Konstantin IX. Monomah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Konstantin IX. Monomah
Κωνσταντῖνος Θ΄ Μονομάχος
Cesar Bizantinskega cesarstva
Konstantin IX. Monomah, mozaik v Hagiji Sofiji
Konstantin IX. Monomah, mozaik v Hagiji Sofiji
Vladanje11. junij 1042 – 11. januar 1055
Kronanje12. junij 1042
PredhodnikZoa
NaslednikTeodora III.
Rojstvo1000
Konstantinopel
Smrt11. januar 1055
Konstantinopel
PokopSamostan Mangana, Konstantinopel
Helena Skleraina
Zoa
OtrociAnastazija
DinastijaMakedonska dinastija (s poroko)
OčeTeodozij Monomah
Matini znano

Konstantin IX. Monomah (grško Κωνσταντῖνος Θ΄ Μονομάχος [Kōnstantinos IX Monomáhos]) je bil cesar Bizantinkega cesarstva, ki je vladal od 11. junija 1042 do 11. januarja 1055, * okoli 1000, † 11. januar 1055.

Na prestol je prišel leta 1042 kot mož cesarice Zoe, čeprav je bil izgnan zaradi zarote proti njenemu prejšnjemu možu, cesarju Mihaelu IV. Paflagoncu. Kot Zoin socesar je vladal do njene smrti leta 1050, potem pa kot samostojen cesar do svoje smrti leta 1055.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Konstantin je bil sin Teodozija Monomaha, pomembnega državnega uradnika pod cesarjema Bazilijem II. in Konstantinom VIII.[1] Teodozija so osumili sodelovanja v zaroti, kar je slabo vplivalo tudi na Konstantinovo kariero.[2] Konstantinov položaj se je izboljšal po poroki z drugo ženo, nečakinjo cesarja Romana III. Argirja.[3] Ko se je začel spogledovati s cesarico Zoo, ga je njen drugi mož Mihael IV. izgnal v Mitileno na otok Lesbos.[4]

Smrt Mihaela IV. in odstavitev Mihaela V. leta 1042 sta privedli so Konstantinovega odpoklica iz izgnanstva in imenovanja za sodnika v Grčiji.[5] Pred odhodom na novo delovno mesto je bil poklican Konstantinopel, kjer so se krhki odnosi med naslednicama Mihaela V., cesaricama Zoo in Teodoro, povsem porušili. Po dveh mesecih vedno večjih nesoglasij se je Zoa odločila, da si bo poiskala novega moža v upanju, da bo preprečila Teodorino vedno večjo priljubljenost in avtoriteto.[6]

Po prvem možu, ki jo je preziral, in drugem, ki je umrl v sumljivih okoliščinah,[3] se je Zoa odločila za postavnega in uglajenega Konstantina. Poročila sta se 11. junija 1042 brez konstantinopelskega patriarha, ki se z njuno poroko ni strinjal, ker sta se oba poročala že tretjič.[2] Naslednji dan je bil Kostantin z Zoo in njeno sestro Teodoro razglašen za bizantinskega cesarja.

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Tako imenovana »Monomahova krona«, izdelana okoli leta 1042

Konstantin nadaljeval čistko, ki sta jo začeli Zoa in Teodora, in z dvora odstranil vse sorodnike Mihaela V..[7] Novi cesar je ljubil veseljačenje,[8] bil nagnjen k silovitim izbruhom sumov zarote[9] in pod močnim vplivom svoje ljubice Marije Skleraine in njene družine.[10] Avgusta 1042 je na njihovo zahtevo razrešil generala Jurija Manijaka njegovega poveljstva v Italiji. Manijak se je temu uprl in se septembra razglasil za cesarja.[11] Svoje čete je premestil na Balkan in skoraj porazil Konstantinovo vojsko, potem pa je bil ranjen in je na bojnem polju umrl. Kriza leta 1043 se je končala.

Takoj po zmagi je Konstantina napadla flota Kijevske Rusije,[12] nedvomno zaradi podpore Manijakovemu uporu.[13] S pomočjo grškega ognja so Bizantinci porazili tudi Kijevčane.[14] Konstantin je po zmagi poročil svojo hčerko Anastazijo z bodočim kijevskim knezom Vsevolodom I., najljubšim sinom svojega nevarnega nasprotnika Jaroslava I. Modrega in kneginje Ingigerde Olofsdotter.

