Hrvaška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Republika Hrvaška
Republika Hrvatska
Zastava Hrvaške Grb  Hrvaške
Zastava
HimnaLijepa naša domovino
Naša lepa domovina

Lega Hrvaške
Lega  Hrvaške  (oranžno)

na Evropski celini  (belo)  —  [Legenda]

Glavno mesto
(in največje mesto)
Zagreb
45°48′N, 16°0′E
Uradni jeziki hrvaščina[1]
Demonim Hrvàt, Hrvatíca
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Kolinda Grabar-Kitarović
 -  predsednik vlade: Tihomir Orešković
Ustanovitev
 -  ustanovitev: v prvi polovici 7. stoletja 
 -  srednjeveška vojvodina: 4. marca 852 
 -  neodvisnost: 21. maja 879 
 -  povzdignjenje v kraljestvo: 925 
 -  unija z Madžarsko: 1102 
 -  pridružitev Habsburškemu cesarstvu: 1. januarja 1527 
 -  neodvisnost od Avstro-Ogrske:
29. oktobra 1918 
 -  pridružitev Jugoslaviji (soustanoviteljica):
1. decembra 1918 
 -  razglasitev neodvisnosti: 25. junija 1991 
Vstop v EU 1. julija 2013
Površina
 -  skupaj: 56,542 km² (126.
 -  voda (%): 0,2
Prebivalstvo
 -  ocena jul. 2015: 4.464.844[2] (114.)
 -  štetje 2011: 4.284.889 
 -  gostota: 79/km² (109.)
BDP (PKM) ocena jul. 2015
 -  skupaj: 89,674 milijard USD[3] (68.)
 -  na prebivalca: 21.169[3] (50.)
BDP (nominalno) ocena jul. 2015
 -  skupaj: 48.874 milijard USD (IMF))[3] 
 -  na prebivalca: 11.537 USD (IMF)[3] 
Gini (2005) 29 (nizek
HDI (2014) Rast 0,812[4] (visok) (42.)
Valuta kuna (HRK)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .hr
Klicna koda +385
1 V Istri tudi italijanščina, sicer pa v občinah z manjšinskim prebivalstvom tudi srbščina, madžarščina, češčina, slovaščina itd.

Hrvaška, uradno Republika Hrvaška (hrvaško Republika Hrvatska, O tem zvoku poslušaj ), je suverena država na stičišču Srednje Evrope, Jugovzhodne Evrope in Sredozemskega morja. Glavno mesto je Zagreb, ki tvori posebno administrativno območje, skupaj z dvajsetimi ostalimi upravnimi enotami, županijami. Ozemlje Hrvaške pokriva 56.594 km2 in ima sicer raznoliko, vendar večinoma celinsko in mediteransko podnebje. Razprostira se od skrajnih vzhodnih robov Alp na severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva Dinarski gorski masiv, južni in zahodni del pa se končujeta na obali Jadranskega morja. Na severu in in severozahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno Goro ter na vzhodu na Srbijo. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga 1.778 km,[5] ob njej pa leži tudi več kot 1.000 otokov. Prebivalstvo države znaša 4.28 milijona, večino od tega so Hrvati, prevladujoča veroizpoved pa je rimokatoliška. Številčno najpomembnejša manjšina so prebivalci srbske narodnosti.[6]

Hrvati so, podobno kot Slovenci, na ozemlje sedanje Hrvaške prispeli v začetku 7. stoletja. Državo so do 9. stoletja organizirali v dve vojvodstvi. Tomislav je postal kralj leta 925 in s tem Hrvaško povzdignil v kraljestvo. Hrvaško kraljestvo je ohranilo samostojnost skoraj 200 let (925–1102) in doseglo svoj vrh v času kraljev Petra Krešimirja IV. in Dimitrija Zvonimirja. Leta 1102 je Hrvaška vstopila v personalno unijo z Madžarsko. Leta 1527 je v vihri vojne z otomanskim imperijem hrvaški parlament okronal Habsburga Ferdinanda I. kot hrvaškega kralja. Po prvi svetovni vojni je leta 1918 Hrvaška postala del nepriznane države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala na pogorišču Avstro-Ogrske, nato pa še Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in nato Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno je obstajala fašistična Neodvisna država Hrvaška. Po vojni je Hrvaška postala ustanovni član in federalna enota (republika) najprej Federativne, nato pa Socialistične federativne republike Jugoslavije. Junija 1991 je skupaj s Slovenijo razglasila neodvisnost, ki je v veljavo stopila 8. oktobra istega leta. Navkljub neodvisnosti pa se je Hrvaška še štiri leta zatem s srbskimi in jugoslovanskimi (para)vojaškimi silami z orožjem borila za suverenost nad svojim celotnim ozemljem (glej: vojna na Hrvaškem). Spori in spopadi so se za diplomatsko mizo zaključil šele leta 1995 s podpisom daytonskega sporazuma med Hrvaško, Srbijo in Bosno in Hercegovino.

