Sardinija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za administrativno deželo Italije glej Sardinija (dežela)
Capo del Falcone - panoramska slika

Sardinija ( italijansko Sardegna [sardènja], sardinsko Sardigna ali Sardinna [sardìnja]) je otok v Sredozemskem morju, drugi po velikosti za Sicilijo. Leži nekako na sredi zahodnega Sredozemlja, približno 350 km tako od Ligurije kot od obale Francije ter Balearskih otokov. Od afriške celine je otok oddaljen 250 km.

Geološki nastanek[uredi | uredi kodo]

Geološko sta Sardinija in Korzika ostanek kopnega, ki se je v paleozoiku dvignil iz morja vsled premikanja evrazijskih, afriških in severnoatlantskih tektonskih plošč. Najstarejše kamnine so naplavine, dolomiti in sljudaste usedline (Iglesiente, Sulcis), ki jih ponekod prečkajo granitne in rudne žile.Pozneje so nastali graniti, ki so značilni za vzhodno obalo od Gallure do Sarrabusa. Iz eocena je ogromno področje, ki obkroža bogata najdišča lignita v Sulcisu. Vulkanska dejavnost naslednje dobe je povzročila več prelomov in usadov, ki so področje močno prizadeli. V miocenu, ko se je vulkanska dejavnost prekinila, sta se Sardinija in Korzika prekrili z apnenčastimi usedlinami, ki so ustvarile obširna rodovitna ozemlja. Ko so se ob koncu miocena spet zbudili vulkani, so se v osrednji in južni Sardiniji pojavile bazaltne kamnine, ki so značilne za giare, velike skalnate visoke planote z visokimi neprestopnimi robovi. Od pliocena dalje so se skozi tisočletja skalnati vrhovi krušili in zapolnjevali nižine ter ustvarjali današnji ravninski svet.

Fizični zemljevid Sardinije
Srednjeveški arabski zemljevid Sardinije

Površinska oblika[uredi | uredi kodo]

Gorovje otoka je sorazmerno nizko in sestoji iz več skupin ali osamljenih gora, ki jih ločijo rečne doline ali visoke planote. Glavna gorstva so

  • Sarrabus na jugovzhodu,
  • Gennargentu od notranjosti proti vzhodnim delom otoka.
  • Limbara na severu,
  • Marghine, ki prečka diagonalno severni del otoka,
  • Iglesiente - Sulcis na jugozahodu.

Najvišji vrhovi so v Gennargentu, in sicer Punta La Marmora (1834 m), Bruncu Spina (1829 m), Punta Paulinu (1792 m) in drugi; ostali tisočaki so Monte Corrasi v Supramonte (1463 m), Limbara (1362 m), Monte Linas (1236 m), Monte Albo (1127 m).

Najobsežnejša ravnina je Campidano (2350 km²) na jugovzhodu otoka. Ostale ravnine so planota Piana del Sulcis, dolina ob spodnjem toku reke Flumendosa in nekaj obalnih področij, ki so bila do nedavnega še močvirnata in so bila bonificirana.

Razporeditev in sestav gorstev ter sezonska količina padavin seveda vplivajo na padec in deročnost rek. V vzhodnih predelih otoka so reke kratki hudourniki z velikim padcem. Samo Flumendosa in Cedrino sta daljši reki. Na zahodni strani otoka. ki je delno ravninska in z manj strmimi vzpetinami, so reke daljše in manj deroče. Važnejše so Tirso, Coghinas in Temo. Sardinija nima naravnih jezer, pač pa več umetnih, ki so nastala z zajezitvijo glavnih rek. Tirso, najvažnejša sardinska reka, je pred prvimi zajezitvami (1924) skoraj vsako pomlad poplavljala in hudo poškodovala okolico. Prvi jezovi so bili pozneje zaliti z novimi umetnimi jezeri, ki jih je ustvaril modernejši jez Sa Cantonera. Na Flumendosi sta bili ustvarjeni dve veliki jezeri s skupno prostornino okoli 380 milijonov m³, ki ju podvodni kanali povezujejo z manjšimi jezeri in hidroelektrarnami

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Temperature so zelo ugodne, saj nikoli ne padejo pod 10 °C. Srednja letna temperatura je med 15 in 17 °C ob obali, v višinah nekaj stopinj manj. Januarske temperature so na primer okoli 9-10 °C ob obali in 3,5 °C na višini 1000 metrov, julijske pa 24 °C oziroma 19 °C. Dežuje predvsem v dveh obdobjih, v novembru/decembru in v februarju/marcu. seveda obilneje v višjih predelih. Nasprotno trpita sušo južni Campidano in planota Sulcis.

Značilnost Sardinije je skoraj nepretrgano področje nizkega zračnega tlaka, ki povzroča stalne vetrove. Predvsem piha maestral, večkrat z močjo preko 100 km/h. Zato je bilo v zadnjih desetletjih zgrajenih več elektrarn za pridobivanje eolske energije.

Naravne posebnosti[uredi | uredi kodo]

Sardinija se odlikuje po velikem številu endemizmov, to je po naravoslovnih posebnostih, zaradi katerih se po navadi opisuje kot geotop in biotop. Zemljepisna in zgodovinska osamljenost otoka sta pripomogli k ohranitvi mnogih živalskih in rastlinskih vrst, ki so na kontinentu izumrle. Tudi sama geologija otoka, povsem različna od ostale Evrope, nudi veliko gradiva za nadaljnje študije, saj so se ohranile še nedotaknjene mnoge karakteristične oblike ozemlja, na primer kraški pojavi, granitni masivi in predvsem podmorski habitat. Deželna uprava je že leta 1989 zaščitila sledeča ozemlja:

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986
  • Tassi F, Pratesi F., Guida alla natura della Sardegna, Rim, 1985