Jomkipurska vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jomkipurska vojna
Del arabsko-izraelskih vojn
1973 Yom Kippur War - Golan heights theater.jpg
Zemljevid vojaških operacij na fronti med Izraelom in Sirijo.
Datum 6. oktober26. oktober 1973
Prizorišče Sinaj, Golanska planota in bližnja območja
Rezultat OZN Resolucija 338: prekinitev sovražnosti do ženevske konference
Udeleženci
Izrael Egipt,
Sirija,
(Jordanija, Irak)
Poveljniki
Moše Dajan,
David Elazar,
Ariel Šaron,
Šmuel Gonen,
Benjamin Peled
Saad El Shazly,
Ahmad Ismail Ali,
Hosni Mubarak,
Mohammed Aly Fahmy,
Anwar Sadat,
Abdel Ghani el-Gammasy,
Abdul Munim Wassel,
Abd-Al-Minaam Khaleel,
Abu Zikry
Mustafa Tlas[1], [2] (v angleščini)
Moč
415.000 vojakov; 1.500 tankov, 3.000 oklepnih transporterjev; 945 artilerijskih orožij (100 mm in več); 561 letal, 84 helikopterjev; 38 vojnih ladij. Egipt: 800.000 vojakov (300.000 uporabljenih); 2.400 tankov, 2.400 oklepnih transporterjev; 1.120 artilerijskih orožij (100 mm in več); 690 letal, 161 helikopterjev; 104 vojnih ladij
Sirija: 150.000 vojakov (60.000 uporabljenih); 1.400 tankov, 800-900 oklepnih transporterjev; 600 artilerijskih orožij (100 mm in več); 350 letal, 36 helikopterjev; 21 vojnih ladij
Irak: 60.000 vojakov, 700 tankov, 500 oklepnih transporterjev, 200 artilerijskih orožij, 73 letal)
glej tudi Druge udeleženke
Žrtve
2.656 KIA
7.250 WIA
400 tankov uničenih
600 poškodovanih/vrnjenih v uporabo
102 letali sestreljeni
(Rabinovich, 496–497)
8.528 KIA
19.540 WIA
(zahodna analiza)
15.000 KIA
35.000 WIA
(izraelska analiza)
2.250 tankov uničenih ali zajetih
432 uničenih letal
(Rabinovich, 496–497)

Jomkipurska vojna (tudi oktobrska arabsko-izraelska vojna 1973) se je začela na judovski praznik jom kipur 6. oktobra 1973 (ta je tisto leto sovpadel z muslimanskim svetim mesecem Ramazanom) in je trajala do 25. oktobra istega leta. Arabska koalicija pod vodstvom Egipta in Sirije je začela sočasno ofenzivo proti Izraelu na Sinaju in Golanski planoti, na ozemljih, ki jih je Izrael zasedel med šestdnevno vojno leta 1967. Nekateri ameriški in izraelski zgodovinarji [1][2] menijo, da cilj napada ni bilo uničenje Izraela, egiptovski predsednik Anvar Sadat naj bi z njim predvsem želel povrniti izgubljena območja in ponovno odpreti Sueški prekop. ZDA in Sovjetska zveza sta izdatno pomagali vsaka svoji strani (ZDA Izraelu, Sovjetska zveza arabski koaliciji), kar je jedrski velesili pripeljalo na rob spopada.[3]

Egiptovske enote so uspešno prečile Sueški prekop in tri dni skoraj neovirano prodirale po Sinaju, dokler ni Izrael mobiliziral večino svojih sil ter zaustavil egiptovsko ofenzivo, kar je pripeljalo do pat pozicije. Tudi sirske sile so v prvih treh dneh prodrle skozi izraelske obrambne črte na Golanski planoti, a so se morale umakniti na začetne položaje. Izrael je nato sprožil protiofenzivo in prodrl globoko v Sirijo ter začel obstreljevati obrobje prestolnice Damask. Sadat je na Sinaju ukazal napad 2. in 3. armade, s katerim naj bi razbremenil sirske zaveznike, toda izraelska obramba je zdesetkala egiptovske tankovske enote, nato pa skozi vrzel med armadama v protinapadu prodrla čez Sueški prekop. Egiptovska 3. armada je ostala v obroču na zahodnem robu Sinaja, nasproti obkoljenega mesta Suez.

To je pripeljalo do stopnjevanja napetosti med Washingtonom in Moskvo, dokler niso 25. oktobra sklenili drugega premirja, ki je končalo vojno. Po sedmih dnevih bojev je bilo na obeh straneh veliko žrtev. Izrael je imel med 2.500 in 2.800 mrtvih ter med 7.250 in 8.800 ranjenih, Na arabski strani nikoli niso razkrili številk, najnižje ocene so okoli 8.000 mrtvih (5.000 Egipčanov in 3.000 Sirijcev) ter 18.000 ranjenih, najvišje 18.500 mrtvih (15.000 Egipčanov in 3.500 Sirijcev) ter 35.000 ranjenih. Uničenih je bilo več kot 3.000 tankov in skoraj 1.000 letal. Leta 1974 je bilo podpisano končno premirje med Egiptom in Izraelom, ki je vsebovalo sporazum o ločitvi vojaških čet na Sueškem kanalu oz. Sinaju.

Vojna je imela daljnosežne posledice. Arabski svet, ki je bil ponižan s porazom egiptovsko-sirsko-jordanske zveze v šestdnevni vojni, si je z vojaškimi uspehi prvih dni spopadov okrepil omajano samozavest. Izrael je kljub kasnejši operativni in taktični prevladi na bojišču spoznal, da ne bo mogel vedno vojaško obvladovati arabskih sosed. To je tlakovalo pot mirovnemu procesu in pripeljalo do sklenitve mirovnega sporazuma 1978 v Camp Davidu, podeželskem letovišču ameriških predsednikov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Sullivan, Denis Joseph; Jones, Kimberly (2008-01-01). Global Security Watch--Egypt: A Reference Handbook (angleščina). ABC-CLIO. ISBN 9780275994822. 
  2. ^ Morris, Benny (2011-05-25). Righteous Victims: A History of the Zionist-Arab Conflict, 1881-1998 (angleščina). Knopf Doubleday Publishing Group. ISBN 9780307788054. 
  3. ^ William B.Quandt, Peace Process: American Diplomacy and the Arab–Israeli Conflict Since 1967, p. 104