Grčija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ελληνική Δημοκρατία
Ellinikí Dhimokratía
Helenska republika
Zastava Grčija2 Grb  Grčija2
GesloΕλευθερία ή Θάνατος
(Prečrkovano: Eleutheria i thanatos)
(Prevod: »Svoboda ali smrt«)[navedi vir]
HimnaΎμνος εις την Ελευθερίαν
(»Himna svobodi«)
Lega Grčija2
Glavno mesto
(in največje mesto)
Atene
38°00′N, 23°43′E
Uradni jeziki Grščina
Upravljanje Parlamentarna republika 1
 -  Predsednik Prokopis Pavlopoulos
 -  Ministrski predsednik Aleksis Cipras
Neodvisnost Od Otomanskega cesarstva 
 -  Zadnja neodvisna grška država: Trapezuntsko cesarstvo 
 -  Razglašena: 25. marca 1821 
 -  Priznana: 1829 
Vstop v EU 1. januar 1981
Površina
 -  skupaj: 131.990 km² (96.
 -  voda (%): 0,8669
Prebivalstvo
 -  ocena 2005: 11.244.118 [1] (74.)
 -  štetje 2001: 10.964.020 [2] 
BDP (PKM) ocena 2006
 -  skupaj: 261,018 milijarde USD (37.)
 -  na prebivalca: $23.518 (30.)
HDI (2004) 0,912 (visok) (24.)
Valuta Evro ()2 (EUR)
Časovni pas EET (UTC+2)
 -  poletni (DST): EEST (UTC+3)
Vrhnja domena (TLD) .gr 3
Klicna koda +30
1 Monarhijo so zavrnili z referendumom 8. decembra 1974.
2 Pred letom 2001 je bila valuta grška drahma.
3 Tako kot v drugih državah članicah Evropske unije se uporablja tudi domena .eu.

Grčija (grško Ελλάδα, Elláda), uradno Helenska republika (grško Ελληνική Δημοκρατία, Elliniki Dimokratia) in je znan že od antičnih časov kot Hellas (grško Ελλάς, Ellas), je država, ki se nahaja v jugovzhodni Evropi. Po podatkih popisa prebivalcev Grčije 2011 znaša število okoli 10,8 milijona. Glavno in največje mesto so Atene, sledi Solun, ki ga pogosto navajajo kot so-glavno mesto.

Grčija se strateško nahaja na križišču Evrope, Azije in Afrike. Nahaja se na južni konici Balkanskega polotoka, in na kopnem meji z Albanijo, Republiko Makedonijo, Bolgarijo in Turčijo. Grčija je sestavljena iz devetih geografskih območjih: Makedonija, Osrednja Grčija, Peloponez, Tesalija, Epir, Egejski otoki (vključno Dodekanez in Kikladi), Trakija, Kreta in Jonski otoki. Egejsko morje leži vzhodno od celine, Jonsko morje na zahodu in Sredozemsko morje na jugu. Grčija ima s 13,676 km najdaljšo obalo v sredozemskem bazenu in 11. najdaljšo obalo na svetu, z velikim številom otokov, od katerih jih je 227 naseljenih. Osemdeset odstotkov Grčiji je gorate, z najvišjim vrhom 2.917 m visokim Olimpom.

Grčija ima eno najdaljših zgodovin od katere koli države, svoje korenine ima v civilizacijah antične Grčije, ki velja za zibelko vse zahodne civilizacije. Zapuščina obsega demokracijo, zahodno filozofijo, olimpijske igre, zahodno literaturo [1], zgodovinopisje, politične vede, večja znanstvena in matematična načela in dramatiko, vključno s tragedijo in komedijo. Po stoletjih neodvisnosti, je grške mestne države poenotil Filip II. Makedonski v četrtem stoletju pred našim štetjem. Njegov sin Aleksander Veliki je hitro osvojil velik del antičnega sveta in razširil grško kulturo in znanost iz vzhodnega Sredozemlja do reke Ind. Priključena Rimu v drugem stoletju pr. n. št., ke Grčija postala sestavni del rimskega imperija in tvorila jedro njegovega naslednika, Bizantinskega cesarstva. Grška pravoslavna cerkev, zakoreninjena v prvem stoletju je oblikovala moderno grško identiteto in prenaša grške tradicije v širši pravoslavni svet [2]. Pod otomansko oblastjo sredi 15. stoletja, je nacionalna država Grčije nastala leta 1830 po vojni za neodvisnost. Bogata zgodovina v državi se odraža v veliki meri na 17 lokacijah Unescove svetovne dediščine, med največ v Evropi in svetu. [3]

Grčija je demokratična in razvita država z napredno gospodarstvom, visoko kakovostjo življenja in zelo visokim življenjskim standardom. Je ustanovni član Združenih narodov, Grčija je bila deseta članica, ki se je pridružila Evropski skupnosti (predhodnica Evropske unije), in je del evrskega območja od leta 2001. Prav tako je članica številnih drugih mednarodnih institucij, vključno s Svetom Evrope, NATO, OECD, OIF, OVSE in WTO. Grčija je ena od največjih ladijskih sil na svetu srednje moči in top turistična destinacija, ima največje gospodarstvo na Balkanu, kjer je pomemben regionalni investitor.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime za narod Grčije in grških ljudi se razlikujejo od imen, ki se uporabljajo v drugih jezikih in kultur. Čeprav Grki kličejo državo Hellas ali Ellada (grško Ἑλλάς ali Ελλάδα) in je njeno uradno ime je Helenska republika, se v angleščini in večini drugih jezikov imenuje Grčija, kar prihaja iz latinskega izraza Graecia iz rimskega obdobja, kar dobesedno pomeni "dežela Grkov" in izhaja iz grškega imena Γραικός.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Grčije.

Zgodovina Grčije obsega obdobje skoraj pet tisočletij. Grška zgodovina, ki pomeni začetek zahodnoevropske kulture, se lahko razdeli na šest glavnih obdobij:

  • Od začetka kretske kulture, preko trojanskih vojn do začetka štetja olimpijskih iger leta 776 pr. n. št.
  • Vzpon in zaton atenske demokracije - 776 do 323 pr. n. št.; v tem času je klasična Helada dala edinstven prispevek k zahodni kulturi. To obdobje se konča s smrtjo Aleksandra velikega.
  • Obdobje helenizma - 323 do 146 pr. n. št. - ko se grška kultura razširi po celotnem Sredozemlju.
  • Od zmage Rimljanov do razdelitve rimskega imperija - 146 pr. n. št. do 395 n. št.
  • Grčija pod bizantinsko in turško oblastjo
  • Grška borba za neodvisnost do začetka 19. stoletja in neodvisna država.

Antično in klasično obdobje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Antična Grčija.
Freska prikazuje Minojski ritual "skok bika", najdena v Knossosu, Kreta.
"Levja vrata", Mikene
Grška ozemlja in kolonije v obdobju 750-550 pr. n. št.
Partenon na Akropoli je eden od simbolov klasične Grčije.

Najzgodnejši dokazi o prisotnosti človeka na južnem Balkanu so datirani 270.000 pr. n. št., in jih je mogoče najti v jami Petralona, v grški pokrajini Makedonija. [4] Vse tri faze kamene dobe (paleolitik, mezolitik, in neolitik) so zastopane v Grčiji, na primer v jami Franchthi. [5] Neolitske naselbine v Grčiji, ki datirajo iz 7. tisočletja pred našim štetjem, so najstarejše v Evropi, saj leži Grčija na poti, prek katere se je kmetovanje širilo iz Bližnjega vzhoda v Evropo. [6]

Grčija je sedež prvih naprednih civilizacij v Evropi in velja za zibelko zahodne civilizacije, ki se začnejo s Kikladsko civilizacijo na otokih v Egejskem morju okoli 3200 pred našim štetjem, minojsko civilizacijo na Kreti (2700-1500 pr. n. št.), in mikensko civilizacijo na celini (1900-1100 pred našim štetjem). [7] Te civilizacije so poznale pisavo. Minojska pisava je znana kot Linear A, mikenska kot Linear B, zgodnja oblika grščine. Mikenci so postopoma absorbirali Minojce, ampak propadli nasilno okoli 1200 pred našim štetjem, v času regionalnih prevratov znanih kot bronastodobni kolaps. [8] To je bil začetek obdobja, znanega kot grška temna doba ali grški srednji vek, iz katerega zapisi manjkajo.

Konec temnega srednjega veka je običajno datiran v 776 pred našim štetjem, v letu prvih olimpijskih iger. Za Iliado in Odisejo, temeljni besedili zahodne literature, verjamejo, da ju je Homer napisal v 8. ali 7. stoletju pred našim štetjem. [9][10] Ob koncu temnega srednjega veka so se po grškem polotoku pojavila različna kraljestva in mestne državice, ki so se razširile na obalah Črnega morja, v južni Italiji (latinsko Magna Graecia ali Velika Grčija) in v Malo Azijo. Te države in njihove kolonije so dosegle raven blaginje, ki je povzročila izjemen kulturni razcvet, in ta klasična Grčija je izražena v arhitekturi, dramatiki, znanosti, matematike in filozofije. Leta 508 pred našim štetjem je Kleisten ustanovil prvi demokratični sistem vladanja v Atenah. [11][12]

Od 500 pred našim štetjem je [Ahemenidsko cesarstvo|Perzijski imperij]] nadzoroval grške mestne države v Mali Aziji in ozemeljske pridobitve na Balkanu in v vzhodni Evropi. Poskusi nekaterih grških mestnih maloazijskih državic strmoglaviti perzijsko oblast so imeli za pposledico, da je Perzija vdrla na celinsko Grčijo leta 492 pred našim štetjem, a se je bila prisiljena umakniti po porazu v bitki pri Maratonu 490 pred našim štetjem. Druga invazija Perzijcev je sledila v 480 pred našim štetjem. Kljub junaškemu odporu Špartancev in drugih Grkov pod vodstvom kralja Leonidasa pri Termopilah in hkratnim pomorskim sodelovanjem pri Artemisium, je bila zasedena in Perzijske sile so uničile Atene. Po odločilnih grških zmagah 480 in 479 pred našim štetjem pri Salamini, Platajah in Mikalah, so bili Perzijci prisiljeni se umakniti že drugič iz vseh evropskih ozemelj. Pod vodstvom Aten in Šparte, so grške zmage v grško-perzijskih vojnah veljale za ključni trenutek v zgodovini sveta. 50 let miru, ki so sledila, so znane kot Zlata doba Aten, ključno obdobje antične Grčije, ki je temelj zahodne civilizacije.

