Sinaj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sinajski polotok, prometno omrežje
Sinajski polotok; posneto iz plovila Space Shuttle STS-40

Sinaj ali Sinajski polotok (arabsko شبه جزيرة سيناء, Shibh Jazirat Sina) je polotok trikotne oblike, ki leži med Sredozemskim morjem (na severu), Rdečim morjem (na zahodu) in Akabskim zalivom (na vzhodu). Obsega okrog 60.000 km² egipčanskega ozemlja.

Sinaj nosi ime po antični boginji lune Sin, njegovo svetopisemsko ime pa je Morje trsja.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Fizična geografija[uredi | uredi kodo]

Vzdolž Sueškega prekopa, so na Sinajskem polotoku še deli treh drugih provinc

Sinajski polotok se nahaja na afriški plošči med afriško celino in Arabskim polotokom, iz katerega je geološko ločena z Jordanskim jarkom. Ta je dodeljen geografsko Aziji. Približno 61.000 kvadratnih km kopnega štrli v Rdeče morje, ki je približno eno in pol tako velik kot na primer Švica. Na zahodu polotoka ležita Sueški prekop in Sueški zaliv, na vzhodu Aqabski zaliv. Polotok predstavlja povezavo med Azijo in Afriko. Pokrajina je puščavska in predvsem na jugu gorata.

at-Tih je ime severne Sinajske puščave, navedena v starodavnih spisih tudi kot puščava Sura. To je planotast svet med severnim Sinajem in pogorjem Sinaj z goro sv. Katarine (Dschabal Katrina) - ki je z 2637 metri nadmorske višine najvišja točka polotoka. Z 20 mm do 50 mm padavin na leto, je najbolj neprijazno območje polotoka. Nasprotno, 150 mm do 200 mm padavin omogoča nomadom v južnem Sinaju, da vzdržujejo živino v vadijih in na pobočjih. Ker je Sinaj trenutno pod egiptovsko upravo, je sv. Katarina tudi najvišja točka Egipta.

Geološko je sestavljen iz treh enot: severni del so sipine, sedimenti in suhe rečne soteske (vadi). Osrednji del je gorska veriga Gebel Maghara. Tretja, južna geološka enota, je bogata z magmatskimi kamninami in je vulkanskega izvora.

Kovine kot baker in mangan ter kamnine kot so malahit, turkiz in kremen so znali izkoriščati že faraoni. V času Srednjega kraljestva je izkoriščanje rudnih bogastev doseglo vrhunec

Poselitev[uredi | uredi kodo]

Polotok je razdeljen na dve provinci. Na severu je gubernija Severni Sinaj z glavnim mestom Arish na sredozemski obali, s približno 128.000 prebivalci (stanje 2005) in največjim mestom na Sinaju. Na jugu je gubernija Južni Sinaj z glavnim mestom at-Tur.

Samostan sv. Katarine, ustanovljen med 548 in 565

Še približno polovica od skupno okoli 1,3 milijona prebivalcev polotoka so Beduini, ki živijo v okoli 20 plemenih in le deloma živijo nomadsko življenje. Živijo od živine (koze, ovce, kamele) na vzhodni obali in od ribolova in vse bolj od turizma kot vodje pohodov s kamelami skozi puščavo ali v turistični infrastrukturi na obali.

Pravoslavni samostan sveta Katarina se nahaja na jugu Sinaja v bližini vasi Milga pod 2285 metrov visokim pogorjem Sinaj. Izvira iz 6. stoletja in je eden izmed najstarejših ohranjenih krščanskih samostanov.

Na severu polotoka bo zgrajen As-Salam kanal. Voda bo vodila iz Nila za namakanje zelo velikih suhih območjih pod Sueškim prekopom. Prvi del je bil končan leta 1997. [1] Na južnem rtu polotoka je mesto Šarm el Šejk, kjer so številni hoteli in nenaseljen Narodni park Ras Mohamed

Klima[uredi | uredi kodo]

Jeseni in spomladi so najboljši časi, ker so temperature najbolj zmerne. Zime so lahko zelo hladne, vsaj ponoči. Po drugi strani pa so poletne temperature celinske pri 30 °C (v izjemnih primerih do 50 °C). Nekoliko blažja je klima ov Rdečem morju. Temperatura vode tu redko pade pod 20 °C.

Flora in favna[uredi | uredi kodo]

Kamele iv majhni oazi

Beduini imajo številne kamele in koze, kot tudi konje, mule in osle, ki jih uporabljajo kot hišne ljubljenčke. V puščavi živijo miši, kunci, hijene, šakali, puščavske lisice, jastrebi in gazele in puščavske skakajoče miši. Pogosti so kuščarji in gekoni. Nekoč so živeli na Sinaju tudi žirafe, leopardi, levi in noji. Kače (kobre in peščeni gadi), kakor tudi škorpijoni živijo umaknjeno in pod kamni.

