Seznam bizantinskih cesarjev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Konstantin I. Veliki z maketo Konstantinopla (mozaik v Aja Sofiji)

Seznam bizantinskih cesarjev vsebuje cesarje od ustanovitve Konstantinopla leta 330, ki običajno označuje začetek Vzhodnorimskega oziroma Bizantinskega cesarstva. Konča se z letom 1453, ko je Konstantinopel osvojila vojska Osmanskega cesarstva. Na seznamu so samo cesarji, ki so bili priznani kot zakoniti vladarji in so suvereno vladali cesarstvu. Izjeme so mladoletni socesarji (symbasileis), ki niso nikoli dosegli položaja edinega ali višjega vladarja, in nekateri uzurpatorji in uporniki, ki so zase zahtevali cesarski naslov.

Niz bizantinskih cesarjev se začne s prvim krščanskim rimskim cesarjem Konstantinom Velikim, ki je obnovil Bizanc in ga izbral za prestolnico cesarstva. Njegov način vladanja je postal model za vladanje njegovih naslednikov.

Kot prvega bizantinskega cesarja v političnem smislu se pogosto omenja Konstantinovega predhodnika Dioklecijana, ki je na vzhodu vladal kot avgust od 1. aprila 286 – 1. maja 305). Dioklecijan je zamenjal republiški lesk principata z absolutističnim dominatom, ki je bil bolj podoben orientalski in helenistični obliki avtokratske monarhije. Glavne značilnosti bizantinske države je vsekakor začrtal Konstantin. V bizantinski politiki in kulturi je prevladoval grški vpliv s krščanstvom kot državno religijo.

Vsi bizantinski cesarji so se imeli za rimske cesarje.[1] Izraz bizantinski je skovalo zahodnoevropsko zgodovinopisje v 16. stoletju. Uporaba naslova cesar je postala sporna po papeževem kronanju frankovskega kralja Karla Velikega za cesarja Svetega rimskega cesarstva 25. decembra 800. Njegovo imenovanje je bilo delno posledica kronanja bizantinske cesarice Irene leta 797, ki je papež Leon III.ni priznal za cesarico, ker je bila ženska.

Vsi cesarji pred Heraklijem (vladal 610-941), so se uradno naslavljali z avgustus, vendar so uporabljali tudi druge naslove, na primer dominus. Pred njihovimi osebnimi imeni je bil uraden naslov Imperator Caesar Augustus. Po Herakliju so začeli pogosto uporabljati grški naslov basileus (Βασιλεύς), ki je pred tem označeval suverena. Po ustanovitvi rivalskega Svetega rimskega cesarstva v Zahodni Evropi se je vedno bolj pogosto uporabljal naslov avtokrator (Αυτοκράτωρ). V kasnejših stoletjih so zahodni kristjani bizantinskega cesarja pogosto imenovali kar "grški cesar". Proti koncu cesarstva so se cesarji naslavljali z osebnim imenom, kateremu je sledil pripis "v Kristusu, cesar in avtokrat Rimljanov".

V srednjem veku so bile pogoste vladarske dinastije, četudi načelo dednega nasledstva v cesarstvu nikoli ni bil formalizirano.[2] Dedno nasledstvo je bilo bolj običaj kot nedotakljivo načelo.[3]

Če se v seznam cesarjev vključi tudi dinastija Paleologov, ki si je lastila naslov cesarja v izgnanstvu, se je v tisočletni zgodovini Bizantinskega cesarstva na njegovem prestolu zvrstilo 99 cesarjev.

Cesar Celotno ime Čas vladanja Pripombe

Vzhodnorimsko cesarstvo (zgodnje Bizantinsko cesarstvo)[uredi | uredi kodo]

Konstantinova dinastija (306-364)[uredi | uredi kodo]
Constantine Musei Capitolini.jpg
Konstantin I. Veliki
Κωνσταντίνος Α' ο Μέγας
Gaivs Flavivs Valerivs Avrelivs Constantinvs
19. september 32422. maj 337
Rojen je bil v Naissusu leta 273 ali 274 kot sin cesarja Konstancija Klora in Helene. Za avgusta je bil razglašen po očetovi smrti 25. julija 306. Izključni cesar Zahodnega cesarstva je postal po državljanski vojni in bitki pri Milvijskem mostu leta 312, v kateri je premagal cesarja Maksencija. Leta 324 je premagal avgusta vzhoda Licinija in pod svojo oblastjo ponovno združil oba dela Rimskega cesarstva, potem pa je kot izključni vladar vladal do svoje smrti. Zaključil je upravne in vojaške reforme, ki jih je začel Dioklecijan, in otvoril obdobje Dominata. Krščanstvo je proglasil za svobodno vero in s sklicem Prvega nicejskega koncila leta 325 odigral pomembno vlogo v njegovem razvoju in širjenju po rimskem svetu. Sam naj bi se spreobrnil v krščanstvo šele na smrtni postelji. Reformiral je denarni sistem in uvedel zlati solidus in začel obsežna obnovitvena dela. Bizanc je preimenoval v Novi Rim in ga razglasil za prestolnico cesarstva. Novi Rim so še pred njegovo smrtjo preimenovali v Konstantinovo mesto - Konstantinopel. Njegov model vladanja je postal zgled za vse kasnejše bizantinske cesarje.[4]
Kaloker
Καλόκαιρος
Calocaervs
333-334
Magister pecoris camelorum na Cipru, odstavljen in usmrčen.