Hrvaška je unitarna država, republika s parlamentarno demokracijo. Mednarodni denarni sklad Hrvaško definira kor državo v razvoju, Svetovna banka pa kot visokodohodkovno gospodarstvo. Hrvaška je članica Evropske unije (od 2013), NATO-a, Sveta Evrope, Svetovne trgovinske organizacije ter ustanovni član Sredozemske zveze. Kot aktivni član OZN ter njenih mirovnih sil je sodelovala v Afganistanu ter v letih 2008-2009 delovala kot nestalna članica Varnostnega sveta pri OZN.

Storitveni sektor je v hrvaškem gospodarstvu prevladujoče dejavnost (70% BDP), sledita mu industrija (25 % BDP) in kmetijstvo (5% BDP in 14% prebivalstva).[7] Pomemben storitveni sektor je (zlasti poletni) turizem,[8] saj se Hrvaška uvršča med dvajset najpriljubljenejših območij na svetu.[9] Hrvaško je recesija v letih 2009-2015 močno prizadela, z ne preveč optimističnimi obeti v prihodnje. Za Hrvaško je Slovenija po obsegu tretji zunanjetrgovinski partner (tako pri izvozu kot uvozu).[10] Najpomebnejši Hrvaški zunanjetrgovinski partner so države EU, zlasti Italija in Nemčija, pomembno pa je tudi sodelovanje z BiH. Prisotnost državne regulative v gospodarstvu ter proračunska potrošnja sta še vedno visoka.

Hrvaška prebivalcem zagotavlja splošno dostopen zdravstveni in brezplačni osnovnošolski in srednješolski šolski sistem.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Branimirjev napis je najstarejši ohranjeni spomenik, ki vsebuje zapis o hrvaškem srednjeveškem vladarju kot hrvaškem vojvodi.

Ime Hrvaške izhaja iz srednjeveške latinske besede Croātia – v primerjavi z DUX CRUATORVM [sic] ("Vojvoda Hrvatov") izpričano v Branimirjevem napisu, ki je sam po sebi izpeljanka severozahodno slovanskega *Xrovat-, z tekočo metatezo, najverjetneje iz skupno slovanskega obdobja *Xorvat-, in še prej najverjetneje iz proto-slovanskega *Xarwāt- (*Xъrvatъ) ali *Xŭrvatŭ (*xъrvatъ).[11]

Tanajska plošča B (po grškem naselju Tanais v Donovi delti), označeno je ime Khoroáthos.

Izvor imena je nejasen, vendar je najverjetneje gotski ali indo-arijanski izraz za slovanska plemena.[12] Najstarejši ohranjeni zapis hrvaške oznake za ljudstvo *xъrvatъ je iz Baške plošče v obliki zvъnъmirъ kralъ xrъvatъskъ ("Zvonimir, hrvaški kralj").[13]

Prva omemba latinskega imena je pripisana listini vojvode Trpimirja I. iz leta 852. Original je izgubljen, ohranjen je le prepis iz 1568, kar vodi k dvomom o resničnosti trditve.[14] Najstarejši ohranjeni zapis v kamnu je z Branimirjevega napisa iz 9. stoletja (ki so ga našlli v bližini današnjega Benkovca), kjer vojvodo Branimirja naslavljajo z nazivom Dux Cruatorvm. Točen datum nastanka ni gotov, splošno pa se pojmuje, da je najverjetneje iz obdobja med letoma 879 in 892, kar sovpada z obdobjem Branimirjeve vladavine.[15]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina in zgodnja antika[uredi | uredi kodo]

Muzej neandertalca v Krapini
Puljski amfiteater

Ozemlje sedanje Hrvaške je bilo poseljeno že v prazgodovini. Izkopavanja v severni Hrvaški so razkrila fosilne ostanki neandertalcev, ki izhajajo iz obdobja srednjega paleolitika. Najbolj znano ter najbolje predstavljeno nahajališče se nahaja v Krapini (t.i. krapinski človek).[16][17] V vseh hrvaških regijah so našli tudi ostanke neolitskih in kalkolitskih kultur.[18] Največji del najdišč leži v rečni dolinah severne Hrvaške, med njimi so najbolj znane lasinjska kultura, vučedolska kultura in badenska kultura.[19][20][21] Iz železne dobe izhajajo ostanki ilirske halštatske kulture in keltske kulture.[22]

Obdobje Grkov in Rimljanov[uredi | uredi kodo]

Baška plošča, najstarejši ohranjeni zapis glagolice.
Prihod Hrvatov na Jadran slikarja Otona Ivekovića.

