Karkemiš

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Podkraljestvo Karkemiš
Kraljestvo Karkemiš
Karkemiš
okoli 1321 pr. n. št.–717 pr. n . št.
Karkemiš med novohetitskimi državami
Karkemiš med novohetitskimi državami
Glavno mestoKarkemiš
Skupni jezikihetitski, luvijski
Religija
hetitsko-luvijsko mnogoboštvo
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba, železna doba
• ustanovitev
okoli 1321 pr. n. št.
• ukinitev
717 pr. n . št.
+
Predhodnice		 Naslednice
Mitanni
Neo-Assyrian Empire
Danes del Turčija
 Sirija

Karkemiš (hetitsko Karkamiš,[1] turško Karkamış, grško starogrško Εὔρωπος, Europos, latinsko Europus) je bil pomembna staroveška prestolnica severnega dela Sirije in dela vzhodne Male Azije. V zgodovini je bil občasno neodvisen, vmes pa je pripadal Mitanskemu, Hetitskemu in Novoasirskemu cesarstvu. Zdaj je na meji med Sirijo in Turčijo. Najbližji sodobni Karekmišev sosed v Turčiji je Karkamış, v Siriji pa Jarābulus.[2]

V njegovi bližini je bila leta 605 pr. n. št. pomembna bitka med babilonskim kraljem Nebukadnezarjem in egipčanskim faraonom Nekom I., omenjena tudi v Svetem Pismu.[3]

Geografija najdišča[uredi | uredi kodo]

Karkemiš je obsežno arheološko najdišče s površino 90 ha, od katerih je 55 ha v Turčiji in 35 v Siriji. Najdišče je na zahodni obali Evfrata približno 60 km jugovzhodno od Gaziantepa v Turčiji in 100 km severovzhodno od Alepa v Siriji. Preko najdišča pelje Bagdadska železniška proga, ki je hkrati meja med Turčijo in Sirijo. Na karkemiški nekropoli in v notranjem mestu je turška vojaška baza. Dostop do tistega dela najdišča je trenutno prepovedan. Večina zunanjega mesta je na sirskem ozemlju.

Zgodovina raziskav[uredi | uredi kodo]

T. E. Lawrence (levo) in Leonard Woolley v Karkemišu spomladi 1913

Karkemiš so zaradi več omemb v Svetem pismu in egipčanskih in asirskih besedilih znanstveniki poznali že zelo zgodaj. Njegovo lokacijo je kljub temu šele leta 1876 odkril angleški asiriolog George Smith. Karkemiš so pred tem istovetili s Circezijem na sotočju rek Habur in Evfrat v vzhodni Siriji.[4] Nekateri zgodnji znanstveniki so menili, da bi Jarabulus lahko bil Hierapolis Bambyce, čeprav je to najdišče v resnici Manbidž v Siriji.

V letih 1878 do 1881 je najdišče raziskoval Britanski muzej pod vodstvom Patricka Hendersona, v letih 1911 do 1914 pa pod vodstvom D. G. Hogartha. Zadnja kampanja je bila leta 1920 pod vodstvom C. L. Woolleya in Philipa Langstaffea Ord Guya.[5][6][7][8] Raziskave je leta 1914 prekinila prva svetovna vojna in leta 1920 končala turška vojna za neodvisnost.[9] Med temi izkopavanji je bila odkrita večina ostankov iz asirskega in novohetitskega obdobja, vključno z obrambnimi zgradbami, templji, palačami in številnimi bazaltnim kipi in reliefi z napisi v luvijskih hieroglifih.

Ko je bilo očiščeno minsko polje v turškem delu najdišča, so se arheološke raziskave nadaljevale leta 2011.[10] Izkopavanja v notranjem in zunanjem mestu je opravila turško-italijanska skupina znanstvenikov z univerz v Bologni, Gaziantepu in Istanbulu pod vodstvom profesorja Nicolòja Marchettija.[11]

Arheološke raziskave zunanjega mesta na sirski strani najdišča so potekale v okviru projekta Karkemiš pod pokroviteljstvom DGAM iz Damaska, Britanskega sveta za raziskave v Levantu in Britanske akademije vodstvom profesorjev T. J. Wilkinsona in E. Peltenburga.[12] Področje zunanjega mesta je ogroženo[13] zaradi širjenja kmetijskih zemljišč in zlorab.[14]

Zgodovina naseljenosti[uredi | uredi kodo]

Karta Sirije v 2. tisočletju pr. n. št.

