Kanaan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kanaan
zgodovinska regija
CanaanMap.jpg
Približen obseg Kanaana/Kinaḫḫu okoli leta 1300 pr. n. št.
Države in ljudstva
Kanaanski jeziki

Kanaan (severozahodno semitsko knaʿn, feničansko 𐤊𐤍𐤏𐤍 Kana‘n, hebrejsko כְּנָעַן‬, Kənā‘an) je bila semitsko govoreča regija na staroveškem Bližnjem vzhodu v poznem 2. tisočletju pr. n. št. Ime Kanaan se največkrat pojavlja v Svetem pismu, v katerem ustreza kasnejšemu Levantu, zlasti delom južnega Levanta, kjer so bila glavna prizorišča pripovedi iz Svetega pisma, se pravi Feniciji, Filisteji (Palestina) in Izraelu.

Beseda Kanaanci zajema vsa domorodna ljudstva v južnem Levantu oziroma Kanaanu, tako naseljena kot nomadska.[1] Kanaanci so daleč najpogosteje uporabljeni etnični izraz v Svetem pismu.[2] Imeli so skupne daljne prednike in nekoč skupno kulturo. V Jozuetovi knjigi so Kanaanci na seznamu ljudstev, ki jih bo pregnal bog,[3] kasneje pa kot etnična skupina, ki so jo uničili Izraelci.[4] Ime Kanaanci (hebrejsko כְּנָעַנִיְם kənā'anīm, כְּנָעַנִי kənā'anī) je potrjeno še nekaj stoletij kasneje kot endonim za ljudstvo, ki so ga stari Grki približno od leta 500 pr. n. št. imenovali Feničani.[4] Kanaansko govoreče ljudstvo je po selitvi v Kartagino v severni Afriki (ustanovljena v 9. stoletju pr. n. št.) v pozni antiki samo sebe imenovalo tudi Punci (hanani).

Kanaan je imel v amarnskem obdobju v pozni bronasti dobi (14. stoletje pr. n. št.) pomembno geopolitično vlogo kot regija, v kateri so se stikale interesne sfere Egipčanov, Hetitov, Mitancev in Asircev. Večina sodobnega znanja o Kanaanu izvira iz arheoloških izkopavanj, na primer v Tel Hazorju, Tel Megidu in Tel Gezerju.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Robert de Vaugondy (1762): Karta Bližnjega vzhoda, na kateri je Kanaan omejen na Sveto deželo, da bi se iz njega izključila Libanon in Sirija

Slovenski izraz Kanaan izhaja iz hebrejskega כנען‬ (kn ʼn) preko grškega Χαναάν, Hanaán in latinskega Canaan. V Amarnskih pismih (14. stoletje pr. n. št.) se omenja kot KURki-na-ah-na, na feničanskih kovancih iz zadnje polovice 1. tisočletja pr. n. št. pa kn ʼn. V grščini se je Kanaan najprej pojavil v zapisih Hekataja Miletskega kot Χνᾶ (Hna).[5] Znanstveniki ime Kanaan povezujejo z besedo kn ʼn, Kanaan, zahodnosemitskim imenom te regije.

Etimologija imena je negotova. Zgodnje raziskave izhajajo iz semitskega korena kn΄ - biti slaboten, ponižen, podrejen.[6] Nekateri znanstveniki so domnevali, da je izraz prvotno pomenil nižavje v nasprotju z Aramom, ki je pomenil višavje.[7] Drugi se bolj nagibajo k pomenu podrejen, ker je bil Kanaan egipčanska provinca v Levantu. Na podoben način je rimska Provincia Nostra, prva rimska kolonija severno od Alp, postala Provansa.[8]

Alternativni predlog, ki ga je zagovarjal Ephraim Avigdor Speiser leta 1936, trdi, da je izraz nastal iz huritskega Kinahhu, ki se nanaša na škrlatno barvilo, pridobljeno iz polžev Bolinus brandaris. Kanaan in Fenicija naj bi torej bili Dežela šrlata. Na tablicah, ki so jih v huritskem mestu Nuzi odkrili na začetku 20. stoletja, se izraz Kinahnu uporablja kot sinonim za rdeče ali škrlatno barvilo, ki so ga kasitski babilonski vladarji s težavo pridobivali iz polžev mureks že okoli leta 1600 pr. n. št., Feničani na sredozemski obali pa kot stranski proizvod v proizvodnji stekla. Škrlatna oblačila so že v Eksodusu omenjena kot zelo ugledno kanaansko izvozno blago. Imena barvil bi lahko nastala iz imen krajev, kjer so jih proizvajali. Ime Fenicija, na primer, je povezano z grško besedo za škrlat, čeprav je težko reči, ali izhaja iz imena iz imena pokrajine ali obratno. Škrlatna oblačila iz Tira v Feniciji so bila dobro znana in povezana z rimskimi vladarji in plemstvom. Po Robertu Drewsu, je bil Speiserjev predlog na splošno opuščen.[9][10]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Kanaanska kultura se je razvila in situ iz zgodnejše gasulske bakrenodobne kulture, ki je utrla pot sredozemski poljedelski kulturi, značilni za kanaansko regijo. Poljedelstvo je obsegalo intenzivno pridelavo žita, vina in oljk in sezonsko pašništvo. Gasulska kultura se je razvila iz nomadskega pašništva, ki se je nastalo z zlitjem pradavne natufske in harifske kulture s pralončarsko neolitsko kulturo B med podnebno krizo okoli leta 6200 pr. n. št., katere posledica je bila poljedelska revolucija in udomačevanje živali v Levantu.[11] Ugarit, država v Ras Šamri v Siriji, nastala v pozni bronasti dobi, se arheološko šteje za najbolj tipično kanaansko državo,[12] četudi ugaritski jezik ni spadal v skupino pravih kanaanskih jezikov.[13][14][15]

Srednja bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Tablice iz Eble (okoli 2500-2200 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Omembo »gospodarja ga-na-na« v tablicah semitskih Eblaitov iz leta 2350 pr. n. št. iz arhiva palače v Ebli so nekateri znanstveniki razlagali kot naslavljanje božanstva Dagona z naslovom »gospodar Kanaana«.[16] Če je to res, bi pomenilo, da so Eblaiti do leta 2500 pr. n. št. Kanaan imeli za entiteto.[17] Jonathan Tubb navaja, da bi izraz ga-na-na v 3. tisočletju pr. n. št. lahko pomenil Kanaan in hkrati navaja, da je Kanaan prvič zagotovo omenjen v 18. stoletju pr. n. št.[18]

Marijska pisma (okoli 2000 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Zapis Mutu-bisirja v pismu Šamši-Adadu I. (vladal okoli 1809–1776 pr. n. št.) iz Starega asirskega cesarstva (2025–1750 pr. n. št.) je bil preveden kot: »V Rahisumu so razbojniki (habbatum) in Kanaanci (Kinahnum)«. Pismo je bilo odkrito v ruševinah Marija, asirskega oporišča v takratni Siriji.[12][19] Druga (neobjavljena) omemba Kinahnuma v Marijskih pismih ima enako vsebino.[20] Izraz Kinahnum je ne glede na to, ali se nanaša na ljudi iz določene regije ali na tujce, sporen,[21][22] zato Robert Drews trdi, da je »prva zanesljiva klinopisna omemba Kanaana na podstavku kipa alalaškega kralja Idrimija iz obdobja okoli 1500 pr. n. št.«[23]

Klinopisna besedila iz pozne bronaste dobe (1500-1000 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Alalaška besedila[20][uredi | uredi kodo]

Na podstavku kipa kralja Idrimija (16. stoletje pr. n. št.) iz Alalaha v sodobni Siriji je omemba Ammija v »deželi Kanaan«. Po ljudskem uporu proti njegovi oblasti je bil Idrimi prisiljen zbežati v izgnanstvo k svojim sorodnikom. Zatočišče je poiskal v »deželi Kanaan«, kjer se je pripravil na napad za osvojitev svojega mesta. Kanaan je omenjen tudi v naslednjih alalaških besedilih:[20]

  • AT 154 (neobjavljeno).
  • AT 181: seznam ljudstev Apirju in njihovo poreklo. Vsi navedki, razen Kanaana, se nanašajo na mesta.
  • AT 188: seznam ljudstev Muskenu in njihovo poreklo. Vsi navedki, razen treh dežel, med njimi tudi Kanaana, so mesta.
  • AT 48: pogodba s kanaanskim lovcem.