Konstantinovo dajanje prednosti Mariji Skleraini pred cesarico Zoo od samega začetka njegove vladavine je pripeljalo do govoric, da namerava Zoo in Teodoro umoriti.[15] To je leta 1044 pripeljalo do vstaje konstantinopelskih meščanov in resne grožnje cesarju Konstantinu, ki je se je takrat udeležil verske procesije po mestnih ulicah.[16] Množico sta pomirili cesarici z balkona cesarske palače z izjavo, da jima ne grozi nobena nevarnost.[16]

Konstantin je skladno s pogodbo med kraljem Ivanom Smbatom in Bazilijem II. leta 1045 priključil armensko kraljestvo Ani,[17] s čimer je svojo državo izpostavil novim sovražnikom. Leta 1046 so se Bizantinci prvič spopadli s seldžuškimi Turki.[18] Leta 1048 so se z njimi spopadli v Armeniji in naslednje leto z njimi sklenili premirje.[19] Seldžuški vladarji so bili dokaj pripravljeni spoštovati dogovorjeno premirje, njihovi zavezniki Turkmeni pa so bili manj strpni. Konstantin je začel preganjati tudi armensko pravoslavno cerkev in jo poskušal prisiliti v zvezo z bizantinsko pravoslavno cerkvijo.[18]

Tornikijevo obleganje Konstantinopla; Skilicova Kronika

Svoj cesarski položaj je poskušal zavarovati s favoriziranjem plemstva (dynatoi) in dodeljevanjem davčnih imunitet velikin zemljškim eposestnikom in Cerkvi. Zgleda, da je poskušal tudi ponovno uvesti sistem pronoia (iz grškega πρόνοια, provizija, prihodek), nekakšno fevdalno pogodbo, s katero bi bil del posesti (ali davkov od nje) izvzet iz plačevanja davkov v zameno za prispevek k vzdrževanju vojske.[4][20] Oboje je postopoma ogrozilo učinkovitost države in prispevalo k razvoju krize, ki je zajela Bizantinsko cesarstvo v drugi polovici 11. stoletja.

Leta 1054 so več stoletij stare razprtije med grško in rimsko Cerkvijo privedle do dokončnega razkola.[21] Legati papeža Leona IX. so izobčili konstantinopelskega patriarha Mihaela Kerularija, ker ni hotel sprejeti zahodne cerkvene prakse, patriarh pa je v zameno izobčil legate.[22] Razkol med Cerkvama je onemogočil Konstantinov poskus, da bi se povezal s papežem proti Normanom, ki so izkoristili Manijakovo odsotnost in zasedli južno Italijo.[23]

Konstantin je poskušal intervenirati, vendar je zbolel in naslednje leto 11. januarja umrl.[24] Svetovalci, predvsem logotet za javno pošto Ivan, so ga pred smrtjo prepričevali, naj zanemari Teodorine pravice do prestola in cesarsko krono prenese na bolgarskega duksa Nikiforja Proteona,[25] vendar so za njegovo naslednico imenovali prav njo.[26]

Njegova vladavina je bila katastrofalna,[2] še posebej ker je oslabila bizantinsko vojsko. Šibka vojska je bila v veliki meri odgovorna za kasnejša turška osvajanja v Mali Aziji, zlasti po katastrofalnem bizantinskem porazu v bitki pri Manzikertu leta 1071.

Arhitektura in umetnost[uredi | uredi kodo]

Konstantin je bil mecen umetnosti in kniževnosti. Med njegovo vladavino je konstantinopelska univerza razširila svoj pravni in filozofski program. V dvorni literarni krog je vstopil tudi zgodovinar Mihael Psel, ki je v svoji Kronografiji zapisal zgodovino Konstantinovega vladanja.

