Justinijan I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Justinijan I.
Flavivs Petrvs Sabbativs Jvstinianvs Avgvstvs
Cesar Bizantinskega cesarstva
Meister von San Vitale in Ravenna.jpg  *
Justinijan I., mozaik v cerkvi San Vitale v Ravenni
Vladanje 1. avgust 527 – 14. november 565
Kronanje 1. avgust 527
Predhodnik Justin I.
Naslednik Justin II.
Rojstvo Flavius Petrus Sabbatius Iustinianus
okoli 482
Tauresium, Dardanija,[1] takrat del Rimske Dakije[2]  *
Smrt 14. november 565
(star 82/83 let)
Konstantinopel  *
Pokop cerkev Svetih apostolov
Vladarska hiša Justinijanska dinastija
Oče Sabacij
Mati Vigilancija
Veroizpoved Eastern Orthodox

Flavius Petrus Sabbatius Justinianus ali Justinjian I., imenovan tudi »Veliki«, vzhodnorimski cesar, * okrog 482, Tauresium, danes Justiniana Prima pri Leskovcu, † 14. november 565, Konstantinopel (danes Istanbul).

Vzhodnorimski cesar je bil od 1. avgusta 527 do svoje smrti leta 565.

Največja zgodovinska zasluga cesarja Justinijana, pod katerega vladavino je Bizanc doživel svoje zlato obdobje, je v ureditvi vse-veljavnega rimskega prava. Leta 530 je projekt poveril enemu najboljših pravnikov cesarstva Tribonijanu, ki je prevzel vodstvo in odgovornost za zbiranja in urejanja zakonov, ki so se skozi stoletja ohranili v različnih in pogosto pravnikom nedostopnih delih. S tem je rešil svetu pomemben dosežek antične kulture, ki je bil temelj bizantinskega in od 12. stoletja tudi zahodnega prava. Leta 529 je desetčlanska komisija Justinijanov kodeks, zbirko veljavnih cesarkskih odredb od cesarja Hadrijana do Justinijana. V zadnjih letih Justinijanove vladavine je nastala še zbirka 168 Justinijanovih zakonov oz. odredb. Vsi štirje deli sestavljajo enotno zbirko rimskega prava, ki ni navadna kopija starejših pravnih zbornikov. Bizantinski pravniki so prilagodili, priredili klasično rimsko pravo svoji dobi. Tako so na primer olajšali osvobajanje sužnjev in zmanjšali oblast očetov nad življenjem otrok ter ožigosali krivoverstvo in zapeljevanje kot huda zločina, kar priča o pomembnem vplivu krščanstva.

Justinijan je imel kot cesar najvišjo oblast na vseh državnih področjih: upravnem, zakonodajnem, sodnem, vojaškem in zunanjepolitičnem. Vse je v zadnji instanci bilo odvisno od vladarjeve volje. Senat ni imel nikakršne oblasti, saj je postalo članstvo v njem zgolj častno. Despotske značilnosti Justinijanove vladavine so bile najbolj vidne v dvornem ceremonijalu. Tudi najbolj ugledni državniki so se morali pred njim priklanjati do tal in mu poljubljati obutev. Pa vendarle je tudi on moral načeloma spoštovati zakone. Močno podporo pri vladanju je imel v vojski, dobro šolanem uradništvu in cerkvi. Imel je odločilno besedo pri izboru Carigrajskega patriarha, skliceval je cerkvene zbore in razglašal ali zavračal njihove odloke, predpisoval obrede in nastopal kot teolog.

Justinijan je bil nedvomno sposoben vladar in si je prislužil naziv »Veliki«. Imel se je kakor vsi drugi bizantinski cesarji, za naslednika rimskih cesarjev, zato je hotel zavladati nad vsemi deželami, ki so bile nekoč del rimskega imperija. Bizanc v njegovem času ni samo uspešno kljuboval napadom Slovanov in Bolgarov s severa in Perzijcev z vzhoda, marveč je celo sam prešel v ofenzivo. Dolgotrajne in izčrpavajoče vojne so imele tudi negativne posledice. Bizantinske državne blagajne niso izpraznile samo številne vojne, pač pa tudi ogromni davki. Krizo so še poglabljala verska nasprotja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Britannica Concise Encyclopedia, Encyclopaedia Britannica, Inc., 2008, ISBN 1-59339-492-6, p. 1007.
  2. ^ History of the Later Roman Empire from Arcadius to Irene, 2. del, J. B. Bury, Cosimo, Inc., 2008, ISBN 1-60520-405-6, str. 7.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]