Mesto je bilo naseljeno od kamene in bakrene dobe.[15] Majhni kamniti grobovi so iz obdobja okoli 2400 pr. n. št. (zgodnja bronasta doba). V Ebli so odkrili arhive iz 3. tisočletja pr. n. št., v katerih je že omenjen Karkemiš. Dokumenti iz Marija in Alalaha iz obdobja okoli 1800 pr. n. št. omenjajo, da je bil Karkemiš pomembno središče trgovanja z lesom in da je v njem vladal kralj Aplahanda. Mesto je imelo sklenjene sporazume z Ugaritom in Mitanijem (Hanilgalbatom). V antiki je mesto obvladovalo plitvino za prehod preko Evfrata, kar je zelo okrepilo njegovo strateško in zgodovinsko pomembnost.

Faraon Tutmoz I. iz Osemnajste egipčanske dinastije je v bližini Karkemiša postavil stelo v spomin na svojo zmago v Siriji in drugih deželah na drugi strani Evfrata. Proti koncu vladavine faraona Ehnatona okoli 14. stoletja pr. n. št. je Karkemiš zasedel hetitski kralj Šupiluliuma I., ki ga je pretvoril v kraljestvo in za kralja imenoval svojega sina Pijaššilija.

V pozni bronasti dobi je Karkemiš postal eno od najpomembnejših mest Hetitskega cesarstva in dosegel višek okoli 11. stoletja pr. n. št. Karkemiš je preživel propad Hetitskega cesarstva in napade ljudstev z morja in v železni dobi postal prestolnica pomembnega Novohetitskega kraljestva in pomembno trgovsko središče.[16] Četudi faraon Ramzes III. na napisu iz osmega leta njegove vladavine v svojem pogrebnem templju v Medunet Habuju trdi, da so Karkemih uničila ljudstva z morja, je mesto njihov napad preživelo.[17] Dokazano je, da je bil Kuzi-Tešub, sin kralja Talmi-Tešuba sodobnik hetitskega kralja Šupiluliume II.[18] On in njegovi nasledniki so kot »veliki kralji« vladali v majhnem cesarstvu, ki je segalo od jugovzhodne Male Azije do severne Sirije in zahodnega kraka Evfrata.[19] To pomeni, da se je Kuzi-Tešub imel za pravega naslednika Šupiluliume I., čeprav je centralna dinastija v Hatuši izumrla.[20] Država je obstajala od okoli 1175 do 975 pr. n. št., ko je začela izgubljati oblast in se postopoma skrčila na ozemlje okrog Karkemiša.[21][22]

Zavetnica Karkemiša je bila boginja Kubata, ki je bila verjetno huritskega izvora.[23] Prikazovali so jo kot pobóženo žensko v dolgem oblačilu, ki stoji ali sedi in nosi ogledalo. Glavno moško božanstvo mesta je bil Karhuha, istoveten s hetitskim jelenom-bogom Kuranto.

V 9. stoletju pr. n. št. je kralj Sangara plačeval davek asirskima kraljema Ašurbanipalu II. in Šalmaneserju III. Leta 717 pr. n. št. je Karkemiš pod kraljem Pisirijem podjarmil Sargon II.

Poleti 605 pr. n. št. je bila v bližini mesta bitka pri Karkemišu med babilonsko vojsko Nebukadnezarja II. in egipčanskega faraona Neka II. in ostanki asirske vojske. Cilj Nehovega pohoda je bil prekiniti trgovske poti čez Evfrat. Egipčani so bili v nepričakovanem napadu Babiloncev premagani in prisiljeni na umik iz Sirije.