Cesar se je takoj po prihodu na prestol leta 1042 lotil obnove Bazilike Božjega groba v Jeruzalemu, katere velik del sta porušila kalif Al-Hakim bi-Amr Alah leta 1009[27] in potres leta 1033. Pogodba med Al Hakimovim sinom Ali az-Zahirjemin cesarjem Romanom III. je Konstantinu omogočila financiranje obnove cerkve in drugih krščanskih objektov v Sveti deželi,[28] kjer je takrat vladal kalif Ma'ad al-Mustansir Billah. Podatki o obnovah izvirajo iz zapisov kronista križarskih vojn Viljema iz Tira, medtem ko je takratni grški zgodovinar Ivan Skilica obovitvena dela pripisal Mihaelu IV..

Družina[uredi | uredi kodo]

Konstantin Monomah je bil poročen trikrat:

  • z neznano žensko,
  • s Heleno Skleraino, hčerko Bazilija Sklera, prapravnukinjo Barda Sklera in nečakinjo cesarja Romana III. in
  • cesarico Zoo.

Po smrti druge žene je za svojo priležnico vzel njeno sestrično Marijo Skleraino. Ob smrti januarja 1055 je imel za priležnico neko alansko princeso, morda Ireno, hčerko gruzinskega princa Dimitrija.[29]

S prvo ženo in starajočo se Zoo ni imel otrok. S Heleno ali Marijo Skleraino je imel hčerko Anastazijo, ki se je leta 1046 poročila s knezom Vsevolodom I. Kijevskim. Konstantinovo družinsko ime Monomah (dobesedno tisti, ki se bori sam) je nasledil njegov kijevski vnuk Vladimir II. Monomah.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Kazhdan, str. 1398
  2. 2,0 2,1 2,2 Norwich, str. 307
  3. 3,0 3,1 Norwich, str. 306
  4. 4,0 4,1 Kazhdan, str. 504
  5. Finlay, str. 500
  6. Finlay, str. 499
  7. Finlay, str. 505
  8. Norwich, str. 308
  9. Finlay, str. 510
  10. Canduci, str. 269
  11. Norwich, str. 310
  12. Norwich, str. 311
  13. Litavrin, Grigory. Rus'-Byzantine Relations in the 11th and 12th Centuries. History of Byzantium, 2. del, str. 347-352. Moskva: Nauka, 1967
  14. Finlay, str. 514
  15. Norwich, str. 309
  16. 16,0 16,1 Finlay, str. 503
  17. Norwich, str. 340
  18. 18,0 18,1 Norwich, str. 341
  19. Finlay, str. 520
  20. Finlay, str. 504
  21. Canduci, str. 268
  22. Norwich, str. 321
  23. Norwich, str. 316
  24. Norwich, str. 324
  25. Finlay, str. 527
  26. Treadgold, str. 596
  27. Finlay, str. 468
  28. Ousterhout, Robert (1989). Rebuilding the Temple: Constantine Monomachus and the Holy Sepulchre. Journal of the Society of Architectural Historians 48 (1): 66–78. doi:10.2307/990407.
  29. Lynda Garland, Stephen H. Rapp Jr. (2006). 'of Alania'. An Online Encyclopedia of Roman Emperors. Pridobljeno 3. aprila 2011.

Viri[uredi | uredi kodo]

Primarni vir[uredi | uredi kodo]

Sekundarni viri[uredi | uredi kodo]

  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6. 
  • Norwich, John Julius (1993). Byzantium: The Apogee. London : Penguin Books. COBISS 7402099. ISBN 978-014-011448-5. 
  • A. Canduci (2010). Triumph and Tragedy: The Rise and Fall of Rome's Immortal Emperors. Pier 9 Books. ISBN 978-1-74196-598-8. 
  • Treadgold, Warren T. (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford, CA: Stanford University Press, ISBN 0-8047-2630-2.
  • Michael Angold. The Byzantine empire 1025–1204. Longman, 2. izdaja, 1997. ISBN 0-582-29468-1.
  • Jonathan Harris. Constantinople: Capital of Byzantium. Hambledon/Continuum, 2007. ISBN 978-1-84725-179-4.
  • George Finlay. History of the Byzantine Empire from 716 – 1057, William Blackwood & Sons, 1853.
Konstantin IX. Monomah
Rojen: okoli 1000 Umrl: 11. januar 1055
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Zoa in
Teodora III.
Cesar Bizantinskega cesarstva
1042–1055
z Zoo (1042-1050) in
Teodoro (1042-1055)
Naslednik:
Teodora III.