Antika

Partenon je en najbolj prepoznavnih simbolov antične dobe.

Antika je pojem, ki označuje daljše obdobje kulturne zgodovine okrog Sredozemskega morja. Vključuje civilizaciji stare Grčije in Rimskega cesarstva, družbi, ki sta najbolj vplivali na razvoj Evrope, Severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Po navadi se začetek antične dobe umešča med najzgodnejše Homerjeve pesmi (8. stoletje pr.n.št.), skozi vzpon krščanstva in propad Rimskega cesarstva (5. stoletje), konča pa se z začetkom zgodnjega srednjega veka (7. do 11. stoletje). Antična doba ima pogosto idealizirano podobo med ljudmi, Edgar Allan Poe pa obdobje označi z besedami "slava Grčije in veličina Rima!".

Kultura stare Grčije, skupaj z nekaterimi vplivi iz Orienta, je prevladovala skozi antično dobo kot temelj umetnosti, filozofije, družbe in izobraževanja. Rimljani so te ideale ohranili in posnemali. Grško-rimska kultura je tako temelj sodobnega jezikoslovja, politike, izobraževalnih sistemov, filozofije, znanosti, umetnosti in arhitekture. V 14. stoletju so se ideali antične Grčije in Rima znova odkrili v dobi renesanse ter v 18. in 19. stoletju, v dobi neoklasicizma.

Arhaična doba (8. do 6. stoletje pr.n.št.)

Najzgodnejši del antike se je odvil še preden so se znova pojavili zgodovinski zapisi po propadu večjih imperijev bronaste dobe. V osmem in sedmem stoletju pred našim štetjem se je pojavila zgodnja oblika grške abecede. V tem obdobju pa naj bi živel tudi pesnik Homer, katerega življenje po navadi označuje začetek antične dobe. Drugi pomembnejši dogodek so bile prve olimpijske igre leta 776 pr.n.š, ki prav tako veljajo za enega od začetkov antične dobe.

Feničani in Kartažani

Glavni članek: Fenicija in Antična Kartagina

Feničani so se izvirno razširili iz levantskih pristanišč in do 8. stoletja obvladovali trgovino v Sredozemlju. Antična Kartagina je bila ustanovljena leta 814 pr. n. št., do leta 700 pa so Kartažani ustanovili utrdbe na Siciliji, v Italiji in na Sardiniji, zaradi česar so prišli v spor z Etruščani.

Grčija

Glavni članek: Antična Grčija

Arhaično obdobje je sledilo "temnemu obdobju Grčije", ko so se na Grški polotok začela priseljevati nova ljudstva. Močno se je razvila politična teorija, vzniknili pa so demokracija, filozofija, gledališče in poezija, predvsem pa ponovno oživetje pisane besede, ki je povsem izginila v temnem obdobju. V lončarstvu so Grki v tem času razvili orientalski stil in se odmaknili z geometričnega stila, ki je prevladoval v prejšnjem obdobju. Najbolj sta na stil vplivala Fenicija in Sirija.

Etruščanska civilizacija na severu Italije v 9. stoletju pr.n.št.

Italija v železni dobi

Do poznega sedmega stoletja so na italijanskem polotoku politični nadzor vzpostavili Etruščani s svojo aristokratsko elito. Moč so izgubili proti koncu 6. stoletja, kar so izkoristila italska ljudstva, ki so tod vzpostavila republiko in omejila moč vladarjev.

