Palača Madama, Torino

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Palača Madama
Palazzo Madama e Casaforte degli Acaja
Juvarrova fasada palače
Splošni podatki
Arhitekturni slogbaročna arhitektura
NaseljeTorino
DržavaItalija
Tehnični podatki
Strukturni sistemmuzej
Projektiranje in gradnja
ArhitektFilippo Juvarra
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeResidences of the Royal House of Savoy
Rezidence kraljeve družine Savojcev
KriterijKulturno: i, ii, iv, v
Referenca823
Vpis1997 (21. zasedanje)

Palazzo Madama ali Palazzo Madama e Casaforte degli Acaja je mestna palača v Torinu, v severni Italiji, ki je služila kot prebivališče Savojcev. Je del rezidenc na Unescovem seznamu svetovne dediščine Savojcev in je zdaj urejena v muzej umetnosti.

Zgodovina in arhitektura[uredi | uredi kodo]

Zadnja stran še vedno nosi podobo gradu iz 15. stoletja.

Leta 45 pred našim štetjem so bila na mestu današnje palače vrata v rimskem obzidju, skozi katera se je vstopalo v decumanus maximus mesta Julia Augusta Taurinorum (staro ime Torina). Dva od stolpov, obnovljena, še vedno pričata o tem. Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva, so se vrata uporabljala kot utrjeno oporišče v obrambi mesta.

Kamniti stebri na vrhu opečnega temelja so iz izkopanega rimskega kamenja.

V tej strukturi je v začetku 14. stoletja vojvoda Filip Savojski, sekundarne veje Savoia-Acaja, dva stolpa vrat uporabil pri izgradnji gradu. V 15. stoletju ga je Ludovico Acaja obnovil v kvadratni obliki, z notranjim dvoriščem in portikom in dodatnima valjastima stolpoma. Oblika te zgradbe je jasno prepoznavna iz pogleda na zadnjo stran palače. Posledično je bila utrdba obnovljena v knežje prebivališče. Po izumrtju Acajev je stavba postala rezidenca za goste kraljeve hiše Savojcev.

Zmaga kreposti Madama Reale, Domenico Guidobono v palači Madama

Leta 1637 ga je regentka vojvode Karla Emanuela II., Kristina Marija Francoska, izbrala za svoje osebno prebivališče. Naročila je pokritje dvorišča in prenovo notranjih stanovanj. Šestdeset let kasneje je druga regentka, Marija Ivana Savojska, ki je bila znan kot "Madama Reale", živela v palači. Palača je po njej dokončno dobila vzdevek Madama. Ona je povabila številne umetnike za obnovo stavbe, ki jo je vojvodinja želela spremeniti v razkošno kraljevo palačo [1]. Umetnik Domenico Guidobono je postal nesporni protagonist okrasja v dvoran v prvem nadstropju palače Madama, znane kot Guidobono dvorane - senat, kitajski kabinet in južna veranda [2]. Vojvodinja je najela tudi arhitekta Filippa Juvarro za oblikovanje nove baročne palače iz belega kamna, vendar so bila dela ustavljena leta 1721, ko je bil narejen le sprednji del.

Kasneje je palača služila različnim namenom, v njej se je nahajal sedež začasne francoske vlade v času Napoleonovih vojn. V 19. stoletju jo je kralj Karel Albert zbral za sedež Pinacoteca Regia, kraljeve umetnostne galerije, kasneje je bil v njej predalpski senat (parlament Kraljevine Sardinije) in višje sodišče. Od leta 1934 je prostor Mestnega muzeja antičnih umetnosti.

Kljubovalni spomenik Sardinskim vojakom, ki so ga postavili Milanski izgnanci v čast zmagoslavnemu obisku avstrijskega cesarja Franca Jožefa v Milanu, 15. januarja 1857, stoji pred Palazzo Madama.

Fasada je bila zgrajena iz belkastega apnenca iz doline Susa, ki poudarja s svojo svetlobo in prosojnim učinkom, in se uporablja za arhitekturo preglednosti. Zadnji del zgradbe je ostal nespremenjen. Na zunanjosti je Juvarra izrazil tisto, kar je bilo mišljeno kot veličastna arhitekturna podoba zgradbe, ki ni bila nikoli zgrajena, kot so visoki stropi piano nobile z ločnimi okni, ki so povezani z mezaninom nad njimi, in ogromnimi pilastri v kompozitnem redu. Vsak pilaster stoji na čokati bazi nad pritličjem zidanem iz formalne rustike. Osrednji trije oboki, vsak okrašen z mogočnimi levjimi glavami kot sklepniki, so poudarjeni z drznejšimi reliefi s polnimi stebri, pritrjenimi na fasado, kar ustvarja veliko stekleno ložo. Njihov pomen je poudarjen z visokimi podstavki, na katerih stojijo, izklesanimi s trofejami orožja v reliefu. V spremljajočih treh obokih je vsak srednji potisnjen rahlo naprej, glede na njegovo okno, ki je globlje, kar senca še bolj poudari. Stavba je okronana z ograjo z vazami in štirimi alegoričnimi figurami na atiki: Moč, Blaginja, Rodovitnost in Pravica. Monogram MBJ graditelja stavbe predstavlja arhitekturno dekoracijo. Plastične figure so delo Giovannija Baratta.

Muzej antične umetnosti[uredi | uredi kodo]

V Palazzo Madama je torinski Mestni muzej antične umetnosti (Museo civico d'arte antica). Kljub svojemu imenu, ima veliko zbirko slik, kipov, cerkvenih okraskov, porcelana in dekorativne umetnosti, predvsem iz poznega srednjega veka do 18. stoletja.

Torinski Muzej antične umetnosti, ki se imenuje Museo dell'Antichità, se nahaja na drugem mestu.



Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Lucia Casellato, Guidobono, Domenico, in: Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 61 (2004) (v Italian)
  2. The Guidobono brothers, the refined lightness of baroque

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Carlo Merlini, Palazzi e Curiosità Storiche Torinesi, Stamperia editoriale Rattero, Torino.
  • Luigi Mallè, Palazzo Madama, storia bimillenaria di un edificio, 1970, Torino.
  • Giovanni Romano, Palazzo Madama a Torino. Da castello medioevale a museo della città, 2006, Torino.
  • Augusto Telluccini, Il Palazzo Madama di Torino, 1928, Torino.
  • Giuseppe Dardanello, Stuccatori luganesi a Torino. Disegno e pratiche di bottega, gusto e carriere, in Ricerche di Storia dell'arte, 55, 1995, 53-76; Idem (a cura di), Sculture nel Piemonte del Settecento "Di differente e ben intesa bizzarria", Torino 2005, 29-30.
  • Paola Manchinu, Sculture e decorazioni tra passato e presente, in Costanza Roggero, Alberto Vanelli (a cura di), Le residenze sabaude, Torino 2009.
  • Beatrice Bolandrini, I Somasso e i Papa. Due dinastie di stuccatori a Torino nel Sei e nel Settecento, in Giorgio Mollisi (a cura di), Svizzeri a Torino nella storia, nell'arte, nella cultura, nell'economia dal Cinquecento ad oggi, «Arte&Storia», anno 11, numero 52, ottobre 2011, Edizioni Ticino Management, Lugano 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 45°04′15″N 7°41′09″E / 45.07083°N 7.68583°E / 45.07083; 7.68583