Hanibalijan
Flavivs Hannibalianvs
335337
Hanibalijan je bil sin Konstantinovega polbrata Flavija Dalmacija, rojen verjetno v Tolosi v Galiji. Leta 335 je Konstantin Flavija Dalmacija imenoval za cezarja, Hanibalijana pa za Rex Regem et Ponticarum Gentium – kralja kraljev pontskih ljudstev. Poročil ga je s svojo hčerko Konstantino in mu podelil naslov nobilissimus. Po Konstantinovi smrti je jeseni 337 j v Konstantinoplu izbruhnil upor vojakov, ki so, verjetno na pobudo Konstancija II., zahtevali, da prestol pripade Konstantinovim sinovom. Vojaki so pobili vse Konstantinove moške sorodnike, med njimi tudi Hanibalijana.
ConstantiusII.jpg
Konstancij II.
Κωνστάντιος Β'
Flavivs Ivlivs Constantivs
22. maj 3375. oktober 361
Drugi sin Konstantina I., ki je po očetovi smrti nasledil vzhodno tretjino Rimskega cesarstva. Izključni cesar je postal leta 353, ko je strmoglavil zahodnega uzurpatorja Magnencija. Za njegovo vladavino so značilne vojaške aktivnosti na vseh mejah cesarstva, nesoglasje med arijanci, katerih pristaš je bil, in ortodoksnimi zagovorniki nicejske veroizpovedi. Med njegovo vladavino je imel Konstantinopel enak položaj kot Rim. Zgrajena je bila prva Hagija Sofija. Konstancija Gala in Julijana Odpadnika je imenoval za cezarja. Umrl je na vojnem pohodu proti Julijanu, ki se mu je uprl.[5]
Emperor Constans Louvre Ma1021.jpg
Konstans I.
Κώνστας Α'
Flavivs Ivlivs Constans
22. maj 337–januar 350
Tretji sin Konstantina I., ki je po očetovi smrti leta 333 kot cezar nasledil srednjo tretjino Rimskega cesarstva. Izključni cesar na zahodu je postal po smrti Konstantina II. leta 348. Bil je vnet zagovornik Atanazija Aleksandrijskega in nasprotnik arijanstva. V Magnencijevem državnem udaru je bil umorjen.[6]
JulianusII-antioch(360-363)-CNG.jpg
Julijan Odpadnik
Ιουλιανός "ο Παραβάτης
Flavivs Clavdivs Ivlianvs
5. oktober 36128. junij 363
Sin Konstantinovega polbrata Julija Konstancija. Julijan je zelo zgodaj osirotel: mati je umrla takoj po njegovem rojstvu, očeta pa so kmalu zatem ubili sinovi Konstantina I.. Potem, ko ga je Konstancij II. razglasil za cezarja, je postal spreten vladar in branilec Galije. Malo pred Konstancijevo smrtjo se mu je uprl. 5. oktobra 361 ga je vojska razglasila za cesarja, po smrti Konstancija II. pa je postal legalen vladar. Bil je goreč nasprotnik krščanstva. Na vojnem pohodu proti Sasanidom je bil smrtno ranjen in je kmalu zatem umrl.
Vmesno obdobje (363-364)[uredi | uredi kodo]
Jovian1.jpg
Jovijan
Ἰοβιανός
Flavivs Clavdivs Iovianvs
27. junij 36317. februar 364
Jovijan je bil poveljnik oddelka Julijanove garde na vzhodu. Po Julijanovi smrti ga je vojska 28. junija 363 proglasila za cesarja. Njegovo edino omembe vredno dejanje je podpis mirovne pogodbe s Perzijci, s katero je najbolj vzhodne rimske province prepustil Perziji in rimski vojski omogočil umik. Na poti domov je 17. februarja 364 umrl.
Valentinijansko-Teodozijska dinastija (364-457)[uredi | uredi kodo]
ValentinianI.jpg
Valentinijan I.
Ουαλεντινιανός Α΄
Flavivs Valentinianvs
26. februar 36428. marec 364 celemu cesarstvu, 26. marec 36417. november 375 kot cesar na zahodu
Valentinijan je bil častnik v Julijanovi in Jovijanovi vojski. Po Jovijanovi smrti ga je vojska 26. februarja 364 izvolila za cesarja. Kmalu po prihodu na oblast je za sovladarja izbral brata Valensa in si z njim razdelil cesarstvo - Valentinijan je vladal samo na zahodu. Med njegovim vladanjem so cesarstvo stalno pustošili barbari. 17. novembra 375 je na vojnem pohodu umrl zaradi možganske krvavitve.