Amarnska pisma[uredi | uredi kodo]

Amarnska tablica EA 9

Kanaanci se omenjajo tudi v več Amarnskih pismih faraona Ehnatona okoli 1350 pr. n. št. V pismih, ki so jih svojemu faraonu poslali guvernerji in kanaanski knezi , sta razen Amarja in Amuruja (Amoriti) omenjena tudi Kinahhi in Kinahni, ki ustrezata Keni in Kanaanu, in Sirija v njenem največjem obsegu. Pisma so napisana v uradni in diplomatski vzhodnosemitski akadščini Asirije in Babilonije. V besedilih so dokazane tudi kanaanske besede in idiomi. Kanaan je omenjen v naslednjih pismih:[20]

  • EA 8: Pismo Burnaburiaša II. faraonu Ehnatonu v katerem razlaga, da so bili njegovi trgovci »zaradi poslovnih zadev v Hinatuni v Kanaanu aretirani, oropani in ubiti«. Trgovce so ubili vladarji Akre in Šamruna. Ker je Kanaan faraonova dežela, Burnaburiaš od faraona pričakuje nadomestilo.
  • EA 9: Pimo Burnaburiaša II. faraonu Tutankamonu: »Vsi Kanaanci so pisali Kurigalzuju rekoč: pridi na mejo države, da se bomo lahko uprli in se povezali s teboj.«
  • EA 30: Pismo mitanskega kralja Tušratte: »Kraljem Kanaana…Omogočite mojemu kurirju varen prehod v Egipt.«
  • EA 109: Pismo kralja Biblosa Rib-Hadda: »Včasih so kanaanski kralji ob pogledu na človeka iz Egipta pred njim zbežali, zdaj pa sinovi Abdi-Aširta na človeka iz Egipta prežijo kot psi«.
  • EA 110: Pismo Rib-Hadda: »Nobena vojna ladja ne sme zapustiti Kanaana.«
  • EA 131: Pismo Rib-Hadda: »Če ne bo poslal lokostrelcev, bodo zavzeli [Biblos] in vsa druga mesta in dežela Kanaan ne bo več pripadala kralju. Naj kralj vpraša [pooblaščenca] Janhamuja o teh zadevah.«
  • EA 137: Pismo Rib-Hadda: »Če kralj zanemari Biblos, nobeno mesto v Kanaanu ne bo več njegovo.«
  • EA 367: »Hani, sin Maireja, konjušnika kralja Kanaana.«
  • EA 162: Pismo Aziruju: »Ti sam veš, da kralj ne želi iti proti vsem Kanaancem, kadar je besen.«
  • EA 148: Pismo Abimilkuja faraonu: »[Kralj] je prevzel ozemlje kralja za 'Apiru. Naj kralj vpraša svojega poverjenika, ki je seznannjen s Kanaanom.«
  • EA 151: Pismo Abimilkuja faraonu: »Kralj, moj gospod, mi je pisal: »Piši mi, kaj si izvedel od Kanaancev.«« Abimilku v odgovoru opisuje, kaj se je zgodilo v vzhodni Kilikiji (Danuna), na severni obali Sirije (Ugarit), v Siriji (Kadeš, Amurru in Damask) in v Sidonu.

Ugaritska besedila[uredi | uredi kodo]

Besedilo RS 20.182 iz Ugarita je prepis pisma ugaritskega kralja faraonu Ramzesu II. o denarju, ki ga plačujejo »sinovi dežele Ugarit, nadrejenim sinovom dežele Kanaanske (* kn'ny)«. Po mnenju Jonatana Tubba to kaže, da se semitski prebivalci Ugarita v nasprotju z večino sodobnih mnenj niso imeli za Kanaance.[24]

V drugem ugaritskem besedilu, KTU 4.96, je seznam trgovcev, dodeljenih kraljevim imetjem, od katerih je imelo eno posestvo tri Ugarite, Ašdadita, Egipčana in Kanaanca.[20]

Ašurske tablice[uredi | uredi kodo]

Srednjeasirsko pismo iz obdobja Šalmaneserja I. omenja tudi potovanje asirskega uradnika v Kanaan.[20]

Hatuška pisma[uredi | uredi kodo]

Znane so štiri hatuške omembe Kanaana:[20]

  • Klicanje bogov cedre, v katerem so omenjeni Kanaan, Sidon, Tir in morda Amurru.
  • KBo XXVIII 1: pismo Ramzesa II. Hatušiliju III., v katerem Ramzes predlaga, da bi obiskal svojega brata v Kanaanu in ga pripeljal v Egipt.
  • KUB III 57 (tudi KUB III 37 + KBo I 17): fragmentirano besedilo, ki bi lahko omenjalo Kanaan kot egipčansko podokrožje.
  • KBo I 15+19: pismo Ramzesa II. Hatušiliju III., ki opisuje Ramzesov obisk v »deželi Kanaan« na njegovi poti v Kinzo in Harito.

Pozna bronasta doba (1500-1000 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]

Ime Kanaana v egipčanskih hieroglifih na Merneptahovi steli iz 13. stoletja pr. n. št., ki se bere k3nˁnˁ

V staroegipčanskih besedilih iz 2. tisočletja pr. n. št. se je termin Kanaan nanašal na egipčansko kolonijo, katere meje se na splošno ujemajo z definicijo Kanaana v hebrejski Bibliji. Na zahodu je mejil na Sredozemsko morje, na severu je segal skoraj do Hame v Siriji, na vzhodu do doline reke Jordan in na jugu do črte od Mrtvega morja do Gaze. Egipčanski in hebrejski temin Kanaan kljub temu nista bila povsem identična: v egipčanskih besedilih se je za Kanaan štelo tudi obalno mesto Kadeš v severozahodni Siriji ob turški meji. Egipčanski Kanaan je torej obsegal celo levantinsko obalo Sredozemskega morja. Imenovali so ga Retenu ali Retženu (rṯnw).

Libanon v severnem Kanaanu, ki je segal od reke Litani do razvodja reke Oront, so Egipčani imeli za severni Retenu.[25] V poročilih o svojih vojnih pohodih se porečje Jordana imenuje Džahi. Veliko zgodnjih egipčanskih virov omenja tudi številne vojne pohode v »Ka-na-na takoj na začetku Azije«.[26]

Ujeti kanaanski in šasujski vodje na zbirki keramičnih ploščic Ramzesa III.

Arheološki dokazi imena Kanaan v starodavnih bližnjevzhodnih virih so povezani skoraj izključno z obdobjem, v katerem je bila regija kolonija Novega egipčanskega kraljestva (16.-11. stoletje pr. n. št.). Po zatonu pozne bronaste dobe (okoli 1206-1150 pr. n. št.) je raba imena Kanaan skoraj zginila.[27] Omembe kažejo, da je bil v tem obdobju izraz še vedno znan v sosedih regijah, čeprav se znanstveniki sprašujejo, do kakšne mere so bile te omembe skladne in na katero ozemlje so se nanašale.

V egipčanskih virih je od Osemnajste dinastije dalje znanih šestnajst omemb Kanaana.[20]

  • Napisi Amenhotepa II. na seznamu vojnih ujetnikov omenjajo tudi Kanaance.
  • Trije topografski seznami.
  • Papirus Anastasi I 27.1. omenja pot od Sile do Gaze »v [tujih deželah] na koncu dežele Kanaan«.
  • Merneptahova stela.
  • Papirus Anastasi IIIA 5–6 in papirus Anastasi IV omenjata kanaanske sužnje iz Hurruja.
  • Papirus Harris.[28] Po razpadu Levanta pod tako imenovanimi Ljudstvi morja naj bi Ramzes III. (okoli 1194 pr. n. št.) zgradil tempelj boga Amona, da bi dobil davek iz južnega Levanta. Tempelj naj bi stal v Pa-Kanaanu, katerega pomen je sporen, ker bi lahko pomenil Gazo ali celotno ozemlje, ki so ga zasedli Egipčani v jugozahodnem kotu Bližnjega vzhoda.[29]

Kasnejši viri[uredi | uredi kodo]

Zadnja znana omebmba Kanaana v egipčanskih virih je na Padiisetovem kipu, na katerem je majhen kratek »Odposlanec Kanaana in Peleseta, Pa-di-Eset, sin Apija«. Napis je iz obdobja 900–850 pr. n. št., se pravi več kot 300 let po prejšnjem znanem napisu.[30]

V obdobju od leta 900 do 330 pr. n. št. dominantni Novoasirsko in perzijsko Ahemenidsko cesarstvo Kanaana ne omenjata.[31]

Grško-rimsko zgodovinopisje[uredi | uredi kodo]

Kovanec Aleksandra II. Zabina z napisom »Laodikeja, metropola Kanaana«[32]

Grški izraz Fenikija je prvič potrjen v prvih dveh delih zahodne književnosti, Homerjevi Iliadi in Odiseji. V hebrejski Bibliji se izraz ne pojavlja, trikrat pa se pojavi v Apostolskih delih Nove zaveze.[33] V 6. stoletju pr. n. št. je Hekataj Miletski omenil, da se je Fenicija pred tem imenovala χνα (Hna). Filon Bibloški, ki citira fragmente, pripisane Sanhoinaitonu, pravi, da so bili Biblos, Beritus in Tir med prvimi mesti v zgodovini. Zgrajena naj bi bila med vladavino mitološkega titana Kronosa. Prebivalci so se ukvarjali z ribištvom, lovom, poljedelstvom, ladjedelništvom in pisanjem.