Aleksander Veliki na konju Bukefalusu

Pomanjkanje politične enotnosti v Grčiji ima za posledico pogoste spopade med grškimi državami. Najbolj uničujoča je bila peloponeška vojna (431-404 pr. n. št.), ko je zmagala Šparta in po propadu atenskega imperija vodilna sila v antični Grčiji. Obe Atene in Šparto so kasneje zasenčile Tebe in sčasoma Makedonija, ki združi grški svet v Korintsko Ligo (znana tudi kot Helenska liga ali Grška liga) pod vodstvom Filipa II., ki je bil izvoljen za vodjo prve enotne grške države v zgodovini.

Po umoru Filipa II., je njegov sin Aleksander III. ("Veliki") prevzel vodstvo Korintske lige in začel z invazijo na perzijski imperij z združenimi močmi vseh grških držav 334 pred našim štetjem. Neporažen v bitkah, je Aleksander osvojil perzijski imperij v celoti 330 pred našim štetjem. V času njegove smrti leta 323 pred našim štetjem, je ustvaril enega največjih imperijev v zgodovini, ki se je raztezal od Grčije do Indije. Njegov imperij je bil ob njegovi smrti razdeljen na več kraljestev, od katerih so najbolj znana Selevkidsko cesarstvo, Ptolomajski Egipt, Grško-Baktrijsko kraljestvo in Indo-Grško kraljestvo. Številni Grki so se preselili v Aleksandrijo, Antiohijo, Selevkijo in mnoga druga nova helenistična mesta v Aziji in Afriki. Čeprav ni bilo mogoče ohraniti politične enotnosti Aleksandrovega imperija, je ta povzročil širjenje grškega jezika in grške kulture na ozemljih, ki jih je osvojil Aleksander. Grška znanost, tehnologija in matematika so dosegle svoj vrhunec med helenističnim obdobjem.

Helenska in rimska doba (323 pr. n. št. – 4. st. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Mehanizem z Antikitere (c. 100 pr. n. št.) je verjetno najzgodnejši mehanski analogni računalnik (Narodni arheološki muzej, Atene).

Po obdobju zmede, ki je sledila Aleksandrovi smrti, je Antigonidska dinastija, potomci enega od Aleksandrovih generalov, 276 pred našim štetjem ustanovila nadzor nad Makedonskimi in večino grških mestnih državic. [13] Od približno 200 pred našim štetjem je Rimska republika postala vse bolj vključena v grške zadeve in se ukvarjala s serijo vojn z Makedonci. Poraz Makedoncev je v bitki pri Pidni 168 pred našim štetjem, nakazal konec moči Antigonidov v Grčiji. Leta 146 pred našim štetjem je bila Makedonija dodana kot provinca Rimu, ostala Grčija pa je postala rimski protektorat. [14]

Proces je bil končan v 27 pred našim štetjem, ko je rimski cesar Avgust zasegel preostanek Grčije in ustanovil provinco Ahajo (latinsko provincia populi Romani). Kljub njihovi vojaški premoči, so Rimljani občudovali dosežke grške kulture, ki je nanje močno vplivala. Horacij je izjavil: Graecia capta Ferum victorem cepit ("Grčija, čeprav zajeta, je divji osvajalec iz ujetništva"). Homerjevi epi so navdihnili Virgilijevo Eneido in avtorji, kot je bil Lucij Anej Seneka je pisal z uporabo grškega sloga. Rimski junaki, kot Scipio Africanus, so večinoma študirali filozofijo in obravnavali grško kulturo in znanost, kot primer, ki ga je treba upoštevati. Podobno je večina rimskih cesarjev občudovala grške stvari v naravi. Rimski cesar Neron je obiskal Grčijo leta 66 in nastopal na antičnih olimpijskih igrah, kljub pravilu proti ne-grškim udeležencem. Hadrijan je prav tako oboževal Grke. Preden je postal cesar je služboval kot istoimenski archon Aten. Grško govoreče skupnosti na heleniziranem vzhodu so bile ključnega pomena pri širjenju zgodnjega krščanstva v 2. in 3. stoletju, [15] in krščanski zgodnji voditelji in pisci (predvsem Sveti Pavel) so bili večinoma grško govoreči, čeprav ne nujno iz Grčije same. Nova zaveza je bila napisana v grščini in nekateri njeni deli (poslanice Korintčanom, Tesalčanom, Filipljanom, Razodetje svetega Janeza Patmosa) potrjujejo pomen cerkve v Grčiji v zgodnjem krščanstvu. Kljub temu pa se je velik del Grčije vztrajno oklepal poganstva in starogrške verske prakse so bile še vedno v modi v poznem 4. stoletju našega štetja, [16] ko jih je prepovedal rimski cesar Teodozij I. leta 391-392. Zadnje zabeležene Olimpijske igre so potekale leta 393 [17], številni templji so bili uničeni ali poškodovani v stoletju, ki je sledilo. V Atenah in podeželskih območij je bilo poganstvo potrjeno tudi še v šestem stoletju in tudi kasneje. Zaprtje Neoplatonske akademije v Atenah, ki jo je dal zapreti cesar Justinijan I. leta 529, je po mnenju mnogih zaznamovala konec antike, čeprav obstajajo dokazi, da je Akademija nadaljevala svoje dejavnosti še nekaj časa po tem. Nekatera oddaljena območja, kot je bil jugovzhodni Peloponez, so ostala poganska tudi še v 10. stoletju. [18]

Srednji vek (4. st. – 1453)[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo v največjem obsegu pod Justinijanom I. v letu 555
Hagija Sofija (Αγιά Σοφιά) cerkev v Konstantinoplu je primer bizantinske arhitekture. Zgrajena med 532 in 537 pod grškim vodstvom Izidora iz Mileta in Antemiusa iz Tralesa po naročilu cesarja Justinijana I..[19]

Rimski imperij na vzhodu, po padcu imperija na zahodu v 5. stoletju, je znan kot Bizantinsko cesarstvo (vendar je tistem času preprosto imenoval "Rimski imperij") in je trajal do leta 1453. S svojim glavnim mesto Konstantinopel, je bil njegov jezik in literarna kultura grška in religija pretežno vzhodno ortodoksno krščanstvo. [20]]]

Od 4. stoletja balkanski del ozemlja cesarstva, vključno Grčija, trpi zaradi vpadov barbarov. Po napadih in opustošenju Gotov in Hunov v 4. in 5. stoletju in slovanski invaziji v Grčijo v 7. stoletju, je prišlo do dramatičnega padca cesarske oblasti na grškem polotoku. Po slovanski invaziji je cesarska vlada ohranila formalni nadzor samo na otokih in obalnih območjih, zlasti v gosto naseljenih obzidanih mestih, kot so Atene, Korint in Solun, medtem ko so se nekatera gorska območja v notranjosti osamosvojila in nadaljevala s priznanjem cesarske oblasti. Zunaj teh območij je se je pojavilo omejeno število slovanske poselitve. [21]

Bizantinska povrnitev izgubljenih provinc se je začela proti koncu 8. stoletja in večina grškega polotoka je prišla pod cesarski nadzor v fazah, v 9. stoletju. Ta postopek je bil olajšan z velikim pritokom Grkov iz Sicilije in Male Azije na grški polotok, medtem ko so veliko Slovanov ujeli in jih naselili v Mali Aziji, tiste pa, ki so ostali, so asimilirali. Med 11. in 12. stoletjem je vrnitev stabilnosti povzročila, da je grški polotok gospodarsko rastel in postal veliko močnejši od anatolskega dela imperija. [22]

Po četrti križarski vojni in padcu Konstantinopla pod "Latini" leta 1204, je bila celinska Grčija razdeljena med grški despotat Epir (naslednica bizantinske države) in Franke (znane kot Frankokracija), medtem ko so nekateri otoki prišli pod Beneško republiko. [54] Ponovna vzpostavitev bizantinske cesarske prestolnice v Konstantinoplu leta 1261 je spremljala okrevanje imperija za velik del grškega polotoka, ne pa za frankovsko Kneževino Ahaja na Peloponezu in tekmeca grški despotat Epir na severu, oba sta ostala pomembna regionalna oblast do 14. stoletja, medtem ko so otoki ostali večinoma pod Gnovskim in beneškim nadzorom. [23]

V 14. stoletju so velik del grškega polotoka najprej zasedli Srbi in nato Turki. Do začetka 15. stoletja je prihod Otomanov pomenil, da je bilo bizantinsko ozemlje v Grčiji omejeno predvsem na takrat največje mesto Solunu in na Peloponez (Despotate Morea). Po padcu Konstantinopla pod Turki leta 1453, je bil Morea zadnji ostanek bizantinskega cesarstva. Tudi ta je padel pod Turke leta 1460 in s tem je bila dokončana otomanska osvojitev celinske Grčije. Mnogo bizantinskih grških učenjakov, ki so do takrat v veliki meri skrbeli za ohranjanje klasičnega grškega znanja, je pobegnilo na zahod, z njimi je odšlo veliko literature in s tem bistveno prispevalo k renesansi. [24]

Otomansko obdobje (15. st. – 1821)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Otomanska Grčija.
Bizantinski grad Angelokastro je uspešno odbil Turje v bitki za Krf 1537, 1571 in 1716 (druga velika bitka za Krf), tako da so Turki opustili misel na zavzetje Krfa.[25]

Medtem ko je bila večina celinske Grčije in egejskih otokov pod otomanskim nadzorom od konca 15. stoletja, sta Ciper in Kreta ostala beneško ozemlje do leta 1571 in 1670. Edini del grško-govorečega sveta, ki je dolgoročno pobegnil Otomanski oblasti so bili Jonski otoki, ki so ostali beneški do njihovega zajetja prve Francoske republike leta 1797, nato pa preneseni v Združeno kraljestvo leta 1809 do njihove priključitve Grčiji leta 1864.

