Turčija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Republika Turčija
Türkiye Cumhuriyeti
Zastava Turčije Emblem Turčije
Geslo: Egemenlik, kayıtsız şartsız Milletindir (Suverenost je brezpogojna last ljudstva)
Himnaİstiklâl Marşı
Marš neodvisnosti
Lega Turčije
Glavno mestoAnkara
39°55'48.00′N, 32°50′E
Največje mesto Istanbul
Uradni jeziki turščina
Demonim Turek
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik Recep Tayyip Erdoğan
 -  predsednik vlade Binali Yıldırım
nasledstvo Osmanskega cesarstva2 
 -  vojna za neodvisnost: 19. maj 1919 
 -  ustanovitev parlamenta: 23. april 1920 
 -  razglasitev republike: 29. oktober 1923 
 -  voda (%): 1,3
Prebivalstvo
 -  ocena 2017: 80.810.525[1] 
 -  štetje 2000: 67.803.927 
BDP (PKM) ocena 2018
 -  skupaj: 2,314 milijarde USD[2] (13.)
 -  na prebivalca: 28.270 USD (45.)
Gini (2013) 40,0 (srednji
HDI (2017) 0,7914 (srednji) (64.4)
Valuta turška lira5 (TRY)
Časovni pas EET (UTC+2)
 -  poletni (DST): EEST (UTC+3)
Vrhnja domena (TLD) .tr
Klicna koda +90
1 "Yurtta sulh, cihanda sulh" (izvirno turško).
2 Lausannski sporazum (1923).
3 Uvrstitve po prebivalstvu in gostoti prebivalstva temeljijo na podatkih iz leta 2005.
4 Poročilo HDI Združenih narodov, str. 284
5 nova turška lira (Yeni Türk Lirası, YTL) je zamenjala staro turško liro 1. januarja 2005.

Zunanja časovnica
Grafični časovni pregled je na razpolago na:

Repúblika Túrčija je obmorska država z ozemljem tako v Evropi kot v Aziji. Anatolski polotok med Črnim morjem in Sredozemskim morjem tvori osrčje države. Turčija na vzhodu meji na Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan in Iran, na jugu na Irak in Sirijo, ter na zahodu na Egejsko morje, otoke v njem, na Grčijo in Bolgarijo.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime Turčija izhaja iz srednjeveške latinščine Turchia/Turquia in pomeni "dežela Turkov". Turško ime Türkiye je bilo sprejeto leta 1923 pod vplivom evropske uporabe. [3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Turčije.
Konya

Prazgodovina Anatolije in vzhodne Trakije[uredi | uredi kodo]

Nekaj hengov v Göbekli Tepe je bilo postavljenih že leta 9600 pr. n. št., ped tistimi v Stonehengu v Angliji
Levja vrata v Hatuši, prestolnici Hetitov, mestu, ki datira v 6. Tisočletje pr. n. št..[4]

Anatolski polotok, ki predstavlja večino sodobne Turčije, je ena najstarejših trajno naseljenih regij na svetu. V Anatoliji so živeli različni stari anatolski prebivalci, od vsaj neolitskega obdobja do helenističnega obdobja. Veliko teh narodov je govorilo anatolske jezike, veje večje indoevropske jezikovne družine [5]. Dejstvo je, da so nekateri učenjaki glede na starost indoevropskih hetitskih in luwijskih jezikov predlagali Anatolijo kot hipotetični center, iz katerega so se razvili indoevropski jeziki. Evropski del Turčije, imenovan Vzhodna Trakija, je bil tudi naseljen že pred štirideset tisoč leti, in je znan od neolitskega obdobja približno 6000 pr. n. št.

Göbekli Tepe je kraj najstarejše znane človeške verske strukture, tempelj iz približno 10.000 pr. n. št. [6], medtem ko je Çatalhöyük zelo velika neolitska in halkolitska naselbina v južni Anatoliji, ki je obstajala od približno 7500 do 5700 pr. n. št. To je največje in najbolje ohranjeno neolitsko najdišče, ki je bilo do danes odkrito in je bilo julija 2012 vpisano na seznam Unescove svetovne dediščine [7].

Naselje Troja je nastalo v neolitski dobi in se nadaljevalo v železni dobi.