Na kovancih mesta Laodikeja/Beirut je napis »Laodikeja, metropola Kanaana«. Kovanci datirajo v vladavino Antioha IV. Komagenskega (175–164 pr. n. št.) in njegovih naslednikov do leta 123 pr. n. št.[32]

Sveti Avguštin omenja, da so nekateri feničanski pomorščaki trdili, da so iz Kanaana. Avguštin tudi ugotavlja, da so stari prebivalci Hippa (sedanja Annaba na skrajnem severovzhodu Alžirije) v severni Afriki še vedno Punci in sami sebe imenujejo Hanani.[34][35] Ker latinski izraz punski pomeni nerimski, nekateri znanstveniki domnevajo, da je bil jezik, ki so ga imeli za punskega, morda libijski.[36]

Grki so popularizirali tudi izraz Palestina, povzet po Filistejcih ali Egejskih Pelazgih. Palestina se je v grobem ujemala s Kanaanom brez Fenicije. Izraz Palaistinê je prvi uporabil Herodot okoli leta 480 pr. n. št. Od leta 110 pr. n. št. so svojo oblast nad večino regije razširili Hasmonejci in ustvarili judejsko-samaritansko-idumejsko-iturejsko-galilejsko zvezo. Judejska (judovska) oblast nad širšim področjem je povzročila, da se je zanj začel uporabljati naziv Judeja, ki se je pred tem nanašal samo na manjše ozemlje v Judejskih gorah, naseljeno s plemenom Juda, ki je tvorilo jedro Judejskega kraljestva.[37][38]

V letih 73-63 pr. n. št. je Rimska republika v tretji mitridatski vojni razširila svoj vpliv na vzhod in leta 63 pr. n. št. osvojila Judejo. Nekdanje Hasmojejsko kraljestvo je razdelila na pet okrožij. Okoli leta 130-135 n. št. je bila kot posledica neuspele Bar Kohbove vstaje proti Rimu provinca Judeja združena z Galilejo v novo provinco Sirija Palestina. Vse kaže, da se je sprememba imena zgodila na ukaz cesarja Hadrijana, natančen datum pa ni znan.[39] Nekateri znanstveniki domnevajo, da je bila sprememba imena morda del poskusa popolne razpustitve Judeje.[40][41] Domneva je sporna.[42]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pregled[uredi | uredi kodo]

  • pred letom 3500 pr. n. št. (prazgodovina, kamena in bakrena doba): skupnosti lovcev-nabiralcev, ki so postopoma prehajale v skupnosti poljedelcev in živinorejcev in v zadnjih tisoč letih začele obdelovati kovine
  • 3500-2000 pr. n. št. (zgodnja bronasta doba): obdobje pred pisno zgodovino regije
  • 2000-1550 pr. n. št. (srednja bronasta doba): mestne države
  • 1550-1200 pr. n. št. (pozna bronasta doba): nadoblast Egipčanov
  • 1200-586 pr. n. št. (železna doba, razdeljena v obdobji I in II): vaške skupnosti v obdobju I so utrle pot kraljestvom v obdobju II

Po železni dobi se obdobja imenujejo po različnih cesarstvih, ki so vladala v regiji: Asirskem, Babilonskem, Perzijskem, Grškem in Rimskem.[43]

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Eno od najzgodnejših naselij v regiji je bil Jeriho v Kanaanu. Najstarejša naselja so bila sprva sezonska, v bronasti dobi pa so se razvila v velika mestna središča.

Zgodnja bronasta doba (3500-2000 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

V zgodnji bronasti dobi so se razvila še druga mesta, med njimi Ebla, ki je bila okoli leta 2300 pr. n. št. vključena v mezopotamsko Akadsko kraljestvo Sargona Velikega in Naram-Sina Akadskega. Sumerske omembe Mar.tu (»prebivalci v šotorih«, kasneje Amurru, se pravi Amorejci), dežele zahodno od Evfrata, so še starejše od Sargona in segajo najmanj v vladavino sumerskega kralja Enšakušana Uruškega. Ena od tablic omenja tudi kralja Lugal-Ane-Munduja, vendar se zdi manj zanesljiva, ker je bila napisana nekaj stoletij kasneje.

Arhivi iz Eble omenjajo številna svetopisemska mesta, med njimi Hazor in Jeruzalem ter Sodomo in Gomoro. Amoriti so na severu in severozahodu mejili na Kanaan. Med amoritske entitete je morda spadal tudi Ugarit.[44] Po propadu Akadskega kraljestva leta 2154 pr. n. št. so se v regijo priselili ljudje, ki so s seboj prinesli hirbet-keraško lončenino, ki je izvirala iz gorovja Zagros vzhodno od Tigrisa v sodobnem Iranu.

V tem obdobju so v južnem Levantu nastala prva mesta.[45] Ti Prakanaanci so imeli stalne stike z južnimi sosedi Egipčani, severnimi v Mali Aziji (Huriti, Hati, Hetiti in Luvijci) in Mezopotamiji (Sumerci, Akadci, Asirci). Stiki so se nadaljevali tudi v železni dobi.[45] Konec obdobja je označila opustitev mest in vrnitev k staremu načinu življenja, ki je temeljilo na vaseh poljedelcev in nomadskem pašništvu. Specializirane obrti in odprte trgovske poti so se ohranile.[45]

Srednja bronasta doba (2000-1550 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

V regijo se je vrnil urbanizem in jo razdelil na majhne mestne države, med katerimi je bil verjetno najpomembnejši Hazor.[46] Mnogo aspektov kanaanske materialne kulture je zdaj odražalo mezopotamski vpliv in cela regija je postala tesneje vključena v obširno mednarodno trgovsko mrežo.[46] Amurru se je že med vladanjem Naram-Sina Akadskega (okoli 2240 pr. n. št.) imenoval »eden od štirih vogalov«, ki so skupaj s Subartujem/Asirijo, Akadom in Elamom obdajali Sumerijo.

Amoritske dinastije so postale dominantne v večini Mezopotamije, vključno z Larso in Isinom, in leta 1894 pr. n. št. ustanovile Babilonsko državo. Amurru je kasneje postal asirsko/akadsko ime notranjosti južnega in dela severnega Kanaana. Zgleda, da je bilo v tistem času ozemlje Kanaana razdeljeno na dve konfederaciji, prvo s središčem v Megidu v Izreelski dolini in drugo s središčem v bolj severnem mestu Kadiš ob reki Oront.

Amoritski poglavar Sumu-abum je leta 1894 ustanovil Babilon kot neodvisno mestno državo. Hamurabi (1792-1750 pr. n. št.), eden od amoritskih babilonskih kraljev, je ustanovil prvo Babilonsko cesarstvo, ki je trajalo samo do njegove smrti. Po njegovi smrti so Amorite izgnali iz Asirije, v Babiloniji pa so ostali na oblasti do leta 1595 pr. n. št., ko so jih pregnali Hetiti.

Delno izmišljena zgodba Egipčan Sinuhe[47] opisuje kako je egipčanski uradnik Sinuhe pod faraonom Senusretom I. (okoli 1950 pr. n. št.) vodil vojaške operacije v Gornjem Rečenu in Finku. Najzgodnejše avtentično poročilo o egipčanskem pohodu v Mentu, Rečenu in Sekmem je na Sebekhujevi steli, datirani v vladavino Senusreta III. (okoli 1862 pr. n. št.).