Medtem ko so Grki na Jonskih otokih in v Konstantinoplu živeli v blaginji in dosegli pozicije moči znotraj Otomanskega uprave, je veliko prebivalcev celinske Grčije utrpelo gospodarske posledice otomanskega osvajanja. Uveljavljeni so bili visoki davki, v poznejših letih je Otomansko cesarstvo uvedlo politiko oblikovanja dednih posestev in učinkovito spremenili podeželsko grško populacijo v sužnje. Grška pravoslavna cerkev in ekumenski Patriarhat Konstantinopla sta bila vladajoča oblast celotnega pravoslavnega krščanskega prebivalstva Otomanskega cesarstva ali etnične Grčije. Čeprav otomanska država ni silila nemuslimanov spreobrniti se v islam, so se kristjani soočali z vrsto diskriminacij in posledično prešli v islam, pa čeprav le navidezno. V 19. stoletju se je veliko "kripto-kristjanov" vrnilo v svojo staro versko pripadnost. [59]

Beli stolp v Solunu, bolj znana otomanska zgradba v Grčiji

Narava otomanske uprave je Grčijo spreminjala, čeprav je bila vedno arbitrarna in pogosto kruta. Nekatera mesta so imela guvernerje, ki jih je imenoval sultan, medtem ko so bila druga (kot Atene) samoupravne občine. Gorske regije v notranjosti in številni otoki so ostali dejansko neodvisni od centralne otomanske države.

V vojaških spopadih med Otomanskim cesarstvom in drugimi državami, so se Grki po navadi borili proti imperiju. Pred grško revolucijo, so potekali številni upori proti Turkom, kot bitka pri Lepantu leta 1571, upori Epira 1600-1601, Morejska vojna 1684-1699 in Orlov revolt leta 1770, katerega namen je bil razpad Otomanskega cesarstva v korist ruskih interesov. Te vstaje so bile zatrte z veliko prelivanja krvi.

16. in 17. stoletje se obravnavata kot nekakšno "temno obdobje" v grški zgodovini, s poskusi strmoglavljenja otomanske vladavine. Krf je prestal tri glavna obleganja leta 1537, 1571 in 1716 in vsa so bila odbita. V 18. stoletju je nastal, s pomočjo ladijskega bogastva, razpršen grški trgovski razred. Ti trgovci so obvladovali trgovino znotraj Otomanskega cesarstva, vzpostavili skupnosti po vsem Sredozemlju, Balkanu in Zahodni Evropi. Čeprav je otomansko osvajanje odrezalo Grčijo od pomembnih evropskih intelektualnih gibanj kot sta bili reformacija in razsvetljenstvo, so te ideje, skupaj z ideali francoske revolucije in romantičnega nacionalizma, začele prodirati po grškem svetu prek trgovske diaspore. V poznem 18. stoletju je Rigas Feraios, prvi revolucionarni predstavnik neodvisne grške države, ki je objavil vrsto dokumentov, ki so se nanašali na grško neodvisnost, vključno z nacionalno himno in prvim podrobnim zemljevidom Grčije, na Dunaju, bil umorjen od otomanskih agentov leta 1798. [59

Grška osamosvojitvena vojna (1821–1832)[uredi | uredi kodo]

The sortie of Messolonghi, v grški osamosvojitveni vojni (1821–1830), Theodoros Vryzakis.

Leta 1814, je bila ustanovljena skrivnostna organizacija imenovana Filiki Eteria (Društvo prijateljev) z namenom, osvoboditi Grčijo. Filiki Eteria je načrtovala začetek revolucije na Peloponezu, podonavskih kneževinah in v Konstantinoplu. Prvi od teh uporov se je začel 6. marca 1821 v donavskih kneževinah pod vodstvom Alexandrosa Ypsilantisa, vendar so ga Turki kmalu zatrli. Dogodki na severu so spodbudili Grke na Peloponezu k akciji in 17. marca 1821 Manioti napovejo vojno Turkom.

Do konca meseca je bil Peloponez v odprtem uporu proti Turkom in oktobra 1821 so Grki pod Theodorosom Kolokotronisom zasedli Tripoli. Peloponeškemu uporu je hitro sledil upor na Kreti, v Makedoniji in v srednji Grčiji, ki so bili kmalu zatrti. Medtem je bila grška mornarica uspešna proti osmanski mornarici v Egejskem morju in preprečila Turkom dovažati okrepitve po morju. Leta 1822 in 1824 so Turki in Egipčani opustošili otoke, vključno Hios in Psara, kjer so pobili na tisoče prebivalcev. To je spodbudilo javno mnenje v zahodni Evropi v korist grških upornikov. [26]

Med različnimi grškimi frakcij so se kmalu razvile napetosti, kar je vodilo do dveh zaporednih državljanskih vojn. Medtem se je osomanski sultan pogajal z Mohamed Alijem Egiptovskim, ki se je strinjal, da pošlje svojega sina Ibrahima Pašo v Grčijo z vojsko zatret upor v zameno za teritorialni dobiček. Ibrahim je pristal na Peloponezu februarja 1825 in imel takojšen uspeh: do konca leta 1825 je bila večina Peloponeza pod egiptovskim nadzorom. Mesto Missolonghi so oblegali Turki od aprila 1825 do aprila 1826. Čeprav je bil Ibrahim poražen v Mani, mu je uspelo zatreti večino upora na Peloponezu in v Atenah.

Po letih pogajanj so tri velesile, Rusija, Velika Britanija in Francija, odločile, da bodo posredovale v konfliktu in poslale mornarico v Grčijo. Po novici, da gre otomansko-egiptovska flota napasti grški otok Hydra, je zavezniška flota prestregla otomansko-egiptovsko pri Navarinu. Po enotedenskih bojih je bila otomansko-egiptovska flota uničena. Francoske ekspedicijske sile so nadzorovale evakuacijo egiptovske vojske iz Peloponeza, medtem ko so Grki nadaljevali z zasedbo dela centralne Grčije leta 1828. Rezultat večletnih pogajanj je bila porajajoča grška država in končno priznana po Londonskem protokolu leta 1830.

Kraljevina Grčija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kraljevina Grčija.
Prihod kralja Ota v Atene, slikar Peter von Hess, 1839.
Razvoj Kraljevine Grčije so 1947.

Leta 1827 je bil Ioannis Kapodistrias iz Krfa izbran kot prvi guverner prve Helenske republike. Po njegovem umoru leta 1831 in poznejši konferenci leto kasneje, so velesile Velike Britanije, Francije in Rusije namestile bavarskega princa Otta von Wittelsbacha [27] kot monarha. Leta 1843 je vstaja prisilila kralja, da sprejme ustavo in predstavniški svet.

Zaradi njegove diktatorske vladavine, je bil na leta 1862 odstavljen in leto pozneje nadomeščen s princem Wilhelmom Danskim, ki je prevzel ime Jurij I. in prinesel s seboj Jonske otoke kot darilo od Velike Britanije. Leta 1877 je Charilaos Trikoupis, ki je bil zaslužen za znatno izboljšanje infrastrukture v državi, omejil moč monarhije s posegom v skupščini za izdajo nezaupnice na morebitnega premiera.

Korupcija in Trikoupisova povečana poraba za gradnjo potrebne infrastrukture kot je bil Korintski prekop, je preveč obdavčila šibko grško gospodarstvo, in ga prisilila leta 1893 v izjavo o javni insolventnosti in sprejeti uvedbo Mednarodnega finančnega nadzora, da bi poplačala dolžnike v državi. Drugo politično vprašanje v 19. stoletju v Grčiji je bil nedvomno grščina: vprašanje jezika. Grški ljudje so govorili obliko grščine, ki se imenuje demotičen. Veliko izobražene elite je v tem videlo kmečko narečje in so bili odločeni, da obnovijo slavo stare grščine.

Vladni dokumenti in časopisi so bili posledično objavljeni v Katharevousa (prečiščena) grščini, obliki, katero bi lahko nekaj navadnih Grkov bralo. Liberalci so dajali prednost priznavanju demotičnega kot nacionalnega jezika, a so se konservativci in pravoslavna cerkev upirali do tedaj, da je bila Nova zaveza prevedena v demotični jezik leta 1901. Izbruhnili so nemiri v Atenah in padla je vlada (Evangeliaka). To vprašanje je še naprej pestilo grške politike vse do leta 1970.

Vsi Grki so bili združeni v svoji odločenosti, da osvobodijo grško govoreče province Otomanskega cesarstva, ne glede na narečje v katerem so se pogovarjali. Še posebej na Kreti je podaljšan upor v 1866-1869 postavljen v nacionalistični gorečnosti. Ko je izbruhnila vojna med Rusijo in Turki leta 1877, se je Grčija postavila na stran Rusije, a je bila preslaba in preveč zaskrbela britanske intervencioniste, da so uradno vstopili v vojno. Leta 1881 je bila Tesalija in majhni deli Epira oddani Grčiji kot del pogodbe iz Berlina, medtem ko je bilo grško upanje za pridobitev Krete slabo.

Grki na Kreti so nadaljevali z rednimi upori in leta 1897, se je grška vlada pod Theodorosom Deligiannisom priklonila splošnemu pritisku in napovedala vojno Turkom. V grško-turški vojni leta 1897 je bila slabo usposobljena in opremljena grška vojska poražena. S posredovanjem velesil je Grčija izgubila le malo območje ob meji s Turčijo, medtem ko je bila Kreta ustanovljena kot samostojna država v okviru Kraljevine Grčije.

Svetovne vojne in nastajajoča republika[uredi | uredi kodo]

Kralj Konstantin I. s PM Eleftherios Venizelos (sedi s hrbtom v kamero) leta 1913, v času Balkanskih vojn
Karta Velike Grčije po sporazumu iz Sèvresa, ko se je Megali Idea zdela blizu uresničitve, pod vodstvom Eleftheriosa Venizelosa.
Grški vojaki med italijansko spomladansko ofenzivo (1941) v Grško-italijanski vojni. Grška zmaga proti Fašistični Italiji, je dala zaveznikom prvo zmago nad silami osi na kopnem v drugi svetovni vojni.

Ob koncu balkanskih vojn se je obseg ozemlja in prebivalstva Grčije povečal. V naslednjih letih je boj med kraljem Konstantinom I. in karizmatičnim premierom Eleftheriosom Venizelosom glede zunanje politike države na predvečer prve svetovne vojne, obvladoval politično sceno v državi in razdelil državo v dve nasprotujoči si skupini. V času prve svetovne vojne je imela Grčija dve vladi; Rojalistično pro-nemško vlado v Atenah in Venizelistično pro-britansko v Solunu. Obe vladi so združili leta 1917, ko je Grčija uradno vstopila v vojno na strani Antante.