Najzgodnejši zabeleženi prebivalci Anatolije so bili Hati in Huriti, neindoevropski ljudje, ki so naselili srednjo in vzhodno Anatolijo, že kar ca. 2300 pr. n. št. Indoevropski Hetiti so prišli v Anatolijo in postopoma absorbirali Hatije in Hurite. 2000-1700 pr. n. št. Prvi veliki imperij na tem območju so ustanovili Hetiti, od 18. do 13. stoletja pred našim štetjem. Asirci so osvojili in naselili dele jugovzhodne Turčije že leta 1950 pr. n. št. do leta 612 pr. n. št.. Urartu se je ponovno pojavil v asirskih napisih v 9. stoletju pr. n. št. kot močan severni tekmec Asirije. Po propadu hetitskega cesarstva c. 1180 pr. n. št., so v Anatolijo prišli Frigijci, dokler jim v 7. stoletju pr. n. št. niso uničili kraljestva. Od leta 714 pr. n. št. je Urartu delil isto usodo in se raztopil v 590 pr. n. št., ko so ga osvojili Medijci. Najmočnejše izmed državami naslednicami Frigije so bile Lidija, Karija in Likija.

Gimnazija v Sardah, središču Lidije (c. 1200–546 pr. n. št.), naslednice antične Arzawa (15.–13. St. pr. n. št.)[8]
Zidovi akropole Troje VIIa, (c. 1200 pr. n. št.) so navdahnili Homerjevo Iliado[9]

Antika[uredi | uredi kodo]

Gledališče v Halikarnasu (današnji Bodrum) je zgradil v 4. st. pr. n. št. Mavzol, perzijski satrap Karije. Mavzolej v Halikarnasu (Mavzolova grobnica) velja za enega od sedmih čudes antičnega sveta.[10]
Celzovo knjižnico v Efezu so zgradili Rimljani leta 114–117. Artemidin tempelj v Efezu je je zgradil lidijski kralj Krez v 6. st. pr. n. št.

Od leta 1200 pr. n. št., so anatolsko obalo močno naselili eolski in jonski Grki. Ti kolonisti so ustanovili številna pomembna mesta, kot so Milet, Efez, Smirna (zdaj Izmir) in Bizanc (zdaj Carigrad), slednjega so ustanovili grški kolonisti iz Megare leta 657 pred našim štetjem. Prva država, ki so jo sosednji narodi imenovali Armenija, je bila država armenske dinastije Orontidov, ki je vključevala dele vzhodne Turčije, in se je začela v 6. stoletju pred našim štetjem. V severozahodni Turčiji so bili najpomembnejša plemenska skupina v Trakiji Odrijanci, ki jih je ustanovil Teres I.. [11]

Vso današnjo Turčijo so osvojili Ahemenidi v 6. stoletju pred našim štetjem. Grško-perzijske vojne so se začele, ko so grške mestne države na obali Anatolije leta 499 pr. n. št. zasedli Perzijci. Turško ozemlje je kasneje leta 334 pr. n. št. zasedel Aleksander Veliki, kar je privedlo do povečanja kulturne homogenosti in helenizacije območja.

Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bila Anatolija razdeljena na številna manjša helenistična kraljestva, ki so postala del Rimske republike do sredine 1. stoletja pred našim štetjem. Proces helenizacije, ki se je začel z Aleksandrom, se je pospešil pod rimsko vladavino in v zgodnjih stoletjih krščanske dobe, ko so lokalni anatolski jeziki in kultura skoraj izumrli, v veliki meri jih je nadomestil antični grški jezik in kultura. Od 1. stoletja pred našim štetjem do 3. stoletja, so se Rimljani in sosednji Parti spopadali za velike dele sodobne Turčije v pogostih rimsko-partskih vojnah.