Okoli leta 1650 pr. n. št. so Kanaanci, bolj znani kot Hiksi, napadli vzhodno delto Nila, kjer so postali dominantna sila.[48] V egipčanskih napisih sta se izraza Amar in Amurru (Amoriti) uporabljala izključno za bolj severno gorato regijo vzhodno od Fenicije, ki je segala do Oronta.

Arheološka izkopavanja na številnih mestih, ki so bila kasneje prepoznana kot kanaanska, kažejo, da je razcvet regije dosegel višek ravno v pozni bronasti dobi pod vodstvom mesta Hazor. Regija je bila v tem času vsaj nominalno pod egipčansko oblastjo. Mesti Jamhad in Katna na severu sta bili hegemona pomembnih konfederacij, svetopisemski Hazor pa je bil glavno mesto pomembne koalicije na jugu regije.

Pozna bronasta doba (1550-1200 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Bližnji vzhod v amarnskem obdobju (druga polovica 14. stoletja pr. n. št.):
  Mikenska Grčija
  Arzava
  Hetiti
  Mitani
  Asirija
  Kasitska Babilonija
  Elam
  Egipt

V zgodnji pozni bronasti dobi so bile kanaanske konfederacije zbrane okoli Megida in Kadiša, potem pa so spet prišle pod egipčansko ali hetitsko oblast. Regija se je kasneje asimilirala v Novo asirsko cesarstvo.

Med potujočimi starosemitsko govorečimi ljudstvi, ki so se naselila v regiji, so bili tudi Amoriti, ki so pred tem vladali v Babiloniji. V zgodnji zgodovini Kanaana so čitno igrali pomembno vlogo. Prva in peta Mojzesova knjiga in Jozue omenjajo, da so živeli v gorati pokrajini na jugu, medtem ko Numeri in druge knjige omenjajo, da sta imela dva velika amoritska kralja rezidenci v Hešbonu in Aštarotu vzhodno od Jordana. V nekaj drugih odlomkih Biblije so Amoriti sinonim za Kanaance, vendar nikoli za prebivalce ob obali.

V naslednjih stoletjih so del Kanaana in jugozahodna Sirija prišli pod oblast egipčanskih faraonov. Njihova oblast je bila sporadična in ne dovolj močna, da bi preprečila pogoste lokalne upore in medmestne spopade. Drugi deli regije, med njimi severni Kanaan in severna Sirija, so bili v tem obdobju pod asirsko oblastjo.

Pod Tutmozom III. (1479-1426 pr. n. št.) in Amenhotepom II. (1427-1400 pr. n. št.) sta trda roka in stalna prisotnost egipčanske vojske prisilila Amorite in Kanaance k dokajšnji poslušnosti. Tutmoz III. je kljub temu omenjal, da ima v Kanaanu težave. V tem času se je prvič pojavil izraz habiru/hapiru/apiru, ki je imel v različnih delih rodovitnega polmeseca različne pomene in je lahko pomenil upornike, izobčence, plenilce, najemnike, lokostrelce, služabnike, sužnje ali delavce.[49][50][51][52][53] Zdi se, da so ti najemniki, razbojniki in izobčenci nekoč živeli normalno življenje, vendar so jih okoliščine prisilile, da so se začeli dajati v najem lokalnim veljakom, vladarju ali komu drugemu, ki jih je bil pripravljen plačati.

Čeprav so o habiru/SA-GAZ (sumerski ideogram, ki je v akadščini pomenil bandit), včasih tudi habiri, poročali v Mezopotamiji že med vladanjem sumerskega kralja Šulgija Urskega, se zdi, da so se v Kanaanu pojavili šele potem, ko je severni Asiriji nastala nova država Mitani. Aristokracijo nove države je tvorila kasta vojakov na bojnih vozovih (marjanu), povezanih z indo-arijskimi huritskimi vladarji.

Zdi se, da so bili habiru bolj socialna kot etnična kategorija. Ena od analiz je kljub temu pokazala, da so bili med njimi večinoma Huriti, ne-semitsko govoreča skupina iz Male Azije, vendar so bili med njimi tudi številni semiti in celo nekaj kasitskih in luvijskih pustolovcev. Vladavina Amenhotepa III. v azijskem delu egipčanskega kraljestva ni bila kdo ve kako mirna, ker so k politični nestabilnosti veliko prispevali tudi habiruji. Lokalno plemstvo je v teh turbulentnih okoliščinah začelo iskati svojo priložnost in poskušalo doseči neodvisnost od vladarja. Najmočnejši med nezadovoljneži je bil amurrujski princ Aziru, sin Abdi-Aširte, ki je še pred smrtjo Amenhotepa III. poskušal razširil svojo oblast na okolico Damaska. O tem je faraonu poročal guverner Katne Akizi. Po faraonovi smrti sta Abdi-Aširta in Aziru povzročala velike težave Egiptu lojalnim lokalnim vladarjem, na primer guvernerju Guble Rib-Hadi, in jih silila, da bi svojo lojalnost Egiptu prenesli na vedno močnejše Hetitsko cesarstvo Šupiluliume I.[54]

S prodorom Hetitov v Sirijo je oblast Amenhotepa III. v Kanaanu doživela tažak udarec. Še bolj ogrožena je postala pod njegovim naslednikom Ehnatonom, ker so Hetiti odstavili Amorite in omogočili ponovno naseljevanje semitov. Abdi-Aširta in Aziru sta se Hetitov sprva bala, potem pa sta se jim pridružila in napadla in osvojila ozemlja, lojalna Egiptu. Rib-Hadda je roteče prosil za pomoč Ehnatona, vendar je bil faraon prezposlen s svojimi verskimi inovacijami, da bi se odzval na njegove prošnje.

V Amarnskih pismih so habiruji omenjeni tudi v severni Siriji. Kralj Kadeša Etakkama v svojem pismu faraonu pravi:

In glej, Birjavaza je vsa kraljeva mesta v Kadešu in Ubi, mesta mojega gospoda, predal Sa-Gazu. Ampak jaz bom šel, in če bodo pred menoj hodili tvoji bogovi in sonce, prinesel nazaj mesta svojemu kralju, mojemu gospodu, od habirujev, da bi pokazal svojo vdanost. In jaz bom pregnal Sa- Gaza.

Nekaj podobnega je pisal kralj Sidona Zimrida:

Vsa mesta, ki jih je kralj dal v moje roke, so prešla v roke habirujev.

Jeruzalemski kralj Abdi-Heba je faraonu poročal:

Če (egipčanske) čete pridejo (še) letos, bodo dežele in knezi ostali kraljevi, moj gospod. Če čet ne bo, dežele in knezi ne bodo več kraljevi, moj gospod, poveljnik.

Abdi-hebu so največ težav povzročali nek Iikili in Labajevi sinovi, ki so se izdajalsko povezali s habiruji. Zgleda, da je bil ta neumorni vojščak ubit med obleganjem Gine, vsi kanaanski princi pa so v svojih pismih faraonu zlobno obtoževali drug drugega, dokazovali svojo nedolžnost in zanikali izdajalske namene. Namjavaza, na primer, katerega je Itakkama obtožil nezvestobe, je takole pisal faraonu:

In glej, jaz in moji vojaki in bojni vozovi, skupaj z mojimi soverniki in mojimi SA-GAZ in mojimi Suti, smo na razpolago (kraljevi) vojski in pripravljeni oditi kamor koli bo moj gospod uklazal.[55]

Od sredine 14. stoletja pr. n. št. do 11. stoletja pr. n. št. je večina Kanaana, predvsem njegove severne, osrednje in vzhodne regije Sirije in severozahodne sredozemske regije, padle pod Srednje asirsko cesarstvo. Hetitski in egipčanski vpliv sta zaradi tega povsem upadla. Močni asirski kralji so kanaanske države in mesta v severni in osrednji Siriji vse do sredozemske obale prisilili k plačevanju davka.[56] Arik-den-ili (okoli 1307-1296 pr. n. št.) je utrdil asirsko oblast v Levantu in porazil in podjarmil stara semitsko govoreča ljudstva iz tako imenovane skupine Ahlamu. Nasledil ga je Adad-nirari I. (1295-1275 pr. n. št.), ki je nadaljeval širjenje cesarstva proti severozahodu, večinoma na račun Hetitov in Huritov, in osvojil Karkemiš in njegovo okolico. Leta 1274 pr. n. št. je asirski prestol zasedel Šalmaneser I. Močni vojaški kralj je k cesarstvu priključil ozemlja v Siriji in Kanaanu, ki so bila pred tem pod egipčanskim ali hetitskim vplivom. Zasedba je bila morda povod, da so Hetiti in Egipčani sklenili mir.[56] Osvajanja so se nadaljeval tudi pod Tukulti-Ninurto I. (1244-1208 pr. n. št.) in po daljši prekinitvi tudi pod Tiglat-Pileserjem I. (1115-1077 pr. n. št.). Slednji je porazil Aramejce v severni Siriji in zatem osvojil Damask in kanaansko/feničanska mesta Biblos, Sidon, Tir in nazadnje Arvad.[56]

