshua (14. december 2014). "Huns". Ancient History Encyclopedia. Ancient History Encyclopedia Limited. Pridobljeno dne 25.10.2017. 
  21. ^ 21,0 21,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 447.
  22. ^ 22,0 22,1 Thompson 2001, str. 25.
  23. ^ 23,0 23,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 449.
  24. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 452-453.
  25. ^ 25,0 25,1 Peter Heather, str. 146–167.
  26. ^ Thompson 2001, str. 26-27.
  27. ^ 27,0 27,1 Heather 2010, str. 215.
  28. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 19.
  29. ^ Heather 2010, str. 212.
  30. ^ Heather 2010, str. 212-217.
  31. ^ Ammijan Marcelin: Pozni rimski imperij (31.3.), str. 415
  32. ^ 32,0 32,1 32,2 32,3 32,4 32,5 Peter Heather, 2005
  33. ^ 33,0 33,1 33,2 33,3 Thompson 2001, str. 27.
  34. ^ 34,0 34,1 Thompson 2001, str. 28.
  35. ^ MacDowall 2001, str. 12-13
  36. ^ 36,0 36,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 26.
  37. ^ 37,0 37,1 37,2 Sinor Denis, 1990, str. 177-203
  38. ^ 38,0 38,1 38,2 Thompson, E. A. 1948. A History of Attila and the Huns. Oxford University Press.
  39. ^ Thompson, E. A. (1999). The Huns. Wiley-Blackwell. str. 136. 
  40. ^ Harvey, Bonnie (2003). Attila the Hun. Infobase Publishing. str. 15. 
  41. ^ Halsall 2007, str. 251-252.
  42. ^ MacDowall, Simon (2015). Catalunian Fields AD 451ː Rome's last great battle. Osprey publishing. str. 9-12. ISBN 978 1 4728 0743 4. 
  43. ^ Creasy, Edward Shepherd, The Fifteen Decisive Battles of the World. 1851
  44. ^ Norwich, Byzantium: the Early Centuries. 1997, str. 158.
  45. ^ Bury, The Later Roman Empire, str. 294
  46. ^ Halsall, Guy (2007). Barbarian Migrations and the Roman West, 376-568. Cambridge University Press. str. 253-254. 
  47. ^ MacDowall, Simon (2015). Catalaunian Fields AD 451: Rome's last great battle. Osprey publishing. str. 90. ISBN 978 1 4728 0743 4. 
  48. ^ Heather, Peter (1996). The Goths. Oxford: Wiley-Blackwell. str. 124. 
  49. ^ Kim, Hyun Jin (2013). The Huns, Rome, and the Birth of Europe. Cambridge: Cambridge University Press. str. 132.
  50. ^ Maenchen-Helfen, Otto (1973). On the World of the Huns. Berkeley: University of California Press. str. 151, 161–162. 
  51. ^ Heather, Peter (1996). The Goths. Oxford: Wiley-Blackwell. str. 125. 
  52. ^ Kim, Hyun Jin (2013). The Huns, Rome, and the Birth of Europe. Cambridge: Cambridge University Press. str. 132.
  53. ^ Maenchen-Helfen, Otto (1973). On the World of the Huns. Berkeley: University of California Press. str. 165–168. 
  54. ^ Maenchen-Helfen, Otto (1973). On the World of the Huns. Berkeley: University of California Press. str. 168. 
  55. ^ Man, John (2005). Attila: The Barbarian who Challenged Rome. New York: St. Martin's Press. str. 278. 
  56. ^ Kim, Hyun Jin (2013). The Huns, Rome, and the Birth of Europe. Cambridge: Cambridge University Press. str. 132.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]