Projektiral ga je grški arhitekt Zeno, rojen v mestu, amfiteater Aspendos je bil zgrajen v rimskem obdobju 161-169[12]. Attaleia (Antalya), Perga in Side so bila druga pomembna mesta v starodavni Pamfiliji.
Gora Nemrut, ki jo včasih imenujejo mavzolej Antioha I. Teo Komagenskiega, je opazen po vrhu, kjer so postavljeni številni veliki kipi okoli tistega, za katerega se domneva, da je kraljevi grob iz 1. stoletja pred našim štetjem.[13]

Zgodnje krščanstvo in bizantinsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Prvotno cerkev, kasneje mošeja, zdaj pa muzej, je Hagijo Sofijo v Carigradu zgradil bizantinski cesar Justinijan I. v letih 532-537

Po Apostlskih delih 11, je mesto na jugu Turčije, Antiohija (zdaj Antakija) rojstna hiša prve krščanske skupnosti. [14]

Leta 324 je Konstantin I. zbral Bizanc za novo prestolnico rimskega cesarstva in ga preimenoval v Novi Rim. Po smrti Teodozija I. leta 395 in stalne delitve rimskega cesarstva med njegovima sinovoma, je mesto, ki se je poimenovalo Konstantinopel, postalo glavno mesto vzhodnega rimskega cesarstva. To cesarstvo, ki ga bodo kasneje zgodovinarji označili kot bizantinsko cesarstvo, je vladalo večini ozemlja današnje Turčije do poznega srednjega veka, čeprav so se vzhodne regije ohranile v trdni sasanidski roki do prve polovice 7. stoletja. Pogoste bizantinsko-sasanidske vojne so se kot del dolgoletnih rimsko-perzijskih vojn bojevale med sosednjimi tekmovalnimi Bizantinci in Sasanidi, v različnih delih današnje Turčije in so odločile velik del zgodovine od 4. do prve polovice 7. stoletja.

V mestih v današnji Turčiji, so potekali številni ekumenski koncili zgodnje cerkve, vključno s prvim nicejskim koncilom (325), prvim koncilom v Konstantinoplu (381), koncilom v Efezu (431) in Kalcedonskim (Kadıköy) koncilu leta 451. [15]

Seldžuki in Osmansko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Seldžuki in Osmanska rodbina.
Mevlanski muzej v Konyu so leta 1274 zgradili seldžuški Turki. Konya je bilo glavno mesto seldžuškega sultanata Rum (Anatolija)

Seldžuki so bili veja Kınık oguških Turkov, ki so v 9. stoletju prebivali na obrobju muslimanskega sveta v kaganatu Jabgu konfederacije Oğuz, severno od Kaspijskega in Aralskega jezera v Kirgiški stepi v Turkestanu. [63] V 10. stoletju so se Seldžuki začeli preseljevati iz svojih domov v Perzijo, ki je postal upravno jedro Velikega Seldžuškega imperija, potem ko ga je ustanovil Togrul beg. [16]

V drugi polovici 11. stoletja so turški Seldžuki začeli prodirati v srednjeveško Armenijo in vzhodne regije Anatolije. Leta 1071 so v bitki pri Manzikertu premagali Bizantince in začeli turkizacijo; turški jezik in islam sta bila predstavljena v Armeniji in Anatoliji in se postopoma širila po vsej regiji. Počasen prehod iz pretežno krščanske in grško govoreče Anatolije v pretežno muslimansko in turško govoreče je bil v teku. Mevlevski red dervišev, ki ga je v 13. stoletju v Konyi ustanovil sufijski pesnik Dželaludin Rumi, je imel pomembno vlogo pri islamizaciji različnih Anatolcev, ki so bili prej že helenizirani. [65] [66] Tako so poleg turkizacije ozemlja kulturno perzijski Seldžuki postavili temelje turško-perzijski kulturi v Anatoliji, ki jo bodo prevzeli njihovi nasledniki, Osmani.

Leta 1243 je bila seldžuška vojska poražena od Mongolov v bitki pri Köse Dağu, kar je povzročilo, da je njihova moč počasi razpadla. Po njihovi poti se je ena izmed turških kneževin, ki jo je upravljal Osman I., v naslednjih 200 letih razvila v Osmansko cesarstvo. Leta 1453 so Osmani končali bizantinsko cesarstvo tako, da so osvojili prestolnico Konstantinopel. [17]

Palači Topkapı in Dolmabahçe sta bil rezidenci Osmanskih sultanov in administrativni center cesarstva med letoma 1465 do 1856 in 1856 do 1922.