Valens1.jpg
Valens
Ουάλης
Flavivs Jvlivs Valens
28. marec 3649. avgust 378
Nepomemben vojak rimske vojske, cesar na vzhodu, 9. avgusta 378 ubit v bitki pri Odrinu
Gracijan
Γρατιανός
Flavivs Gratianvs
9. avgust 378-19. januar 379
19. januarja je za cesarja Vzhodnega cesarstva imenoval Teodozija I.. Odstavljen in 25. avgusta 383 ubit v uporu Magna Maksima.
Theod1.jpg
Teodozij I. Veliki
Θεοδόσιος Α' ο Μέγας
Flavivs Theodosivs
19. januar 379-17. januar 395
Aristokrat in vojaški poveljnik.
Arcadius Istanbul Museum.PNG
Arkadij
Αρκάδιος
Flavivs Arcadivs
17. januar 408-1. maj 408
Sin Teodozija I.
Theodosius II Louvre Ma1036.jpg
Teodozij II.
Θεοδόσιος Β'
Flavivs Theodosivs
1. maj 408-28. julij 450
Marcian.jpg
Marcijan
Μαρκιανός
Flavivs Valerivs Marcianvs
450-januar 457
Vojak in politik, Pulherijin soprog.
Leonova dinastija (457-518)[uredi | uredi kodo]
Leo I Louvre Ma1012.jpg
Leon I. Tračan
Λέων Α' ο Θράξ, Μακέλλης ali Μέγας
Flavivs Valerivs Leo Avgustvs
457474
Rojen je bil v Dakiji okoli leta 400. Kot nižji častnik rimske vojske je služil v spremstvu gotskega komandanta armade Asparja. Po Marcijanovi smrti ga je Aspar imenoval za novega cesarja. Bil je prvi cesar, ki ga je kronal konstantinopelski patriarh. Med vladanjem je pomiril mejo na Donavi in sklenil mir s Perzijci, kar mu je omogočilo, da se je vmešaval v zadeve Zahodnega rimskega cesarstva in podpiral kandidate za njegove cesarje. Leta 468 je poslal vojaško odpravo proti Vandalom z nalogo, da ponovno osvoji Kartagino. Na začetku vladanja je bil Asparjev marionetni vladar, potem pa je začel kot protiutež Asparjevim Gotom podpirati Izavrijce. Svojo hčer Ariadno je poročil z izavrijskim vladarjem Tarasijem, kasnejšim cesarjem Zenonom. Z njegovo podporo je leta 471 umoril Asparja in prekinil gotsko premoč v rimski armadi. [7]
Solidus of Leo II the Little.jpg
Leon II. Mali
Λέων Β' ο Μικρός
Flavius Leo Avgustvs
18. januar17. november 474
Leon je bil sin Ariadne, hčerke cesarja Leona I., in njenega izavrijskega moža Zenona. Jeseni leta 473 je postal socesar, po smrti Leona I. pa cesar. Kmalu po prihodu na prestol je za socesarja in regenta okronal svojega očeta Zenona. Kmalu zatem je umrl, morda zastrupljen.[8]
Zeno.png
Zenon
Ζήνων
Flavivs Zeno Avgvstvs
9. februar 4749. januar 475 in avgust 4769. april 491
Rojen okoli leta 425 v Izavriji kot Tarasicodisa. Kot poveljnik Leonovih izavrijskih vojakov se je povzpel do položaja poveljnika cesarjeve telesne straže (comes domesticorum). Poročil se je s cesarjevo hčerko Ariadno in privzel ime Zenon. Igral je ključno vlogo pri odstranitvi magistra militum Asparja in njegovih Gotov. Po ustoličenju sina Leona II. je postal 9. februarja 474 njegov socesar in po njegovi smrti 17. novembra samostojen cesar. Leta 475 je moral pred Baziliskom zbežati v domovino. Po utrditvi oblasti se je leta 476 vrnil v Konstantinopel. Sklenil je mir z Vandali, preprečil zaroto, ki sta jo načrtovala Leonova stara mati Verina in general Il in zagotovil mir na Balkanu, tako da je prepričal Teodorika Velikega in njegove Ostrogote, da se preselijo v Italijo. Med njegovo vladavino se je prekinil niz zahodnih rimskih cesarjev. Zaradi svoje promonofizitske naravnanosti je postal nepriljubljen, z objavo Henotikona (akt o združitvi), s katerim je nameraval zgladiti nesoglasja v Cerkvi, pa je povzročil razkol med vzhodnim in zahodnim krščanstvom.[9]
Basiliscus.jpg
Bazilisk
Βασιλίσκος
Flavivs Basiliscvs
9. januar 475– avgust 476 General in svak Leona I.. Uzuraptor, umrl v pregnanstvu leta 476 ali 477.