Rimsko kraljestvo

Glavni članek: Rimsko kraljestvo

Legenda o nastanku Rima pripoveduje, da sta mesto 21. aprila 753 ustanovila potomca trojanskega princa Eneja, Romul in Rem. Enej, ki je bežal iz goreče Troje, naj bi prišel v Lacij in si tam ustvaril posestvo. Njegov sin je sezidal mesto Alba Longa, ki je bilo predhodnik Rima. Ustanovil naj bi kraljevski mestni rod, ki je obstajal kakih 300 let. Iz tega rodu naj bi bila tudi dvojčka Romul in Rem, sinova Ree Silvije in boga Marsa, katera je stric njune matere Amulij zaradi želje po oblasti hotel odstraniti. Dojenčka je dal vreči v reko Tibero, vendar je košarico z njima naplavilo na obrežje, kjer naj bi ju našla volkulja in ju celo hranila s svojim mlekom, kasneje pa so ju vzredili pastirji. Ko sta odrasla, sta maščevala storjeno krivico in pozneje na sedmerih gričih ustanovila mesto. Po sporu med zidavo mesta je Romul ubil brata Rema in zavladal sam, mesto pa naj bi po njem dobilo ime Roma.

Arheološka najdišča prvih sledi rimske naselbine datirajo prav v sredino osmega stoletja, naselbine na griču Palatin pa naj bi segale v 10. stoletje pr.n.št. Sedmi in zadnji kralj Rima je bil Tarkvinij Ošabni, ki je bil po rodu Etruščan. V času njegove vladavine so etruščani dosegli svoj vrhunec. Tarkvinij je uničil starodavna svetišča in s tem razjezil Rimljane. Njihovo nezadovoljstvo je še bolj naraslo, ko ni kaznoval svojega sina, ki je posilil bogato meščanko Lukrecijo. Senat ga je zato izgnal, doba monarhije pa se je končala leta 510 pr.n.št. Senat je glasoval, da Rimu ne bo nikoli več vladal kralj in leta 509 ustanovil republiko. Latinsko poimenovanje kralja »Rex«, je v tem času postala žaljivka.

Klasična Grčija (5. do 4. stoletje pr.n.št.)

Atenski imperij tik pred peloponeško vojno leta 431 pr.n.št.

Klasično obdobje antične Grčije je trajalo večino 5. in 4. stoletja, natančneje od padca atenske tiranije leta 510 do smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr.n.št. Leta 510 so Špartanci Atencem pomagali s prestola vreči kralja Hipija. Špartanski kralj Kleomen I. je v Atenah nato postavil oligarha Izagoro, ki je bil podpornik Šparte.

Ko so po zmagi v grško-perzijski vojni na začetku 5. stoletja Atene postale vodilna sila Atiško-delske pomorske zveze, se je Šparta sprla s Peloponeško zvezo, kar je vodilo v peloponeško vojno, v kateri je Šparta zmagala. V začetku 4. stoletja je grškemu polotoku tako vladala Šparta, a leta 395 pr.n.št. so Špartanci izgubili premoč v pomorstvu, zato so jih Atenci s tremi zavezniki izzvali v korintski vojni. Po bitki leta 371 so Špartanci povsem izgubili vojaško premoč, nadomestili pa so jih Tebejci, te pa lega 346 Makedonci. Pod Filipom II. so se ti razširili do Panonije in Ilirije ter na ozemlje Tračanov, njegov sin Aleksander pa je imperij razširil vse do Indije, v svoje meje pa je vključil celo Egipt in Perzijo. Klasična doba se po navadi konča s smrtjo Aleksandra Velikega in razdrobitvijo njegovega imperija.

Helenistično obdobje (323 - 146 pr.n.št.)

Glavni članek: Helenistično obdobje

Antična Grčija je vstopila v dobo helenizma z vzponom makedonskega imperija in osvajalskimi pohodi Aleksandra Velikega. Grščina je v tem času postala lingua franca daleč onkraj grških meja, helenistična kultura pa se je srečala s Perzijo, Srednjo Azijo, Indijo in Egiptom. Znanost je močno napredovala, vključno z geografijo, astronomijo in matematiko. Najvplivnejši misleci so bili Aristotelovi učenci.

Helenistično obdobje se je končalo z vzponom Rimske republike in rimsko okupacijo Grčije leta 146 pr. n. št.

Rimska republika (5. do 1. stoletje pr. n. št.)