Pri odpravi posledic prve svetovne vojne je Grčija poskušala nadaljnjo širitev v Mali Aziji, regiji z veliko grškega prebivalstva, vendar je bila poražena v grško-turški vojni leta 1919-1922, kar je prispevalo k množičnemu begu Grkov iz Male Azije. [28][29] Ti dogodki so se prekrivali tako z dogajanjem v času grškega genocida (1914-1922) v obdobju, v katerem so, glede na različne vire, otomanski in turški uradniki prispevali k smrti več sto tisoč azijskih Grkov. Nastali grški eksodus iz Male Azije je bil trajen in se je razširil v uradno izmenjavo prebivalstva med Grčijo in Turčijo. Izmenjava je bila del pogojev. [30] Naslednje obdobje je bilo zaznamovano z nestabilnostjo, saj je bilo treba več kot 1,5 milijona grških beguncev iz Turčije vključiti v grško družbo. Ker je pojem "Grki" temeljil na podlagi vere (kapadokijski, pontijski in ne grških privrženci grškega pravoslavja), so bili vsi predmet izmenjave. Mnogi od teh beguncev niso znali jezika. Begunci so dramatično povečali število prebivalstva, saj je bilo število beguncev več kot četrtina prvotnega prebivalstva Grčije. [31] Pontijske in kapadokijske Grke so naselili v makedonskih gorah, kjer bi se bolje prilagodili in naučili demotičnega jezika in ne Grke na grške otoke in mesta, kjer so že prilagojeni.

Po katastrofalnih dogodkih v Mali Aziji, je bila monarhija ukinjena prek referenduma leta 1924. Razglašena je bila druga Helenska republika. Premier Georgios Kondylis je prevzel oblast leta 1935 in učinkovito odpravil republiko ter vrnil monarhijo preko referenduma leta 1935. Državni udar je sledil leta 1936 in nameščen je bil Ioannis Metaxas kot vodja diktatorskega režima, znanega kot režim 4. avgusta. Čeprav diktatura, je Grčija ostala v dobrih odnosih z Britanijo in se ni povezala z Osjo.

28. oktobra 1940 fašistična Italija zahteva predajo Grčije, vendar jih je grška uprava zavrnila in v naslednji grško-italijanski vojni, Grčija izžene italijanske sile v Albanijo, kar pomeni prvo zavezniško zmago nad silami Osi na kopnem. Grški boj in zmago proti Italijanom so pohvalili. Najpomembnejši je citat Winstona Churchilla:

Zato ne bomo rekli, da so se Grki borili kot junaki, ampak bomo rekli, da so se junaki borili kot Grki. [32]

Francoski general Charles de Gaulle je bil med tistimi, ki je pohvalil ognjevit grški odpor. V uradnem obvestilu je zapisal, da sovpada z grškim nacionalnim praznovanjem dneva samostojnosti, in izrazil občudovanje junaškemu grškemu odporu:

V imenu zajetih a še vedno živih francoskih ljudi, Francija želi poslati svoje pozdrave grškim ljudem, ki se borijo za svojo svobodo. 25. marec 1941 najde Grčijo na vrhuncu svojega junaškega boja in na vrhuncu svoje slave. Vse od bitke pri Salamini, Grčija ni dosegla take veličine.. [33]

Država je sčasoma padla v boj z nemškimi silami v bitki za Grčijo, kljub ostremu grškemu odporu zlasti, v bitki pri Metaxasovi liniji. Adolf Hitler sam je priznal hrabrost in pogum grške vojske, in navaja v svojem nagovoru Reichstaga 11. decembra 1941, da:

Zgodovinska pravičnost me prisili, da navedem, da od sovražnikov, ki so bili na položajih pred nami, se je grški vojak posebej boril z največjim pogumom. Kapituliral je šele, ko je dodaten odpor postal nemogoč in neuporaben. [34]

Grčija so okupirali nacisti, ki so prevzeli upravljanje v Atenah in Solunu, medtem ko so druge regije v državi dali partnerjem nacistične Nemčije, fašistični Italiji in Bolgariji. Okupacija je prinesla strašne stiske grškemu civilnemu prebivalstvu. Več kot 100.000 civilistov je umrlo od lakote pozimi leta 1941-1942, na deset tisoče ljudi je umrlo zaradi povračilnih ukrepov s strani nacistov in sodelavcev, gospodarstvo v državi je bilo uničeno in velika večina grških Judov deportirana in umorjena v nacističnih koncentracijskih taboriščih. [35][36] Grško odporniško gibanje, eno izmed najbolj učinkovitih odporniških gibanj v Evropi, se je odločno borilo proti nacistom in njihovim sodelavcem. Nemški okupatorji so storili številna grozodejstva, množične usmrtitve in poboje civilistov in uničevanje mest in vasi v povračilnih ukrepih. V okviru usklajene anti-gverilske akcije, je bilo na stotine vasi sistematično zažganih in skoraj 1.000.000 Grkov je ostalo brez domov. [36] In total, the Germans executed some 21,000 Greeks, the Bulgarians 40,000 and the Italians 9,000.[37]

Po osvoboditvi je Grčija doživela državljansko vojno med komunističnimi in antikommunističnimi silami, kar je pripeljalo do gospodarskega opustošenja in hudih socialnih napetosti med desničarji in predvsem komunističnimi levičarji naslednjih trideset let. [38] V naslednjih dvajsetih letih je bila značilna marginalizacija na političnem in socialnem področju, toda tudi hitra gospodarska rast, ki jo je poganjal Marshallov načrt.

Razrešitev kralja Konstantina II. po nalogu sredinske vlade George Papandreuja v juliju 1965, je podaljšalo obdobje politične turbulence, ki je dosegla vrh v državnem udaru 21. aprila 1967 režima polkovnikov. Brutalno zatirta Atenska Politehnična vstaja 17. novembra 1973 je poslala jasno režimsko sporočilo in ustoličenje brigadirja Dimitriosa Ioannidisa kot diktatorja. 20. julija 1974, ko je Turčija napadla otok Ciper, je režim propadel.

Nekdanji premier Konstantinos Karamanlis je bil povabljen nazaj iz Pariza, kjer je živel v samo-izgnanstvu od leta 1963, kar označuje začetek dobe Metapolitefsi. Prve večstrankarske volitve leta 1964 so potekale ob prvi obletnici Politehnične vstaje. Demokratična in republikanska ustava je bila razglašena 11. junija 1975 po referendumu, ki je izbral, da se ne obnovi monarhija.

Medtem je Andreas Papandreu ustanovil Panhelensko socialistično gibanje (PASOK) v odgovor na Karamanlisovo konservativno Novo demokracijo stranko, dveh politični tvorbi, ki izmenično vodita vladi. Grčija se je ponovno pridružila NATO leta 1980. [39] Postala je deseta članica Evropske skupnosti (kasneje Evropske unije) 1. januarja 1981, ko se začenja obdobje trajnostne rasti. Razširjene investicije v industrijskih podjetjih in težka infrastruktura, sredstva iz Evropske unije in rastoči prihodki od turizma, transporta in hitro rastoči storitveni sektor so dvignili standard v državi, ki je živela na nesluteni ravni. Tradicionalno napeti odnosi s sosednjo Turčijo so se izboljšali, ko sta zaporedna potresa prozadela oba naroda v letu 1999, kar je privedlo do odprave grškega veta nad ponudbo Turčiji za članstvo v EU.

21. stoletje[uredi | uredi kodo]

Država je sprejela evro leta 2001 in uspešno gostila poletne olimpijske igre leta 2004 v Atenah. V zadnjem času je Grčija je zelo trpela zaradi recesije v poznih 2000-čih in je osrednjega pomena za evropsko krizo zaradi državnega dolga. Grška vladna kriza, kasnejše varčevalne politike in posledični protesti stresajo domače politike in redno grozijo evropskim in svetovnim finančnim trgom že od leta 2010.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Zaliv Navagio (razbitine MV Panagiotis), otok Zakintos

Grčija se nahaja v južni Evropi in je sestavljena iz goratega polotoka, ki štrli iz celine v morje na južnem delu Balkana, in se konča na polotoku Peloponez (ločen od kopnega s prekopom skozi ]]Korintska ožina|Korintsko ožino]]) in strateško locirana na križišču Evrope, Azije in Afrike. Zaradi zelo razvejane obale in številnih otokov ima Grčija 11. najdaljšo obalo na svetu s 13,676 km; njena kopenska meja je dolga 1160 km. Država leži približno med 34 ° in 42 ° N zemljepisne širine in 19 ° in 30 ° E zemljepisne dolžine, s skrajnimi točkami:

  • severna: vas Ormenio
  • južna: otok Gavdos
  • vzhodna: otok Strongyli
  • zahodna: otok Othonoi

Osemdeset odstotkov Grčiji je sestavljene iz gora ali hribov, zaradi česar je država ena izmed najbolj goratih v Evropi. Olimp, mitološko bivališče grških bogov, se dviga pri Mytikasu 2.917 m in je najvišji v državi. Zahodna Grčija ima številna jezera in mokrišča, tam dominira Pindsko gorovje, ki je nadaljevanje Dinarskega gorstva in doseže največjo višino 2.637 m na gori Smolikas (druga najvišja v Grčiji) in je bila zgodovinsko velika ovira za potovanja vzhod-zahod.

Pindsko gorovje se nadaljuje v srednji Peloponez, prečka otoke Kythera in Antikythera in najde svoje nadaljevanje v jugozahodnem Egejskem morju, na otoku Kreta, kjer se na koncu konča. Otoki v Egejskem morju so vrhovi podvodnih gora, ki so nekoč predstavljala celino. Pindsko gorstvo je značilno s svojimi visokimi, strmimi vrhovi, pogosto razkosano s številnimi soteskami in drugimi kraškimi pokrajinami. Spektakularna soteska Vikos, ki je del narodnega parka Vikos–Aoös v območju Pindov, je na seznamu Guinnessove knjige rekordov kot najgloblja soteska v svetu. [90] Druga opazna formacija so skalni stebri Meteora, na vrhu katerih so bili zgrajeni srednjeveški grški pravoslavni samostani, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Severovzhodna Grčija ima še visoko gorsko območje, območje Rodopov, ki se širijo po vsej regiji Vzhodna Makedonija in Trakija. To območje je pokrito z velikimi, starimi pragozdovi, vključno slavnim gozdom Dadia v regiji Evros, na skrajnem severovzhodu države.

