Zenon (bizantinski cesar)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zenon
Ζήνων
Cesar Bizantinskega cesarstva
Tremissis-Zeno-RIC 0914.jpg  *
Zenonov tremis, kovan v čast Zenovonih zmag med drugim vladanjem
Vladanje 9. februar 474 – 9. januar 475,
avgust 476 – 9. april 491
Predhodnik Prvič: Leon II.
Drugič: Bazilisk
Naslednik Prvič: Bazilisk
Drugič: Anastazij I.
Rojstvo okoli 425
Zenopolis, Izavrija  *
Smrt 9. april 491(491-04-09) (star 66 let)
Konstantinopel  *
Zakonec Arkadija,
Ariadna
Otroci Zenon (z Arkadijo),
Leon II. (z Ariadno)
Polno ime
Taras Kodisa Rusombladadiot (do sredine 460. let),
Flavij Zenon (kot cesar)
Vladarska hiša Leonova dinastija
Oče Kodisa
Mati Lalis

Zenon Izavrijec (latinsko Flavivs Zeno Avgvstvs, grško Ζήνων [Zénon]) s pravim imenom Taras Kodisa (Taras, sin Kodisa) Rusombladadiot[1] je bil cesar Bizantinskega cesarstva, ki je vladal leta 474 do 475 in ponovno 476 to 491, * okoli 425, Zenopolis, Izavrija, † 9. april 491, Konstantinopel.

Njegovo vladavino so pestili notranji upori in verska nesoglasja. Doživel je razpad Zahodnega rimskega cesarstva pod Romulom Avgustom in veliko pripomogel k stabilizaciji Vzhodnega cesarstva. V cerkveni zgodovini je znan po Henotikonu (Akt o enotnosti), objavljenem leta 482. Z odlokom, ki so ga podpisali vsi vzhodni škofje, naj bi se končala polemika o božji naravi Jezusa Kristusa, katero so zagovarjali monofiziti.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vzpon na oblast[uredi | uredi kodo]

Začetek[uredi | uredi kodo]

Detalj z Asparjevega misorija, ki prikazuje vplivnega magistra militum Asparja in njegovega starejšega sina Ardaburja okoli leta 434. Zenon je s pismi, ki so Asparja povezovala s sasanidskim kraljem, povzročil njegov konec. Ardabur je kasneje podkupil Zenonove vojake, da bi ga ubili.

Zenonovo rojstno ime je bilo Taras.[1] Rojen je bil v Rusumbladi v Izavriji, ki se je kasneje njemu v čast preimenovala v Zenopolis.[2] Njegov oče je bil Kodisa, mati pa Lalis. Imel je brata Longina. Prvič je bil poročen z Arkadijo, katere ime kaže na vezi s konstantinopelsko aristokracijo.[3] Bližnjevzhodna in druga krščanska izročila pravijo, da je imel hčerki Hilarijo in Teopisto, ki se je posvetila veri,[4] zgodovinski viri pa potrjujejo samo sina Zenona.[5] Taras je bil morda v sorodu z izavrijskim generalom Zenonom, ki je leta 447 branil Konstantinopel pred Atilo in bil naslednje leto rimski konzul.[2]

Izavrijci so bili ljudstvo, ki je živelo v osrednjem Taurusu v Anatoliji v sedanji turški pokrajini Konya/Bozkir. Rimljani so nanje gledali kot na barbare, čeprav so bili njihovi podložniki že več kot pet stoletij. Ker so bili pravoslavni kristjani in ne arijani, kot na primer germanski Goti, jim dostop do bizantinskega prestola načelno ni bil prepovedan.[2]

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je nameraval cesar Leon I. v 460. letih zmanjšati moč germanskega dela bizantinske armade, kateremu je poveljeval alanski magister militum Aspar. Njihova protiutež naj bi bil Taras in njegovi Izavrijci, zato ga je poklical v Konstantinopel. Razlaga je sporna,[6] ker je Taras z ženo Arkadijo takrat že nekaj let živel v Konstantinoplu,[3] kjer sta živela tudi mati Lalis in brat Longin. Brat je bil poročen z Valerijo, ki je bila verjetno iz aristokratske družine.[6]

Taras je v zgodovinskih virih prvič omenjen leta 464, ko je zasegel nekaj pisem Asparjevega sina Ardaburja, ki so dokazovala, da je Aspar ščuval sasanidskega kralja, naj vdre na rimsko ozemlje in mu obljubljal svojo podporo. Leon I. je zaradi pisem odpoklical patricija in magistra militum per Orientem Ardaburja in s tem zmanjšal Asparjev vpliv in ambicije. Taras je bil za zvestobo cesarju nagrajen z zelo vplivnim in prestižnim položajem comesa domesticorum.[3] Imenovanje bi lahko pomenilo, da je bil Taras pred tem protector domesticus na Leonovem dvoru ali v Ardaburjevem štabu v Antiohiji.[6]

Leta 465 sta se Leon in Aspar sprla zaradi imenovanja konzulov za naslednje leto. Taras je izkoristil priložnost za utrditev svojega položaja in postal cesarjev prijatelj in zaveznik.[7]

Leonov zet[uredi | uredi kodo]

Relief Zenonove žene Ariadne, hčerke cesarja Leona I..