Konec bronaste dobe[uredi | uredi kodo]

Ann Killebrew je dokazala, da so bila mesta, na primer Jeruzalem, v predizraelski srednji bronasti dobi IIB in izraelski železni dobi IIC (okoli 1800-1550 oziroma 720-586 pr. n. št.) pomembna obzidana naselja, v pozni bronasti dobi in železni dobi IIA/B pa majhna in nepomembna neobzidana naselja.[57]

Takoj po amarnskem obdobju Egipta so se v egipčanskem južnem delu Kanaana, severni del je bil pod asirsko oblastjo, začele nove težave. Faraon Horemheb je začel vojni pohod proti Šasujem (egipčansko pohajkovalci), nomadskim pastirskim plemenom, ki so se preselila preko Jordana in ogrozili egipčansko trgovanje skozi Galilejo in Jezreel. Faraon Seti I. (okoli 1290 pr. n. št.) naj podjarmil Šasuje južno in vzhodno od Mrtvega morja od trdnjave Taru (Štir ?) do "Ka-n-'-na". Ramzes II. se je moral kmalu po porazu v bitki pri Kadešu na silovit vojni pohod v Kanaan, da bi tam ohranil egipčansko oblast. Egipčanske sile so prodrle v Moab in Ammon in tam ustanovile stalne trdnjavske garnizije.

Nekateri znanstveniki so prepričani, da se je v tem obdobju izraz Habiru na splošno nanašal na vsa nomadska plemena, znana kot Hebrejci, zlasti v obdobju sodnikov, ko so slednji iskali sebi primerno domovino s plodno zemljo.[58] Izraz se je redko uporabljal za Šasuje, lahko pa bi se nanašal na druga sorodna semitska ljudstva, na primer na Moabite, Amonite in Edomite, vendar to ni dokazano.

Železna doba[uredi | uredi kodo]

Karta južnega Levanta okoli 830. let pr. n. št.
  Kraljestvo Judeja
  Kraljestvo Izrael
  Palestinske mestne države
  Feničanske države
  Kraljestvo Ammon
  Kraljestvo Edom
  Kraljestvo Aram-Damask
  Aramejska plemena
  Arubujska plemena
  Nabatejska plemena
  Asrsko cesarstvo
  Kraljestvo Moab

V zgodnji železni dobi sta v južnem Levantu začeli prevladovati Izraelsko in Judejsko kraljestvo. Ob sredozemski obali so bile palestinske mestne države, vzhodno od reke Jordan kraljestva Moab, Ammon in Aram-Damask, na jugu pa Edom. Severni Levant je bil razdrobljen na različna mala kraljestva, tako imenovane siro-hetitske države, in feničanske mestne države.

Celo regijo, vključno z vsemi feničansko/kanaanskimi in aramejskimi državami, Izraelom, Palestino in Samaro, je v 10. in 9. stoletju pr. n. št. osvojilo Novoasirsko cesarstvo in jih obdržalo tristo let do konca 7. stoletja pr. n. št. Glavno vlogo v Kanaanu so imeli asirski cesarji-kralji Ašurnasirpal, Adad-nirari II., Sargon II., Tiglat-Pileser III., Asarhadon, Sanherib in Ašurbanipal. Egipt pod Nubijsko dinastijo je poskušal ponovno osvojiti Kanaan, vendar mu to ni uspelo. Sledila je povračilna invazija Asircev na Egipt, ki je povzročila uničenje Kušitskega (Nubijskega) cesarstva. Judejsko kraljestvo je moralo Asircem plačevati davek. V letih 616 pr. n. št. do 605 pr. n. št. se je Asirsko cesarstvo sesulo zaradi niza državljanskih vojn, katerim je sledil napad zveze Babiloncev, Medijcev, Perzijcev in Skitov. Babilonci so od svojih asirskih bratrancev nasledili zahodni del cesarstva, vključno s Kanaanom in Sirijo z Izraelom in Judejo. Egipčani, ki so prepozno prišli na pomoč svojim nekdanjim gospodarjem Asircem, so bili poraženi, vendar so ostali v regiji in poskušali ponovno utrditi svoj položaj na Bližnjem vzhodu. Leta 539 pr. n. št. se je sesulo tudi Babilonsko cesarstvo. Kanaan je pripadel perzijskemu Ahemenidskemu cesarstvu in ostal tak do leta 332 pr. n. št,. ko so ga osvojili Grki Aleksandra Velikega. V poznem 2. stoletju pr. n. št. je pripadel Rimskemu, za njim pa do invazije Arabcev v 7. stoletju n. št. Bizantinskemu cesarstvu.[56]

Kultura[uredi | uredi kodo]

V Kanaan so spadala ozemlja sedanjega Libanona, Izraela, severozahodne Jordanije in del zahodne Sirije.[59] Arheolog Jonathan N. Tubb meni, da so »Amonejci, Moabiti, Izraelci in Feničani nedvomno razvili svoje kulturne identitete, čeprav so bili vsi etnično Kanaanci«. Nekatera ljudstva so bila tu naseljena že v 8. tisočletju pr. n. št.[60]

Še vedno ni povsem jasno, ali se ime Kanaan nanaša na tam živečo specifično semitsko govorečo etnično skupino, domovino te etnične skupine, regijo v posesti te etnične skupine ali morda kombinacijo vsega tega.

Kanaanska civilizacija je bila odgovor na dolga obdobja stabilnega podnebja, prekinjena s kratkimi obdobji klimatskih sprememb. V teh obdobjih so Kanaanci izkoristili svoj posredniški položaj med starodavnimi srednjevzhodnimi civilizacijami – Egiptom, Mezopotamijo (Sumerija, Akadsko kraljestvo, Asirija, Babilonija), Hetiti in minojsko Kreto in ustanovili mestne države trgovcev ob sredozemski obali in majhna kraljestva poljedelcev v notranjosti. Polarnost med obalnimi mesti in agrarnim zaledjem je dobro prikazana v kanaanski mitologiji kot borba med bogom groma, katerega so imenovali Tešub (Huriti), Baal Hadad (semitski Amoriti/Aramejci), in bogom morja in rek, katerega so imenovali Jav, Jahu ali Jam. Za zgodnjo kanaansko civilizacijo so značilna majhna obzidana tržna mesta, obkrožena z vasmi kmetov, ki so pridelovali lokalne poljedelske pridelke, oljke, grozdje za vino, pistacije in žito, predvsem pšenico in ječmen. Žetev v zgodnjem poletju je bila obdobje, v katerem se je prekinilo sezonsko nomadstvo: v mokrih letnih časih so se pastirji selili s svojimi čredami, v času žetve pa so se vrnili domov, da bi pospravili pridelke in bili v sušnem obdobju bliže vodnim virom. Dokaze za ta ciklus najdemo v Gezerskem koledarju in svetopisemskem letnem ciklu.