Kralji Karkemiša[uredi | uredi kodo]

Jariri (desno) in Kamani, regent in bodoči vladar Karkemiša
Vladar Domnevno vladanje
(pr. n. št.)		 Komentar
Adnianda (?) okoli ? do 1786
Aplahanda okoli 1786 do 1764 Sin Adni-ande.
Jatar-Ami okoli 1764 do 1763 Sin Aplah-ande I.
Jahdun-Lim okoli 1763 do 1745? Sin Bin-Amija.
Aplah-anda II okoli 1745 ? do ? Sin Jahdun-Lima ?
Pijašili ali Šari-Kušuk okoli 1315 Sin hetitskega kralja Šupiluliume I.
[...] šaruma Sin Pijašilija.
Šakurunuva Sin Pijašilija.
Ini-Tešub I. Okoli 1230. let
Talmi-Tešub okoli 1200
Kuzi-Tešub okoli 1170 Po padcu Hetitskega cesarstva se je naslavljal z "veliki kralj".
Ini-Tešub II okoli 1100
Tudhalija okoli 1100 Ali pred ali za Ini-Tešhubom II.
Sapaziti okoli 1025
Uratarhunda c. 1000
Suhi I. okoli 975
Astuvalamanza okoli 950
Suhi II. okoli 925
Katuva okoli 900
Sangara okoli 870-848
Astiru okoli 830
Jariri (regent) okoli 815
Kamani okoli 790
Sastura okoli 760
Astiru II. (?)
Pisiri okoli 730. let Zadnji kralj, poražen od Sargona II.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ D. Hawkins: Kargamiš, Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen Archäologie. Walter de Gruyter (1980).
  2. ↑ Location of Carchemish.
  3. ↑ Jeremija 46,2. Biblija.net.
  4. ↑ Circesium, Catholic Encyclopedia.
  5. ↑ David George Hogarth: Hittite problems and the excavation of Carchemish, H. Frowde, 1911 Nabu Press, 2010, ISBN 978-1-171-63699-1.
  6. ↑ D.G. Hogarth: Carchemish I: Introductory, The British Museum Press, London 1914, ponatis 1969
  7. ↑ C.L. Woolley: Carchemish II: Town Defences: Report on the Excavations at Jerablus on Behalf of the British Museum, British Museum Press, London 1921, repr. 1969, ISBN 0-7141-1002-7.
  8. ↑ C.L. Woolley, R.D. Barnett: Carchemish III: Excavations in the Inner Town: Report on the Excavations at Jerablus on Behalf of the British Museum, British Museum Press, London 1952, repr. 1978, ISBN 0-7141-1003-5.
  9. ↑ H.G. Güterbock: Carchemish, Journal of Near Eastern Studies 13/2 (1954): 102-114.
  10. ↑ Ancient city to rise in SE Turkey area cleared of mines. Daily News & Economic Review, 31.marec 2011.
  11. ↑ Nicolò Marchetti in drugi: Karkemish on the Euphrates: Excavating a City’s History, Near Eastern Archaeology 75.3 (2012): 132-147.
  12. ↑ Edgar Peltenburg: Euphrates River Valley Settlement: The Carchemish Sector in the Third Millennium BC, Oxbow Books, 2007, ISBN 1-84217-272-7.
  13. ↑ GHF Supports Planning at Karkemish, Important Ancient City on the Euphrates River Arhivirano 2015-09-11 na Wayback Machine.. Global Heritage Fund. Pridobljeno 11. septembra 2015.
  14. ↑ T.J. Wilkinson, E. Peltenberg (2010): Carchemish in Context: Surveys in the Hinterland of a Major Iron Age City, Bulletin of the Council for British Research in the Levant 5/1 (november 2010): 11-20.
  15. ↑ William L. Langer, ur. (1972): An Encyclopedia of World History (5th ed.), Boston, MA: Houghton Mifflin Company. str. 9. ISBN 0-395-13592-3.
  16. ↑ Federico Giusfredi: Sources for a Socio-Economic History of the Neo-Hittite States, Winter Verlag, 2010, str. 35-51.