Poseben raj za morske vrste je Rdeče morje. Tam živijo različne ribe in druge morske živali (delfini, morski psi, barakude, tune, skati, jegulje, papagajevke in druge).

Za rastlinstvo na Sinaju in ob Rdečem morju je značilna akacija, datljeve palme in brin ter tamariska. Menda je bilo odkritih več kot tisoč različnih rastlin.

Oba Rdečem morju najdemo tudi mangrove. Najsevernejše na svetu se nahajajo v naravnem rezervatu Nabq, ki leži severno od Šarm el Šejka. [2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Okrogle prazgodovinske kamnite strukture, imenovane Nawami, najdemo v južnem in vzhodnem Sinaju. Zgrajene so v tehniki suhi zid in z nepravimi oboki iz peščenjakovih plošč namenjene grobnicam. Že v 4. tisočletju pr. n. št. v pred-dinastičnem Egipt so iz Sinaja dobavljali baker. V Hujayrat al-Ghuzlan so velikem številu našli kalupe s podobnimi bakrenimi palicami iz Maadija.

Obdobje Starega Egipta[uredi | uredi kodo]

Sinaj v hieroglifih
D58 M17 G1 G43 N37
Z2
D58 M17 N42 N25

Sinajski polotok je pripadal od zgodnjega dinastičnega obdobja pod vpliv ali sfero Starega Egipta. Polotok je imel pomembna nahajališča turkizov. Najstarejša dokumentirana rudarska območja so rudniki Wadi Maghara. Že v tretjem tisočletju pred našim štetjem so bile v to regijo poslane številne odprave, da bi pridobivali rudna bogastva. Čez Severni Sinaj in Gazo so v starih časih potekale vojaške operacije proti Retjenu (starodavno egipčansko ime današnjo Palestino in del Sirije, ki se je raztezala od Sile do Naharina). Od tam je bilo tudi več valovi priseljevanja azijskih plemen in nomadov.

Svetopisemsko izročilo[uredi | uredi kodo]

Sinaj je bil po svetopisemskem izročilu na velikem delu prizorišče Pentatevha in druge dele Stare zaveze, predvsem zgodbe o eksodusu iz Egipta in zaveze z Bogom (Tetragramaton), zgodbe Mojzesu, ki prejme 10 zapovedi in začetek osvojanja Kanaana.

Rimski imperij in obdobje Arabcev[uredi | uredi kodo]

Sinaj je bil del rimske province Arabije Petraea, ki jo je ustanovil leta 106 cesar Trajan. Leta 395 je provinca padla pod Bizantinsko cesarstvo. V letih 640 in 642 so Arabci porazili Bizantince v Egiptu in polotok je od tedaj del islamskega sveta.

Novejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sueška kriza

Od 1517-1906 je bil Sinaj del Otomanskega cesarstva. Leta 1906 je postal de facto postal del Egipta, ki je bil vazal Otomanskega imperija. Nekaj desetletij po izgradnji Sueškega prekopa (1859-1869), je Britanski imperij v zameno za donacije dobil vojaške pravice in razglasil Egipta s Sinajem v decembru 1914 za britanski protektorat. V januar 1915 se je začela otomanska ofenziva do Sueškega prekopa. Severni del Sinaja je bil predvsem leta 1916 prizorišče številnih bitk, ki so se končale z britansko osvojitvijo Al-Arisha in s tem prosto pot v Palestino.

29. oktobra 1956 so izraelski vojaki korakali skozi Sinaj do Sueškega prekopa in Sueška kriza je bila na vrhuncu. Čete iz Velike Britanije in Francije - obe državi sta imeli dolžnost na podlagi nadzora najema Sueškega prekopa - so potem posredovale in poskušale prevzeti nadzor nad, od Gamala Abdela Nasserja, 26. julija 1956 podržavljenim kanalom. Na politični pritisk ZDA in Sovjetske zveze so se ne-egiptovske čete potegnile nazaj in sile Združenih narodov (UNEF) pa so postale prve mednarodne mirovne sile ZN stacionirane na Sinaju. V mesecu maju / juniju 1967 se je UNEF umaknil na egiptovski zahtevo. V šestdnevni vojni leta 1967 so polotok zasedli, poleg sirske Golanske planote in jordanskega Zahodnem brega, Izraelci. Tako se je Izrael odzval na blokado ožine Tiran, edini Izraelski dostop do Indijskega oceana, preko Egipta. Gamal Abdel Nasser je prekinil odnose z ZDA in nekaterimi evropskimi državami, saj so podprli Izrael. Od leta 1973 do leta 1979 je prišel na misijo UNEF II. Po Camp Davidskem dogovoru iz leta 1978 in podpisu izraelsko-egiptovske mirovne pogodbe leta 1979 je bil Sinaj leta 1982 vrnjen Egiptu. Po koncu UNEF II, so 3. avgusta 1981 sledile mednarodne mirovne sile izven ZN, večnacionalne sile in opazovalci (Multinational Force and Observers - MFO).

