Turčija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Republika Turčija
Türkiye Cumhuriyeti
Zastava Turčije Emblem  Turčije
Geslo: Egemenlik, kayıtsız şartsız Milletindir
Himnaİstiklâl Marşı
Marš neodvisnosti
Lega Turčije
Glavno mesto Ankara
39°55'48.00′N, 32°50′E
Največje mesto Istanbul
Uradni jeziki turščina
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik Recep Tayyip Erdoğan
 -  predsednik vlade Ahmet Davutoğlu
nasledstvo Osmanskega cesarstva2 
 -  vojna za neodvisnost: 19. maj 1919 
 -  ustanovitev parlamenta: 23. april 1920 
 -  razglasitev republike: 29. oktober 1923 
 -  voda (%): 1,3
Prebivalstvo
 -  ocena 2007: 71.158.647 (17.3)
 -  štetje 2000: 67.803.927 
BDP (PKM) ocena 2006
 -  skupaj: 612,3 milijarde USD (17.)
 -  na prebivalca: 9.107 USD (69.)
Gini (2003) 43,6 (srednji
HDI (2006) 0,7574 (srednji) (92.4)
Valuta turška lira5 (TRY)
Časovni pas EET (UTC+2)
 -  poletni (DST): EEST (UTC+3)
Vrhnja domena (TLD) .tr
Klicna koda +90
1 "Yurtta sulh, cihanda sulh" (izvirno turško).
2 Lausannski sporazum (1923).
3 Uvrstitve po prebivalstvu in gostoti prebivalstva temeljijo na podatkih iz leta 2005.
4 Poročilo HDI Združenih narodov, str. 284
5 nova turška lira (Yeni Türk Lirası, YTL) je zamenjala staro turško liro 1. januarja 2005.

Zunanja časovnica
Grafični časovni pregled je na razpolago na:

Repúblika Túrčija je obmorska država z ozemljem tako v Evropi kot v Aziji. Anatolski polotok med Črnim morjem in Sredozemskim morjem tvori osrčje države. Turčija na vzhodu meji na Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan in Iran, na jugu na Irak in Sirijo, ter na zahodu na Egejsko morje, otoke v njem, na Grčijo in Bolgarijo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Turčije.
Konya

Anatolija ali Mala Azija (latinsko Asia Minor) je bila od pradavnine zibelka številnih kultur in kraljestev. Seldžuški Turki so s prihodom na to območje v 11. stoletju postali prvo turško ljudstvo, ki je vzpostavilo lastno oblast (prejšnji turški novoselci, kot denimo Pečengi, so priznali bizantinsko nadoblast) in postopoma do leta 1453 zavojevalo obstoječe Bizantinsko cesarstvo. Njegov naslednik, Osmansko cesarstvo, se je postopoma razširilo po vzhodnem Sredozemlju. Naraščajoči nacionalizem v 19. stoletju je s porazom v 1. svetovni vojni privedel do dokončne zrušitve razmajanega imperija, ki so ga zasedle čete antantnih držav. Nekaj časa je kazalo, da bo bodoča turška država omejena na ozemlje Carigrada, južne obale Črnega morja in osrednje Anatolije.

Sodobno republiko Turčijo je po vojaški zmagi nad Grki leta 1923 ustanovil Mustafa Kemal Atatürk, ki je z vrsto reform Turčijo usmeril v sodobno, sekularno in proevropsko republiko. Strah pred odmikom od te usmeritve je vodil k vrsti vojaških državnih udarov, zadnjemu leta 1980. Odtlej se je Turčija vrnila k splošnim volitvam. Od leta 1952 je Turčija članica zveze NATO, že vrsto let pa se zavzema za članstvo v Evropski uniji. Problemi, kot so turška vpletenost v dogajanje na Cipru, kurdsko vprašanje ter vzpon islamskih političnih opcij netijo politično razpravo v Turčiji in vplivajo na njene mednarodne odnose.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Province v Turčiji.