Velikost Rimske republike in Rimskega cesarstva v letih 218 pr. n. št. (temno rdeča), 133 pr. n. št. (svetlo rdeča), 44 pr. n. št. (oranžna), 14 n. št. (rumena), po letu 14 (zelena), ter v času Trajana v letu 117 (svetlo zelena)

Glavni članek: Rimska republika

Obdobje republike se je v antičnem Rimu začelo s propadom monarhije leta 509, trajalo pa je več kot 450 let, dokler niso v Rimu izbruhnile državljanske vojne in se ni začel principat. Rim se je iz regionalne sile spremenil v glavno silo v Italiji in izven njenih meja. Pod rimsko nadvlado se je združila Italija, a vmes je moralo priti do vrste vojn. Ko so Rimljani zmagali v punskih in makedonskih vojnah, so postali velesila, po 2. stoletju pa so republiki priključili še Grčijo in Malo Azijo. Zaradi tako nenadnega vzpona države je prišlo do gospodarske nestabilnosti in izgredov, kar je posredno vodilo v prvi triumvirat, politično zvezo Julija Cezarja, Licinija Krasa in Pompeja Magna, ter v preobrazbo republike v Rimsko cesarstvo v drugi polovici prvega stoletja.

Rimsko cesarstvo (1. stoletje pr. n. št. do 5 stoletje n. št.)

Glavni članek: Rimsko cesarstvo

Točen datum konca republike je stvar debate, saj Rimljani takrat niso zaznali, da republika ne obstaja več. Zgodnji "cesarji" so vztrajali, da republika še obstaja, četudi pod nadzorom in varstvom vladarja s posebnimi pooblastili, podanikom pa so ponavljali, da se bo republika nekoč vrnila. Rimska država si je res publica rekla, dokler je bila latinščina njen uradni jezik. Rim pa je de facto postal imperij v tretjem desetletju prvega stoletja pred našim štetjem, ko so se meje razširile čez Cisalpsko Galijo, Ilirik, Grčijo in Španijo. Rim je nadziral celotno Sredozemlje, Galijo, Germanijo, Britanijo, Balkan, Malo Azijo, Kavkaz in Mezopotamijo. Rimsko cesarstvo je bilo helenizirano, a se je srečal tudi z "vzhodnimi" tradicijami kot je mitraizem, gnosticizem in krščanstvo. Imperij je začel počasi izgubljati moč v krizi tretjega stoletja.

Pozna antika (4. do 7. stoletje)

Zahodno in vzhodno Rimsko cesarstvo leta 476.

Glej tudi: Preseljevanje ljudstev

Pozna antika je bila zaznamovana z vzponom krščanstva pod Konstatinom, ter zaporedje vpadov germanskih ljudstev, ki so do 5. stoletja pokončala Zahodno rimsko cesarstvo, medtem ko je vzhodni del cesarstva preživel srednji vek. Prebivalci tega dela so državi rekli Rimsko cesarstvo, zgodovinarji pa ga označujejo z nazivom Bizantinsko cesarstvo. Helenistično filozofijo sta nadomestila platonizem in epikurejstvo, medtem ko je neoplatonizem počasi vplival teologijo zgodnjega krščanstva.

Antika naj bi se končala leta 476, ko je bil s prestola vržen zadnji rimski cesar zahodnega cesarstva. Nekateri zgodovinarji konec antike postavljajo v leto 529, ko je cesar Justinijan I. v Atenah zaprl Platonovo akademijo, spet drugi v sedmo stoletje, ko so muslimani zavzeli večino Sredozemlja. Izvirni rimski Senat je sklepe odrejal vse do poznega 6. stoletja, latinščina pa se je na bizantinskem dvoru uporabljala do leta 602. Takrat so Balkan napadli Slovani, nato pa je izbruhnila druga bizantinsko-perzijska vojna, v kateri so bila uničena vsa večja mesta, razen Konstantinopla.

Glej tudi

• Antična književnost