Prostrane ravnine se nahajajo v regijah Tesaliji, osrednji Makedoniji in Trakiji. Predstavljajo ključne gospodarske regije, saj so med redkimi njivskimi površinami v državi. Redke vrste morskih živali, kot so tjulnji in glavata kareta živijo v morjih okoli celinske Grčije, medtem ko so strnjeni gozdovi dom ogroženega rjavega medveda, risa, srnjadi in divje koze.

Otoki[uredi | uredi kodo]

Grčija ima veliko število otokov, med 1200 in 6000 odvisno od definicije, od katerih je 227 naseljenih. Kreta je največji in najbolj naseljen otok; Evbeja je ločena od kopnega le 60 m v ožini Euripus in je drugi največji, sledita Lesbos in Rodos.

Grški otoki so običajno združeni v naslednje sklope: Argo-Saronski otoki v Saronskem zalivu v bližini Aten, Kikladi, velik vendar gost niz zaseda osrednji del Egejskega morja, Severni egejski otoki, ohlapno združenje ob zahodni obali Turčije, Dodekanez, ohlapen niz na jugovzhodu med Kreto in Turčijo, Sporadi, majhna tesna skupina med obalo severovzhodne Evboje in Jonskimi otoki, ki se nahajajo na zahodnem delu celine v Jonskem morju.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Olimp, najvišja gora v Grčiji in sedež Olimpskih bogov

Podnebje Grčije je predvsem sredozemsko, blago, z mokrimi zimami in vročimi, suhimi poletji. To podnebje se pojavlja v vseh obalnih mestih, vključno Atena, Kikladih, Dodekanezu, Kreti, Peloponezu, Jonskih otokih in delih regije centralne celinske Grčije. Pindsko gorovje močno vpliva na ozračje v državi, saj so območja zahodno od gorovja precej mokra (zaradi večje izpostavljenosti jugozahodnemu sistemu, ki prinaša vlago) kot območja, ki ležijo vzhodno od gorovja (zaradi učinka sence dežja).

Gorati predeli severozahodne Grčije (deli Epira, centralne Grčije, Tesalija, Zahodna Makedonija), kot tudi gorati osrednji deli Peloponeza - vključno z deli Ahaje, Arkadije in Lakonije - imajo alpsko podnebje z velikimi količinami snega. Deli celinske severne Grčije, v osrednji in Vzhodni Makedoniji in Trakiji imajo zmerno podnebje s hladnimi, vlažnimi zimami in vročimi, suhimi poletji s pogostimi nevihtami. Snežne padavine se vsako leto pojavijo v gorah in severnih območjih, kratke snežne padavine niso neznane tudi v nizko ležečih južnih predelih, kot so Atene.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Fitogeografsko spada Grčija v borealno kraljestvo in pomešana med vzhodno Mediteransko provinco Mediteranske regije in Ilirsko provinco Circumborealne regije. Po podatkih World Wide Fund for Nature in Evropske agencije za okolje, lahko ozemlje Grčije razdelimo v šest ekoloških regij: Ilirski listnati gozdovi, Pindsko gorovje mešanih gozdov, Balkanski mešani gozdovi, Rodopski gorski mešani gozdovi, Egejsko morje in zahodno turški sklerofilni in mešani gozdovi in Kretski mediteranski gozdovi.

Upravna razdelitev[uredi | uredi kodo]

Od reforme Program Kallikratis, ki je začela veljati 1. januarja 2011, je Grčija sestavljena iz trinajstih regij, ki se nadalje delijo na skupno 325 občin. 54 starih prefektur in uprav na ravni prefektur je ostalo v veliki meri ohranjenih v obliki podenot regij. Obstaja sedem decentraliziranih upravnih območij; posamezno upravno območje obsega eno do tri regije. Gora Atos (grško: Agio Oros, "Sveta gora«), ki meji na območje osrednje Makedonije, je avtonomno območje.

Peripheries of Greece numbered.svg
št. Regija Glavno mesto Površina (km²) Površina (sq. mi.) Št. prebivalcev[40] BDP (mrd.)[41]
1 Atika Atene 3.808,10 1.470,32 3.828.434 103,334 €
2 Osrednja Grčija Lamia 15.549,31 6.003,62 547.390 12,530 €
3 Osrednja Makedonija Solun 18.810,52 7.262,78 1.882.108 34,458 €
4 Kreta Heraklion 8.259 3.189 623.065 12,854 €
5 Vzhodna Makedonija in Trakija Komotini 14.157,76 5.466,34 608.182 9,054 €
6 Epir Ioanina 9.203,22 3.553,38 336.856 5,827 €
7 Jonski otoki Krf 2.306,94 890,71 207.855 4,464 €
8 Severnoegejski otoki Mitilene 3.835,91 1.481,05 199.231 3,579 €
9 Peloponez Tripoli 15.489,96 5.980,71 577.903 11,230 €
10 Južnoegejski otoki Ermoupoli 5.285,99 2.040,93 309.015 7,816 €
11 Tesalija Larissa 14.036,64 5.419,58 732762 12,905 €
12 Zahodna Grčija Patras 11.350,18 4.382,33 679.796 12,122 €
13 Zahodna Makedonija Kozani 9.451 3.649 283.689 5,564 €
Št. Avtonomna država Glavno mesto Površina (km²) Površina (sq. mi.) Št. prebivalcev BDP (mrd.)
(14) Gora Atos Karyes 390 151 1.830

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Glavna zgradba grške banke v Atenah.
Solun je pomemben finančni in gospodarski center severne Grčije.

Po statističnih podatkih Svetovne banke za leto 2013, je gospodarstvo Grčije 43. največje nominalno glede na bruto domači proizvod z 242 milijardami $ in 52. največje s pariteto kupne moči (PPP) z 284.000.000.000 $. Poleg tega je Grčija 15. največje gospodarstvo v 27-članski Evropski uniji. [113] V zvezi z dohodkom na prebivalca se je Grčija uvrstila na 38. mesto oziroma 40. mesto na svetu z 21.910 $ oziroma 25.705 $ za nominalnega BDP in PPP.

Grško gospodarstvo zajema predvsem storitveni sektor (85,0%) in industrijo (12,0%), medtem ko kmetijstvo predstavlja 3,0% nacionalne gospodarske proizvodnje. Pomembna grška industrija vključuje turizem (14,9 milijona mednarodnih turistov v letu 2009 jo postavlja na 7. najbolj obiskano državo v Evropski uniji in 16. na svetu po podatkih Svetovne turistične organizacije Združenih narodov) in trgovski ladijski promet (16,2% celotne zmogljivosti na svetu, grška trgovska mornarica je največja na svetu). Država je tudi velik kmetijski proizvajalec (vključno ribištvo) v Uniji.

Z gospodarstvom večjim kot celotno gospodarstvo Balkana, je Grčija največje gospodarstvo na Balkanu in pomemben regionalni investitor. Grčija je drugi največji tuji investitor kapitala v Albaniji, tretji tuji investitor v Bolgariji, med zgornjimi tremi v Romuniji in Srbiji ter najpomembnejši trgovinski partner in največji tuji investitor v Republiki Makedoniji. Grško telekomunikacijsko podjetje OTE je postalo močen investitor v balkanskih državah.

Grčija je bila ustanovni član Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD ) in Organizacije za črnomorsko gospodarsko sodelovanje (BSEC). Leta 1979 je bil podpisan pristop države k Evropskih skupnosti in enotnemu trgu, postopek je bil končan leta 1982. Grčija je bila sprejeta v ekonomsko in monetarno unijo Evropske unije 19. junija 2000 in v januarja 2001 sprejela evro kot svojo valuto, ki je nadomestil grško drahmo po tečaju 340.75 drahme za evro. Grčija je tudi član Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije in se uvršča na 24. mesto na KOF globalizacijski indeks za leto 2013.

Finančna kriza (2010–danes)[uredi | uredi kodo]

Od konca leta 2009, kar je posledica kombinacije mednarodnih in lokalnih dejavnikov, se grško gospodarstvo sooča z najbolj hudo krizo po ponovni vzpostavitvi demokracije leta 1974, ko je grška vlada povečala svoj primanjkljaj z ocenjenih 6% na 12,7% bruto domačega proizvoda (BDP).

V maju 2010 je bil grški javnofinančni primanjkljaj ponovno revidiran in ocenjen na 13,6%, kar je bil drugi najvišji na svetu glede na BDP z Islandijo na prvem mestu na 15,7% in tretjim Združenim kraljestvom z 12,6%. Javni dolg naj bi po nekaterih ocenah znašal 120% BDP v letu 2010.

Posledica tega je bila kriza v mednarodnem zaupanje v sposobnost Grčije za poplačilo svojega dolga. Da bi preprečili takšno stanje, so se v maju 2010 druge države evrskega območja in MDS dogovorili za reševalni paket pod strogimi pogoji, vključno s finančnimi reformami in nadaljnjimi varčevalnimi ukrepi. Po vseh izvedenih korakih je Grčija dosegla primarni javnofinančni presežek v letu 2013. V aprilu 2014 se je vrnila na svetovni trg obveznic, saj je uspešno prodala 3 milijarde evrov vredne petletne državne obveznice z donosom 4,95%. Grčija se je vrnila k rasti po šestih letih gospodarskega upada v drugem četrtletju leta 2014 in je bila v evro območju najhitreje rastoče gospodarstvo v tretjem četrtletju.

Energetika[uredi | uredi kodo]

Solarna energija ima možnosti za razvoj v Grčiji

V proizvodnji električne energije v Grčiji prevladuje s skoraj polovico (48%) lignit, dvanajst odstotkov prihaja iz hidroelektrarn in 20% iz zemeljskega plina. V letu 2012 so obnovljivi viri energije predstavljali 13,8% celotne porabe v državi. 10% energije iz obnovljivih virov v državi prihaja iz sončne energije, medtem ko večina prihaja iz biomase in recikliranja odpadkov. V skladu z direktivo Evropske komisije o obnovljivih virih energije, si Grčija prizadeva, da bi pridobili 18% energije iz obnovljivih virov do leta 2020.

Grčija trenutno nima jedrskih elektrarn, vendar so v letu 2009 predlagali, da se raziščejo možnosti grških jedrskih elektrarn.