Precej kasneje so območje poselili Liburnijci in Iliri, medtem ko prve grške kolonije zasledimo na otokih Hvar (Pharos), Korčula (Melaina Korkyra)[23] in Vis (Issa).[24] Leta 9 našega štetja je ozemlje današnje Hrvaške postalo del Rimskega imperija. Cesar Dioklecijan je po upokojitvi leta 305 zgradil na mestu današnjega Splita zgradil palačo, katere ostanki so vidni še danes; v Puli pa še vedno stoji zelo ohranjen rimski amfiteater.[25]

V 5. stoletju je eden zadnjih vladarjev Zahodno rimskega cesarstva, Julius Nepos, svojemu cesarstvu vladal iz splitske palače.[26] Obdobje se zaključi z vdori Avarov in Hrvatov v prvi polovici 7. stoletja, med katerimi so bila uničena skoraj vsa rimska mesta. Romanski staroselci so se umaknili v mesta na obali, otokih in gorah. Tako je mesto Dubrovnik nastalo iz preživelih iz mesta Epidaurum (današnji Cavtat).[27]

Prihod Hrvatov in srednji vek[uredi | uredi kodo]

Etnogeneza Hrvatov je nezanesljiva in jo razlaga več teorij, med katerima sta v ospredju slovanska in iranska.[28] Najšišrše sprejeta, slovanska, govori o migraciji Belih Hrvatov z območja Bele Hrvaške v obdobju preseljevanja ljudstev. Nasprotno, iranska teorija govori o iranskem izvoru na osnovi plošče iz Tanaisa, kjer so v grščini zapisana imena Χορούαθ[ος], Χοροάθος in Χορόαθος (Khoroúathos, Khoroáthos, and Khoróathos) in njihova razlaga kot imena za Hrvate.[29]

V obdobju kneza Trpimirja so predniki Hrvatov verjetno doživeli razširitev tako na kopnem kot na morju
Kneževina Hrvaška (približno 850 AD) je bila vazalna država tako Frankom kot Bizantincem, dokler leta 879 knez Branimir ni od papeža Janeza VIII. prejel priznanja kot samostojni vladar.

Slovanski predniki današnjih Hrvatov in ostali Južni Slovani naj bi se ustalili na sedanjem območju tik pred začetkom 7. stoletja ali, po drugi teoriji, nekje do 9. stoletja. Hrvaška je bila prvič omenjena v frankovskih in bizantinskih kronikah v 9. stoletju, njene meje pa je prvi opisal bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet v 10. stoletju v delu De Administrando Imperio.[30] Nastali sta dve kneževini, Panonija (s sedežem v Sisku) in Hrvaška (s sedežem v Ninu.[31]), ki sta jima vladala Ljudevit in Borna, kot v svojih kronikah navaja Einhard v letu 818. Najvišji položaj v zgodnji hrvaški državi je zasedal knez, ki so ga izvolile pomembne hrvaške družine. Od začetka 10. stoletja pa je nosil naziv kralj, krona je postala nato dedna in večina poglavarjev v naslednjih 300 letih je izhajala iz dinastije Trpimirovićev. Od pogodbe v Aachnu v letu 812, ki je končala vojno med vzhodnim in zahodnim cesarjem, je Hrvaška postala vazalna država Karla Velikega in njegovih naslednikov.

Frankovska nadvlada se je končala med vladanjem kneza Mislava dve desetletji kasneje. V tem času se je območje med Savo in Dravo, poznano kot Spodnja Panonija, kasneje Slavonija, razvilo v kneževino pod svojimi domačimi knezi.[32] Prvi domači hrvaški kralj, ki ga je priznal papež, deloma po svojih močeh in sposobnostih, deloma pa zaradi nemoči zahodnih vladarjev, je bil knez Branimir, ki je priznanje papeža Janeza VIII. prejel 7. junija 879.[15]

Po Konstantinu VII. naj bi se pokristjanjevanje začelo v 7. stoletju, vendar teorija ni sprejeta in se pokristjanjevanje običajno povezuje z 9. stoletjem.[33]

