Stari Egipt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stari Egipt
km m t
niwt
(Kemet)
31. stoletje pr. n. št.–30 pr. n. št.
obseg starega Egipta
Glavno mesto ni podano
Jeziki egipčanščina
Religija egipčanska vera
Vlada monarhija
faraon
 -  31. st.pr.n.š. Menes
 -  14. st.pr.n.š. Ehnaton
 -  13. st.pr.n.š. Ramzes II.
 -  70/69 pr.n.š.-30 pr.n.š. Kleopatra VII.
Zgodovinsko obdobje stari vek
 -  ustanovitev 31. stoletje pr. n. št.
 -  rimska ekspanzija 30 pr. n. št.

Stári Egípt je naziv za eno od prvih visokih civilizacij, ki se je razvila v rodovitni dolini Nila. To obdobje je bilo približno od leta 3000 pr. n. št., ko je faraon Menes združil Spodnji Egipt in Zgornji Egipt do 525 pr. n. št., ko je bil Egipt priključen Perzijskemu imperiju.

Delitev Starega Egipta[uredi | uredi kodo]

Kronološko zgodovino Starega Egipta lahko razdelimo na dva načina:

Naravna razdelitev Egipta[uredi | uredi kodo]

Egipt je bil glede na raznolikost naravnega okolja razdeljen na tri dele:

  • ozko dolino zgornjegiptovskega Nila,
  • široko delto,
  • zahodne in vzhodne puščavske dele z oazami.

Razvoj Starega Egipta[uredi | uredi kodo]

Stara država[uredi | uredi kodo]

Stara država je nastala z združitvijo Zgornjega Egipta in Spodnjega Egipta, ki ju je združil faraon Menes (po nekaterih virih tudi faraon Narmer). Za prestolnico je določil mesto Memfis, državo pa je razdelil na 42 okrožij ali nomov, ki so jim vladali nomarhi. Ti so kmalu dosegli, da so bili njihovi položaji dedni, velikokrat so se tudi uprli faraonu. Z izumrtjem osme dinastije je propadla stara država.

1. vmesno obdobje[uredi | uredi kodo]

Egipt je razpadel na dva dela, sledilo je 200 let nevladja (različne dinastije so se vojskovale med seboj, ni bilo osrednjega vodstva), državljanskih vojn in uporov.

Srednja država[uredi | uredi kodo]

Po koncu dolgotrajne državljanske vojne so na oblast prišli zmagovalci, tebanski knezi, ki so znova združili Egipt v eno samo državo. Prestolnica je postalo mesto Tebe (egip. Veset ali Nut), ki se danes imenuje Luksor. Vrh so dosegli v času 12. dinastije, ko so zavzeli z zlatom bogato deželo Nubijo do druge Nilove brzice ter hkrati osušili fajumsko močvirje in s tem povečali obseg obdelovalnih površin. Trgovali so z mnogimi azijskimi državami ter so kopali turkiz in baker.

Faraon Sezostriz III. je v 19. stoletju pr. n. št. razpustil nomarhe ter centraliziral državo. Upravo je razdelil na 3 oddelke, ki so bili podrejeni vezirju: Severni, Srednji in Južni Egipt.

2. vmesno obdobje[uredi | uredi kodo]

Z začetkom tega vmesnega obdobja je Egipt gospodarsko in politično oslabel, poleg tega pa so se v 17. stol. pr. n. št. preselili še Hiksi. Prišleki so zavladali za skoraj 100 let in v tem času obogatili egipčansko vojsko z bojnimi vozovi, bronastimi puščičnimi konicami in konji, ki so jih pogosto uporabljali.

Nova država[uredi | uredi kodo]

Novo državo je ustanovil začetnik 18. dinastije Ahmoze v 16. stoletju pr. n. št. Iz Egipta je pregnal Hikse in ga združil pod enotno državo s sedežem v Tebah. Faraoni so spet postali božanska bitja, vpeljal je tudi poroke med brati in sestrami v faraonskih družinah. Njegova grobnica je v Dolini kraljev.