Anastasius I (emperor).jpg
Anastazij I. Dikor
Αναστάσιος Α' ο Δίκορος
Flavivs Anastasivs
11. april 4919. julij 518
Rojen je bil okoli leta 430 v Draču. Kot dvorjan, ki je skrbel za red in mir v cesarski palači (silentiarius), se je poročil s Zenonovo vdovo Ariadno. Zaradi različno obarvanih oči je dobil vzdevek Dikoros. Reformiral je davčni in denarni sistem. Bil je skromen vladar in je po smrti zapustil v državni blagajni znaten presežek. Njegove simpatije do monofizitov so povzročile splošno nasprotovanje, ki se je kazalo predvsem v Vitalijanovem uporu in razkolu med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Njegovo vladanje so zaznamovali tudi prvi vpadi Bolgarov na Balkan in vojna s Perzijo zaradiustanovitve trdnjave Dare v Mezopotamiji. Anastazij ni imel otrok.[10]
Justinijanova dinastija (518-602)[uredi | uredi kodo]
JustinI.jpg Justin I.
Ἰουστῖνος
Flavivs Ivstinvs
10. julij 518–1. avgust 527 Rojen okoli leta 450 v Baderiani v Dardaniji. Bil je vojaški častnik in poveljnik telesne straže Anastazija I. Po Anastazijevi smrti so ga za cesarja izvolili njegovi vojaki.
Mosaic of Justinianus I - Basilica San Vitale (Ravenna).jpg Justinijan I. Veliki
Ἰουστινιανὸς ὁ Μέγας
Petrvs Sabbativs Ivstinianvs
1. avgust 527–14. november 565 Rojen leta 482/483 v Tavreziju, Makedonija. Bil je nečak Justina I. Na položaj socesarja je bil povišan 1. aprila 527. Po Justinovi smrti je postal njegov naslednik. K Bizantinskemu cesarstvu je nameraval priključiti dele Zahodnega rimskega cesarstva in osvojil Italijo, Severno Afriko in dele Španije. Zaslužen je za sestavo zakonika Corpus Juris Civilis (Justinijanov zakonik), na katerem temelji večina sodobnih evropskih zakonikov.[11]
Justin II.jpg Justin II.
Ἰουστῖνος Βʹ
Ivstinvs Ivnior
14. november 565–5. oktober 578 Rojen okoli leta 520. Bil je nečak Justinijana I. Na prestol je s podporo vojske in senata prišel po Justinijanovi smrti. Zaradi duševne bolezni je leta 573–574 vladal pod regentstvom svoje žene cesarice Sofije in v letih 574–578 pod regentstvom Tiberija Konstantina.
Tiberius II.jpg Tiberij II. Konstantin
Τιβέριος Κωνσταντῖνος
Tiberivs Constantinvs
5. oktober 578–14. avgust 582 Rojen okoli 535. Bil je poveljnik cesarske telesne straže in prijatelj in posvojenec cesarja Justina. Cezar in regent je postal leta 574. Po Justinovi smrti je postal cesar.
Emperor Maurice.jpg Mavricij
Μαυρίκιος
Mavritivs Tiberivs
14. avgust 582–27. november 602 Rojen leta 539 at Arabisu], Kapadokija. Bil je vojaški častnik in kasneje generaal. Poročil se je s hčerko cesarja Tiberija II. in po tastovi smrti zasedel njegov položaj. Za socezarja je leta 590 imenoval svojega sina Teodozija. 27. novembra 602 ga je odstavil in nasledil uzurpator Fokas.
Brez dinastije (602-610)[uredi | uredi kodo]
Phocas (emperor).jpg Fokas
Φωκᾶς
23. november 602–5. oktober 610 Bil je nižji častnik v balkanski armadi in vodja upora, v katerem je bil odstavljen cesar Mavricij. Po prevzemu oblasti je postajal vedno bolj nepriljubljen in tiranski, zato ga je Heraklij odstavil in usmrtil.

Bizantinsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Heraklijeva dinastija (610-711)[uredi | uredi kodo]
Tremissis of Heraclius.jpg Heraklij
Ἡράκλειος
Flavivs Heraclivs Avgustvs
5. oktober 610–11. februar 641 Rojen okoli 575 kot najstareši sin eksarha Afrike Heraklija Starejšega. Leta 609 je sprožil upor proti Fokasu in ga naslednje leto odstavil. Uspešno je končal bizantinsko-sasanidsko vojsko 602–628, ni pa mogel ustaviti muslimanskega osvajanja Sirije. V državi upravi je kot uradni jezik namesto latinščine uvedel grščino.
Heraclius and sons.jpg Konstantin III.
Κωνσταντῖνος Ἡράκλειος
Constantinvs Heraclivs
11. februar 641–september 641 Rojen 3. maja 612 kot najstarejši sin Heraklijeve prve žene Fabije Eudokije. Leta 613 je bil imenovan za socesarja. Po Heraklijevi smrti je skupaj z mlajšim bratom Heraklonom zasedel bizantinski prestol. Umrl je zaradi tuberkuloze, ali morda zaradi zastrupitve po naročilu cesarice vdove Martine.
Heraclius and sons.jpg Heraklon
Κωνσταντῖνος Ἡράκλειος
Constantinvs Heraclivs
11. februar 641–september 641 Rojen leta 626 kot sin Heraklijeve druge žene Martine. Leta 638 je bil imenovan za socesarja, po Heraklijevi smrti pa je skupaj s Konstantinom III. zasedel bizantinski prestol. Po Konstantinovi smrti je postal edini vladar po regentstvom matere Martine. Po uporu generala Valentina je moral za svojega socesarja imenovati nečaka Konstansa II.. Septembra 641 ga je senat odstavil.