Taras je želel postati bolj sprejemljiv za rimsko aristokracijo in konstantinopelske meščane, zato je svoje ime zamenjal z grškim imenom Zenon in ga uporabljal do smrti. V drugi polovici leta 466 se je poročil z Ariadno, starejšo hčerko cesarja Leona I. in Verine. Ker v zgodovinskih zapisih ni nobene omembe, da se je pred poroko ločil, je prva žena Arkadija očitno umrla. Naslednje leto se jima je rodil sin. Zenon je postal oče možnega cesarjevega naslednika, ker je Leonov edini sin že v otroštvu umrl. Sina so staremu očetu v čast imenovali Leon.[8] Zenon je bil ob sinovem rojstvu na vojnem pohodu proti Gotom.[6] [9]

Cesar Leon I. (vladal od leta 457 do 474.

Zenon se zaradi služenja v protectores domestici ni udeležil katastrofalne eksledicije proti Vandalom v severni Afriki leta 468, ki jo je vodil cesarjev svak Bazilisk. Naslednje leto je bil izvoljen za konzula, bil imenovan za magistra militum Trakije in vodil pohod v Trakijo. Viri ne navajajo, s katerim nasprotnikom se je tam vojskoval. Zgodovinarji domnevajo, da so to bili Goti, Huni ali Anagastovi uporniki. Leon in Zenon sta pred pohodom vprašala za mnenje Danijela Stilita. Stilit jima je odgovoril, da bi Zenon verjetno postal žrtev zarote, vendar jo bo preživel. Leon je zato Zenonovo osebno stražo okrepil s svojimi vojaki. Aspar je te vojake podkupil, zato ga niso branili ampak so ga nameravali ujeti. Zenon je izvedel za njihovo namero in pobegnil v Serdiko, Leon pa je zaradi zarote postal še bolj nezaupljiv.[10]

Zenon se po zaroti ni vrnil v Konstantinopel, kjer sta imela Aspar in Ardabur še vedno veliko moč. Umaknil se je na Agorski zid, nato v Pilaj ob Črnem morju in od tam v Kalcedon. Medtem, ko je čakal na priložnost za vrnitev v prestolnico, je bil imenovan za vrhovnega poveljnika Vzhoda (magister militum per Orientem). Odpravil se je v Antiohijo in s seboj vzel meniha Petra Fula. Iz Antiohije, ki je bila njegov uradni sedež, je odšel v Izavrijo in zatrl Indakov upor. Naslednji dve leti je z družino živel v Antiohiji.[11]

Med bivanjem v Antiohiji se zbližal s pogledi monofizita Petra Fula in ga podprl proti njegovemu nasprotniku, kalcedonskemu škofu Martiriju. Zenon je dovolil menihom iz bližnjih samostanov, da so se preselili v Antiohijo in povečali število Petrovih privržencev. Martirij je zato odšel v Konstantinopel, prosit Leona za pomoč. Ko se vrnil v Antiohijo in izvedel, da je bil Peter medtem izvoljen za antioškega škofa, je leta 470 odstopil. Leon je ukazal, da se Petra izžene in Zenonu poslal 1. junija 471 sprejet zakon, s katerim je menihom prepovedal zapuščanje samostanov in spodbujanje k uporu.[12]

Leta 470/471 se je moral Zenon spopasti z Makroni, ki so napadli Armenijo.[13]

Aspar je med Zenonovo odsotnostjo okrepil svoj vpliv. Dosegel je, da je bil sin Patricij imenovan za cezarja in se leta 470 poročil z Leonovo mlajšo hčerko Leoncijo. Viri dogodke opisujejo protislovno, vsi pa se jasno strinjajo, da sta bila Aspar in Ardabur leta 471 z Leonovo in Baziliskovo odobritvijo zahrbtno ubita. Zenon se je po njuni smrti vrnil v Konstantinopel in bil imenovan za magistra militum praesentalis.[14]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Prvo vladanje in Baziliskov upor (475-476)[uredi | uredi kodo]

Zlatnik Leona II., kovan v imenu »Leona in Zenona, večnih avgustov«. Kovanec je iz obdobja, ko sta bila Zenon in njegov sin socesarja, se pravi med 9. februarjem in 14. novembrom 474.

25. oktobra 473 je Leon I. za socesarja imenoval Zenonovega in Ariadninega sina in svojega vnuka Leona II.. 18. januarja 474 je Leon I. umrl. Leon II. je bil takrat star komaj sedem let in premlad za samostojno vladanje, zato sta cesarjeva vdova Verina in hčerka Ariadna 9. februarja 474 za njegovega socesarja imenovali Zenona. Leon II. je kmalu zatem bolel in 17. november 474 umrl in Zenon je postal samostojen cesar.

