Huni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hunski imperij
okoli leta 370–469
Hunski imperij pod Atilo
Glavno mesto ni podano
Jeziki Hunski jezik
Gotski jezik
Različni plemenski jeziki
Vlada Plemenska zveza
Kralj
 -  370 Balamber
 -  c. 435-445 Atila in Bleda
 -  445-453 Atila
 -  453-469 Dengizich
Zgodovina
 -  Huni se pojavijo severozahodno od Kapijskega jezera pred letom 370
 -  Balamber začenja združevati Hune in Germanska plemena okoli leta 370
 -  Attila in Bleda postaneta poveljnika združenih plemen 437
 -  Smrt Blede, Atila postane edini vladar Hunov 445
 -  Bitka na Katalunskih poljih 451
 -  Invazija severne Italije 452
 -  Dengizich, sin Atile, umre 469
Danes del Zastava Madžarske Madžarska
Zastava Ukrajine Ukrajina
Zastava Moldavije Moldavija
Zastava Rusije Rusija
Zastava Romunije Romunija
Zastava Slovaške Slovaška
Zastava Češke Češka republika
Zastava Poljske Poljska
Zastava Nemčije Nemčija
Zastava Belorusije Belorusija
Zastava Srbije Srbija
Zastava Avstrije Avstrija
Zastava Litve Litva
Zastava Hrvaške Hrvaška
Zastava Bolgarije Bolgarija

Huni so bili azijsko nomadsko ljudstvo. Ukvarjali so se le z živinorejo. Prvič so omenjeni v kitajskih virih pod imenom Xiongnu. Sto let pozneje so ustanovili državo na območju današnje Mongolije in zahodne Kitajske. Nekaj časa so jim kitajski vladarji pošiljali darove, da bi jih odvrnili od roparskih pohodov. Pozneje pa so bili v vojnah, ki so trajale več kot 200 let, poraženi. Leta 48 po našem štetju so se razdelili na južno in severno hordo. Južna se je hitro zlila s kitajskim prebivalstvom in prenehala obstajati kot samostojna enota. Severna se je zaradi kitajske nevarnosti leta 93 umaknila iz Mongolije proti zahodu. V 4. stoletju je ponovno prišlo do delitve plemen na dva dela. En del, imenovan Beli Huni, se je odpravil proti jugu v Indijo, kjer je uničil državo Guptov, drugi del pa se je preselil v stepe severno od Kaspijskega jezera in Črnega morja. Tu so si pokorili Alane, Gote in Herule pa pregnali. V nadaljnjih pohodih so prišli v srednjo Evropo in na meje obeh delov Rimskega imperija, ki so ga v času kralja Atile tudi resno ogrožali. Po porazu proti Rimljanom in njihovim zaveznikom na Katalonskem polju v današnji Franciji leta 451 in Atilovi smrti leta 453 pa so se razkropili in postopno izginili kot samostojno ljudstvo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred Atilo[uredi | uredi kodo]

Geograf iz 2. stoletja p.n.š Ptolemej je pri popisu ljudstev na zahodnem delu Evrazijskih step omenil ljudstvo imenovano Čuni (Χοῦνοι ali Χουνοί).[1][2] Čuni naj bi po Ptolemejevih zapisih živeli "med Bastarni in Roksolani".[1][2] Edward Arthur Thompson je dejal da, je podobnost med obema besedama (Čuni in Huni) le naključje: Zahodno rimski avtorji so pogosto napisali Čunni ali Čuni, ko so pisali o Hunih. Asociaciji Čunov in Hunov pod Atilo nasprotujeta tudi Maenchen-Helfen in Denis Sinor.[3] Vendar pa Maenchen-Helfen dodaja, da se je Ammianus Marcellinus najbrž skliceval na Ptolemejeva poročila o Čunih, ko je izjavil, da so Huni "le površno opisani v delih antičnih piscev".[3] Tudi ne izklučuje, da naj bi bili Urugundi, pleme ki je vdrlo v rimsko cesarstvo iz step proti severu spodnje Donave (današnja Romunija) leta 250 n.š., ki naj bi bili glede na zapise Zosima enaki Vurugundom, katere je Agatijas zapisal kot eno od hunskih plemen.[4]

Rimljani naj bi se glede na zapise Ammianus Marcellinusa začeli zavedati prisotnosti Hunov, ko je Hunska invazija Pontskih step leta 376 prisilila v beg na tisoče Gotov na območje Spodnje Donave (Romunija/Bolgarija).[5] Njihov nenaden pojav v pisnih virih namiguje na to, da so Huni prečkali reko Volgo iz vzhoda kmalu pred invazijo.[6] Napadli so deželo Alanov, ki se je nahajala vzhodno od reke Don, kjer so pobili veliko ljudi ter preživele prislili, da se jim predajo ali pa zbežijo čez reko Don.[7][8][9] Razlogi za nenaden napad Hunov na sosednja plemena, niso znani.[10] Po zavrnitvi več možnih razlag za ta pojav (vključno s podnebnimi spremembami v stepah in pritiska sosednjih ljudstev), je po mnenju Petra Heathra razlog za napad to, da se je hunski imperij razvil iz raznih vojaških družb, ki so sprožile dobičkonosne roparske napade, kar jim je omogočilo, da so povečali svojo vojaško moč ter vzpostavili avtoriteto nad sosednjimi narodi.[11]