Tremissis of Constans II Pogonatus.jpg Konstans II. Bradati
Κώνστας Β' ὁ Πωγωνάτος
Flavivs Heraclivs
september 641–15. julij 668 Rojen 7. novembra 630 kot sin Konstantina III.. Spomladi leta 641 je po očetovi smrti postal socesar, po prisilnem odstopu strica Heraklona pa cesar. Svoj sedež je preselil v Sirakuze, kjer so ga umorili, morda po nalogu njegovega naslednika Mizizija.
Constantine IV mosaic (cropped).png Konstantin IV. Mlajši
Κωνσταντῖνος Δʹ ὁ νέος
september 668–10. julij 685[12] Rojen leta 652. Na prestol je prišel po umoru svojega očeta Konstansa II.. Nadimek "Bradati" je dobil pomotoma, ker so ga zgodovinarji zamenjali z njegovim očetom. Odbil prvo arabsko obleganje Konstantinopla in umrl zaradi dizenterije. Prestolnico je iz Sirakuze preselil nazaj v Konstantinopel.
Justinian II mosaic (cropped).png Justinijan II. Breznosi
Ἰουστινιανὸς ὁ Ῥινότμητος
10. julij 685–695 Rojen leta 669. Leta 681 je bil imenovan za socesarja, po smrti Konstantina IV. pa je postal samostojen vladar. Leta 695 je bil v vojaškem uporu odstavljen in pohabljen (od tod njegov nadimek) in izgnan v Herson. Leta 705 je prišel ponovno na oblast.
Dvajstletna anarhija (695-717)[uredi | uredi kodo]
Solidus of Leontius.jpg Leontij
Λεόντιος
695–15. februar 698 General iz Izavrije (Sirije). Odstavil Justinijana II., v uporu leta 698 pa je bil sam odstavljen. Usmrčen februarja 706.
Solidus of Tiberius Apsimar.jpg Tiberij III. Apsimar
Τιβέριος Γʹ (Ἀψίμαρος)
15. februar 698–21. avgust 705 Admiral germanskega porekla z imenom Apsimar. Po neuspešnem vojnem pohodu se je uprl Leontiju. Vladal pod imenom Tiberij, dokler ga ni Justinijan II. leta 705 odstavil. Februarja 706 je bil usmrčen.
Justinian II mosaic (cropped).png Justinijan II.
(drugič)
21. avgust 705–4. november 711
Solidus of Philippicus Bardanes.jpg Filipik Bardan
Φιλιππικός
december 711–3. junij 713 Sprožil vstajo proti Justinijanu II., odstavljen in oslepljen.
Solidus of Anastasius II.jpg Anastazij II. Artemij
Ἀναστάσιος Β (ʹἈρτέμιος
4. junij 713–konec 715 Odstavljen in poslan v samostan, po uporu usmrčen.
Theodosios III. front side of a solidus.jpg Teodozij III.
Θεοδόσιος Γʹ
maj 715–25. marec 717 Prisiljen k umiku s prestola.
Izavrijska (Sirska) dinastija (717-802)[uredi | uredi kodo]
Solidus of Leo III the Isaurian.jpg Leon III. Izavrijec
Λέων Γʹ ὁ Ἴσαυρος
25. marec 717–18 junij 741 Rojen leta 685 v Germanikeji (Sirija). Postal je general in spomladi leta 717 v uporu prišel na bizantinski prestol. Odbil je drugo arabsko obleganje Konstantinopla in začel bizantinski ikonoklazem.
Solidus of Constantine V Copronymus.jpg Konstantin V. Kopronim
Κωνσταντῖνος Eʹ Κοπρώνυμος
18. junij 741–14. september 775 Rojen je bil julija 718 kot edini sin cesarja Leona III. in že leta 720 postal njegov socesar. Na prestol je prišel po očetovi smrti. Ko je premagal uzurpatorja Artabazda, je nadaljeval očetovo ikonoklastično politiko in zato dobil nadimek Kopronim. Izvojeval je več zmag proti Arabcem in Bolgarom. Umrl je v bojih z Bolgari.
Solidus Artabasdos (obverse).jpg Artabazd
Ἀρτάβασδος
741–2. november 743 General in zet cesarja Leona III., guverner Opsikijske teme. Vodil je upor proti Konstantinu V. in osvojil Konstantinopel, potem pa je bil poražen. Po porazu so ga oslepili in tonzurirali.
Solidus of Leo IV the Khazar & Constantine VI.jpg Leon IV. Hazar
Λέων Δʹ ὁ Χάζαρος
14. september 775–8. september 780 Uspešno se je boril proti Bolgarom in Arabcem. Do častilcev ikon je bil bolj strpen od svojega očeta in starega očeta.
Constantine VIcouncil.png Konstantin VI.