Vojna z Vandali se še ni končala. Njihov kralj Gizerik je ogrožal bizantinske trgovske poti in vdiral v bizantinska obalna mesta, zato je Zenon k njemu poslal visoko rangiranega ambasadorja Severja, kateremu je uspelo skleniti »večni mir«. Rimljani so morali v skladu z mirovno pogodbo odkupiti ujetnike v vandalskem ujetništvu, Vandali pa so prenehali preganjati pravoslavne kristjane na svojem ozemlju.[15]

Zenon je zaradi svojega barbarskega porekla kljub temu ostal nepriljubljen tako med prebivalci kot v Senatu. Njegova pravica do prestola je temeljila samo na zakonu z Ariadno in naklonjenosti cesarjeve vdove Verine. Zenon se je zato odločil, da se bo oprl na izavrijski del bizantinske armade in izavrijska generala, brata Ila in Trokunda. Verina se kmalu zatem odločila, da bo Zenona s pomočjo svojega brata Baziliska strmoglavila in ga zamenjala s svojim ljubimcem in nekdanjim magistrom officiorum Patricijem. Zarotnikom sta se po Baziliskovem prepričevanju pridružila tudi generala Il in Trokund in ostrogotski general Teodorik Strabon.[15]

Baziliskov solidus.

Januarja 475 je moral Zenon z ženo in materjo pobegniti iz Konstantinopla v Izavrijo.[16] S seboj je odpeljal tudi nekaj svojih izavrijskih pristašev in državno blagajno. Za njim so poslali generala Ila in Trokunda, ki sta Zenona prisilila, da se je zatekel v trdnjavo. Il ga je oblegal, ujel Zenonoveg brata Longina in ga obdržal za talca.[15]

Dvorni zarotniki so se kmalu zatem sprli. Bazilisk si je prisvojil prestol in usmrtil Verininega ljubimca in cesarskega kandidata Patricija. Mestni drhali je dovolil, da so pobili vse Izavrijce, ki so ostali v Konstantinoplu, kar je pretrgalo vezi z izavrijskima generaloma Ilom in Trokundom. Bazilisk je za magistra militum imenoval svojega nečaka Armata in ga s tem izenačil s Teodorikom Strabonom. Ker je cesar ostal brez denarja, je bil prisiljen uvesti zelo visoke davke, kar je povzročilo nejevoljo prebivalstva, nazadnje pa je s podporo monofizitom izzval še negodovanje Cerkve. Meščani Konstantinopla so ga obtožili, da je v mestu podtaknil velik požar, v katerem je zgorel velik del mesta. Il je zaradi Zenonove podkupnine in s soglasjem Senata prestopil na Zenonovo stran in se pridružil njegovi vojski v pohodu na Konstantinopel. Bazilisk je poskušal ponovno pridobiti naklonjenost prebivalstva in je proti Zenonu poslal drugo vojsko pod Armatovim poveljstvom. Zenonu je uspelo z obljubo, da bo lahko do smrti obdržal položaj magistra militum praesentalis, sina pa povišal v cezarja, podkupiti tudi Armata. Armat zato ni oviral Zanonove vojske na pohodu na Konstantinopel. Odsotnost vojske Teodorika Strabona je zapečatila Baziliskovo usodo.[15]

Zenon je avgusta 476 začel oblegati Konstantinopel in Senat je odprl mestna vrata izavrijski vojski. Bazilisk se je skril v Hagijo Sofijo, vendar ga je patriarh Akacij izdal, da se je moral skupaj z družino predati. Zenon mu je obljubil, da ne bo prelival niti njegove niti krvi njegove družine, in ga izgnal v eno od trdnjav v Kapadokiji. V trdnjavi so ga z družino vred zaprli v suho cisterno za vodo in ga pustili umreti.[17]

Zenon je po vzpostavitvi oblasti izpolnil svoje obljube. Armat je obdržal položaj magistra militum in bil morda celo povišam na položaj patricija, sin pa je bil povišan na položaj cezarja.[18]

Leta 477 se je Zenon premislil. Ukazal je, da Armata ubijejo, in mu zasegel cello premoženje, njegovega sina pa je odstavil in ga poslal v samostan. Evrargij Sholastik omenja, da je kasneje postal škof v Kiziku.[19][20][21]

Konec Zahodnega cesarstva[uredi | uredi kodo]