Obdobja hitrih klimatskih sprememb so na splošno povzročila propad tega mešanega sredozemskega poljedelskega sistema. Komercialno proizvodnjo je zamenjalo stalno poljedelstvo. Sezonsko pašništvo je postalo celoletno nomadsko pašništvo. Plemena so se s svojimi čredami selila po krožnem vzorcu ne sever do Evfrata in jug do Nilove delte. Plemenski poglavarji so se občasno združevali, ropali naselja svojih sovražnikov in lojalne zaveznike nagrajevali z delom plena ali dajatvami, ki so jih pobirali od trgovcev. Če so se mesta združila in se uprla ali če je intervenirala kakšna močna sosednje država, je zveza običajno razpadla in zadeve so se vrnile v prvotno stanje. Takšne socialne reforme se odražajo v svetopisemskih zgodbah patriarhov.[61] V obdobju propada Akadskega cesarstva v Mezopotamiji in prvem vmesnem obdobju Egipta so ob koncu srednje bronaste dobe v Asirijo in Babilonijo vdrli Hiksi, ob propadu pozne bronaste dobe pa se je trgovanje preko Kanaana skrčilo, ker so se Egipt, Babilonija in v manjši meri Asirija umaknili v osamo. Ko se je podnebje ponovno ustalilo, je trgovanje oživilo, najprej v obalnih mestih Palestine in Fenicije. Z razvojem tržišča so se razvile nove trgovske poti, ki so se izognile obalnim mestom z visokimi trgovskimi tarifami. Ena od poti se je razvila od Kadeša Barnea na jugu skozi Hebron, Lahiš, Jeruzalem, Betel, Samarijo, Sikem in Silom in skozi Galilejo v Jezreel, Hazor in Megido. Ob tej poti so se razvila sekundarna kanaanska mesta. Gospodarski razvoj je odprl še tretjo trgovsko pot od Eilata v Akabskem zalivu preko Timne, Edoma (Seir), Moaba in Amona in od tam v aramejski državi Damask in Palmira. Poskusi Filistejcev in Tircev, da bi prevzeli nadzor nad notranjo trgovino po drugi trgovski poti, oziroma Judeje in Izraela po tretji trgovski poti, so bili na splošno neuspešni.[62]

Kanaanski sarkofagi

Razcvet trgovanja po teh poteh je kasneje pritegnil močnejše regionalne sosede, med njimi Egipčane, Babilonce, Perzijce, stare Grke in Rimljane, ki so prevzeli politično oblast in pobirali davke, takse in tarife. V takih obdobjih je pogosto prišlo do popolne obnove cikla, na primer že omenjenega predlončarskega neolitika B, gasulijanske in uruške kulture in cikla bronaste dobe. Propad kasnejše kanaanske civilizacije se je zgodil med vključitvijo ozemlja v grško-rimski svet (kot provinca Judeja) in po bizantinskem obdobju z vključitvijo v muslimanski arabski svet in Umajadski kalifat. Zahodna aramejščina, eden od dveh lingua franca kanaanske civilizacije, se je še vedno govorila v številnih majhnih sirskih vaseh, feničanska kanaanščina pa je kot pogovorni jezik izginila okoli leta 100 n. št. Akadščino s pridihom vzhodne aramejščine še vedno govorijo Asirci v Iraku, Iranu, severovzhodni Siriji in jugovzhodni Turčiji.

Tel Kabri vsebuje ostanke kanaanskega mesta iz srednje bronaste dobe (2000–1550 pr. n. št.). Mesto je bilo v svojem času najpomembnejše mesto v zahodni Galileji. Tel Kabri je edino kanaansko mesto, ki bi se dalo izkopati v celoti, ker se po zapustitvi na njegovem mestu ni zgradilo nobeno drugo mesto. Palačo v središču mesta krasijo minojske freske, ki kažejo na močan vpliv minojske kulture.[63]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Izraz Kanaan se uporablja kot sinonim za Obljubljeno deželo, na primer v hvalnici Srečna obala Kanaana v verzih »O bratje, srečali me boste (trikrat) na srečni obali Kanaana«. Uglasbeni verzi so se kasneje vključili v The Battle Hymn of the Republic.

Seznam kanaanskih vladarjev[uredi | uredi kodo]

Imena kanaanskih kraljev in drugih osebnosti so omenjena v zgodovinopisju ali znana preko arheoloških najdb.

Arheološko potrjeni vladarji

  • Nikmaddu I. Ugaritski (znan s pečata, ki so ga porabljali ugaritski kralji)
  • Jakarum I. Ugaritski (znan s pečata, ki so ga porabljali ugaritski kralji)
  • Ammittamru I. Ugaritski (Amarnska pisma)
  • Nikmaddu II. Ugaritski (Amarnska pisma, 1349–1315 pr. n. št.)
  • Arhalba Ugaritski (1315–1313  pr. n. št.)
  • Nikmepa Ugaritski (1313–1260  pr. n. št.)
  • Ammittamru II. Ugaritski (1260–1235  pr. n. št.)
  • Ibiranu Ugaritski (1235–1220  pr. n. št.)
  • Ammurapi Ugaritski (1215–1185  pr. n. št.)
  • Aziru, vladar Amurrujskega kraljestva (Amarnska pisma)
  • Labaja, gospod Šehema (Amarnska pisma)
  • Abdiheba, župan Jeruzalema (Amarnska pisma)
  • Šuvardata, župan Kiltuja (Amarnska pisma)

Hebrejska Biblija in drugo zgodovinopisje

  • Kanaan, sin Hama (Geneza 10:6)
  • Sidon, Kanaanov prvorojenec (Geneza 10:15)
  • Het, Kanaanov sin (Geneza 10:15)
  • Kronos (Ilus), po Sanhuniatonu ustanovitelj Biblosa
  • Mamre, amoritski poglavar (Geneza 13:18)
  • Makamaron, kralj Kanaana (Jubileji 46:6)
  • Sihon, kralj Amoritov (Devteronomij 1:4)
  • Og, kralj Bašana (Devteronomij 1:4)
  • Adoni Cedek, kralj Jeruzalema (Jozue 10:1)
  • Debir, kralj Eglona (Jozue 10:3)
  • Džabin, ime dveh kraljev Hazorja (Jozue 11:1; Sodniki 5:6)

Vladarji Tira

  • Abibaal, 990–978 pr. n. št.
  • Hiram I., 978–944  pr. n. št.
  • Baal-Eser I. (Balbazer I.), 944–927  pr. n. št.
  • Abdastart, 927–918  pr. n. št.
  • Metusastart, 918–906  pr. n. št.
  • Astarim, 906–897  pr. n. št.
  • Felles, 897–896  pr. n. št.
  • Ešbaal I., 896–863  pr. n. št.
  • Baal-Eser II. (Balbazer II.), 863–829  pr. n. št.
  • Mattan I., 829–820  pr. n. št.
  • Pigmalion Tisrki, 820–774  pr. n. št.
  • Ešbaal II., 750–739  pr. n. št.
  • Hiram II., 739–730  pr. n. št.
  • Mattan II., 730–729  pr. n. št.
  • Elulaj, 729 694  pr. n. št.
  • Abd Melkart, 694–680  pr. n. št.
  • Baal I., 680–660  pr. n. št.
  • Tir bi lahko bil 70 let pod oblastjo Asirije in/ali Egipta
  • Ešbaal III., 591–573 pr. n. št.
  • Kartagina je leta 574 pr. n. št. postala neodvisna od Tira
  • Baal II., 573–564  pr. n. št. (pod babilonsko nadoblastjo)
  • Jakinbaal, 564  pr. n. št.
  • Čelbes, 564–563  pr. n. št.
  • Abbar, 563–562  pr. n. št.
  • Mattan III. in Ger Aštari, 562–556  pr. n. št.
  • Baal-Eser III., 556–555  pr. n. št.
  • Mahar-Baal, 555–551  pr. n. št.
  • Hiram III., 551–532  pr. n. št.
  • Mattan III. (pod perzijsko nadoblastjo)
  • Bulomen
  • Abdemon, okoli 420–411  pr. n. št.

Kanaan v judovskih in krščanskih spisih[uredi | uredi kodo]

Hebrejska Biblija[uredi | uredi kodo]

Karta Kanaana; meje, definirane v Številih 34:1–12, so rdeče barve

Biblična raba mena Kanaan je omejena na ozemlje zahodno od reke Jordan. Kanaanci so opisani kot ljudstvo, ki živi »med morjem in reko Jordan« (Števila 33:52, Jozue 22:9). V Izaijevi knjigi 23:11 je Kanaan istoveten s Fenicijo. Zgleda, da Filistejci, ki so sicer spadali v kanaanski milje, niso bili etnični Kanaanci. Na seznamu ljudstev so bili umeščeni med ljudstva iz Mizraima (Egipt). Aramejci, Moabiti, Amoriti, Midianiti in Edomiti so se šteli za Semove ali Abrahamove potomce, vendar različne od pravih Kanaancev/Amoritov. Het, ki je predstavljal svetopisemske Hetite, je bil Kanaanov sin. Hetiti so kasneje govorili indoevropski jezik nesili, njihovi predniki Hati pa malo znan jezik hatili z neznano sorodnostjo.

Horiti, prvotno naseljeni v pogorju Seir, naj bi bili Kanaanci (Hiviti), čeprav v pripovedih niso neposredno potrjeni. Huriti so imeli sedež v gornji Mezopotamiji in govorili huritski jezik, ki je bil jezikovni izolat.