Potem ko so si pokorili na Alane, so Huni in njihove Alanske pomožne enote začele pleniti bogata naselja Grevtungov oz. vzhodnih Gotov zahodno od Dona.[5] Glede na Ammianus Marcellinusa naj bi se kralj Grevtungov, Ermanarik, nekaj časa upiral, vendar naj bi na koncu " našel sprostitev od svojih strahov, s tem, da si je vzel življenje".[12] [13]Poročilo Marcellinusa se nanaša bodisi na Ermanarikov samomor[14] ali na njegovo obredno žrtvovanje.[13] Nasledil ga je njegov mrzli nečak Vithimiris[14], ki je najel Hune za boj proti Alanom ki so napadali ozemlja Grevtungov, vendar je bil ubit v boju.[14][8]

Po Vithimirisevi smrti se je večina Grevthungov predala Hunom.[14] Tisti, ki se niso hoteli predati so pobegnili k reki Dnjester, kjer je bila meja med Grevtungi in Tervingi oz. Vizigoti.[15] Bili so pod poveljstvom Alatheusa in Sapfraksa, ker je bila Vithimirisov sin, Viderikus še otrok.[15] Atanarik, vodja Tervingov, je na čelu svojih čet naletel na begunce pri Dnjestru. [13] Vendar pa je Gote zaobila hunska vojska in jih napadla na bok ter prisilila Atanarika v umik proti Karpatom.[13] Atanarik je želel utrditi meje, vendar so se hunski napadi zahodno od Dnjestra nadaljevali. [13] Večina Tervingov je spoznala, da se ne morejo upirati Hunom.[13]Šli so k spodnji Donavi ter zaprosili za azil v rimskem imperiju.[16] Tudi Grevtungi pod vodstvom Alatheusa in Safraksa so napredovali proti reki. Večina rimskih vojakov je bilo poslanih z Balkanskega polotoka v Armenijo v boj proti Sasanidom. Cesar Valens je dovolil Tervingom prečkati spodnjo Donavo in njihovo naselitev v rimski imperij jeseni leta 376.[17] Glede na Zosima so Tervingom proti severni spodnji Donavi sledili Grevtungi in tudi Tajifali in "drugi rodovi, ki so živeli z Goti in Tajifali" .[17] Pomanjkanje hrane in zloraba je vzpodbudilo Gote k uporu v začetku leta 377. Sledeča vojna med Goti in Rimljani je trajala več kot pet let.[13]

Barbarske invazije v 5. stoletju je sprožil propad gotskega kraljestva med leti 372-375 zaradi Hunov. Rim je bil s strani Vizigotov oplenjen leta 410 s strani Vandalov pa 455.

Podpora Gotov do svojih poglavarjev se je zmanjševala in begunci so začeli odhajati v Trakijo proti varnosti rimskih garnizij.

Po teh vpadih, so Huni postali znani tudi po temu, da so postali plačanci ali foederati. Že leta 380, je bilo skupini Hunov dovoljeno, da se naselijo v Panoniji ter jim je bil dodeljen status foederatov. Hunski plačanci so bili prisotni tudi v več nasledstvenih bojih v vzhodnem in zahodno rimskem imperiju v poznem 4. stoletju. Vendar pa je najbolj verjetno, da so to bile le posamezne plačanske skupine ne pa Hunsko kraljestvo.[18]


Pot Hunskih vdorov v Evropo

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 447.
  2. ^ 2,0 2,1 Thompson 2001, str. 25.
  3. ^ 3,0 3,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 449.
  4. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 452-453.
  5. ^ 5,0 5,1 Peter Heather, str. 146–167.
  6. ^ de la Vaissière 2015, str. 177.
  7. ^ Thompson 2001, str. 26-27.
  8. ^ 8,0 8,1 Heather 2010, str. 215.
  9. ^ Maenchen-Helfen 1973, str. 19.
  10. ^ Heather 2010, str. 212.
  11. ^ Heather 2010, str. 212-217.
  12. ^ Ammianus Marcellinus: Pozni rimski imperij (31.3.), str. 415
  13. ^ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 13,6 Peter Heather, 2005
  14. ^ 14,0 14,1 14,2 14,3 Thompson 2001, str. 27.
  15. ^ 15,0 15,1 Thompson 2001, str. 28.
  16. ^ James 2009, str. 51.
  17. ^ 17,0 17,1 Maenchen-Helfen 1973, str. 26.
  18. ^ Sinor Denis, 1990, str. 177-203



Glej tudi[uredi | uredi kodo]