20. februarja 1973 se je zgodila katastrofa, ko je civilno letalo Boeing 727 od Libyan Arab Airlines, številko leta LN 114 iz Tripolija v Kairo, zašel v peščeni vihar nad vojaško coni Sinajskega polotoka, 18 minut letenja iz Kaira in ga je sestrelil ob 14:04 izraelski Phantom. Le dva sta preživela od več kot 100 potnikov.

Tudi v letu 1973, v oktobru, je potekala Jom-kipurska vojna. Sinaj se je znašel na pogajalski mizi kot posledica delne vrnitve Sinaja Egiptu.

Šele po Camp Davidskem sporazumu in umoru egiptovskega predsednika Anvarja el Sadata, je Izrael leta 1982 vrnil zadnji del Sinaja Egiptu. 1989 je sledil tudi Taba pri Eilatu, za katerega so se takrat še pogajali.

Naravna bogastva Sinaja in njegova lega tako večno pogojujejo spor med Egiptom in Izraelom; leta 1979, po campdavidskem sporazumu, so morali Izraelci končno umakniti svoje čete. Neodvisna mednarodna organizacija MFO še danes nadzoruje Sinaj in skrbi, da se spoštuje mirovna pogodba. Mistično in na videz nedotaknjeno gorstvo tako skriva v svojih nedrjih še 5 milijonov neeksplodiranih min, Italija pa vodi projekt njihovega odstranjevanja.

Teroristični napadi[uredi | uredi kodo]

Israelisch-ägyptische Grenze bei Eilat

7. oktobra 2004 je eksplodirala pred Hilton Taba in v beduinskim taborom (Moon Island Village) v Nuweibi avtomobil bomba, ubitih je bilo najmanj 34 ljudi. Za napad je bila osumljena teroristična organizacija Al Kaida.

V največjem obmorskem letovišču Šarm El Šejku je bilo vsaj 88 ljudi ubitih in več kot 100 ranjenih, 23. julija 2005 v več terorističnih napadih.

24. aprila leta 2006 je potekal teroristični napad z eksplozijami na treh tesno razporejenih lokacijah v središču mesta Dahab. Bilo je okoli 25 mrtvih in mnogo hudo ranjenih. Storilci napadov niso znani.

Sinajska vstaja[uredi | uredi kodo]

2011 se je začel, najprej kot spremljevalni pogoj egiptovske revolucije, oborožen konflikt na Sinajskem polotoku. Radikalni islamski skrajneži, večinoma radikalizirani Beduini, so opravili vrsto terorističnih napadov na arabski plinovod in policijsko postajo. Potem je egiptovska vojska odgovorila z operacijo Eagle. 5. avgusta 2012 so militantne skupine napadle vojaško bazo, ukradle oklepno vozilo in napadle izraelski mejni prehod. Po tem se je začela vojaška akcija Operation Sinai, ki je bila usmerjena v skrajneže. Skupaj je bilo ubitih 95-103 ljudi.

Dostopnost[uredi | uredi kodo]

Pomembna cestna povezava je bila v rimskih časih Via Maris, ki je potekala vzdolž obale iz Kaira čez Pelusium (arabsko: Tell el-Farama; staroegipčansko: Senu, Per Amun), al-Arish in Rafah na sever. Druga pomembna cesta je potekala od Heliopolisa do Aqabe in se v Egiptu pridružila Via Nova Traiana. V 16. stoletju so jo zamenjali v času vladavine Sulejmana I., skozi tako imenovani Tariq al bint, ki si je utirla pot v Meko.

Med prvo svetovno vojno je prodrli otomanski vojaki v Egipt z namenom prekinitve Sueškega prekopa. Turki so 1915 podaljšali Hedžaško železnico na Sinaj. Potem ko je bil Otomanski prodor ustavljen, se je začela leta 1916 izgradnja britanske vojaške železnice na Sinaj. Delovala je med 1920-1948 kot Palestinske železnice, nato pa kot Egiptovske državne železnice. Potekala je med al-Qantara do Sueškega prekopa in Rafah. Kmalu po šestdnevni vojni 1967 je bila opuščena in izraelske okupacijske oblasti so jo razstavile.