Faraon Tutmozis I., ki je vladal od 1530 do 1520 pr. n. št., je osvojil Nubijo do 4. katarakta in osvojeno ozemlje poimenoval kot Kuš, od koder so dobivali predvsem zlato. V tem času je egipčansko ozemlje razširil do Sirije in Evfrata. Iz iste dinastije je prihajal tudi faraon Tutmozis III., ki je v začetku 14. stoletja pr. n. št. osvojil Sirijo in Palestino, vladal pa je tudi Mitanjcem, Asircem, Hetitom, Babiloncem in Egejcem.

Pomemben vladar v 18. dinastiji je bil tudi Amenofis IV. (Ehnaton), ki je vpeljal veliko spremembo v verovanju, saj je uvedel monoteistično vero v boga Atona. Ljudstvu je ukazal, da naj zgradi številne nove templjev in novo prestolnico, ki jo je poimenoval Ahetaton(Atonovo mesto), ki se danes imenuje Telel Amarna. Nadel si je novo ime Ehnaton (Atonu všečen). Atona so upodabljali kot sončno ploščo, v njegovo slavo pa je bila spisana pesem, posvečena novemu bogu, imenovana Himna sončnemu božanstvu, ki jo je najbrž napisal sam Ehnaton.

Po smrti Ehnatona in sovladarja Smenkhkare je oblast prevzel njegov zet Tutankamon (domnevno tudi Ehnatonov sin ali polbrat), ki je bil poročen z Ehnatovo hčerko Anhesenpaaten. Obnovil je politeistično vero (kult božanstev), v družbi pa so ponovno dobili velik pomen Amon-Rajevi svečeniki, ki so med vladavino Ehnatona bili zelo oslabljeni.

Sledila je 19. dinastija, v kateri je bil najuspešnejši vladar Ramzes II. (1298 pr. n. št.–1235 pr. n. št.). Faraon je za prestolnico postavil mesto Tanis v Nilovi delti. V tem času je Egipt doživel ogromen politični, gospodarski in kulturni razvoj. To dokazujejo tudi številna gradbena dela. V tem času so bili zgrajeni novi templji in dve novi mesti, Pitom in Ramzesovo mesto. Vladar je uspešno ubranil državo pred Libijci in Širdanci. Spopadel se je tudi s Hetiti, s katerimi je bil bitko pri Kardešu, ki se je končala neodločeno. Podpisana je bila prva ohranjena mirovna pogodba v zgodovini človeštva.

Naslednik je bil Ramzes III., ki je še uspel ohraniti državo v vsej svoji moči. Med svojim vladanjem je uspel Egipt obraniti pred t. i. ljudstvi z morja.

3. vmesno obdobje[uredi | uredi kodo]

Pozna doba[uredi | uredi kodo]

Egipt je še zadnji razcvet doživel pod vladarji 26. ali Saitske dinastije, ki so imeli prestolnico v mestu Sais. Egipt je bil znova združen v enotno državo. Državo je varovala vojska, sestavljena iz tujih najemnikov, poleg tega pa so navezali stike z Grki. Iz tega obdobja je najbolj znan faraon Neho II., ki je zavrnil vojaški poseg novobabilonskega kraljestva.

Leta 525 pr. n. št. je perzijski kralj Kambiz II. osvojil Egipt in ga spremenil v perzijsko provinco. S tem se je končalo obdobje starega Egipta.

Družba in kultura[uredi | uredi kodo]

Družbena ureditev[uredi | uredi kodo]

Plemstvo[uredi | uredi kodo]

Na vrhu je bil faraon kot najpremožnejši človek v vsej egipčanski državi, ki je bila njegova osebna last. Svoje premoženje je večal s pobiranjem davkov in osvajalnimi vojaškimi pohodi. Skupaj z njim je pod plemstvo spadala še celotna njegova družina, poleg teh pa še visoki in srednji uradniki, svečeniki in vojaški častniki. Stari Egipčani so verjeli da je faraon živi Bog in so ga po božje častili.