Po izraelski osvojitvi Obljubljene dežele se je v Bibliji Kanaan preimenoval v Izraelsko kraljestvo.[64]

Kanaan in Kanaanci so v hebrejski Bibliji omenjeno približno 160 krat, večinoma v Petoknižju, Jozuetu in Sodnikih.[65]

Eponimni prednik Kanaan je v Bibliji prvič omenjen kot eden od Noetovih vnukov v pripovedi Hamovo prekletstvo, v kateri je bil obsojen na večno suženjstvo zaradi gledanja pijanega golega Noeta.

Bog je Kanaan kasneje obljubil Abrahamu in ga nazadnje prepustil Abrahamovim potomcem Izraelcem.[65] Biblična zgodovina s tem postaja vedno bolj problematična, ker tako arheološki kot pisni dokazi podpirajo idejo, da so bili zgodnji Izraelci pravzaprav Kanaanci.[65]

Hebrejska Biblija omenja tudi meje Kanaana. V Numerih 34:2 je zapis »dežela Kanaan je določena z njenimi mejami«. Njene meje so določene v Numeri 34:3-12. Naziv Kanaanci se uporablja predvsem za prebivalce nižinskih pokrajin, področja na vzhodni sredozemski obali in ob reki Jordan. Biblija Kanaance ločuje od prebivalcev goratih regij. V obdobju drugega templja (530 pr. n. št.-70 n. št.)[66] se izraz Kanaanci v hebrejščini ni več uporabljal za prebivalce Kanaana, ampak je postal sinonim za trgovce. Kot tak se uporablja na primer v Jobovi knjigi 40:30 in Pregovorih 31:24.[67]

John N. Oswalt ugotavlja, da je »Kanaan sestavljalo ozemlje zahodno od Jordana in se je razlikovalo od ozemlja vzhodno od njega«. V nadaljevanju zatrjuje, da je v Bibliji »dobil teološko naravo kot dežela, ki je božji dar in mesto obilja«.[68]

Hebrejska Biblija opisuje izraelsko osvojitev Kanaana v Nekdanjih prerokih (Nevi'im Rishonim, נביאים ראשונים‬ ), ki vsebujejo Jozueta, Sodnike, Samuela in Kralje. Knjige pripovedujejo o Izraelcih po Mojzesovi smrti in njihovem prihodu v Kanaan pod Jozuetovim vodstvom.[69] Leta 586 pr. n. št. je bilo Judejsko kraljestvo priključeno k Novobabilonskemu cesarstvu. Jeruzalem se je vdal po osemnajst ali trideset mesecev trajajočem obleganju.[70] Večina Judeje je bila opustošena in nekdanje Judejsko kraljestvo je gospodarsko in populacijsko hitro propadalo.[71] Potomci Izraelcev so izgubili oblast v deželi. Pripovedi iz Nekdanjih prerokov so tudi del bolj obširnega dela z naslovom Devteronomska zgodovina.[72]

Odlomek iz Geneze 10:15–19, ki se pogosto omenja kot Seznam ljudstev, opisuje Kanaance kot potomce eponimnega prednika Kanaana (hebrejsko כְּנַעַן‎, Knaan), sina Hama in Noetovega vnuka:

Kánaanu so se rodili Sidon, njegov prvorojenec, Het, Jebusejec, Amoréjec, Girgašéjec, Hivéjec, Arkéjec, Sinéjec, Arvadéjec, Cemaréjec in Hamatéjec. Potem so se kánaanski rodovi razkropili. Kánaanovo ozemlje je segalo od Sidóna proti Gerárju in do Gaze, proti Sódomi, Gomóri, Adámi, Cebojímu do Leše.

Ime Kanaanovega prvorojenca Sidona je enako imenu obalnega mesta Sidon v Libanonu. Mesto je obvladovalo feničansko obalo in verjetno podjarmilo več etničnih skupin, ki naj bi bile iz »Kanaanske dežele«.

Za Kanaance je bilo rečeno, da so naseljevali:

  • sredozemsko obalo (Jozue 5:1) vključno z Libanonom, takratno Fenicijo (Izaija 23:11), in pas Gaze, ki ustreza Filisteji (Sofonija 2:5) in
  • dolino reke Jordan (Jozue 11:3, Numeri 13:29, Geneza 13:12).

Kanaanci (hebrejsko כנענים‬, sodobno Kna'anim, tibersko Kənaʻănîm) so bili eno od sedmih regionalnih etničnih skupin ali ljudstev, ki so jih po prihodu iz Egipta Izraelci izgnali. Med izgnanci so bili tudi Hetejci, Girgašiti, Amoriti, Periziti, Hiviti in Jebusiti (Devteronomij 7:1).

Po Knjigi praznovanj se izraelska osvojitev Kanaana pripisuje odločnemu odklanjanju Kanaancev, da bi delili Hamovo usodo v dolini Nila in njihovemu »čepenju« ob Sredozemskem morju na zemlji, ki je bila Semova dediščina. Kanaance je torej doletela kazen, ker niso upoštevali Noetove razdelitve zemlje.

Ena od 613 zapovedi, natančneje 596., določa, da ne sme ostati živ noben prebivalec mest šestih kanaanskih ljudstev, z izjemo Girgašitov.

Medtem ko hebrejska Biblija razločuje Kanaance od starodavnih Izraelcev, znanstvenika Jonathan Tubb in Mark S. Smith na osnovi svojih arheoloških in jezikovnih tolmačenj teoretizirata, da sta bila Izraelsko in Judejsko kraljestvo odraz kanaanske kulture.[24][73]

Nova zaveza[uredi | uredi kodo]

Kanaan (grško Χαναάν, Hanaán) je v Novi zavezi omenjen samo na treh mestih: dvakrat v Apostolskih delih (7:11 in 13:19) med razlagami zgodb iz Stare zaveze in enkrat med zaklinjanjem hčerke sirsko-feničanske matere. Slednja pripoved je v Matejevem in Markovem evangeliju. Matej mater imenuje Sirofeničanka (grško Συροφοινίκισσα, Sirofeníkissa), Marko pa Kanaanka (grško Χαναναία, Hananaía). Strong razlaga, da je »v Kristusovih časih ime Kanaanec pomenilo Feničana«.[74]

Črni Afričani kot potomci Kanaancev[uredi | uredi kodo]

V obdobju transatlantskega trgovanja s sužnji, je mnogo kristjanov začelo trditi, da so črni Afričani potomci Kanaancev iz Hamove družine, s čimer so opravičevali njihovo zasužnjevanje.[75][76][77] Prepričanje je bilo še posebej močno v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (mormonska cerkev). Cerkev je kanonizirala Abrahamovo knjigo, ki uči, da so bili Kanaanci potomci Kajna, ki so se naselili v Afriki in bili prekleti. Joseph Smith in Brigham Young sta Hamovo prekletstvo izrabila za opravičevanje suženjstva v mormonstvu.[78][79] Prekletstvo je bilo tudi osnova za prepoved vstopa temnopoltih vernikov med mormonsko duhovščino, ki je veljala vse do junija 1978, ko je predsednik Spencer W. Kimball preklical njihovo prekletstvo.[80]