Κωνσταντῖνος ΣΤʹ
8 September 780 –
19 August 797
Rojen je bil leta 771 kot edini sin Leona IV.. Leta 776 je postal njegov socesar in po očetovi smrti leta 780 samostojen cesar. Do leta 790 je vladal pod regentstvom matere Irene Atenske. Na materin ukaz so ga vrgli s prestola, ga oslepili in pohabili. Kmalu zatem je umrl, verjetno zaradi poškodb.
Irina ( Pala d'Oro).jpg Irena Atenska
Εἰρήνη
19. avgust 797–31. oktober 802 Žena cesarja Leona IV., od leta 780 do 790 regentka sina Konstantina VI.. Leta 797 je sina vrgla s prestola in postala cesarica. V državnem udaru leta 802 so jo odstavili in izgnali na Lesbos. Umrla je 9. avgusta 803.
Nikiforjeva dinastija (802-813)[uredi | uredi kodo]
Nicephorus I Logothetes.jpg Nikifor I. Logotet
Νικηφόρος Αʹ ὁ Γενικός/ὁ Λογοθέτης
31. oktober 802–26. julij 811 Irenin generalni logotet (finančni minister), ki je vodil na začetku uspešen vojni pohod proti Bolgarom. Ubit v bitki pri Pliski.
Solidus-Stauracius.jpg Stavrakij
Σταυράκιος
26. julij 811–2. oktober 811 Edini sin Nikiforja I., kronan za socesarja decembra 803. Na prestol je prišel po očetovi smrti. V bitki pri Pliski je bil težko ranjen in je kasneje ohromel. Zaradi slabega zdravja je odstopil in se umaknil v samostan, kjer je kmalu umrl.
Michael I Rangabe.jpg Mihael I. Rangab
Μιχαὴλ Αʹ Ῥαγγαβέ
2. oktober 811–11. julij 813 Zet Nikiforja I., ki je prišel na prestol po Stavrakijevem odstopu. Po uporu Leona Armenca je odstopil in se umaknil v samostan, kjer je 11. januarja 844 umrl.
Brez dinastije (1056-1057)[uredi | uredi kodo]
Leon V. Armenec Λέων Ε' ο Αρμένιος
(Leon V o Armenios)
813820 General armenskega porekla, rojen leta 775. Uprl se je cesarju Mihaelu I. in sam zasedel bizantinski prestol. Za Božič leta 813 je svojega sina Simbiatija preimenoval v Konstantina in ga imenoval za socesarja. Ponovno je oživel bizantinski ikonoklazem. V uporu, ki ga je vodil Mihael Amorijec, je bil ubit.
Amorijska dinastija (820-867)[uredi | uredi kodo]
Mihael II. Amorijec Μιχαήλ Β' (Mikhaēl II.) 820829 naročil uboj Leona V., v vojni s Sasanidi izgubil Kreto
Tomaž Slovan Thomas 820822 uzurpator, vojskovodja slovanskega porekla
Teofil Θεόφιλος (Theophilos) 829842 boril se je s korupcijo, izgubil vojno z Arabci
Solidus-Michael III-sb1686.jpg
Teodora II.
Θεοδώρα (Theodōra) 842855 Teofilova žena, detronizirana in poslana v samostan
Mihael III. Pijanec Μιχαήλ Γ΄ (Mikhaēl III.) 842867 cesar je postal s tremi leti, ubit
Makedonska dinastija (867-1056)[uredi | uredi kodo]
Bazilij I. Makedonec Βασίλειος Α΄ (Basileios I.) 867886 umrl v nezgodi med lovom
Leon VI. Modri Λέων ΣΤ΄ (Leōn VI) 886912
Aleksander Αλέξανδρος (Alexandros) 912913
Konstantin VII. Porfirogenet Κωνσταντίνος Ζ΄ Πορφυρογέννητος (Kōnstantinos VII. Porphyrogennētos) 913959 zastrupljen
Roman I. Lekapen Ρωμανός Α΄ Λακαπήνος (Rōmanos I. Lakapēnos) 919944
Roman II. Ρωμανός Β΄ (Rōmanos II.) 959963 zastrupljen
Nikifor II. Fokas Νικηφόρος Β΄ Φωκάς (Nikēphoros II. Phōkas) 963969 ubit
Ivan I. Cimisk Ιωάννης Α΄ Τζιμισκής (Iōannēs I. Tzimiskēs) 969976 verjetno zastrupljen
Bazilij II. Βασίλειος Β΄ Βουλγαροκτόνος (Basileios II. Boulgaroktonos) 9761025 obnovil moč bizantinskega cesarstva, cesarstvo doživi velik razvoj
Konstantin VIII. Κωνσταντίνος Η΄ (Kōnstantinos VIII.) 10251028
Roman III. Argir Ρωμανός Γ΄ Αργυρός (Rōmanos III. Argyros) 10281034 ubit
Mihael IV. Paflagonec Μιχαήλ Δ΄ Παφλαγών (Mikhaēl IV. Paphalgōn) 10341041
Mihael V. Kalafat Μιχαήλ Ε΄ Καλαφάτης (Mikhaēl IV. Kalaphatēs) 10411042 iznakažen, kastriran in poslan v samostan
Zoa Ζωή (Zoe) 10281050
Konstantin IX. Monomah Κωνσταντίνος Θ΄ Μονομάχος (Kōnstantinos IX. Monomakhos) 10421055
Jurij Manijak Georgios Maniakes 1042 - 1043 uzrupator, ubit
Teodora III. Θεοδώρα (Theodōra) 1042
10551056
Zadnja cesarica iz makedonske linije. Po njeni smrti se je začelo obdobje upadanja, ki je trajalo do prihoda Alekseja I. Komnena leta 1081.