V Egiptu je plemstvo imelo veliko ugleda in moči. Imeli so tudi veliko premoženje, ki so ga večali z bojnim plenom, poleg tega pa jih je faraon plačeval za vojaško in upravno službo z zlatom in podeljevanjem zemljiške veleposesti.

Meščanstvo[uredi | uredi kodo]

Pisar, Kairski muzej

Meščanstvo (imenovano tudi srednji sloj) je bilo v Egiptu bolj šibko. Sestavljeno je bilo iz obrtnikov, trgovcev, umetnikov in pisarjev. Bili so dobri zidarji, stavbeniki, brodarji, tkalci, steklarji, lončarji, mizarji, zlatarji. Veliko dela so opravili na faraonovih in tempeljskih posestvih in za plačilo so prejemali pridelke. Državi so plačevali davke in služili v vojski. Po navadi so vse svoje življenje preživeli v mestih.

Kmetje[uredi | uredi kodo]

Kmetijsko opravilo, Kairski muzej

Kmetje so bili najštevilčnejši del prebivalstva. Ločeni so bili na male lastnike zemljišč, ki so bili samostojni gospodarji, so pa morali državi plačevati visoke davke, in odvisne kmete, ki so obdelovali kraljevska, vojaška ter tempeljska posestva. Čeprav so bili vezani na zemljo, niso bili sužnji, saj jih ni bilo mogoče prodati, odsvojiti se jih dalo samo skupaj z zemljo. Oproščeni so bili vojaške službe in so plačevali davke, morali so opravljati vrsto javnih del, med katere so spadala namakalna dela in gradbena dela za faraona. Možje so obdelovali zemljo in skrbeli za namakalne naprave, medtem ko so žene opravljale lažja dela na polju in skrbele za družino. Kadar so imeli možnost (ko delo na polju ni bilo mogoče), so sodelovali pri gradnji piramid, grobnic, svetišč, palač. To je bila zanje čast. Ker je bila zemlja, ki so jo obdelovali, last faraona, so mu plačevali davke v obliki pridelkov.

Sužnji[uredi | uredi kodo]

Najslabši položaj je bil položaj sužnjev. Skoraj vsi sužnji so bili vojni ujetniki. Bili so brez svobode in zemlje, na sebi pa so imeli vžgano lastnikovo ime. Smeli so se poročili in imeti otroke. Delali so kot hišni sužnji, lahko so bili zaposleni pri kmečkih ali obrtnih delih ali pa so opravljali še težja dela, v rudnikih in kamnolomih. Nekateri posamezniki so postali celo faraonovi spremljevalci in so zaradi tega imeli na dvoru visok položaj. Lahko so jih kupili na trgu.

Vojska[uredi | uredi kodo]

Vojska je skrbela za ohranjanje miru in reda v državi, odpravljala pa se je tudi na osvajalne vojaške pohode. V vojski so služili vsi svobodni ljudje razen svečenikov. Hierarhično je bil najvišje faraon, za njim je bil vezir, ki so mu sledili upravniki vojaških zadev (polkovniki vojakov), predstojniki skladišča orožja, častniki in nižji častniki, med katerimi so najnižji upravljali po 50 mož. Vojsko je sestavljala pehota, od 17. stoletja pr. n. št. pa tudi enote na bojnih vozovih.

Oprema vojakov je bila sestavljena iz ščitov, sekir, mečev in sulic. Do 18. dinastije so vojake zbirali s pomočjo nabora, tedaj pa so poleg te uvedli še najemniško vojsko, ki so jo v glavnem sestavljali tujci. V njej so vojake plačevali, pogumni vojaki pa so dobili tudi odlikovanje in so imeli možnost napredovanja.