Solidus, katerega je v Zenonovem imenu koval Odoaker

Zahodni cesar Olibrij je jeseni 472 umrl. Zahodni magister militum Gundobad je za njegovega naslednika razglasil poveljnika cesarske garde (comes domesticorum) Glicerija s sedežem v Raveni. Leon I. je njegovo imenovanje zavrnil in leta 473 za zahodnega socesarja imenoval svojega nečaka Julija Neposa. Nepos, ki je pričakoval, da bo njegovo imenovanje naletelo na odpor, je zaradi slabega zimskega vremena svoje potovanje na zahod preložil do naslednjega leta. Ker je Leom medtem umrl, je moral njegovo ustoličenje podpreti Zenon. Nepos je po prihodu v Italijo odstavil Glicerija, ki se temu ni upiral. Rimski senat ga je junija 474 uradno priznal za cesarja. Nepos je bil v dobrih odnosih z Zenonom in je celo koval denar v njegovem, Leonovem in svojem imenu.[22]

Med Baziliskovo vladavino in Zenonovim begom v Izavrijo se je zahodni magister militum Orest uprl in prisilil Neposa na beg v Dalmacijo. Za cesarja je razglasil svojega sina Romula Avgusta, katerega so priznali samo v Italiji.[22] Ko se je leto kasneje Zenon vrnil v Konstantinopel in odstavil uzurpatorja Baziliska, je gotski poglavar Odoaker Romula in Oresta odstavil.

Rimski senat je z Odoakerjevo podporo poslal v Konstantiopel delegacijo, ki je Zenonu vrnila Romulove cesarske insignije. Zenona je zaprosila, naj ukine ločitev Vzhoda in Zahoda in zavlada kot skupen cesar in za guvernerja Italije imenuje Odoakerja. V Konstantinoplu je bila takrat tudi delegacija Julija Neposa s prošnjo za finančno podporo, s katero bi Nepos ponovno vzpostavil svojo oblast Italiji. Zenon je Senatu odgovoril, da mora priznati zakonitega cesarja Julija Neposa, Odoaker pa bo dobil oblast od Neposa, čeprav bi mu jo lahko podelil tudi sam.[23] Odoaker je kasneje dobil uradno priznanje in je obdržal svoje posesti v Italiji, Nepos pa je obdržal cesarski naslov in preostali del Italije, vojske pa ne.

Odoaker je, morda zaradi spoštovanja do Zenona, do Neposove smrti priznaval njegovo de iure oblast v Italiji, vendar je de facto vladal sam, koval lasten denar in Neposu ni nikoli dovolil vrnitve v Italijo. Po Neposovem umoru leta 480 je Odoaker napadel Dalmacijo, da bi ujel in kaznoval njegove morilce, in si jo mimogrede prisvojil. Zenon je priznal njegovo oblast, Odoaker pa je v zameno priznal Zenona za edinega cesarja združenega cesarstva, zase pa je začel vedno pogosteje porabljati naslov rex (kralj).[24]

Marcijanov upor (479)[uredi | uredi kodo]

Marcijan je bil sin zahodnorimskega cesarja Antemija (vladal 467–472) in vnuk cesarja Marcijana (vladal 450–457). Poročen je bil z Ariadnino sestro Leoncijo in bil zato Zenonov svak. Leta 467 in 472 je bil rimski konzul.

Marcijan je poskušal strmoglaviti Zenona in si prisvojiti njegov prestol. S pomočjo bratov Prokopija Antemija in Romula je v Cezarijevi palači južno od Teodozijevega foruma v Konstantinoplu zbral vojsko meščanov in tujcev in od tam odkorakal proti cesarski palači in palači Zenonovega generala Ila. Cesar bi skoraj padel v roke upornikov, ki so čez dan porazili cesarjeve vojake. Ponoči je Ilu uspelo iz bližnjega Kalcedona v Konstantinopel pretihotapiti oddelek Izavrijcev in podkupiti Marcijanove vojake, da so Zenonu dovolili pobegniti. Naslednje jutro je Marcijan spoznal, da je stanje brezupno Ko je izvedel. da se mestu približujejo Goti generala Teodorika Strabona, se je skril v cerkev Svetih Apostolov, kjer so ga skupaj z bratoma aretirali.[25]

Zenon je Marcijana in njegova brata izgnal v Kapadokijo, od koder so poskušali pobegniti. Marcijana so na begu ujeli in mu dali na izbiro, da se umakne v samostan v Tarzu (Kilikija)[26] ali gre v zapor v trdjavi Papurij v Izavriji. Marcijan je ponovno, tokrat uspešno, pobegnil, zbral novo vojsko in napadel Anciro (Ankara), kjer ga je porazil in ujel Ilov brat Trokund.[25]

Ilov upor (484-488)[uredi | uredi kodo]

Ilov poveljniški položaj in priljubljenost sta bila dovolj velik razlog, da je postal predmet sumničenj, in Zenon se ga je poskušal na različne načine znebiti. Njegova sovražnica je postala tudi cesarjeva vdova Verina in mu začela streči po življenju. Njen poskus je propadel, zato jo je Zenon, ljubosumen tako nanjo kot na Ila, pregnal v trdnjavo Papurij v Kilikiji. Potek dogodkov je nekoliko sporen, ker Kandid postavlja njen pregon v čas pred Marcijanovim uporom, Teodor Lektor pa kot vzrok za njen pregon navaja sodelovanje v Baziliskovem uporu, kar ni nemogoče. Zgleda, da je bila Verina pregnana obakrat – prvič pred Marcijanovem uporom zaradi rovarjenja z Baziliskom in drugič zaradi sodelovanja v uporu proti Ilu.