Od pristaniškega mesta Nuweiba na vzhodu vozi eden izmed trajektov Arab Bridge Maritime Company do jordanske Aqabe.

2011 je bilo napovedano, da bo zgrajen most 32 kilometrov od rta Nasrani v bližini Šarm el Šejka, do saudsko-arabskega Ras Hamida. [3]

Turisti lahko dosežejo letovišča v zalivu Aqaba iz mednarodnega letališča v Šarm el Šejku ali Taba.

Dnevno vozi avtobus iz vzhodne delte med mesti Sharm, at-Tur, sv. Katarino, Dahab, Nuweiba, Taba in Kairom, ne daleč od ceste, kjer se nahaja v oazi Ain Khudra, Nawamis

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

V gospodarski strukturi Sinaja prevladuje turizma, poleg veliko manjšega obsega rudarstva. Proizvodnja in kmetijstvo igrajo manjšo vlogo.

2007/08 je bil zgrajen plinovod za zemeljski plin iz severa na južno konico. Na voljo je program EU za spodbujanje Sinaja in Beduinov (SSRDP).

Kanjon na Sinaju
Kanjon na Sinaju

Turizem[uredi | uredi kodo]

Na južni konici Sinaja obstaja nekaj turističnih objektov, tako da sta naselje Šarm el Šejk s številnimi hoteli in nekdanja ribiška/beduinska vasica Dahab, kjer so koralni grebeni, postala priljubljena turistična destinacija za potapljače iz celega sveta. Spadata v narodni park Dahab in Wadi Nabq. Na skrajni južni konici je prav tako bogat s koralnimi grebeni, nenaseljen narodni park Ras Muhammad. Turizem so pred več kot 20 leti začeli Beduini, ki so znani po svoji gostoljubnosti popotnikom iz vsega sveta. Bili so tudi graditelji prvih počitniških taborov, idiličnih na obali Rdečega morja. V zadnjih letih so jih odkrili mednarodni operaterji in drugi globalni akterji in na Sinaju gradijo vedno več hotelov. Celo nedokončane stavbe se nahajajo tukaj, večinoma financirane s posojili in potem opuščene zaradi neučinkovitosti ali pomanjkanja denarja.

Razlogi za zamrznitev hotelskih letovišč so različni, od slabih naložb do upada turizma zaradi negotovosti pred terorističnimi napadi.

Samostan svete Katarine[uredi | uredi kodo]

Samostan svete Katarine leži ob vznožju Mojzesove gore, na višini 1570 metrov. Je najstarejši stalno naseljen in nikoli osvojen samostan na svetu, kamor so že v 4. stoletju prihajali romarji. Zgrajen je bil v času bizantinskega cesarja Justinijana, kasneje pa so ga večkrat dozidali. Ščiti ga močno obzidje debeline od 1,8 do 2,7 metra in visoko med 9 in 18 metri. Helena, mati bizantinskega cesarja Konstantina, je že leta 330 na mestu gorečega grma postavila prvo kapelo. Samostan je bil šele v 11. stoletju posvečen krščanski svetnici in mučenici sveti Katarini.

Samostan je zakladnica cerkvenih in drugih zgodovinskih dokumentov, ki so mu prizanašali celo osvajalci. Knjižnica med drugim obsega 5000 knjig in 3000 rokopisov v različnih jezikih in se po obsegu in vrednosti uvršča takoj za vatikansko. Ni odprta za turistični ogled. V cerkvi so med drugimi zanimivostmi razstavljene tudi najstarejše ikone na svetu.

Rudarstvo[uredi | uredi kodo]

Sinai Coal Company v Maghara od leta 1996 gradi pod zemljo izkop premoga, ki je bil odkrit leta 1970. Kremen je izčrpan, znana so neizkoriščena nahajališča mangana in urana.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Theodor Wiegand (Hrsg.): Sinai. In: Wissenschaftliche Veröffentlichungen des Deutsch-Türkischen Denkmalschutz-Kommandos. Heft 1, Berlin 1920.
  • Alberto Siliotti: Sinai. Geschichte - Kunst - Touristik. Müller, Erlangen 1995, ISBN 3-86070-503-2.
  • Beno Rothenberg: Sinai - Pharaonen, Bergleute, Pilger und Soldaten. Kümmerly & Frey, Bern 1979, ISBN 3-259-08381-3. (Geschichte des Sinai bis heute. Rothenberg hat selbst im Sinai Ausgrabungen durchgeführt)
  • Michel Rauch: Sinai und Rotes Meer (= DuMont-Reise-Taschenbücher. Bd. 2141). 1. Auflage, DuMont, Köln 1997, ISBN 3-7701-4036-2.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]