Leta 1514 je sultan Selim I. (1512—1520) uspešno razširil cesarske južne in vzhodne meje s premagovanjem šaha Ismaila I. iz dinastije Safavidov v bitki pri Chaldiranu. Leta 1517 je Selim I. razširil osmansko oblast v Alžirijo in Egipt in ustvaril prisotnost vojske v Rdečem morju. Nato se je začelo tekmovanje med osmanskim in portugalskim cesarstvom za prevlado v Indijskem oceanu, s številnimi pomorskimi bitkami v Rdečem morju, Arabskem morju in Perzijskem zalivu. Portugalska prisotnost v Indijskem oceanu je bila grožnja osmanskemu monopolu na starodavnih trgovskih poteh med Vzhodno Azijo in zahodno Evropo. Kljub vse pomembnejši evropski prisotnosti je trgovina z Vzhodom do druge polovice 18. stoletja še naprej rasla.

Moč in prestiž osmanskega cesarstva sta dosegla vrhunec v 16. in 17. stoletju, zlasti v času vladavine Sulejmana Veličastnega, ki je osebno uvedel pomembne zakonske spremembe v zvezi z družbo, izobraževanjem, davki in kazenskim pravom. Imperij je bil pogosto v nasprotju s svetim rimskim cesarstvom pri nenehnem napredovanju proti Srednji Evropi prek Balkana in južnega dela poljsko-litovske skupnosti. [18] Na morju je osmanska mornarica tekmovala s številnimi svetimi zvezami, kot so tiste leta 1538, 1571, 1684 in 1717 (sestavljene predvsem iz habsburške Španije, Republike Genove, Beneške republike, vitezov sv. Ivana, papeških držav, Velikega vojvodstva Toskane in vojvodstva Savoja), za nadzor Sredozemskega morja. Na vzhodu so bili Osmani pogosto v vojni s Safavidsko Perzijo zaradi konfliktov, ki so izhajali iz teritorialnih sporov ali verskih razlik med 16. in 18. stoletjem. Osmanske vojne s Perzijo so se nadaljevale, ko so v Iranu Safavide nasledile dinastije Zand, Afšarid in Kadžar do prve polovice 19. stoletja. Od 16. do začetka 20. stoletja se je Osmansko cesarstvo borilo v mnogih vojnah z Ruskim carstvom. Te so bile sprva namenjene osmanski teritorialni širitvi in konsolidaciji v jugovzhodni in vzhodni Evropi; vendar se je začelo že od druge polovice 18. stoletja in postalo bolj preživetje osmanskega cesarstva, ki je na severni obali Črnega morja izgubilo svoja strateška ozemlja pred napredujočimi Rusi.

Mehmed V. in cesar Viljem II. v Konstantinoplu, 1917. Osmani so bili v prvi svetovni vojni na strani Centralih sil

Od druge polovice 18. stoletja naprej je Osmansko cesarstvo začelo upadati. Tanzimatske reforme 19. stoletja, ki jih je začel Mahmud II., so želele posodobiti osmansko državo v skladu z napredkom, ki je bil dosežen v Zahodni Evropi. Napori Midhat-paše v pozni tanzimatski dobi so vodili osmansko ustavno gibanje leta 1876, ki je uvedlo prvo ustavno dobo, vendar so se ta prizadevanja na večini področij izkazala za neustrezna in niso ustavila razpada cesarstva. [19] Ker se je imperij postopoma zmanjševal po velikosti, vojaški moči in bogastvu, zlasti po osmanski gospodarski krizi leta 1875, ki je pripeljala do uporov v balkanskih provincah, ki so dosegli vrhunec v rusko-turški vojni 1877-78, so preselili cesarsko središče v Anatolijo [20][21], skupaj s Čerkezi, ki so pobegnili iz ruskega osvajanja Kavkaza. Upad osmanskega cesarstva je privedel do naraščanja nacionalističnih čustev med različnimi subjekti, kar je vodilo k večjim etničnim napetostim, ki so se občasno pojavljale kot nasilje, kot je bil na primer Armenski masaker 1894–1896. [22]

Mladoturška revolucija leta 1908 je obnovila osmansko ustavo in parlament 30 let po tem, ko jo je uvedel sultan Abdul Hamid II. leta 1878, znano kot drugo ustavno dobo, vendar pa je osmanski državni udar leta 1913 pahnil državo pod triumvirat Treh Paša, sultana Mehmed V. in Mehmed VI. pa sta v veliki meri postala simbolični figuri brez resnične politične moči.

