Aspar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Aspar
Portret
Rojstvo400
Smrt471
Konstantinopel
DržavljanstvoByzantine imperial flag, 14th century, square.svg Bizantinsko cesarstvo
Poklicpolitik, vojaška osebnost

Flavij Ardabur Aspar (latinsko Flavivs Ardabvr(ivs) Aspar) je bil vzhodnorimski patricij (primus patriciorum) in poveljnik vzhodnorimske kopenske vojske (magister militum) alansko-gotskega porekla,[1] * okoli 400, † okoli 471.

Kot general germanske armade v rimski službi[2][3][4][5] je imel od 420. let do svoje smrti leta 471 velik vpliv na vzhodnorimske cesarje, predvsem na Teodozija II., Marcijana in Leona I., ki ga je na koncu dal usmrtiti. Njegova smrt je pomenila konec germanske prevlade v vzhodnorimski politiki.[2]

Ime Aspar (izvorno Aspvar ali Aspidar) v iranskih jezikih pomeni učitelja jahanja ali jezdeca.[6][7]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Aspar je bil sin Ardaburja,[8] magistra militum cesarja Teodozija II.. Pod očetovem poveljstvom je igral ključno vlogo za poraz zahodnega uzurpatorja Joanesa Ravenskega in ustoličenje Gale Placidije in njenega sina Valentinijana III. na rimski prestol. Sodeloval je tudi v mirovnih pogajanjih z Gejzerikom po vandalski zasedbi severne Afrike.

Po vojnem pohodu v Afriko je leta 434 dobil konzulski položaj,[9] cesar pa zaradi svoje arijanske veroizpovedi ni mogel postati. Namesto tega je na cesarski položaj postavil svojega podrejenega častnika Marcijana, ki je postal cesar s poroko s Teodozijevo hčerko Pulherijo.

27. januarja 457 je Marcijan umrl. Politični in vojaški igralci na vzhodnem dvoru so kar enajst dni izbirali njegovega naslednika. Kljub temu, da je bil v igri močan kandidat, Asparjev zet Antemij, je bila končna izbira povsem drugačna. Aspar je verjetno dobil ponudbo senata, da postane cesar, vendar jo je zavrnil.[10] Namesto sebe bi lahko izbral svojega sina Ardaburja, vendar je namesto njega izbral Leona I., nepomembnega vojaškega tribuna ene od njegovih vojaških enot.[10]

Leta 470 je v borbi za oblast med Asparjem in izavrijskim generalom Zenonom Aspar prepričal cesarja, naj za cezarja imenuje njegovega drugega sina Julija Patricija in mu da za ženo svojo hčerko Leoncijo. Ker za duhovščino in meščane Konstantinopla kot arijanec ni bil primeren kandidat za cesarja, so na mestnem hipodromu izbruhnili nemiri, ki jih je vodil akimitski menih Marcel. Leon I. in Aspar sta morala sprejeti pogoje cerkve in meščanov in škofom obljubiti, da se bo Patricij pred ustoličenjem spreobrnil v pravoslavje in se šele potem poročil z Leoncijo.

Leon I. je leta 471 organiziral zaroto, v kateri so Izarvrijci ubili Asparja in njegovega najstarejšega sina Ardaburja. V zaroti je morda umrl tudi Patricij, čeprav nekateri viri poročajo, da si je opomogel od zadanih ran.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Z Asparjevo smrtjo se je končala germanska dominacija v vzhodnorimski politiki.[2]

Aspar je bil učitelj kasnejšega ostrogotskega kralja Teodorika Velikega, ki je bil nečak njegove žene.[9] Aspar je imel poleg Ardaburja in Patricija še sina sina Ermanarika, katerega mati je bila sestra ostrogotskega poglavarja Teodorika Strabona.[11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Wolfram, Herwig (1997). The Roman Empire and Its Germanic Peoples. University of California Press. str. 197. COBISS 5673773. ISBN 0520085116. 
  2. 2,0 2,1 2,2 Flavius Ardaburius Aspar, Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica, Inc.. Pridobljeno dne 2. novembra 2012.
  3. Leo I (Roman emperor), Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica, Inc.. Pridobljeno dne 2. novembra 2012.
  4. Zeno (Eastern Roman emperor), Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica, Inc.. Pridobljeno dne 2. novembra 2012.
  5. Byzantine Empire (historical empire, Eurasia): Relations with the barbarians, Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica, Inc.. Pridobljeno dne 2. novembra 2012.
  6. B.S. Bachrach (1973), A history of the Alans in the West; from their first appearance in the sources of classical antiquity through the early Middle Ages, Minneapolis: University of Minnesota Press, str. 98.
  7. O. Basirov, The Origin of the Pre-Imperial Iranian Peoples, SOAS, 26/4/2001.
  8. Williams, str. 45.
  9. 9,0 9,1 Bunson, str. 38.
  10. 10,0 10,1 Croke, str. 150.
  11. Wolfram, str. 32.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Bunson (1994), Encyclopedia of the Roman Empire, New York: Facts on File Inc.
  • B. Croke, Dynasty and Ethnicity: Emperor Leo and the Eclipse of Aspar, Chiron 35 (2005), str. 147-203.
  • S. Williams; G. Friell (1999). The Rome That Did Not Fall. Routledge. ISBN 0-415-15403-0. 
  • H. Wolfram (1988). History of the Goths. University of California Press. ISBN 0-520-06983-8.