Dubrovniško obzidje je varovalo pomorsko mestno državo Republike Raguse.
Kronanje prvega hrvaškega kralja Tomislava slikarja Otona Ivekovića

Posebno mesto v hrvaški zgodovini so zasedali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od 812. leta vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor so bile nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, kateri so vladali v bizantinskem imenu. Takšen položaj je bil v obdobju kralja Tomislava, ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj (v pismu papeža Janeza X., s katerim hrvaško kraljestvo datiramo v leto 925), ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije, in Štefana Držislava (969 - 997). Med vladanjem kralja Petra Krešimirja IV. (1054 - 1074) in Dimitrija Zvonimirja (1075–1089) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se dokončno ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg.[34] Ko je kralj Stjepan II. umrl leta 1091 in s tem postal zaključil dinastijo Trpimirovićev, je ogrski kralj Ladislav I. v imenu svoje sestre Helene, žene Dimitrija Zvonimirja, zahteval hrvaško krono. Odpor tej zahtevi je vodil do bitke na Gvozdu (sedaj Petrovi gori) 1097, katere končni rezultat - poraz Hrvatov in smrt kralja Petra Svačića - je bilo leta 1102 kronanje madžarskega kralja Kolomana za kralja Hrvaške in vstop v personalno unijo z Ogrsko; kralja je formalno izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal sabor in ban, Hrvaška pa je bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Ogrske.[35]

Dalmatinska mesta so bila predmet beneških interesov, zato so se mesta morala v času med 12. in 14. stoletju stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu je Beneška republika do leta 1428 prevzela oblast nad Zadrom i Rabom, (ne pa tudi nad Raguzo-Dubrovnikom), toda kralj in hrvaško plemstvo je preprečilo okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih Arpadovičev slabeti, so postali hrvaški bani iz družine Šubič-Bribir (kasneje Zrinski) pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik Anžuvinske dinastije iz Neaplja kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Kot posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj Ludvik Veliki začel z vojno proti Benečanom, ki se je končala v njegovo korist leta 1358 s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum Dubrovniške republike, ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem Sigismundom in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju 1409 - 1480, da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta 1797.

Habsburška monarhija in Avstro-Ogrska[uredi | uredi kodo]

Hrvaški ban Nikola Šubić Zrinski je zaradi svoje obrambe Szigetvárja leta 1566 med otomanskimi vdori narodni heroj tako za Hrvaško kot za Madžarsko.

Prelomen trenutek v hrvaški zgodovini je bil prihod Turkov na Balkan. Po srbskem porazu v Kosovski bitki (1389) in padcu bosanskega kraljestva (1463) se je turški imperij razširil do hrvaških meja. Država je bila izpostavljena številnim in pogostim turškim napadom, ki so povzročili številne človeške žrtve, nekatere ljudi so odvedli s sabo, v velikem delu populacije je prišlo do migracij, prav tako pa je prišlo do teritorialnih izgub. Proti koncu 16. stoletja so bile hrvaške in slavonske meje potisnjene daleč nazaj na zahod, tako oslabljeni Hrvaška in Slavonija sta bili ponovno združeni, od druge polovice 16. stoletja sta imeli tudi skupnega bana. Hrvaški poraz v bitki na Krbavskem polju v Liki leta 1493 in madžarski poraz v bitki pri Mohaču (1526) in smrt kralja Ludvika II. sta vnesli potrebo po izvolitvi novega vladarja. Hrvaško plemstvo je videlo edino upanje zoper Turke v podpori s strani Habsburžanov. Zato se je hrvaški parlament leta 1527 zbral v Cetini in izbral nadvojvodo Ferdinanda za kralja Hrvaške (1.1.1527), pod pogojem, da bo hrvaško varoval pred otomanskim imperijem in hkrati ohranil njene politične pravice.[36][37] V tem obdobju se je uveljavilo plemstvo iz družin Frankopan in Zrinski, iz katerih so nato v prihodnosti izšli številni bani.[38] Madžarsko plemstvo pa je podpiralo Ivana Zapoljo, člana plemiške družine iz Slavonije in po obdobju državljanske vojne je bil Ferdinand tudi s strani madžarskega plemstva potrjen za novega kralja. Habsburžani so tako vladali obema državama vse do leta 1918. V 16. stoletju so Habsburžani in hrvaško plemstvo organizirali in postavili obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina.