Verini je v pregnanstvu uspelo prepričati svojo hčerko in Zenonovo ženo Ariadno, da je najprej pri Zenonu in nato pri Ilu prosila njeno osvoboditev. Il je njeno zahtevo zavrnil, zato je tudi ona postala Ilova sovražnica. Jordan navaja, da je imelo njeno sovraštvo drug vzrok: Il naj bi v Zenonu zanetil takšno ljubosumje, da je nameraval Ariadno umoriti, Ariadna pa se mu je zato poskušala maščevati. Najeti morilec je Ila samo ranil, Zenon, ki je bil očitno vmešan v zaroto, pa njegove usmrtitve ni mogel preprečiti.

Cesar je Ila, njegova prijatelja Pamperija in Leoncija in brata Trokunda upokojil in odstranil s svojega dvora. Il je pod pretvezo, da želi spremeniti klimo in ozdraviti rane, odšel v Nikejo, kjer je bil povišan v magistra militum. Po potovanju po Mali Aziji je leta 484 zanetil upor in za cesarja razglasil svojega prijatelja Leoncija. Zenon je proti njemu poslal vojsko, ki jo je Il porazil. Il je po zmagi osvojil Papurij, osvobodil Verino in dosegel, da je v Tarzu za cesarja kronala Leoncija.

Leta 485 je Zenon proti njemu poslal novo vojsko, sestavljeno iz Makedoncev in Skitov, slednji so bili verjetno Ostrogoti, pod poveljstvom Ivana Grbastega. Vojski zelo verjetno ni poveljeval on, ampak Ivan Skit in Teodorik Armal, ki je bil takrat konzul. Ivan je pri Selevkiji porazil upornike in jih prisilil na umik v Papurij, kjer jih je začel oblegati. Trokund je čez nekaj mesecev umrl. Trdnjava je padla šele po štirih letih obleganja zaradi izdaje Trokundovega svaka, katerega je tja ravno zato poslal Zenon. Ila in Leoncija so leta 488 obglavili in njuni glavi poslali cesarju.[27]

Odnosi z Goti (474-787)[uredi | uredi kodo]

Bronasta utež z imenom Teoderika Velikega, kralja Ostrogotov in vladarja Italskega kraljestva. Teoderik se je pod Zenonom vojskoval proti njegovemu nasprotniku Teoderiku Strabonu (476–481), bil poveljnik vojske, ki je oblegala trdnjavo Papurij, in ujel in ubil Ilovega brata Trokunda (484).

Agresivna ostrogotska vodja mezijskih Ostrogotov Teoderik Amal, kasnejši kralj Teoderik Veliki, in trakijskih Ostrogotov Teoderik Strabon sta od leta 472 stalno ogrožala Bizantinsko cesarstvo. Zenon ju je včasih izigral in naščuval drugega proti drugemu, vendar sta znala spretno izkoristiti bizantinsko dinastično rivalstvo. Napada na Konstantinopel se je cesar lahko izognil samo s podkupovanjem.

Ob smrti Leona II. se je Strabon januarja 474 Zenonu uprl. Ker je bila njegova podpora ključna za Zenonovo strmoglavljenje in Baziliskov vzpon na bizantinski prestol leta 475, ga je Bazilisk nagradil s položajem magistra militum in ga hkrati zelo razburil in ponižal, ker je za magistra militum praesentialis imenoval svojega nečaka Armata. Ko se je Zenon leta 476 vrnil v Konstantinopel in porazil Baziliska, Strabon zaradi maščevanja mesta ni branil.[21][28]

Leta 476/477 se je Zenon povezal s Strabonovim tekmecem Amalom in mu ukazal, naj napade Strabona. Strabon je zato k cesarju poslal delegacijo in mu ponudil mir in zvrnil krivdo na Amala. Zenon je njegovo ponudbo razumel kot prikrito zaroto in prepričal vojsko in konstantinopelski Senat, da je Strabona razglasil za državnega sovražnika.[21]

Zenon je imel v načrtu spopad med Teoderikoma. Proti Strabonu je leta 478 poslal Amala z obljubo, da bo dobil podporo močne rimske vojske. Ko se je Amal prebil čez goro Sundis, ni našel pričakovane rimske okrepitve, ampak na Strabonovo vojsko v močno utrjenem taboru. Teoderika sta prepoznala Zenonov načrt in se dogovorila, da bosta od cesarja skupaj zahtevala dovoljenje, da se ostrogotsko naselitveno ozemlje v Meziji lahko razširi proti jugu.[29]