Turčija je upravno razdeljena na 81 provinc (turško il, množina iller):


Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Po štetju v letu 2008 ima Turčija 71,5 milijonov prebivalcev, stopnja rasti pa 1.31% letno. Gostota naseljenosti je 92 oseb na km². Delež mestnega prebivalstva je 75%. Zaradi visoke rodnosti je delež mladih do vključno 14. leta visok, 26,4%, delež prebivalstva 65 let ali starejših pa je 7,1%, ostalo so prebivalci med 15 in 64 leti starosti[1]. Pričakovana dolžina življenja je po oceni iz leta 2005 bila za moške 68,9 in za ženske 73,8 let [2].

Šolanje je obvezno v starosti od 6 do 15 let. Pismenost je 95,3% pri moških in 79,6% pri ženskah; skupno povprečje je 87,4%. Nižja pismenost pri ženskah je posledica zakoreninjenih pojmovanj predvsem pri Arabcih in Kurdih, ki živijo v jugovzhodnih pokrajinah.

Po turški ustavi je Turek vsakdo, ki ima turško državljanstvo, torej ne glede na etnične razlike. Podatkov o etnični pripadnosti uradno ne zbirajo. Priznane so tri etnične manjšine (po Lausanski pogodbi): Armenci, Grki in Judje. Večina prebivalcev pripada turški etniji, sicer pa je etnična podoba pisana. V Turčiji živijo vsaj še naslednje etnične skupine: Abhazijci, Adžarijci (Gruzijci, ki so sprejeli Islam) , Albanci, Asirci, Bošnjaki, Cirkazijci, Hamšeni, Kurdi, Lazi, Pomaki, Romi in Zazijci. Kulturna skupnost so tudi Afro-Turki, ki živijo največ v zahodnih priobalnih mestih, vendar že precej pomešani z večinskimi Turki. Najti je tudi zahodno evropejske Levantince (francoskega, genoveškega in beneškega izvora) in so tam naseljeni še od srednjega veka; ob Bosporju pa tudi bosporske Nemce in istanbulske Poljake, ki so se naseljevali največ v 19. stoletju.

Med vsemi ne-turškimi narodi so najštevilnejši, a nepriznani, Kurdi. Ker niso uradno priznani nimajo nikakršnih etničnih pravic. Že omenjanje narodne manjšine je v Turčiji politično občutljivo. Turčiji pa je uradni jezik le turščina. Kljub temu oddaja državna televizija nekaj ur tedensko tudi programe v arabščini, bosanščini, cirkazijščini in kurdščini.

Turčija je uradno posvetna republika, brez državne vere. Ustava zagotavlja svobodo vere in prepričanja [3]. Večina (99%) prebivalcev je islamske veroizpovedi, po denominaciji pa so večinsko Suniti (okoli 75%), manjšino pa predstavljajo Aleviti (do 25%)[4]. Aleviti so načeloma veja šiitov, vsekakor pa dvanajstniki, a so v vsakdanji praksi zelo posvetno usmerjeni. Ne-muslimanski prebivalci so bodisi kristjani (največ je grških pravoslavcev in pripadnikov armenske cerkve ali judov). Po anketi iz leta 2007 je tudi 3,2% neverujočih. Eurobarometer je istega leta izmeril, da 95% prebivalcev Turčije verjame "da je Bog"[5].

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Turkish Statistical Institute (2008). "2007 Census, population statistics in 2007". Turkish Statistical Institute.
  2. ^ Anadolu Agency (AA) (2006-12-03). "Life expectancy has increased in 2005 in Turkey". Hürriyet.
  3. ^ ICL - International Constitutional Law - Turkey Constitution
  4. ^ Shankland, David (2003). The Alevis in Turkey: The Emergence of a Secular Islamic Tradition. Routledge (UK). ISBN 0-7007-1606-8.
  5. ^ Eurobarometer Poll, 2005

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]