Mihael VI. Stratiotik Μιχαήλ ΣΤ΄ Βρίγγας (Mikhaēl VI. Bringas) 10561057 Odstavljen, umrl v samostanu.
Dinastija Komnen (1057-1059)[uredi | uredi kodo]
Izak I. Komnen Ισαάκιος Α΄ Κομνηνός (Isaakios I. Komnēnos) 10571059 prostovoljno abdiciral
Dinastija Dukas (1059-1081)[uredi | uredi kodo]
Konstantin X. Dukas Κωνσταντίνος Ι΄ Δούκας (Kōnstantinos X. Doukas) 10591067
Roman IV. Diogen Ρωμανός Δ΄ Διογένης (Rōmanos IV. Diogenēs) 10681071 iznakažen do smrti
Mihael VII. Parapinak Μιχαήλ Ζ΄ Δούκας (Mikhaēl VII. Doukas) 10711078 detroniziran in poslan v samostan
Nikefor III. Botanijat Νικηφόρος Γ΄ Βοτανειάτης (Nikēphoros III. Botaneiatēs) 10781081 detroniziran in poslan v samostan
Dinastija Komnen (1081-1185)[uredi | uredi kodo]
Aleksej I. Komnen Αλέξιος Α' Κομνηνός (Alexios I Komnēnos) 10811118
Ivan II. Komnen Ιωάννης Β΄ Κομνηνός (Iōannēs II Komnēnos) 11181143
Manuel I. Komnen Μανουήλ Α' Κομνηνός (Manouēl I Komnēnos) 11431180 velik vzpon in številna osvajanja; cesarstvo je doseglo moč, kakršno je imelo pred tem redko kdaj, potem pa nikoli več
Aleksej II. Komnen Αλέχιος Β’ Κομνηνός (Alexios II Komnēnos) 11801183 Ob prihodu na prestol je bil še otrok, zato sta v njegovem imenu vladala mati Marija Antioška in njen domnevni ljubimec Aleksej Komnen. V uporu leta 1183 je Andronik I. prisilil Marijo, da je odšla v samostan, in oslepil Alekseja Komnena in ga poslal v samostan. Samega sebe je dal okronati za socesarja in kmalu zatem zadaviti Alekseja II..
Andronik I. Komnen Ανδρόνικος Α’ Κομνηνός (Andronikos I Komnēnos) 11831185 kruto ubit na ulicah Bizanca
Dinastija Angel (1185-1204)[uredi | uredi kodo]
Izak II. Angel Ισαάκιος Β’ Άγγελος (Isaakios II. Angelos) 1185 - 1195
1203 - 1204
križarji so ga vrnili na oblast, detroniziran in oslepljen, verjetno tudi zastrupljen
Aleksej III. Angel Αλέξιος Γ' Άγγελος 1195 - 1203 pobegnil v Trakijo, detroniziran in v Nikeji leta 1209 poslan v samostan
Aleksej IV. Angel Αλέξιος Δ' Άγγελος 1203 - 1204 zadavljen
Nikolaj Kanabos 1204 izvoljen, a zavrnil, zato nikoli kronan, nedolgo zatem tudi zadavljen
Aleksej V. Dukas Αλέχιος Ε΄ Δούκας Μούρτζουφλος 1204 Poskušal se je zoprstaviti križarjem četrte križarske vojne, vendar so ti osvojili Konstantinopel, sam pa je pobegnil. Leta 1205 so ga križarji ujeli in vrgli s Teodozijevega stolpa v Konstantinoplu. Mesto je postalo prestolnica Latinskega cesarstva, na preostalem ozemlju pa so nastala Trapezundsko cesarstvo, Epirski despotat in Nikejsko cesarstvo.
Dinastija Laskaris (1204-1261)[uredi | uredi kodo]
Konstantin XI. Laskaris Κωνσταντίνος Λάσκαρης 1204 - 1205 prebivalci Konstantinopla so ga izvolili za cesarja na dan, ko je mesto padlo.