Osmansko cesarstvo je vstopilo v prvo svetovno vojno na strani Centralnih sil in je bilo končno poraženo. Med vojno so bili armenski cesarji deportirani v Sirijo kot del armenskega genocida. Zaradi tega je bilo ubitih približno 800.000 do 1.500.000 Armencev. [23] Turška vlada je zavrnila priznanje dogodkov kot genocida in trdi, da so se Armenci selili samo iz vzhodne vojne cone [24]. Genocidne kampanje so bile storjene proti drugim manjšinskim skupinam cesarstva, kot so Asirci in Grki. Po premirju iz Mudrosa 30. oktobra 1918 so zmagovalne zavezniške sile poskušale razdeliti osmansko državo s pogodbo iz Sèvresa leta 1920.

Republika Turčija[uredi | uredi kodo]

Sodobno republiko Turčijo je po vojaški zmagi nad Grki leta 1923 ustanovil Mustafa Kemal Atatürk, ki je z vrsto reform Turčijo usmeril v sodobno, sekularno in proevropsko republiko. Strah pred odmikom od te usmeritve je vodil k vrsti vojaških državnih udarov, zadnjemu leta 1980. Odtlej se je Turčija vrnila k splošnim volitvam. Od leta 1952 je Turčija članica zveze NATO, že vrsto let pa se zavzema za članstvo v Evropski uniji. Problemi, kot so turška vpletenost v dogajanje na Cipru, kurdsko vprašanje ter vzpon islamskih političnih opcij netijo politično razpravo v Turčiji in vplivajo na njene mednarodne odnose.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Turčije.
Topografska karta Turčije

Turčija je transkontinentalna evrazijska država. Azijska Turčija, ki vključuje 97 odstotkov države, je ločena od evropske Turčije od Bosporjem, Marmarskim morjem in Dardanelami. Evropska Turčija obsega 3 odstotke ozemlja države. Ozemlje Turčije je več kot 1.600 kilometrov dolgo in 800 kilometrov široko, približno pravokotne oblike. Leži med zemljepisno širino 35 ° in 43 ° S ter dolžino 25 ° in 45 ° V. Površina, vključno z jezeri, zaseda 783.562 kvadratnih kilometrov, od tega 755.688 kvadratnih kilometrov v Jugozahodni Aziji in 23.764 kvadratnih kilometrov v Evropi. Je 37. največja država po svetu. Na treh straneh jo obdaja morje: Egejsko morje na zahodu, Črno morje na severu in Sredozemsko morje na jugu. Turčija ima tudi Marmarsko morje na severozahodu.

Fotografija jezera Van in armenske cerkve Akhtamarja. Van je največje jezero v državi in je v vzhodni Anatoliji.

Evropski del Turčije, Vzhodna Trakija (najbolj vzhodna regija balkanskega polotoka), oblikuje meje Turčije z Grčijo in Bolgarijo. Azijski del države sestavlja večinoma polotok Anatolija, ki je sestavljen iz visoke osrednje planote z ozkimi obalnimi ravnicami, med gorovji Köroğlu in Pontic na severu in Taurus na jugu. Vzhodna Turčija, ki je znotraj zahodne planote armenskega višavja, ima bolj gorsko pokrajino z goro Ararat kot najvišjo točko Turčije s 5137 m in je domovina izvirov rek, kot so Evfrat, Tigris in Araks ter jezero Van, največje jezero v državi. Jugovzhodna Turčija je na severni planoti zgornje Mezopotamije.

Turčija je razdeljena na sedem geografskih regij: Marmara, Egej, Črno morje, Osrednja Anatolija, Vzhodna Anatolija, Jugovzhodna Anatolija in Sredozemlje. Neenakomeren severni anatolski teren ob Črnem morju spominja na dolg, ozek pas. Ta regija obsega približno šestino celotne površine Turčije. Notranjost anatolske planote je bolj robustna, ko gre proti vzhodu.

