Piemont

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Piemonte
Italijanska dežela Piemont
Zastava Grb
Glavno mesto Torino
Pokrajine Alessandria, Asti, Biella, Cuneo, Novara, Torino, Verbano-Cusio-Ossola, Vercelli
Občine Seznam 1.206 občin
Površina 25.399 km²
Prebivalstvo 4.352.828 (31.12.2006)
Gostota 171
ItalyPiemont.png

Piemont (v italijanskem izvirniku Piemonte [pjemònte]), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželo Dolina Aoste in Švico, na vzhodu z Lombardijo, na jugu z Ligurijo in na zahodu s Francijo. Deli se na osem pokrajin: Alessandria (190 občin), Asti (118 občin), Biella (82 občin), Cuneo (250 občin), Novara (88 občin), Torino (315 občin), Verbano-Cusio-Ossola (77 občin), Vercelli (86 občin).

Zemljepisna lega[uredi | uredi kodo]

Lovski dvorec Stupinigi, v Nichelinu, ima status Unescove svetovne dediščine

Dežela je delno gričevnata (30 %) in ravninska (26 %), a skoraj polovica dežele (44 %) leži v gorah, po večini v Alpah, saj odpade na Apenine le manjše ozemlje na jugovzhodnih mejah. Ta lega je dala tudi ime deželi: a pie' del monte pomeni namreč ob vznožju gore. Predalpskega gorovja ni. Alpe tod z večino vrhov presežejo 3000 metrov (Monte Rosa 4634 m, južno pobočje Gran Paradisa, ki se v Aosti dvigne do 4061 m, Monviso 3841 m, Ciamarella 3676 m, Monte Leone 3552 m) in se ponekod strmo spuščajo v dolino, drugje pa postopoma preidejo preko gričevja do Padske nižine. Gričevnata področja so v glavnem štiri: na severozahodu Canavese, na jugozahodu Langhe in Roero, na jugu Monferrato. Dežela je orografsko podobna podkvi, ki je na vzhodu odprta: reka Pad, ki izvira v zavetju "podkve", teče preko odprtine na vzhod, skozi ves polotok, proti Jadranskemu morju. Ta gorati obroč je ustvaril nešteto dolin, ki iz središča dežele segajo na vse strani. Večje doline so (od meje z Lombardijo proti jugu): Val d'Ossola, Valsesia, Valle Cervo, Valchiusella, Valli di Lanzo, Val Susa, Valle Po (izvir Pada), Val Varaita, Val Bormida, Valle Scrivia. Po vseh potekajo reke in hudourniki, ki se izlivajo v Pad. Poleg Pada so večje reke še: Tanaro, Ticino, Dora Baltea, Agogna, Sesia, Dora Riparia. V Piemontu je tudi več jezer: Lago Maggiore na meji z Lombardijo (celotna površina 212 km²), Lago d'Orta (18 km²), Lago di Viverone (6 km²) in druga: manjša gorska jezera, tudi umetna, so večinoma sedež hidroelektrarn.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Čeprav v deželo ne sega od nikoder vpliv morja, se vendar podnebje ne more smatrati popolnoma celinsko. Na ravninskih področjih je velika razlika med zimskimi in poletnimi temperaturami, od -1 °C do 25 °C. V višjih legah se zimska temperatura postopoma viša, tako da so klimatski pogoji na gričevnatih področjih, še posebno okoli jezer, zelo ugodni. V gorskih predelih je podnebje tipično alpsko.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi prebivalci dežele so bili Taurini, ligursko pleme, ki so poselili zgornjo Padsko nižino v neolitiku, ko so se ledeniki umaknili na višje lege. Približno v šestem stoletju pr. n. št. je prišlo v deželo keltsko pleme Salasov. Rimljani so podjarmili te kraje že leta 220 pr. n. št., ko so ustanovili koloniji Augusta Taurinorum in Eporedia, to je današnji mesti Torino in Ivrea. Po padcu cesarstva so se vrstili na oblasti Goti, Bizantinci in Langobardi, nato v osmem stoletju Franki. V devetem in desetem stoletju so deželo pustošili Madžari in Arabci. Razdrobljene in obubožane delce dežele je v enajstem stoletju združil torinski grof Olderico Manfredi, čigar hči Adelaida se je leta 1045 poročila s sinom Umberta Biancamano, prvega Savojca. S tem se je začela širiti dinastija Savoia, ki je v teku stoletij postala ena najvažnejših družin v Evropi. Z združitvijo s Sardinijo leta 1718 je postal Piemont kraljevina, ki se je razširila na ves polotok leta 1861 z zedinjenjem Italije.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Do združitve z ostalimi predeli Italije je slonelo gospodarstvo Piemonta izključno na kmetijstvu, ki je preživljalo ne samo plemiške veleposestnike, pač pa tudi bogate vojaške in administrativne sloje prebivalstva v državi. Potrebo po spremembi in modernizaciji je razumel Camillo Benso Cavour, ministrski predsednik, ki je leta 1852 uvedel obširno ekonomsko reformo in industrializacijo. Podprl je gradnjo cest in železniških prog, nastanek težke industrije, odpravo mitnine na žito in bonifikacijo kmetijskih ozemelj z gradnjo kanalov in prekopov. Ustanovil je Državno Sardinsko Banko, poznejšo Banca d'Italia, s katero je država jamčila za visoke kredite, ki sta jih nudili Francija in Anglija za kritje stroškov reforme. Čeprav z določenimi težavami, se je na ta način Piemont spremenil v moderno deželo, ki je potegnila za seboj gospodarstvo velikega dela Italije. Pri tem je igrala pomembno vlogo tovarna avtomobilov FIAT, ki je pritegnila visoko imigracijo iz drugih italijanskih dežel, kar je globoko spremenilo socialno in kulturno tradicijo.