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Na soncu sušene rozine na Zakintosu

V letu 2010 je bila Grčija največji proizvajalec v Evropski uniji bombaža (183,800 ton) in pistacije (8.000 ton) in na drugem mestu v proizvodnji riža (229,500 ton) in oliv (147,500 ton), tretji v proizvodnji fig (11.000 ton), mandljev (44.000 ton), paradižnika (1.400.000 ton) in lubenic (578,400 ton) in četrti v proizvodnji tobaka (22.000 ton). Kmetijstvo prispeva 3,8% BDP države in zaposluje 12,4% delovne sile v državi.

Grčija je glavni upravičenec skupne kmetijske politike Evropske unije. Posledica vstopa države v Evropsko skupnost je bila nadgradnja kmetijske infrastrukture in povečanje kmetijske proizvodnje. Med letoma 2000 in 2007 se je ekološko kmetovanje v Grčiji povečalo za 885% kar je najvišji odstotek sprememb v EU.

Pomorska industrija[uredi | uredi kodo]

Grška trgovska mornarica kontrolira 16.2% svetovne flote, in je najmočnejša na svetu. Je med prvimi petimi po vseh vrstah ladij, in prva s tankerji in ladjami za prevoz razsutega tovora.

Sektor pomorskih prevozov je ključni element grške gospodarske aktivnosti, in sega že v antične čase. Danes je ladijski promet je ena izmed najpomembnejših panog v državi. Predstavlja 4,5% BDP, zaposluje okoli 160.000 ljudi (4% delovne sile) in predstavlja ⅓ trgovinskega primanjkljaja države.

Glede na podatke Združenih narodov o trgovini in razvoju (poročilo 2011), je grška trgovska mornarica največji na svetu s 16,2% celotne zmogljivosti na svetu. Po skupnem številu ladij je grška trgovska mornarica 4. na svetu s 3.150 ladjami (od tega 741 registriranih v Grčiji, ostalih 2.409 pa v drugih pristaniščih). [163] Po kategorijah ladij je Grčija na prvem mestu s tankerji in prevozom suhega razsutega tovora, četrta po številu zabojnikov in peta z drugimi ladjami.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Panoramski pogled na del starega Krfa
Panorama Santorinija

Pomemben delež nacionalnega dohodka Grčije prihaja od turizma. Po statističnih podatkih Eurostata, je Grčija gostila več kot 19,5 milijona turistov v letu 2009.

Velika večina obiskovalcev prihaja iz evropske celine, največ iz Združenega kraljestva in iz Nemčije. V letu 2010 je bila najbolj obiskana regija Osrednja Makedonija z 18%, sledijo Atika in Peloponez. Severna Grčija je najbolj obiskana geografska regija, centralna Grčija je na drugem mestu. 23 milijonov turistov je obiskalo Grčijo v celotnem letu 2014, zapis za grški turizem. [42]

Promet in telekomunikacije[uredi | uredi kodo]

Most Rio–Antirrio (Charilaos Trikoupis) povezuje celinsko Grčijo in Peloponez.

Od leta 1980 so cestno in železniško omrežje Grčije precej posodobili. Pomembna dela vključujejo avtocesto A2 (Egnatia Odos), ki povezuje severozahodno Grčijo (Igumenica), s severno in severovzhodno Grčije (Kipoi) in most Rio-Antirrio, najdaljši most s poševnimi zategami v Evropi (2.250 m dolg), ki povezuje Peloponez z Riom (7 km iz Patrasa) z Antirriom v osrednji Grčiji.

Pomembnejši projekti, ki se končujejo je pretvorba GR-8a, ki povezujejo Atene z Patrasu in naprej proti Pyrgos na zahodu Peloponeza, v posodobljeno avtocesto po vsej svoji dolžini in nadgradnja nedokončanih odsekov avtoceste A1, ki povezuje Atene in Solun ter gradnja podzemne železnice v Solunu. Atensko metropolitansko območje ima nekaj najbolj sodobne in učinkovite prometne infrastrukture v Evropi, kot je Mednarodno letališče v Atenah, avtocestno omrežje in razširjen sistem podzemne železnice.

Večina grških otokov in mnoga glavna mesta regij so povezani z letali (glavna grška letalska prevoznika sta Olympic Air in Aegean Airlines). Pomorske povezave so bile izboljšane z modernimi plovili visokih hitrosti, vključno s hidrogliserji in katamarani.

Železniške povezave igrajo nekoliko manjšo vlogo, a so tudi te razširili z novimi primestnimi železniškimi povezavami: Proastiakos okoli Aten proti letališču, Kiato in Halkidi; okoli Soluna, v smeri mesta Larisa in Edesa in okoli Patrasa. Zgrajena je tudi sodobna medmestna železniška povezava med Atenami in Solunom, nadgrajene ali v delu so linije v mnogih delih države v dolžini 2.500 km omrežja.

Sodobna digitalna informacijska in komunikacijska omrežja dosežejo vsa področja. Obstaja več kot 35.000 km optičnih vlaken in obsežno zračno omrežje. V Grčiji je bilo leta 2011 skupno 2.252.653 širokopasovnih priključkov. Mednarodna telekomunikacijska unija Združenih narodov uvršča Grčijo med top 30 držav z visoko razvito informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo. [43]

Demografija[uredi | uredi kodo]

Hermoupolis, na otoku Siros, je glavno mesto Kikladov.

Po podatkih Helenskega statističnega organa (ELSTAT), je bilo v letu 2011 skupno število prebivalcev v državi 10.815.197. [181] Nataliteta je v letu 2003 znašala 9,5 na 1000 prebivalcev, stopnja smrtnosti 9,6 na 1000 prebivalcev.

Grška družba se je v zadnjih nekaj desetletjih hitro spremenila. Upadla je rodnost, povečalo se prebivalstvo srednje starosti, kr sovpada s splošnim staranjem Evrope.

Mesta[uredi | uredi kodo]

Skoraj dve tretjini grških ljudi živi v urbanih območjih. Največji in najbolj vplivni mestni središči v Grčiji sta Atene in Solun, s približno 4 milijone oziroma 1 milijon prebivalcev Druga vidnejša mesta z nad 100.000 prebivalci so Patras, Heraklion, Larisa, Volos, Rodos, Ioanina, Hanija in Halcis. [183]

V spodnji tabeli so navedena največja mesta v Grčiji po številu prebivalcev. Rezultati prihajajo iz predhodnih podatkov popisa prebivalstva, ki je potekalo v Grčiji v maju 2011.

Religija[uredi | uredi kodo]

Samostan Stavronikita, grški pravoslavni samostan na Atosu
Samostan Sv. Janeza Teologa, Patmos

Grška ustava priznava vzhodno pravoslavje kot "prevladujočo" vero v državi, hkrati pa zagotavlja svobodo verskega prepričanja vsem. Grška vlada ne vodi statistike o verskih skupinah in pri popisu ne sprašuje za versko pripadnost. Po navedbah ameriškega State Departmenta, je po ocenah 97% grških državljanovpripadnikov vzhodne grške pravoslavne cerkve. [186]

V Eurostat - Eurobarometer 2010, 79% je grških državljanov odgovorilo, da "Verjamemo, da je Bog" [187] Po navedbah drugih virov 15,8% Grkov sebe opisuje kot "zelo veren", kar je največ med vsemi. evropskimi državami. Raziskava je tudi ugotovila, da le 3,5% nikoli ni bilo v cerkvi. Pripadniki drugih priznanih ver so še muslimani (približno 1%), medtem ko so se priseljene številke skupnosti hitro spreminjajo. Judovstvo je obstajala v Grčiji že več kot 2000 let. Sefardski Judje so prisotni v mestu Solun (leta 1900 jih je bilo 80.000 ali več kot polovica prebivalstva). Danes se grško-judovska skupnost, ki je preživela nemško okupacijo in holokavst se ocenjuje okrog 5.500 ljudi.

Grški državljani, ki so rimskokatoliške vere, so ocenjeni na okoli 50.000, s priseljeno skupnostjo približno 200.000. Tu so še stari koledaristi, protestanti, Mednarodna cerkev Foursquare evangelija in druge Binkoštne cerkve grške sinode apostolske Cerkve, Svobodna apostolska binkoštna Cerkev je največja protestantska denominacija v Grčiji s 120 cerkvami. V zadnjih letih je prišlo do oživitve manjših starogrških ver.

Jeziki[uredi | uredi kodo]

Distribucija glavnih modernih grških dialektov.
Regije s tradicionalno prisotnostjo drugih jezikov.

Prvi tekstualni dokaz grškega jezika sega v 15. stoletje pred našim štetjem in pisavi Linear B, ki je povezana z Mikensko civilizacijo. Grščina je bila precej govorjena kot lingua franca v mediteranskem svetu v času antike in je sčasoma postala uradni govor bizantinskega cesarstva.

Med 19. in 20. stoletju je nastal velik spor, znan kot grško jezikovno vprašanje o tem, ali bi moral biti uradni jezik v Grčiji antični Katharevousa, nastal v 19. stoletju in se uporablja kot državni in znanstveni jeziki ali demotična oblika grškega jezika, ki se je naravno razvil iz bizantinske grščine in je bil jezik ljudstva. Spor je bil dokončno rešen leta 1976, ko je postala demotika edini uradni grški jezik.

Grčija je danes relativno homogena v jezikovnem smislu, z veliko večino avtohtonega prebivalstva, ki uporablja grščino kot prvi ali edini jezik. Med grško govorečim prebivalstvom, govorci, ki so prišli v Grčijo iz Male Azije po grškem genocidu govorijo pontsko narečje in predstavljajo precejšno skupino. Kapadokijsko narečje je prišlo v Grčijo zaradi genocida, vendar je ogroženo in se komaj še govori. Avtohtona grška narečja vključujejo antično grščino, ki jo govorijo Sarakatsani, tradicionalno narečje gorskih pastirjev grške Makedonije in drugih delov severne Grčije. Tsakonski jezik, ločen grški jezik, ki izhaja iz dorske grščine namesto jonske grščine, še vedno govorijo v nekaterih vaseh v jugovzhodnem Peloponezu. V Grčiji so še govorci jezikov in narečij manjšin.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

TAtenska Akademija je grška nacionalna akademija in najvišja raziskovalna ustanova v državi.
Jonska Akademija na Krfu, prva akademska ustanova v moderni Grčiji.