Zenon je poskušal s podkupovanjem Amala ponovno spreti oba Teoderika, vendar je Amal podkupnino zavrnil. Cesarska vojska ga je zato napadla in imela na začetku nekaj uspehov, ki jih Zenon ni znal izkoristiti in omogočil Amalu umik proti zahodu v Trakijo in plenjenje vsega, kar je po poti dosegel. Strabon se je po Amalovem umiku s cesarjem dogovoril, da bo dobil nazaj svoje premoženje, denar za plačilo 13.000 vojakov, poveljstvo nad dvema palatinskima enotama in naslov magistra militum.[29] Strabonova vojska 30.000 mož je kljub temu ostala velika grožnja, zato je Zenon prepričal Bolgare, naj napadejo trakijske Vizigote. Strabon je leta je leta 480/481 Bolgare premagal in se začel pomikati proti Konstantinoplu, vendar se je moral zaradi notranjih nesoglasij umakniti v Grčijo. Na povratku je v taboru poskušal ukrotiti neposlušnega konja, se zaradi neprevidnosti nasadil na kopje in umrl.[29]

Po smrti Teoderika Strabona leta 481 je Teoderik Amal postal vladar vseh Ostrogotov in začel povzročati težave na Balkanu. Zenon ga je poskušal umiriti z imenovanjem za magistra militum praesentalis in konzulskim položajem za leto 484. Teoderik je s tem postal prvi barbar in oseba brez rimskega državljanstva, ki je dosegel tako visok položaj. Zenon ga je nato poslal v boj proti generalu Ilu in obleganje Papurija (484-488). Teoderik se je leta 486 kljub temu ponovno uprl, napadel Konstantinopel in ogrozil njegovo oskrbo s pitno vodo. Zenon je z njim sklenil mir in se dogovoril, da s svojimi Ostrogoti odide na zahod in napade Odoakerja, ki je domnevno podprl Leoncija in v Italiji leta 487 ustanovil novo kraljestvo. Prisotnost Germanov na vzhodu se s tem še ni končala.[30]

Objava Henotikona (482)[uredi | uredi kodo]

Na verskem področju je Zenon znan po Henotikonu, Aktu o združitvi, izdanem leta 482, ki naj bi zgladil nasprotna stališča kalcedoncev in miafizitov o Kristusovi naravi. Kalcedonci so v Kristusu prepoznali dve naravi (physis) – človeško in božjo, miafiziti pa samo eno. Na Kalcedonskem koncilu leta 451 so sprejeli kalcedonsko veroizpoved in obsodili stališča miafizitov. Miafiziti so kljub temu ostali zelo močni, predvsem v vzhodnih provincah cesarstva in Aleksandriji.

Ena od velikih napak, ki jih je naredil cesar Bazilisk, je bila podpiranje miafizitov, ker je bila večina konstantinopelskih meščanov kalcedoncev. Zenon ni hotel narediti iste napake, saj je za obstoj na oblasti potreboval tudi podporo miafizitskih provinc Egipta, Sirije, Palestine in Azije. Za zmanjšanje napetosti med verskima strujama se je zavzemal tudi konstantinopelski patriarh Akacij.

Henotikon, ki je nastal z Akacijevo podporo, je bil namenjen razkolnikom v Egiptu. Edikt je potrdil nicejsko-kalcedonsko veroizpoved, ki naj bi bila skupen, dokončen in združen simbol in izražanje vere. Vsi drugi simboli in učenja so bili izključeni. Konstantinopleski arhimandrit Evtih in patriarh Nestor sta bila obsojena na prekletstvo, medtem ko je bilo dvanajst poglavij Cirila Aleksandrijskega sprejetih. Jezus Kristus je bil opisan kot »edinorojeni Božji sin [...] eden in ne dva«. Dve njegovi naravi nista bili izrecno omenjeni.[31]

Rimski papež Feliks III. dokumenta ni sprejel in je leta 484 Akacija izobčil, s čimer se je začela akacijska shizma, ki je trajala do leta 519.[32]

Leta 488 je prišel v Konstantinopel antioški patriarh Peter Suknjar, da bi potrdil pravico do Ciprske cerkve. Zenon je poklical ciprskega škofa Antemija, da bi odgovoril na njegove zahteve. Ciprski škof je na razgovoru s cesarjem trdil, da se mu je pred odhodom prikazal sveti Barnaba in mu razkril mesto svojega groba. Antemij je v grobu našel apostolove relikvije in prepis Matejevega evangelija, ki ga je v hebrejščini napisal sam Barnaba. Zenonu je prinesel svetnikove relikvije in evangelij in v zameno dobil avtonomnost Ciprske cerkve.[33]

Zenon je leta 489 na zahtevo škofa Kira II. Edeškega zaprl perzijsko šolo v Edesi, ker je promovirala nestorijanstvo, in na njenem mestu zgradil cerkev. Šolo je prestavil na njeno prvotno lokacijo v Nisibis, kjer je nadaljevala svoje učenje in sprožila val preseljevanja nestorijancev v Perzijo.[34]

Upor Samarijanov (484)[uredi | uredi kodo]

Gora Garizim, na kateri je po samarijanskih virih pokopan Zenon.