Raznolika pokrajina Turčije je rezultat kompleksnih zemeljskih procesov, ki so tisoče let oblikovali regijo in se še vedno odražajo v precej pogostih potresih in občasnih vulkanskih izbruhih. Bospor in Dardanele dolgujejo svoj obstoj prelomu, ki poteka skozi Turčijo, kar je pripeljalo do nastanka Črnega morja. Severni anatolski prelom teče severno od države od zahoda do vzhoda, po katerem so se v zgodovini zgodili veliki potresi. Najnovejši od teh velikih potresov je bil leta 1999 v İzmitu.

Biodiverziteta[uredi | uredi kodo]

Samostan Sumela v gorovju Pontic, ki oblikuje ekoregijo z različnimi zmernimi deževnimi gozdovi, rastlinstvom in živalstvom na severu Anatolije.

Izredni ekosistem in habitatna raznolikost Turčije sta razlog veliki raznolikosti vrst. Anatolija je domovina mnogih rastlin, ki so se gojile za prehrano od začetkov kmetijstva in divji predniki številnih rastlin, ki zdaj zagotavljajo osnove za človeštvo, še vedno rastejo v Turčiji. Raznolikost turške favne je še večja kot njena flora. Število živalskih vrst v celotni Evropi je približno 60.000, v Turčiji pa več kot 80.000 (več kot 100.000 jih šteje za podvrste). [26]

Severni anatolski iglavci in listopadni gozdovi so ekoregija, ki pokriva večino gorovja Pontic v severni Turčiji, medtem ko mešani gozdovi Kavkaza segajo čez vzhodni konec območja. Regija je dom evroazijskih divjih živali, kot so skobec, Planinski orel, Kraljevi orel, Mali klinkač, kavkaški divji peletin Tetrao mlokosiewiczi, rdečečeli grilček Serinus pusillus in pevka Tichodroma muraria [258]. Ozki obalni pas med Ponticom in Črnim morjem je dom Euksinskih-kolhiskih listnatih gozdov, ki vsebujejo nekaj svetovnih redkih pragozdov. [259] Turški bor (Pinus brutia) raste večinoma v Turčiji in drugih državah vzhodnega Sredozemlja. V Anatoliji je nekaj divjih vrst tulipanov, cvet pa je bil prvič predstavljen v zahodni Evropi z vrstami, ki so jih vzeli iz Osmanskega cesarstva v 16. stoletju. [260] [261 V Turčiji obstaja 40 narodnih parkov, 189 naravnih parkov, 31 območij za ohranjanje narave, 80 območij varstva divjadi in 109 naravnih spomenikov, kot so zgodovinski narodni park polotok Gallipoli, narodlni park Nemrut, narodni park antična Troja, Naravni park Ölüdeniz in Naravni park Polonezköy . [262]

Ankara, glavno mesto Turčije, je znana po angorski mački, angorskem zajčku in angorski kozi. Druga narodna mačka Turčije je mačka Van. Narodne pasme psov so anatolski ovčar, Kangal, Malaklı in Akbaş. [263]

Zadnja potrjena smrt anatolskega leoparda (Panthera pardus tulliana), ki je bil tesno povezan z perzijskim (kavkaškim) leopardom rojenim v zahodni regiji Anatolije, je bila 17. januarja 1974 v vasi Bağözü v okrožju Beypazarı v provinci Ankara. [264] [265 ] Perzijski leopard naj bi še vedno v zelo majhnem številu živel v severovzhodnih in jugovzhodnih regijah Turčije. [266] [267] Kaspijski tiger je izumrla tigrova podvrsta (tesno povezana s sibirskim tigrom), ki je živela v najbolj vzhodnih regijah Turčije do druge polovice 20. stoletja, z zadnjo potrjeno smrtjo v Uludereju, februarja 1970. [266] [268] Evrazijski ris in evropska divja mačka (Felis silvestris silvestris) so druge vrste, ki jih trenutno najdemo v gozdovih Turčije.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Province v Turčiji.