Grki imajo dolgo tradicijo vrednotenja in vlaganja v izobraževanje (paidea). Paideia je bila ena najvišjih družbenih vrednot v starogrškem in helenističnem svetu, medtem ko je bila prva evropska institucija, ki je opisana kot univerza, ustanovljena v 5. stoletju v Konstantinoplu in je delovala v različnih oblikah do padca mesta pod Turke leta 1453. [216] TUniverza v Carigradu je bila prva krščanska evropska posvetna institucija visokošolskega izobraževanja, saj niso učili nobenega teološkega predmeta [217] in glede na osnovni pomen svetovne univerze kot korporacije študentov, prva univerza na svetu. [216]

Obvezno izobraževanje v Grčiji vključuje osnovno šolo (Δημοτικό Σχολείο, Dimotikó Scholeio) in gimnazijo (Γυμνάσιο). Mala šola (Παιδικός σταθμός, Paidikós Stathmós) je priljubljena, vendar ni obvezna. Vrtci (Νηπιαγωγείο, Nipiagogeío) so sedaj obvezni za vse otroke nad 4 leta starosti. Otroci začnejo osnovno šolo stari 6 let in tam ostanejo šest let. Udeležba na gimnazijah se začne pri starosti 12 let in traja tri leta. Post-obvezno srednješolsko izobraževanje Grčije je sestavljeno iz dveh vrst šol: splošne srednje šole (Γενικό Λύκειο, Genikό Lykeiό) in tehnično-strokovne izobraževalne šole (Τεχνικά και Επαγγελματικά Εκπαιδευτήρια, "TEE"). Post-obvezno srednješolsko izobraževanje vključuje tudi zavode za poklicno usposabljanje (Ινστιτούτα Επαγγελματικής Κατάρτισης, "IEK"), ki zagotavljajo uradno vendar neazvrščeno stopnjo izobrazbe. Ker lahko sprejmejo diplomante obeh Gymnasio (nižja srednja šola) in Lykeio (srednješolska izobrazba), ti zavodi niso razvrščeni kot določena stopnja izobrazbe. V skladu z okvirnim zakonom (3549/2007), je javna visoka šola »najvišji vzgojno-izobraževalni zavod« (Ανώτατα Εκπαιδευτικά Ιδρύματα, Anótata Ekpaideytiká Idrýmata - "ΑΕΙ") sestavljena iz dveh vzporednih področij: Univerzitetno področje (univerze, politehnike, umetniške šole, splošna univerza) in tehnološko področje (Tehnološki zavodi (TEI) in šola za pedagoško in tehnološko izobraževanje). Obstajajo tudi državni inštituti, ki ponujajo poklicno usmerjeno izobraževanje (2 do 3 leta), ki deluje pod vodstvom drugih ministrstev. Študenti so uvrščeni v teh zavodih glede na njihovo uspešnost pri nacionalnem preverjanju znanja, ki poteka po končanem tretjem razredu Lykeio. Poleg tega se študentje stari več kot dvaindvajset let, lahko prijavijo na Helensko splošno univerzo na način loterije. Kapodistrijska univerza v Atenah je najstarejša univerza v vzhodnem Sredozemlju.

Grški izobraževalni sistem zagotavlja tudi posebne vrtce, osnovne in srednje šole za ljudi s posebnimi potrebami in težavami pri učenju. Obstajajo tudi specialne gimnazije in srednje šole, ki ponujajo glasbeno, teološko in telesno vzgojo.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Kultura v Grčiji se je razvijala več tisoč let in se je začela v mikenski Grčiji, se nadaljevala predvsem v klasični Grčiji in nadaljevala prek vpliva v rimskem imperiju in njegovem grškem vzhodnem nadaljevanju, vzhodnem rimskem ali Bizantinskem cesarstvu. Druge kulture in narodi, kot sta latinske in frankovske države, Osmansko cesarstvo, Beneška republika, Genovska republika in britanski imperij so pustili svoj pečat na sodobno grško kulturo, čeprav zgodovinarji uvrščajo grško vojno za neodvisnost kot revitalizacijo Grčije in rojstvo ene, združene večplastne kulture.

Stari Grki so bili pionirji na številnih področjih, ki se opirajo na sistematiko misli, vključno z biologijo, geometrijo, zgodovino, filozofijo, fiziko in matematiko. Uvedli so pomembne literarne oblike, kot sta epika in lirika, dramatika, tragedija in komedija. V svojem prizadevanju za slog in proporce, so Grki ustvarili ideal lepote, ki je močno vplival na zahodne umetnosti.

Gledališče[uredi | uredi kodo]

Nobile Teatro di San Giacomo di Corfù, prva gledališka in operna hiša v sodobni Grčiji in prostor prve grške opere.

Gledališče se je rodilo v Grčiji. Mestna državica klasične Atene, ki je postala pomembna kulturna, politična in vojaška moč v tistem obdobju, je bila njen center, kjer je bil institucionaliziran del festivala imenovan Dionizij, v čast boga Dioniza. Tragedija (konec 6. stoletja pred našim štetjem), komedija (486 pr. n. št.), in satira so bile tri dramatične zvrsti, ki so se pojavile prav tu.

V bizantinskem obdobju se je gledališka umetnost močno zmanjšala. Edina oblika, ki se je ohranila, je bilo ljudsko gledališče (Mimos in Pantomimos), kljub sovražnosti uradne države. Kasneje, v času otomanskega obdobja, je bila glavna gledališka ljudska umetnost Karagiozis. Renesansa ki je prispevala sodobno grško gledališče v Beneški Kreti. Pomembna dramatika sta bila Vitsentzos Kornaros in Georgios Chortatzis.

Sodobno grško gledališče je bilo rojeno po grški neodvisnosti, v začetku 19. stoletja in na začetku pod vplivom Heptaneseanskega gledališča in melodrame, kot italijanske opere. Nobile Teatro di San Giacomo di Corfů je bilo prvo gledališče in operna hiša moderne Grčije in kraj, kjer je bila izvedena prva grška opera, Spyridona Xyndasa "Parlamentarni kandidat (na podlagi izključno grškega libreta). V poznem 19. in začetku 20. stoletja je na atenski gledališki sceni prevladovala glasbena komedija, opereta in nokturni opaznih dramatikov Spyridona Samarasa, Dionysiosa Lavrangasa, Theophrastosa Sakellaridisa in drugih.

Narodno gledališče Grčije je bilo ustanovljeno leta 1880. Pomembnejši dramatiki sodobnega grškega gledališča so: Gregorios Xenopoulos, Nikos Kazantzakis, Pantelis Horn, Alekos Sakellarios in Iakovos Kambanelis, opazni igralci so Cybele Andrianou, Marika Kotopouli, Aimilios Veakis Orestis Makris, Katina Paxinou, Manos Katrakis in Dimitris Horn. Pomembni direktorji pa Dimitris Rontiris, Alexis Minotis in Karolos Koun

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Platon, doprsni kip.

Večina zahodnih filozofskih tradicij se je začela v antični Grčiji, v 6. stoletju pred našim štetjem. Prvi filozofi so se imenovali "predsokratiki", ki jih označuje, da so prišli pred Sokratom, katerih prispevki predstavljajo prelomnico v zahodni misli. Predsokratiki so bili iz zahodnih ali vzhodnih kolonij in le fragmenti njihovih originalnih spisov so ohranjeni, v nekaterih primerih zgolj en stavek.

Novo obdobje filozofije se je začelo s Sokratom. Kot sofist je v celoti zavrnil fizične špekulacije, katere so si privoščili njegovi predhodniki, njegovo izhodišče so bile misli in mnenja ljudi. Sokratove vidike je prvič združil Platona, ki je v kombinaciji z njimi, mnoge od načel prejšnjih filozofov razvil v celovit sistem.

Aristotel iz Stagira, najpomembnejši Platonov učenec, je delil s svojim učiteljem naziv največjega filozofa antike. Medtem ko je Platon skušal osvetliti in razložiti stvari iz nadnacionalnega čutnega vidika oblik, je njegov učenec raje začel iz dejstev nam danih iz izkušenj. [232] Razen teh treh najpomembnejših grških filozofov, so iz drugih znanih šol grške filozofije, drugih ustanoviteljev tistega časa, znani stoicizem, epikurejstvo, skepticizem in neoplatonizem.

Bizantinska filozofija se nanaša na razlikovanje filozofskih idej filozofov in znanstvenikov iz bizantinskega cesarstva, še posebej med 8. in 15. stoletja. Zanjo je bil značilen krščanski pogled na svet, a tiste, ki se lahko izvedejo iz ideje neposredno od grških besedil Platona, Aristotela, in neoplatonistov.

V sodobnem času je bil Diafotismos (grški: Διαφωτισμός, "razsvetljenje", "osvetlitev") grški izraz razsvetljenstva in njegovih filozofskih in političnih idej. Nekaj pomembnih predstavnikov so bili Adamantios Korais, Rigas Feraios in Theophilos Kairis.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Giorgos Seferis, Nobelov nagrajenec za literaturo 1963.

Grško literaturo lahko razdelimo v tri glavne kategorije: antično, bizantinsko in sodobno grško literaturo.

Na začetku grške literature stojita dve monumentalni deli Homerja: Iliada in Odiseja. Čeprav se čas nastanka razlikuje, so ta dela nastala okoli 800 pred našim štetjem ali kasneje. V klasičnem obdobju so postali mnogi žanri zahodne literature bolj opazni. Lirika, ode, pastorale, elegije, epigrami; dramske predstave komedije in tragedije; zgodovinopisje, retorične razprave, filozofska dialektika in filozofske razprave, vse je nastalo v tem obdobju. Dva glavna lirična pesnika sta bila Sapfo in Pindar. Klasična doba je pozala tudi začetek drame.

Od stotin tragedij napisanih in odigranih v klasični dobi, je le omejeno število dramskih del treh avtorjev ohranjenih: Ajshila, Sofoklesa in Evripida. Ohranjene Aristofanesove uprizoritve so tudi zakladnica komične igre, medtem ko sta Herodot in Tukidid dva izmed najbolj vplivnih zgodovinarjev tistega obdobja. Največji prozni dosežek 4. stoletja je bil v filozofiji z deli treh velikih filozofov.

Bizantinska literatura se nanaša na literaturo bizantinskega cesarstva napisana v atiščini, srednjeveški in zgodnji moderni grščini in je izraz intelektualnega življenja bizantinskih Grkov v krščanskem srednjem veku.