Po samarijanskih virih, v katerih ga imenujejo Zait, kralj Edoma, je Zenon preganjal Samarijane. Prišel je v Sihem (Neapolis), zbral starešine in zahteval, da se spreobrnejo. Ker so spreobrnitev zavrnili, je mnogo Samarijanov pobil in njihovo sinagogo pretvoril v cerkev. Prisvojil si je samarijansko sveto goro Gazirim in na njej zgradil več poslopij, med njimi tudi grobnico za svojega nedavno umrlega sina. Nanjo je postavil križ, pred katerim so morali klečati samarijani med svojimi molitvami.

Samarijani so se zato leta 484 uprli in napadli Sihem. Požgali so pet cerkva, zgrajenih na svoji sveti zemlji, in škofu Terebintu, ki je vodil slovesnosti na Belo nedeljo, odrezali prste. Za svojega kralja so izvolili Justa in odšli v Cezarejo, kjer je živela spoštovanja vredna samarijanska skupnost. V mestu so pobili veliko kristjanov in porušili cerkev sv. Sabastjana. Po pisanju Ivana Malale je palestinski dux Esklepijad porazil Justa in ga ubil, njegovo glavo pa poslal Zenonu.[35]

Po pisanju Prokopija iz Cezareje je Terebint odšel k Zenonu in ga prosil za maščevanje. Cesar je sam odšel v Samarijo in zatrl upor Samarijanov.[36]

Sodobni zgodovinarji so prepričani, da je vrstni red dogodkov, ohranjen v samarijanskih virih, obraten: Zenonovo preganjanje je bilo posledica upora in ne njegov vzrok. Poleg tega se to ni zgodilo leta 484, ampak okoli leta 489. Zenon je obnovil cerkev sv. Prokopija v Sihemu in pregnal Samarijane z Garizima. Na njegovem vrhu je zgradil svetilnik, ki naj bi opozarjal na nemire.[37]

Smrt in nasledstvo[uredi | uredi kodo]

Zenon je umrl 9. aprila 491[38] zaradi griže[39] ali epilepsije.[40] Vladal je sedemnajst let in dva meseca. Za seboj ni pustil nobenega moškega naslednika, ker sta oba sinova, Zenon in Leon, umrla, slednji že leta 474.[5] Ariadna je za njegovega naslednika izbrala uglednega dvorjana Anastazija, brata generala Longina, ki je sprožil izavrijsko vojno.