Turčija je upravno razdeljena na 81 provinc (turško il, množina iller):

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Po štetju v letu 2008 ima Turčija 71,5 milijonov prebivalcev, stopnja rasti pa 1.31% letno. Gostota naseljenosti je 92 oseb na km². Delež mestnega prebivalstva je 75%. Zaradi visoke rodnosti je delež mladih do vključno 14. leta visok, 26,4%, delež prebivalstva 65 let ali starejših pa je 7,1%, ostalo so prebivalci med 15 in 64 leti starosti[27]. Pričakovana dolžina življenja je po oceni iz leta 2005 bila za moške 68,9 in za ženske 73,8 let [28].

Šolanje je obvezno v starosti od 6 do 15 let. Pismenost je 95,3% pri moških in 79,6% pri ženskah; skupno povprečje je 87,4%. Nižja pismenost pri ženskah je posledica zakoreninjenih pojmovanj predvsem pri Arabcih in Kurdih, ki živijo v jugovzhodnih pokrajinah.

Po turški ustavi je Turek vsakdo, ki ima turško državljanstvo, torej ne glede na etnične razlike. Podatkov o etnični pripadnosti uradno ne zbirajo. Priznane so tri etnične manjšine (po Lausanski pogodbi): Armenci, Grki in Judje. Večina prebivalcev pripada turški etniji, sicer pa je etnična podoba pisana. V Turčiji živijo vsaj še naslednje etnične skupine: Abhazijci, Adžarijci (Gruzijci, ki so sprejeli Islam) , Albanci, Asirci, Bošnjaki, Cirkazijci, Hamšeni, Kurdi, Lazi, Pomaki, Romi in Zazijci. Kulturna skupnost so tudi Afro-Turki, ki živijo največ v zahodnih priobalnih mestih, vendar že precej pomešani z večinskimi Turki. Najti je tudi zahodno evropejske Levantince (francoskega, genoveškega in beneškega izvora) in so tam naseljeni še od srednjega veka; ob Bosporju pa tudi bosporske Nemce in istanbulske Poljake, ki so se naseljevali največ v 19. stoletju.

Med vsemi ne-turškimi narodi so najštevilnejši, a nepriznani, Kurdi. Ker niso uradno priznani nimajo nikakršnih etničnih pravic. Že omenjanje narodne manjšine je v Turčiji politično občutljivo. Turčiji pa je uradni jezik le turščina. Kljub temu oddaja državna televizija nekaj ur tedensko tudi programe v arabščini, bosanščini, cirkazijščini in kurdščini.

Turčija je uradno posvetna republika, brez državne vere. Ustava zagotavlja svobodo vere in prepričanja [29]. Večina (99%) prebivalcev je islamske veroizpovedi, po denominaciji pa so večinsko Suniti (okoli 75%), manjšino pa predstavljajo Aleviti (do 25%)[30]. Aleviti so načeloma veja šiitov, vsekakor pa dvanajstniki, a so v vsakdanji praksi zelo posvetno usmerjeni. Nemuslimanski prebivalci so bodisi kristjani (največ je grških pravoslavcev in pripadnikov armenske cerkve ali judov). Po anketi iz leta 2007 je tudi 3,2% neverujočih. Eurobarometer je istega leta izmeril, da 95% prebivalcev Turčije verjame "da je Bog"[31].