Religija[uredi | uredi kodo]

V starem Egiptu je razen v obdobju vladanja Ehnatona veljal politeizem. Na njihovo verovanje so vplivale redne poplave Nila ter sončna toplota, ki sta veljala kot glavni »pomočnika« pri namakalnem poljedeljstvu. Pri ljudeh je bila najpopularnejša vera v Ozirisov kult, ki ga je sestavljal tudi božanski par Ozirisa in Izide. Ta dva boga so Egipčani prinesli iz Biblosa, kjer sta bila znana kot Tammuz in Ištar.

Verjeli so v posmrtno življenje, saj so verovali, da je človek sestavljen iz telesa ter duše, poimenovane Ka (življenjska energija) ter Ba (duhovna energija). Po njihovem naj bi se Ka po smrti vrnila nazaj v telo, zato je bilo potrebno truplo po smrti ustrezno pripraviti z balzamirjanjem (mumificiranjem) in ga pokopati v grobnice, ki so bile poimenovane kot hiše za Ka.

Pisava[uredi | uredi kodo]

Hieratska pisava

Najstarejši zapisi egipčanske pisave so iz leta 3100 pr. n. št., z njo so tudi kasneje pisali na papirus, poleg tega pa še na kamne, les, pečate in slonovino. Razvili so pisavo, ki jo imenujemo podobopis ali hieroglifi. Uporabljali so jo za pisanje v grobnicah, svetiščih, tudi na papirusih z versko vsebino in na faraonovih spomenikih. Z njo so pisali z leve na desno, z desne proti levi ali pa od zgoraj navzdol. Razvili so tudi kurzivno hieratično ali svečeniško pisavo, ki je bila poenostavljena hieroglifna pisava, uporabljali pa so jo predvsem za pisanje pisem, zgodb pa tudi poslovnih pogodb. Poleg te je obstajala še demotična ali ljudska pisava, s katero so pisali pravne listine. Obe izpeljanki sodita med zlogovne pisave.

Egipčansko pisavo je razvozlal francoski jezikoslovec Jean-François Champollion med leti 1822 in 1824, večinoma s pomočjo kamna iz Rozete, ki ga je odkril neki častnik med Napoleonovim osvajanjem Egipta. Na tem kamnu so bila tri enaka besedila, napisana v grškem alfabetu, hieroglifih in demotični pisavi.

Matematika[uredi | uredi kodo]

Matematika se je začela razvijati zaradi potrebe po meritvi polj po vsakoletnih poplavah in določanja meja med sosednjimi območji. Poleg tega so jo uporabljali pri izgradnji palač oz. svetišč. Številke so pisali s posebnimi pismenkami, uvedli pa so desetinski sistem. Poznali so seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje, poznali pa so tudi tablice množenja in deljenja. Zelo znano matematično besedilo in vir je Ahmesov Rhindov papirus. Števila so velikokrat predstavljali kot končne vsote enotskih ulomkov, katerih imenovalci so med seboj različni; takim številom sedaj pravimo egipčanski ulomki.

Astrologija in astronomija[uredi | uredi kodo]

Poznali so prve koledarje, ki so temeljili na Sončevem letu. Kmalu so začeli opazovati nebo, tako da se je razvila astrologija in posledično tudi prvi horoskopi. Pokazali so se tudi prvi zametki astronomije, saj so že znali izračunati Sončeve in Lunine mrke, poznali pa so tudi 5 planetov in 36 zvezd. Opazovalnice so imeli v svetiščih.

Medicina[uredi | uredi kodo]

Za vsako bolezen so v starem Egipt mislili, da je nastala zaradi zlih duhov, ki so obsedli bolnika. Bolezen so določili zdravniki in povedali, katera zdravila mora bolnik jemati. Duhove so poskušali spraviti iz telesa s čarobnimi izreki in gibi. Verjetno najbolj znan zdravnik je bil Imhotep, ki je živel okoli 2880 pr. n. št. Ljudje so ga zaradi njegovih zdravilnih sposobnosti častili skoraj kot boga.