  17. ↑ Gary Beckman: Hittite Chronology, Akkadica 119–120 (2000): 23.
  18. ↑ K.A. Kitchen: On the Reliability of the Old Testament, William B. Eerdsman Publishing Co, str. 99 in 140.
  19. ↑ Kitchen, str. 99.
  20. ↑ Trevor R. Bryce: The Kingdom of the Hittites, Oxford University Press, str. 384.
  21. ↑ Kitchen, str. 100.
  22. ↑ Giusfredi, str. 37-44.
  23. ↑ Manfred Hutter: Aspects of Luwian Religion, v H.C. Melchert (ur.): The Luwians, Brill, 2003, str. 211-280.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • N. Marchetti (2014): Karkemish. An Ancient Capital on the Euphrates. OrientLab 2 (Università di Bologna - Ante Quem ed.). ISBN 978-88-7849-103-8. (http://www.orientlab.net/pubs)
  • N. Marchetti in drugi: Karkemish on the Euphrates: Excavating a City's History, Near Eastern Archaeology 75/3 (2012): 132–147 (https://www.jstor.org/stable/10.5615/neareastarch.75.issue-3)
  • N. Marchetti: The 2011 Joint Turco-Italian Excavations at Karkemish, 34. kazı sonuçları toplantısı, 28 Mayıs-1 Haziran 2012, Çorum. 1. cilt, T.C. Kültür ve Turizm Bakanlığı, Ankara 2013, str. 349–364 (http://www.kulturvarliklari.gov.tr/Eklenti/7332,34kazi1.pdf?0)
  • N. Marchetti: The 2012 Joint Turco-Italian Excavations at Karkemish, 35. kazı sonuçları toplantısı, 27–31 Mayıs 2013, Muğla. 3. cilt, T.C. Kültür ve Turizm Bakanlığı, Ankara 2014, str. 233–248 (http://www.kulturvarliklari.gov.tr/Eklenti/27148,35kazi3.pdf?0)
  • N. Marchetti: Bronze Statuettes from the Temples of Karkemish, Orientalia 83/3 (2014): 305–320
  • N. Marchetti: Karkemish. New Discoveries in the Last Hittite Capital, Current World Archaeology 70 (2015): 18–24 (http://www.world-archaeology.com/issue-70/cwa-70.htm)
  • A. Dinçol, B. Dinçol, J. D. Hawkins, N. Marchetti, H. Peker: A Stele by Suhi I from Karkemish, Orientalia 83/2 (2014): 143–153
  • A. Dinçol, B. Dinçol, H. Peker: An Anatolian Hieroglyphic Cylinder Seal from the Hilani at Karkemish, Orientalia 83/2 (2014): 162–165
  • G. Marchesi: Epigraphic Materials of Karkemish from the Middle Bronze Age, Orientalia 83/2 (2014): 166–181
  • J. D. Hawkins: Corpus of Hieroglyphic Luwian Inscriptions I. Inscriptions of the Iron Age, de Gruyter, Berlin 2000, ISBN 978-3-11-010864-4.
  • G. Bitelli, F. Girardi, V. A. Girelli: Digital enhancement of the 3D scan of Suhi I’s stele from Karkemish, Orientalia 83/2 (2014): 154–161
  • N. Marchetti, H. Peker: A Stele from Gürçay near Karkemish, Orientalia 83/2 (2014): 182–188
  • H. Peker: A Funerary Stele from Yunus, Orientalia 83/2 (2014): 189–193
  • S. Pizzimenti: Three Glyptic Documents from Karkemish, Orientalia 83/2 (2014): 194–201
  • M. Zecchi: A Note on Two Egyptian Seal Impressions from Karkemish, Orientalia 83/2 (2014): 202–206
  • G. Marchesi: A Bilingual Literary Text from Karmenish Featuring Marduk (s prispevki W.R. Mayer in S.V. Panayotov), Orientalia 83/4 (2014): 333–340
  • D.M. Wilson: The British Museum. A history. The British Museum Press, London, 2002.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Karkemiš&oldid=5776821«