Danes je Piemont močno industrializirana dežela. Poleg tovarne avtomobilov se je razvila razvejana industrija avtomobilskih pritiklin, kot so pnevmatike, barve in laki, plastični izdelki in drugo. Zelo razvita je tudi strojna (Olivetti), tekstilna, kemična in živilska industrija. Tekstilna industrija zavzema predelovanje volne (na prvem mestu v državi), bombaža in umetnih vlaken, ki so v zadnjih časih nadomestila svilo. Živilska industrija je v prvi vrsti vezana na proizvodnjo riža in slaščic; samo proizvodnja čokolade zaposluje preko 5 tisoč oseb. Kmetijstvo je še vedno donosna panoga, predvsem se pridela žito, riž (60 % državne proizvodnje), krompir, sladkorna pesa, sadje in povrtnine, vinska trta, pa tudi razne vrste krme za živino, ki je zastopana predvsem z govedom in prašiči. Dobro je razvit tudi turizem, predvsem alpski in jezerski.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

V Pokrajini Torino živi 52 % prebivalstva Piemonta. medtem ko nobeno od ostalih mest ne doseže 100.000 prebivalcev in je gričevje v Monferratu in v Langah skoraj neobljudeno. Zato se upravičeno jemlje Torino kot merilo deželnega življenja sploh. Njegov ekonomski vzpon po drugi svetovni vojni, predvsem razvoj avtomobilske industrije, je priklical v Piemont množice delavcev in tehnikov iz južne Italije in Benečije. Leta 1974 je Torino štel skoraj 1.200.000 prebivalcev. Toda FIAT, ki je v preteklih desetletjih tako uspešno nastopila na domačem trgu, ni bila pripravljena na ekonomsko globalizacijo, ki se je začela oblikovati v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Proizvodnja je začela upadati in brezposelnost rasti. Veliko delavcev se je vrnilo v svoje kraje, ki so se bili medtem zadosti razvili, da so nudili ugodnejše življenjske pogoje. Razen tega je tudi onesnaženje zraka prepričalo veliko industrij, da so se umaknile iz območja velikih centrov. Tako je mesto pri zadnjem popisu prebivalstva štelo komaj 900.000 prebivalcev.

Mesto Torino je zraslo ob izlivu Dore Riparie v Pad, saj je prav obilica vode dovoljevala nastanek prvih obrti in nato industrij, kot so bili mlini, kovačnice, pozneje mehanske delavnice in železarne. Toda pospešena rast mesta je povzročila veliko onesnaženje okolja, tudi zaradi relativne bližine vzpetin, ki omejujejo razvoj v širino. Zato so bili industrijski obrati prisiljeni, da se preselijo na manj obljudena področja. To je bilo seveda zelo pozitivno bodisi za čistočo okolja kot za urbanizacijo, toda povzročilo je težke ekonomske posledice, ki so skupno s krizo avtomobilske industrije hudo prizadeli Piemont. Kljub temu, da je Torino še vedno važen industrijski in trgovinski center, mu je iz krize pomogla šele Zimska Olimpijada 2006, ki je povzdignila mesto v mednarodno turistično središče.

Viri[uredi | uredi kodo]