Grščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grščina
ελληνικά elliniká
Izgovorjava eliniˈka
Materni jezik Grčija, Ciper, Albanija, Italija, Turčija, , Egipt, Gruzija, Bolgarija, Romunija, Francija, Ukrajina, Rusija in grška diaspora
Število maternih govorcev 13 milijonov  (2011)[1]
Jezikovna družina
Standardne oblike
Narečja
Pisava grška pisava
grška Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik Zastava Grčije Grčija
Zastava Cipra Ciper
Zastava Evrope Evropska unija
Priznani manjšinski jezik
Jezikovne kode
ISO 639-1 el
ISO 639-2 gre (B)
ell (T)
ISO 639-3 Različno:
grc – stara grščina
ell – moderna grščina
pnt – pontska grščina
gmy – mikenska grščina
cpg – kapadokijska grščina
yej – Yevanic
tsd – Tsakonian
Linguasphere 56-AAA-a (variacije: 56-AAA-aa to -am)
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Gŕščina (grško Ελληνικά: Elliniká) je indoevropski jezik, ki ga govorijo predvsem v Grčiji. V Grčijo so ga prinesli indoevropski naseljenci (pozneje imenovani Ahajci okoli leta 2000 pr. n. št. V 1. tisočletju pr. n. št. je obstajalo več različnih narečij, ki so se delila na naslednje narečne skupine: jonsko-atiška (jonsko, atiško), dorsko, eolsko in arkadsko-kiprsko. V času od 3. stoletja pr. n. št. naprej je nekdanja narečja postopoma izpodrinila t. i. skupna grščina (koiné), ki je prednik srednjeveške in današnje nove grščine.

Najstarejša ohranjena grška besedila so glinaste tablice, najdene na Kreti (Knosos; nastale okoli 1400 pr. n. št.) in v celinski Grčiji (Mikene, Pilos, Tebe, Tirins; nastale okoli 1200 pr. n. št.). To so inventarni popisi ter seznami prejetega in izdanega blaga, zapisani v zlogovni pisavi, imenovani linearna B pisava.

Izvor grškega jezika in njegovega narečja[uredi | uredi kodo]

Grški jezik spada v indoevropsko družino jezikov. Tej jezikovni družini so pripadala ljudstva, ki so v 3. tisočletju pr. Kr. živela na območju južne Rusije, predniki Grkov pa natančneje na zahodni obali Črnega morja[navedi vir]. Ta ljudstva so se v 2. tisočletju pr. Kr. začela seliti po Evropi, na Balkan in v Azijo. Priseljenci s severa so se postopoma naselili na celotno območje današnje Grčije in Male Azije. Ob tem niso naleteli na prazen prostor, ampak so tam živeli staroselci. V medsebojnem vplivu se je razvila nova civilizacija. Sicer ni jasno, kolikšen je bil dejanski vpliv staroselcev na jezik priseljencev, dejstvo pa je, da se je grški jezik razvil do srede 2. tisočletja pr. Kr.

Grki so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega knjižnega jezika, ampak je vsako uporabljalo svoje narečje. Eno najpomembnejših narečij je klasična atiščina, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na področju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške antike, mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti Aleksandra Velikega, ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila osnova le-tega ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija.

Slovenjenje grških imen[uredi | uredi kodo]

Priporočila o rabi grških besed presega pravila prečrkovanja alfabeta, (grške abecede); saj je potrebno določiti tudi pregibanje in skladnjo. Poleg tega so se nekatere oblike v jezikovni praksi že ustalila. Nekatera imena so k nam zašla tudi posredno, največ preko latinščine. V slovenskem prevodnem slovstvu in slovarjih se najdejo različna slovenjenja. Novejša priporočila (Slovenski pravopis, namenski slovar s pravili Bronislave Aubelj[8]) temeljijo na približevanju k izvorni obliki.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  • dimotiki - moderni uradni grški jezik

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.ling.ohio-state.edu/~bjoseph/articles/gmodern.htm
  2. ^ "Greek". Office of the High Commissioner for Human Rights. Pridobljeno dne 8 December 2008. 
  3. ^ Jeffries, Ian. Eastern Europe at the end of the 20th century. Books.google.com. str. 69. Pridobljeno dne 2013-09-09. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 "List of declarations made with respect to treaty No. 148". Council of Europe. Pridobljeno dne 8 December 2008. 
  5. ^ "Greek in Hungary". Database for the European Charter for Regional or Minority Languages. Public Foundation for European Comparative Minority Research. Pridobljeno dne 31 May 2013. 
  6. ^ Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs: Italy: The Greek Community od dne April 2013[slepa povezava]
  7. ^ Tsitselikis, Konstantinos (2013). "A surviving treaty: the lausanne minority protection in Greece and Turkey". V Kristin Henrard. The interrelation between the right to identity of minorities and their socio-economic participation. Leiden: Martinus Nijhoff. str. 294–295. 
  8. ^ Aubelj, Bronislava (1997). Antična imena po slovensko. Ljubljana: Modrijan. COBISS 67266816. ISBN 961-6183-34-6. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]