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "The Results of Address Based Population Registration System, 2017". Turkish Statistical Institute. Pridobljeno dne 8 March 2018. 
  2. "Report for Selected Countries and Subjects". IMF World Economic Outlook Database, 2018. April 2018. Pridobljeno dne 29 April 2018. 
  3. Michael J. Arlen (2006). Passage to Ararat. MacMillan. str. 159. 
  4. "Hattusha: the Hittite Capital". whc.unesco.org. Pridobljeno dne 12 June 2014. 
  5. "The Position of Anatolian" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5 May 2013. Pridobljeno dne 4 May 2013. 
  6. "The World's First Temple". Archaeology magazine. November–December 2008. str. 23. 
  7. "Çatalhöyük added to UNESCO World Heritage List". Global Heritage Fund. 3 July 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17 January 2013. Pridobljeno dne 9 February 2013. 
  8. Rhodes, P.J. A History of the Classical Greek World 478–323 BC. 2nd edition. Chichester: Wiley-Blackwell, 2010, p. 6.
  9. "Archaeological Site of Troy – UNESCO World Heritage Centre". Whc.unesco.org. 2 December 1998. Pridobljeno dne 15 August 2012. 
  10. "The Mausoleum of Halicarnassus: A Wonder of the Ancient World". ancient-origins.net. 19 May 2015. 
  11. D. M. Lewis; John Boardman (1994). The Cambridge Ancient History. Cambridge University Press. str. 444. ISBN 978-0-521-23348-4. Pridobljeno dne 7 April 2013. 
  12. "The Theatre of Aspendos". Vitruvius.be. Pridobljeno dne 2 February 2017. 
  13. "Nemrut Dağ". whc.unesco.org. Pridobljeno dne 17 February 2017. 
  14. Encyclopaedia Biblica, Vol. I, p. 186 (p. 125 of 612 in online .pdf file).
  15. Maas, Michael (2015). The Cambridge Companion to the Age of Attila. Cambridge University Press. ISBN 978-1-107-02175-4. 
  16. "THE SELJUK TURKS". peter.mackenzie.org. Pridobljeno dne 9 August 2014. 
  17. Kinross, Patrick (1977). The Ottoman Centuries: The Rise and Fall of the Turkish Empire. Morrow. str. 28–30. ISBN 978-0-688-03093-3. 
  18. Stanford J. Shaw (29 October 1976). History of the Ottoman Empire and Modern Turkey 1. Cambridge University Press. str. 213. ISBN 978-0-521-29163-7. Pridobljeno dne 15 June 2013. 
  19. "Ottoman/Turkish Visions of the Nation, 1860–1950". Pridobljeno dne 18 February 2015. 
  20. Todorova, Maria (18 March 2009). Imagining the Balkans. Oxford University Press. str. 175. ISBN 978-0-19-972838-1. Pridobljeno dne 15 June 2013. 
  21. Mann, Michael (2005). The Dark Side of Democracy: Explaining Ethnic Cleansing. Cambridge University Press. str. 118. ISBN 978-0-521-53854-1. Pridobljeno dne 28 February 2013. 
  22. "Collapse of the Ottoman Empire, 1918–1920". nzhistory.net.nz. Pridobljeno dne 9 August 2014. 
  23. "Armenian Genocide". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 23 April 2015. 
  24. Raziye Akkoç (15 October 2015). "ECHR: Why Turkey won't talk about the Armenian genocide". The Telegraph. Pridobljeno dne 28 May 2016. 
  25. "December 2013 address-based calculation of the Turkish Statistical Institute as presented by citypopulation.de". 
  26. "Turkey's flora and fauna". allaboutturkey.com. Pridobljeno dne 12 June 2014. 
  27. Turkish Statistical Institute (2008). "2007 Census, population statistics in 2007". Turkish Statistical Institute.
  28. Anadolu Agency (AA) (2006-12-03). "Life expectancy has increased in 2005 in Turkey". Hürriyet.
  29. ICL - International Constitutional Law - Turkey Constitution
  30. Shankland, David (2003). The Alevis in Turkey: The Emergence of a Secular Islamic Tradition. Routledge (UK). ISBN 0-7007-1606-8.
  31. Eurobarometer Poll, 2005

Druga literatura[uredi | uredi kodo]

  • Mango, Andrew (2004). The Turks Today. Overlook. ISBN 978-1-58567-615-6. 
  • Pope, Hugh; Pope, Nicole (2004). Turkey Unveiled. Overlook. ISBN 978-1-58567-581-4. 
  • Reed, Fred A. (1999). Anatolia Junction: a Journey into Hidden Turkey. Burnaby, B.C.: Talonbooks [sic]. 320 p., ill. with b&w photos. ISBN 0-88922-426-9
  • Revolinski, Kevin (2006). The Yogurt Man Cometh: Tales of an American Teacher in Turkey. Çitlembik. ISBN 978-9944-424-01-1. 
  • Roxburgh, David J. (ed.) (2005). Turks: A Journey of a Thousand Years, 600–1600. Royal Academy of Arts. ISBN 1-903973-56-2.
  • Turkey: A Country Study (1996). Federal Research Division, Library of Congress. ISBN 0-8444-0864-6.
  • Cîrlig, Carmen-Cristina (2013). Turkey's regional power aspirations (PDF). Library of the European Parliament. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]