Književnost[uredi | uredi kodo]

Egipčanska književnost, ki je postala dostopna z razvozlavo hieroglifov, je obsegala pesniške in pripovedne stvaritve. Dramatike niso poznali, poleg tega pa se ni razvil tudi ep. Znani sta dve pesmi, delovna Pesem nosačev žita in ljubezenska Začetek besed velike razveseljevalke srca. Iz Egipta prihajajo tudi najstarejše zgodbe na svetu (Zgodba o dveh bratih), hkrati pa so postavili tudi temelje razvoja bajke, pripovedke, pravljice, novele in potepuških ter pustolovskih zgodb. Za najbolj znano egipčansko delo se šteje Knjiga mrtvih, ki je zbirka himen, molitev in zakletev, za katere so menili, da bodo v pomoč mrtvim, tako da so jih zakopali skupaj z njimi.

Gradbeništvo[uredi | uredi kodo]

Egipčani so znani po mojstrski spretnosti gradnje, saj so ustvarili eno od sedmih čudes sveta, piramide. Služile so kot grobnica faraonov v stari in srednji državi. Najbolj znana je Keopsova piramida pri Gizi, ki je visoka 137 m (prvotno 146 m). V novi državi so piramide zamenjali skalni grobovi, najbolj znani so iz Doline kraljev. Gradili so tudi svetišča svojim številnim bogovom. Najbolj znano je svetišče o iz Karnaka, ki je pripadalo bogu Amon-Reju.

Kot gradbeni material so uporabljali stvari, ki se jih je dalo dobiti v naravi, tako da so za izgradnjo stavb uporabljali opeko, izdelano iz slame in blata. Svetišča, grobnice in palače so gradili iz kamenja, po navadi iz lomljenega apnenca, peščenjaka in granita. Kamnine so do palač dovažali s pomočjo reke Nil, na kopnem pa tudi z vozmi in ročno z vrvmi.

Gradbena dela so opravljali kmetje, medtem ko niso delali na polju. Zanimivo je, da so piramide gradili svobodni delavci, ki so to delo počeli z veseljem. Gojili so namreč globoko vero v faraona, ki jim je s tem, da so pomagali graditi, obljubil odrešitev.


Ankh Stari Egipt uredi Ankh
Kraji: Nil | Tebe | Aleksandrija | Heliopolis | Luksor | Abidos | Giza | Memfis | Tanis | Rozeta | Amarna | Al Fajum | Elephantine | Sakara | Dašur
Velika Enneada Heliopolisa: Aton | Shu | Nut | Geb | Nuit | Oziris | Izida | Set | Nephthys
Večja božanstva: Amon | Anubis | Apofis | Apis | Bastet | Hator | Khepri | Khonsu | Maat | Min | Neith | Pta | Re/Ra | Set | Sobek | Tot |Wepwawet | Aton
Ogdoada Heliopolisa: Amon/Amonet | Huh/Hauhet | Kuk/Kauket | Nun/Naunet
Vojna božanstva: Bast | Anhur | Maahes | Sekhmet | Pakhet
Pobožene predstave: Čons | Maàt | Hu | Saa | Šai | Renenutet| Min | Hapi
Drugi bogovi: Čnum | Taveret | Bes | Seker | Sešat
Smrt: Mumija | Štirje sinovi Horusa | Canopic jars | Ankh | Knjiga mrtvih | KV | Mrtvaški tempelj | Ušabti
Zgradbe: Piramide | Tempelj v Karnaku | Sfinga | Aleksandrijski svetilnik | Aleksandrijska knjižnica | Deir el-Bahri | Memnonški kolos | Ramesseum | Abu Simbel
Pisave: Hieroglifi | Egipčanske številke | Prevajanje antične egipčanščine | Demotična | Hieratična egipčanščina
Kronologija: Stari Egipt | Grško-rimski Egipt | Zgodnjearabski Egipt | Otomanski Egipt | Mohamed Ali in njegovi nasledniki | Sodobni Egipt