Teodor I. Laskaris Θεόδωρος Α' Λάσκαρις (Theodōros I. Laskaris) 1205 - 1221/1222 V pregnanstvu v Mali Aziji je ustanovil Nikejsko cesarstvo
Ivan III. Dukas Vatac Ιωάννης Γ΄ Δούκας Βατάτζης (Iōannēs III. Doukas Batatzēs) 1222 - 1254
Teodor II. Laskaris Θεόδωρος Β΄ Δούκας Λάσκαρις (Theodōros II. Doukas Laskaris) 1254 - 1258
Ivan IV. Laskaris Ιωάννης Δ΄ Δούκας Λάσκαρις (Iōannēs IV. Doukas Laskaris) 1258 - 1261 detroniziran in oslepljen
Dinastija Paleolog (1259-1453)[uredi | uredi kodo]
Mihael VIII. Paleolog Μιχαήλ Η΄ Παλαιολόγος (Mikhaēl VIII. Palaiologos) 1259 - 1282
Andronik II. Paleolog Ανδρόνικος Β' Παλαιολόγος 12821328 abdiciral
Mihael IX. Paleolog Μιχαήλ Θ΄ Παλαιολόγος (Mikhaēl IX. Palaiologos) 1294 - 1320 sovladar Andronika II. Paleologa
Andronik III. Paleolog Ανδρόνικος Γ' Παλαιολόγος 1328 - 1341
Ivan V. Paleolog Ιωάννης Ε' Παλαιολόγος (Iōannēs V. Palaiologos) 1341 - 1347
1354 - 1376
1379 - 1390
1390 - 1391
zamenjan
Ivan VI. Kantakuzen Ιωάννης ΣΤ΄ Καντακουζηνός (Iōannēs VI. Kantakouzēnos) 1347 - 1354 detroniziran
Andronik IV. Paleolog Ανδρόνικος Δ' Παλαιολόγος 1376 - 1379 detroniziran
Ivan VII. Paleolog Ιωάννης Ζ' Παλαιολόγος (Iōannēs VII. Palaiologos) 1390
1399 - 1402
zamenjan
Manuel II. Paleolog Μανουήλ Β΄ Παλαιολόγος (Manouēl II. Palaiologos) 1391 - 1425 regent Ivana VII. Paleologa
Ivan VIII. Paleolog Ιωάννης Η' Παλαιολόγος (Iōannēs VIII. Palaiologos) 1425 - 1448 zadnji kronani bizantinski cesar
Konstantin XI. Paleolog Κωνσταντίνος ΙΑ' Δραγάσης Παλαιολόγος (Kōnstantinos XI. Dragasēs Palaiologos) 1448 - 1453 zadnji bizantinski cesar, ki je vladal v Konstantinoplu, nikoli ni bil okronan, umrl na obzidju Bizanca 29. maja 1453, ko je turški sultan Mehmed II. osvojil cesarstvo in se proglasil za cesarja. Mehmer je v naslednjih desetih letih je uničil še zadnje neodvisne ostanke nekoč mogočnega cesarstva. Mehmedovi naslednki so uporabljali cesarski naslov vse do začetka 20. stoletja.
Dinastija Paleolog (upravičenci do prestola v izgnanstvu) (1453-1502)[uredi | uredi kodo]
Dimitrij Paleolog Δημήτριος Παλαιολόγος (Dēmētrios Palaiologos) 1453 - 1460 1460 dezertiral k otomanom
Tomaž Paleolog Θωμάς Παλαιολόγος (Thōmas Palaiologos) 1460 - 1465 Dimitrijev mlajši brat, njegov pravnuk je bil ruski car Ivan IV. Grozni
Andrej Paleolog Ανδρέας Παλαιολόγος 14651503 sin Tomaža Paleologa, samozvani imperator Constantinopolitanus

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. R. Hooker, The Byzantine Empire, Middle Ages, World Cultures'', 4. junij 2007.
  2. Y. Karayannopoulous, State Organization, Social Structure, Economy, and Commerce, History of Hunamity - Scientific and Cultural Development from the Seventh to the Sixteenth Centuries, IV., UNESCO, Pariz, 2000, str. 183.
  3. N.D. MacGillivray, Last Centuries of Byzantium, 1261-1453, Cambridge University Press, 2. izdaja, 1993, str. 72.
  4. T.E. Gregory, A. Cutler, Constantine I the Great, Oxford Dictionary of Byzantium, New York in Oxford, Oxford University Press, 1991, str. 498-500, ISBN 978-0-19-504652-6.
  5. T.E. Gregory, A. Cutler, Constantius II, Oxford Dictionary of Byzantium, New York in Oxford, Oxford University Press, 1991, str. 524, ISBN 978-0-19-504652-6.
  6. T.E. Gregory, Constans, Oxford Dictionary of Byzantium, New York in Oxford, Oxford University Press, 1991, str. 496, ISBN 978-0-19-504652-6.
  7. T.E. Gregory, A. Cutler (1991), Leo I, Oxford Dictionary of Byzantium, New York, Oxford: Oxford University Press, str. 1206–1207, ISBN 978-0-19-504652-6.
  8. Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. str. 1207–1208. ISBN 978-0-19-504652-6.
  9. T.E. Gregory (1991), Zeno, Oxford Dictionary of Byzantium, New York, Oxford: Oxford University Press, str. 2223, ISBN 978-0-19-504652-6.
  10. T.E. Gregory (1991), Anastasios I, Oxford Dictionary of Byzantium, New York, Oxford: Oxford University Press, str. 86–87, ISBN 978-0-19-504652-6.
  11. McKay/HillA History of World Societies. Bedford/St. Martin's, 9th edition. 2012
  12. Chronicon Altinate.