Po legendi, ki se je ohranila v zapisih dveh antičnih zgodovinarjev, so Zenona pokopali živega, ker se zaradi pijanosti ali bolezni ni več zavedal. Zaprt v sarkofagu je prosil za pomoč, vendar ga Ariadna ni dovolila odpreti.[41]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 R.M. Harrison. The Emperor Zeno's Real Name. Byzantinische Zeitschrift 74 (1981): 27–28.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Stephen Mitchell. A history of the later Roman Empire, AD 284–641: the transformation of the ancient world. Wiley-Blackwell, 2007, str. 114. ISBN 1-4051-0856-8.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Croke, str. 160–161.
  4. ^ Terry G. Wilfong. Women of Jeme: lives in a Coptic town in late antique Egypt. University of Michigan Press, 2002, str. 35. ISBN 0-472-06612-9.
  5. ^ 5,0 5,1 Martindale, Zenon 4, str. 1198.
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 Croke, str. 166–168.
  7. ^ Croke, str. 161.
  8. ^ Croke, str. 172–173.
  9. ^ Croke, str. 178–179.
  10. ^ Croke, str. 185–186.
  11. ^ Croke, str. 188–190.
  12. ^ Justinijanov zakonik (1.3.29).
  13. ^ Croke, str. 194.
  14. ^ Croke, str. 198.
  15. ^ 15,0 15,1 15,2 15,3 Williams and Friell, str. 181–183.
  16. ^ Hussey, Joan (1966). The Cambridge medieval history, Volume 4. Cambridge University Press. str. 473.
  17. ^ Elton, Hugh (10. junij 1998). Flavius Basiliscus (AD 475–476). De Imperatoribus Romanis. Pridobljeno 23. avgusta 2006.a
  18. ^ Philip Grierson, Melinda Mays. Catalogue of late Roman coins in the Dumbarton Oaks Collection and in the Whittemore Collection: from Arcadius and Honorius to the accession of Anastasius. Dumbarton Oaks, 1992, str. 181–182. ISBN 0-88402-193-9.
  19. ^ Evagrij Scholastik. Historia Ecclesiae, 3.xxiv.
  20. ^ Suda, s.v. Armátios.
  21. ^ 21,0 21,1 21,2 Martindale, J.R. (1980). The Prosopography of the Later Roman Empire. Cambridge University Press. str. 148–149. ISBN 0-521-20159-4.
  22. ^ 22,0 22,1 Ralph W. Mathisen. Julius Nepos (19/24 June 474 – [28 August 475] – 25 April/9 May/22 June 480). De Imperatoribus Romanis.
  23. ^ Ralph W. Mathisen. Romulus Augustulus (475–476 A.D.) -Two Views. De Imperatoribus Romanis.
  24. ^ Williams in Friell, str. 187.
  25. ^ 25,0 25,1 John Bagnall Bury. X.2 The Revolts of Marcian and Illus (A.D. 479 488). History of the Later Roman Empire, Dover Books [1923], 1958. str. 395, 397–398.
  26. ^ Evagrij Sholastik. Historia ecclesiastica, 3.26.
  27. ^ William Smith. Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, 2. del, str. 570.
  28. ^ Heather, Peter (maj 1998). Goths. Blackwell Publishing. str. 158–159. ISBN 0-631-20932-8.
  29. ^ 29,0 29,1 29,2 Wolfram, Herwig (1979). History of the Goths (ponatis 1990). University of California Press. str. 32, 270–276. ISBN 0-520-06983-8.
  30. ^ Stephen Mitchell. A history of the later Roman Empire, AD 284–641: the transformation of the ancient world. Wiley-Blackwell, 2007, str. 118–119. ISBN 1-4051-0856-8.
  31. ^ Evagrij Sholastik. Historia Ecclesiastica III. 14.
  32. ^ Alexander A. Vasiliev. History of the Byzantine Empire, 324–1453. I. del. University of Wisconsin Press, 1958, str. 107–109, ISBN 0-299-80925-0.
  33. ^ Steven Runciman, Elizabeth Jeffreys. Byzantine style, religion and civilization: in honour of Sir Steven Runciman. Cambridge University Press, 2006, str. 400. ISBN 0-521-83445-7.
  34. ^ J.B. Segal. Edessa, the Blessed City. Gorgias Press LLC, 2005, str. 95. ISBN 1-59333-059-6.
  35. ^ Malala, 15.
  36. ^ Prokopij, 5.7.
  37. ^ Alan David Crown. The Samaritans. Mohr Siebeck, 1989, str. 72–73. ISBN 3-16-145237-2.
  38. ^ Teofan Spovednik. 135,31–136,5. V Michael Whitby. The ecclesiastical history of Evagrius Scholasticus. Liverpool University Press, 2000, str. 164.ISBN 0-85323-605-4.
  39. ^ Malala, 391.1–4.
  40. ^ Evagrij Sholastik, 3.29.
  41. ^ Kedren, Ivan Zonara, 14.2.31–35.

Viri[uredi | uredi kodo]

Primarni viri[uredi | uredi kodo]

  • Evagrij Sholastik. Historia Ecclesiastica. 3. Poglavje.
  • Life of Daniel the Stylite.
  • Suda.
  • Georgij Kedren. Zgodovina sveta.
  • Malh Filadelfijec. Bizantiaka.
  • Ivan Malala. Chronographia.
  • Prokopij iz Cezareje. De Aedificiis.
  • Teofan Spovednik. Kronika.
  • Ivan Zonara. Epitome Historiarum.

Sekundarni viri[uredi | uredi kodo]

  • Rafał Kosiński. The Emperor Zeno: Religion and Politics. 6. zvezek Byzantina et slavica cracoviensia. Historia Iagellonica, 2010, ISBN 8362261188.
  • Brian Croke. Dynasty and Ethnicity: Emperor Leo and the Eclipse of Aspar. Chiron 35 (2005): 147–203.
  • Stephen Williams, J.G.P. Friell. The Rome that did not fall: the survival of the East in the fifth century. CRC Press, 1999, ISBN 0-203-98231-2.
Zenon (bizantinski cesar)
Leonova dinastija
Rojen: okoli 425 Umrl: 491
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Leon II.
Vzhodnorimski cesar]]
474–475
Naslednik: 
Bazilisk
Predhodnik: 
Bazilisk kot vzhodnorimski cesar,
Julij Nepos kot zahodnorimski cesar
Cesar Rimskega cesarstva
476–491
Naslednik: 
Anastazij I.
Politične funkcije


Predhodnik: 
Antemij (sam)
Rimski konzul
469
z Flavijem Marcijanom
Naslednik: 
Flavij Mesij Feb,
Flavij Jordan
Predhodnik: 
Leon II. (sam)
Rimski konzul
475
post consulatum Leonis Augusti (vzhod)
Naslednik: 
Bazilisk,
Flavij Armat
Predhodnik: 
Il (sam)
Rimski konzul
479
Naslednik: 
Kekina Decij Maksim Bazilij