Sodobni svet seveda ne verjame, da so Afričani v sorodu s Kanaanci.[81]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Aaron J. Brody, Roy J. King: Genetics and the Archaeology of Ancient Israel, Human Biology, Wayne State University, 12. januar 2013.
  2. William G. Dever: Who Were the Early Israelites and Where Did They Come From?, str. 219.
  3. Jozue 3:10; 9:1; 24:11, Biblija.net.
  4. 4,0 4,1 Drews 1998, str. 48–49.
  5. David Asheri, Alan Lloyd, Aldo Corcella: A Commentary on Herodotus, Books 1–4, Oxford University Press, 2007, str. 75.
  6. Wilhelm Gesenius: Hebrew Lexicon, 1833.
  7. Henry Baker Tristram (1884): Bible Places: The Topography of the Holy Land.
  8. Drews 1998, str. 47–49.
  9. Drews 1998, str. 48.
  10. Lemche 1991, str. 24–32.
  11. Zarins, Juris (1992): Pastoral nomadism in Arabia: ethnoarchaeology and the archaeological record—a case study v O. Bar-Yosef in A. Khazanov, ur.: Pastoralism in the Levant.
  12. 12,0 12,1 Tubb, Jonathan N. (1998): Canaanites, British Museum People of the Past.
  13. Woodard, Roger (2008): The Ancient Languages of Syria-Palestine and Arabia.
  14. Naveh, Joseph (1987): Proto-Canaanite, Archaic Greek, and the Script of the Aramaic Text on the Tell Fakhariyah Statue v Miller in drugi: Ancient Israelite Religion.
  15. Coulmas, Florian (1996): The Blackwell Encyclopedia of Writing Systems, Oxford: Blackwell. ISBN 0-631-21481-X.
  16. G. Ahlstrom: The History of Ancient Palestine, str. 141.
  17. J. Dahood (1978): Ebla, Ugarit and the Old Testament, inCongress Volume, International Organization for Study of the Old Testament, str. 83.
  18. Tubb, Johnathan N. (1998): Canaanites, British Museum People of the Past, str. 15.
  19. Une mention de Cananéens dans une lettre de Mari, JSTOR 4197896.
  20. 20,0 20,1 20,2 20,3 20,4 20,5 20,6 20,7 Na'aman 2005, str. 110–120.
  21. Lemche, str. 27–28.
  22. Manfred Weippert: Kanaan, Reallexikon der Assyriologie, volume 5, str. 352.
  23. Drews 1998, str. 46.
  24. 24,0 24,1 Tubb, Jonathan N. (1998): Canaanites, British Museum People of the Past, str. 16.
  25. Breasted, J.H. (1906): Ancient records of Egypt, University of Illinois Press.
  26. Redford, Donald B. (1993): Egypt, Canaan, and Israel in Ancient Times, Princeton University Press.
  27. Drews 1998, str. 61.
  28. Higginbotham, Carolyn (2000): Egyptianization and Elite Emulation in Ramesside Palestine: Governance and Accommodation on the Imperial Periphery, Brill Academic Pub, ISBN 978-90-04-11768-6, str. 57.
  29. Hasel, Michael (september 2010): Pa-Canaan in the Egyptian New Kingdom: Canaan or Gaza?, University of Arizona Institutional Repository logo Journal of Ancient Egyptian Interconnections. 1 (1). Pridobljeno 12. septembra 2011.
  30. Drews 1998, str. 49a.
  31. Drews 1998, str. 49b.
  32. 32,0 32,1 Cohen, Getzel (2006): The Hellenistic Settlements in Syria, the Red Sea Basin, and North Africa, University of California Press, ISBN 978-0-520-93102-2, str. 205.
  33. The Popular and Critical Bible Encyclopaedia, Apd 11:19, 15:3 in 21:2.
  34. Epistulae ad Romanos expositio inchoate expositio, 13, Migne, Patrologia Latina, vol. 35, str. 2096.
  35. Brent D. Shaw: Sacred Violence: African Christians and Sectarian Hatred in the Age of Augustine, Cambridge University Press, 2011, str. 431.
  36. Mark Ellingsen: The Richness of Augustine: His Contextual and Pastoral Theology, Westminster John Knox Press, 2005, str. 9.
  37. Cambridge History of Judaism, Cambridge.org, str. 210. Pridobljeno 16. avgusta 2011.
  38. Haim Hillee Ben-Sasson (urednik): A History of the Jewish People, str. 226.
  39. Feldman, Louis (1990): Some Observations on the Name of Palestine, Hebrew Union College Annual 61: 1–23. Pridobljeno 12. februarja 2011.
  40. Lehmann, Clayton Miles (1998): Syria Palaestina and the Tetrarchy, The On-line Encyclopedia of the Roman Provinces, University of South Dakota. Pridobljeno 6. julija 2008.
  41. Sharon 1998, str. 4.
  42. Jacobson, David (1999): Palestine and Israel, Bulletin of the American Schools of Oriental Research: 65–74. JSTOR 1357617.
  43. Noll 2001, str. 26.
  44. Woodard: The Ancient Languages of Syria-Palestine and Arabia, Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-46934-0, str. 5–. Pridobljeno 5. maja 2013.
  45. 45,0 45,1 45,2 Golden 2009, str. 5.
  46. 46,0 46,1 Golden 2009, str. 5–6.
  47. Mika Waltari: Egipčan Sinuhe, Državna založba Slovenije, 1966.
  48. Golden 2009, str. 6–7.
  49. Rainey, Anson F. (2008): Who Were the Early Israelites? (PDF). Biblical Archaeology Review 34:06, (Nov/Dec 2008): 5.
  50. Coote, Robert B. (2000): Hapiru, Apiru v David Noel, Freedman; Allen C., Myers: Eerdmans Dictionary of the Bible, Eerdmans, ISBN 9789053565032, str. 549.
  51. McLaughlin, John L. (2012): The Ancient Near East, Abingdon Press, ISBN 9781426765506, str. 36.
  52. Finkelstein, Israel; Silberman, Neil Asher (2007): David and Solomon: In Search of the Bible's Sacred Kings and the Roots of the Western Tradition, Simon and Schuster, ISBN 9780743243636, str. 44.
  53. Noll, K.L. (2001): Canaan and Israel in Antiquity: An Introduction, A&C Black, str. 124.
  54. F. Leo Oppenheim: Ancient Mesopotamia.
  55. El Amarna letter, EA 189.
  56. 56,0 56,1 56,2 56,3 Georges Roux: Ancient Iraq.
  57. Killebrew Ann E.: Biblical Jerusalem: An Archaeological Assessment v Andrew G. Vaughn in Ann E. Killebrew, urednika: Jerusalem in Bible and Archaeology: The First Temple Period, SBL Symposium Series 18, Atlanta: Society of Biblical Literature, 2003.
  58. Wolfe, Robert: From Habiru to Hebrews: The Roots of the Jewish Tradition. Pridobljeno 4. maja 2018.
  59. Tubb 1998, str. 13.
  60. Tubb 1998, str. 13–14.
  61. John van Seters (1987): Abraham in Myth and Tradition, Yale University Press.
  62. Thomas L. Thompson (2000): Early History of the Israelite People: From the Written & Archaeological Sources, Brill Academic.
  63. Remains Of Minoan-Style Painting Discovered During Excavations Of Canaanite Palace, Science Daily, 7. december 2009.
  64. Eliezer Schweid (1985): The Land of Israel: National Home Or Land of Destiny, Dickinson Univ Press, ISBN 0-8386-3234-3, str. 16–17.
  65. 65,0 65,1 65,2 Killebrew 2005, str. 96.
  66. Maimondes' Questions & Responsa, responsum # 389, Jeruzalem 1960 (v hebrejščini).
  67. Wilhelm Gesenius, Hebrew Dictionary.
  68. John N. Oswalt כנען‬ v R. Laird Harris, Gleason L. Archer Bruce K. Waltke (uredniki): Theological Wordbook of the Old Testament, Chicago: Moody, 1980, str. 445–446.
  69. Lou H. Silberman: The Making of the Old Testament Canon, Abingdon Press, Nashville 1971–1991, str. 1209.
  70. Malamat, Abraham (1968): The Last Kings of Judah and the Fall of Jerusalem: An Historical—Chronological Study, Israel Exploration Journal 18 (3): 137–156. JSTOR 27925138.
  71. Grabbe, Lester L. (2004): A History of the Jews and Judaism in the Second Temple Period, T&T Clark International, ISBN 0-567-08998-3, str. 28.
  72. Michael Coogan: A brief Introduction to the Old Testament, Oxford University Press New York, 2009, str. 4.
  73. Mark Smith: The Early History of God: Yahweh and Other Deities of Ancient Israel states.
  74. NT 5478.
  75. Benjamin Braude: The Sons of Noah and the Construction of Ethnic and Geographical Identities in the Medieval and Early Modern Periods, William and Mary Quarterly LIV, januar 1997, str. 103–142.
  76. William McKee Evans: From the Land of Canaan to the Land of Guinea: The Strange Odyssey of the Sons of Ham, American Historical Review 85 (februar 1980): 15–43.
  77. John N. Swift, Gigen Mammoser: Out of the Realm of Superstition: Chesnutt's 'Dave's Neckliss' and the Curse of Ham, American Literary Realism 42 (1): 3.
  78. Joseph Smith (1836): Latter Day Saints' Messenger and Advocate/Volume 2/Number 7/Letter to Oliver Cowdery from Joseph Smith, Jr. (Apr. 1836). Wikisource. str. 290.
  79. Brigham Young (1863). Journal of Discourses/Volume 10/Necessity for Watchfulness, etc. Wikisource. str. 248–250.
  80. Race and the Priesthood, Church of Jesus Christ of Latter-day Saints. Pridobljeno 17. decembra 2016.
  81. John Van-Seters: The Hyksos: A New Investigation, Yale University Press, 1966.

Viri[uredi | uredi kodo]