Moderna grška literatura se nanaša na literaturo, napisano v moderni grščini, ki izhaja iz poznih bizantinskih časov v 11. stoletju. Kretski renesančni pesnik Erotokritos je nedvomno mojster grške literature tistega časa. Romantični pisec okoli leta 1600 je bil Vitsentzos Kornaros (1553-1613). Kasneje, v obdobju grškega razsvetljenstva (Diafotismos), so pisatelji, kot Adamantios Korais in Rigas Feraios pripravili s svojimi deli grško revolucijo (1821-1830).

Vodilne literarne figure moderne Grčije so Dionysios Solomos, Andreas Kalvos, Angelos Sikelianos, Emmanuel Rhoides, Kostis Palamas, Penelope Delta, Yannis Ritsos Alexandros Papadiamantis, Nikos Kazantzakis, Andreas Embeirikos, Kostas Karyotakis, Gregorios Xenopoulos, Konstantinos Kavafis in Demetrius Vikelas. Dva grška avtorja sta prejela Nobelovo nagrado za književnost: George Seferis leta 1963 in Odysseas Elytis leta 1979.

Mitologija[uredi | uredi kodo]

Zevs je bil vrhovni bog grškega dodekateona.

Številni bogovi starogrške religije, kot tudi mitološki junaki in dogodki v antičnih grških epih (Odiseja in Iliada) in drugih delih umetnosti in literature so tisto, kar se danes pogovorno imenuje grška mitologija. Poleg verske funkcije, je imela mitologija starogrškega sveta služila tudi kozmološko vlogo, kar je pomenilo, da bi poskušali pojasniti, kako je nastal in deluje svet.

Glavni bogovi starogrške religije so bili Dodekateon ali Dvanajst bogov, ki so živeli na vrhu gore Olimp. Najpomembnejši od vseh grških bogov je bil Zevs, kralj bogov, ki je bil poročen s Hero, ki je bila tudi Zevsova sestra. Drugi grški bogovi, ki so sestavljali dvanajsterico olimpa so bikli: Demetra, Ares, Pozejdon, Atena, Dioniz, Apolon, Artemida, Afrodita, Hefajst in Hermes. Poleg teh dvanajstih bogov so Grki imeli tudi vrsto drugih mističnih prepričanj, kot so nimfe in druga čarobna bitja.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Carol Strickland (2007). The Illustrated Timeline of Western Literature: A Crash Course in Words & Pictures. Sterling Publishing Company, Inc. str. 2. ISBN 978-1-4027-4860-8. "Although the first writing originates in the cradle of civilization along Middle Eastern rivers — the Tigris, Euphrates, and Nile — the true cradle of Western literature is Athens. As the poet Percy Bysshe Shelley says, "We are all Greeks."" 
  2. ^ "Greece during the Byzantine period (c. AD 300–c. 1453), Population and languages, Emerging Greek identity". Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 2008. Online Edition. 
  3. ^ "Greece Properties inscribed on the World Heritage List (17)". Unesco. Unesco. 
  4. ^ Eugene N. Borza (1992). In the Shadow of Olympus: The Emergence of Macedon. Princeton University Press. str. 58. ISBN 0-691-00880-9. 
  5. ^ Douka, K.; Perles, C.; Valladas, H.; Vanhaeren, M.; Hedges, R.E.M. (2011), Franchthi Cave revisited: the age of the Aurignacian in south-eastern Europe, Antiquity Magazine, str. 1133 
  6. ^ Perlès, Catherine (2001), The Early Neolithic in Greece: The First Farming Communities in Europe, Cambridge University Press, str. 1 
  7. ^ World and Its Peoples. Marshall Cavendish. September 2009. str. 1458. ISBN 978-0-7614-7902-4. Pridobljeno dne 5 December 2012. "Greece was home to the earliest European civilizations, the Minoan civilization of Crete, which developed around 2000 BCE, and the Mycenaean civilization on the Greek mainland, which emerged about 400 years later. The ancient Minoan" 
  8. ^ Drews, Robert (1995), The End of the Bronze Age: Changes in Warfare and the Catastrophe Ca. 1200 BC, Princeton University Press, str. 3 
  9. ^ Vidal-Naquet, Pierre. Le monde d'Homère (The World of Homer), Perrin (2000), p. 19.
  10. ^ D.C.H. Rieu's introduction to The Odyssey (Penguin, 2003), p. xi.
  11. ^ Dunn, John (1994), Democracy: the unfinished journey 508 BC – 1993 AD, Oxford University Press, ISBN 0-19-827934-5 
  12. ^ Raaflaub, Kurt A; Ober, Josiah; Wallace, Robert W (2007), Origin of Democracy in Ancient Greece, University of California Press, ISBN 0-520-24562-8 
  13. ^ Spielvogel, Jackson (2005). Western Civilization. I: To 1715. Thomson Wadsworth. str. 89–90. ISBN 0-534-64603-4. 
  14. ^ Flower, Harriet, ur. (2004). The Roman Republic. str. 248, 258, 276. ISBN 0-521-00390-3. 
  15. ^ Ferguson, Everett (2003). Backgrounds of Early Christianity. str. 617–18. ISBN 978-0-8028-2221-5. 
  16. ^ Milburn, Robert (1992). Early Christian Art and Architecture. str. 158. Pridobljeno dne 29 April 2012. 
  17. ^ Tony Perrottet (8 June 2004). The Naked Olympics: The True Story of the Ancient Games. Random House Digital, Inc. str. 190–. ISBN 978-1-58836-382-4. Pridobljeno dne 1 April 2013. 
  18. ^ Makrides, Nikolaos (2009). Hellenic Temples and Christian Churches: A Concise History of the Religious Cultures of Greece from Antiquity to the Present. NYU Press. str. 206. ISBN 978-0-8147-9568-2. Pridobljeno dne 29 April 2012. 
  19. ^ Kleiner, Fred S.; Christin J. Mamiya (2008). Gardner's Art Through the Ages: Volume I, Chapters 1–18 (12th izd.). Mason, OH: Wadsworth. str. 329. ISBN 0-495-46740-5. 
  20. ^ Kleiner, Fred S; Christin J. Mamiya (2008). Gardner's Art Through the Ages: Volume I, Chapters 1–18 (12th izd.). Mason, OH: Wadsworth. str. 329. ISBN 0-495-46740-5. 
  21. ^ Gregory, TE (2010), A History of Byzantium, Wiley-Blackwell, str. 169, "It is now generally agreed that the people who lived in the Balkans after the Slavic "invasions" were probably for the most part the same as those who had lived there earlier, although the creation of new political groups and arrival of small immigrants caused people to look at themselves as distinct from their neighbors, including the Byzantines." 
  22. ^ "Greece During the Byzantine Period: Byzantine recovery". Online. Encyclopaedia Britannica. Pridobljeno dne 28 April 2012. 
  23. ^ "Greece During the Byzantine Period: Results of the Fourth Crusade". britannica.com. Online Encyclopaedia Britannica. Pridobljeno dne 28 April 2012. 
  24. ^ Norwich, John Julius (1997). A Short History of Byzantium. Vintage Books. p. xxi. ISBN 0-679-77269-3.
  25. ^ {{cite book|author=Nondas Stamatopoulos|title=Old Corfu: history and culture|url=https://books.google.com/books?id=6m0-AQAAIAAJ%7Caccessdate=6 April 2013|year=1993|publisher=N. Stamatopoulos|pages=164–165
  26. ^ Brewer, D. The Greek War of Independence: The Struggle for Freedom from Ottoman Oppression and the Birth of the Modern Greek Nation. Overlook Press, 2001, ISBN 1-58567-172-X
  27. ^ "Otto: King of Greece". Online Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 2 September 2015. 
  28. ^ {{cite book |author=Matthew J. Gibney, Randall Hansen. |title=Immigration and Asylum: from 1900 to the Present, Volume 3 |publisher=ABC-CLIO |location= |year=2005 |page=377 |isbn=1-57607-796-9
  29. ^ Sofos, Spyros A.; Özkirimli, Umut (2008). Tormented by History: Nationalism in Greece and Turkey. C Hurst & Co Publishers Ltd. str. 116–117. ISBN 1-85065-899-4. 
  30. ^ Annette Grossbongardt (28 November 2006). "Christians in Turkey: The Diaspora Welcomes the Pope". Der Spiegel. 
  31. ^ Howland, Charles P. "Greece and Her Refugees", Foreign Affairs, The Council on Foreign Relations. July 1926.
  32. ^ Pilavios, Konstantinos (Director); Tomai, Fotini (Texts & Presentation) (25 October 2010). The Heroes Fight like Greeks – Greece during the Second World War (Motion Picture) (Greek). Athens: Service of Diplomatic and Historical Archives of the Greek Ministry of Foreign Affairs. Dogodek se je zgodil ob 51 sec. Pridobljeno dne 28 October 2010. 
  33. ^ Fafalios and Hadjipateras, p. 157
  34. ^ Predloga:Cite wikisource
  35. ^ "Greek history since World War I", Encyclopædia Britannica 
  36. ^ 36,0 36,1 Mazower (2001), p. 155
  37. ^ Knopp (2009), p. 193
  38. ^ Mazower, Mark. After the War was Over.
  39. ^ History, Editorial Consultant: Adam Hart-Davis. Dorling Kindersley. ISBN 978-1-85613-062-2.
  40. ^ "Πίνακας 1: Προσωρινά αποτελέσματα του Μόνιμου Πληθυσμού της Ελλάδος" (PDF). GR: National Statistical Service. 22. 7. 2011. 
  41. ^ "Regional gross domestic product (million EUR), by NUTS 2 regions". Eurostat. 2008. Pridobljeno dne 25 October 2011. 
  42. ^ "Greece ups its target tourism arrivals and revenues". eturbonews.com. 
  43. ^ "ICT Development Index (IDI), 2010 and 2008". The United Nations Telecommunication Union|International Telecommunication Union. Pridobljeno dne 22 July 2012.  p. 15.
  44. ^ "'Πίνακας 1: Προσωρινά αποτελέσματα του Μόνιμου Πληθυσμού της Ελλάδος'". National Statistical Service of Greece: Ανακοίνωση προσωρινών αποτελεσμάτων Απογραφής Πληθυσμού 2011, 22 Ιουλίου 2011. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Greece so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki
Popotniški vodič v Wikivoyage

Vlada[uredi | uredi kodo]

Splošne informacije[uredi | uredi kodo]

Trgovina