Habsburška politika je pripeljala do upora vidnejšega hrvaškega in madžarskega plemstva, katerega cilj je bilo svobodno hrvaško kraljestvo v vazalnem odnosu do Osmanskega imperija. Zrinsko-Frankopanski upor je bil odkrit in zatrt, njegovi voditelji pa leta 1671 obglavljeni, Turkom pa odprta pot za obleganje Dunaja 1683.

V tem obdobju je prišlo tudi do znatnih demografskih sprememb. Hrvati so bežali v Avstrijo in sedanji gradiščanski Hrvati so njihovi neposredni potomci.[39] Da bi nadomestili bežeče prebivalstvo, so Habsburžani povabili krščansko prebivalstvo Bosne in Srbije. Dolžnost teh svobodnih poljedeljskih naseljencev je bilo bojevanje proti Turkom, bili so oproščeni plačevanja davkov; po verski pripadnosti so bili deloma katoliki, deloma pa pripadniki pravoslavne veroizpovedi in ti so bili imenovani tudi kot Vlahi. Srbske migracije v to področje so dosegle vrhunec med velikimi srbskimi migracijami leta 1690 in v letih 1737–39.[40] Podoben proces se je dogajal tudi v Dalmaciji; po uspešnih vojnah v 17. in 18. stoletju proti Turkom in ponovni priključitvi večine delov srednjeveške Hrvaške, so bili že pod Benečani naseljeni na območje Dalmacije srbski živinorejci kot mejni vojaki, največ okoli mesta Knin, kjer so kmalu prevladali nad krščansko večino. Uspešna vojna proti Turkom (npr. bitka pri Sisku leta 1593, kjer so sodelovali tudi Slovenci pod vodstvom Andreja Turjaškega) se je končala s pogodbo v Sremskih Karlovcih (1699) in z mirom pri Požarevcu (1718; ta ureja mejo med Mljetsko republiko in Turčijo), nekateri deli Hrvaške in Slavonija so se osvobodili in meje ob Bosni in Hercegovini iz leta 1718 so ostale skoraj enake vse do danes.

Ban Josip Jelačić se je bojeval proti madžarski revoluciji v letih 1848 in 1849.

V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva, omogočilo priti do madžarske krone. Hrvaško plemstvo je novo cesarico podprlo; Hrvaški je zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779, cesarica pa se je za podporo oddolžila z ugodnostmi in pravicami za Hrvaško.

V času Napoleonovih vojn sta tako Mletska kot Dubrovniška republika izgubili svojo neodvisnost, Francozi pa so zasedli ozemlje pod Beneškim ndzorom in leta 1809 je ozemlje postalo del Ilirskih provinc s sedežem v Ljubljani.[37] Kot odgovor je britanska mornarica z otoka Visa izvajala blokado Jadranskega morja, ki je vodila do bitke pri Visu leta 1811.[41] Ilirske province so Avstrijci zavzeli leta 1813 in so po Dunajskem kongresu 1815 postale del Avstrijskega cesarstva. S tem so se vsa ozemlja osrednje in primorske Hrvaške zopet združila pod isto krono.[42]

1830. in 1840. so bila leta romantičnega nacionalizma, ki so navdihovala hrvaški nacionalni preporod, t.i. ilirsko gibanje, politično in kulturno gibanje, ki je zagovarjalo enotnost vseh južnih Slovanov v cesarstvu. Glavni cilj gibanja je bil uveljavitev standardnega slovanskega jezika kot protiutež madžarščini, skupaj z spodbujanjem hrvaške literature in kulture.[43] Med madžarsko revolucijo leta 1848 je bila Hrvaška na avstrijski strani, ban Josip Jelačić je leta 1849 pomagal poraziti madžarske sile in s tem spodbudil obdobje germanizacije.[44]

Do 1860. so posledice neuspešne germanizacije v cesarstvu postale vidne, kar je vodilo do avstrijsko-madžarskega kompromisa leta 1867 in nastanka personalne unije med Avstrijskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom; ob takrat oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko. Dogovor je določal preoblikovanje Hrvaške v enotno državo, z združenima kraljestvoma Hrvaška in Slavonija, z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva.[45] Kraljestvo Dalmacija je bilo pod avstrijskim nadzorom, medtem ko je Reka obdržala status Corpus separatum, uveljavljenem leta 1779.[35]

Ko je Avstro-Ogrska na podlagi Berlinskega dogovora iz leta 1878 okupirala Bosno in Hercegovino, je bilo do takrat obmejno vojaško področje leta 1881 zopet podrejeno neposredno hrvaškemu parlamentu[37], v skladu z hrvaško-madžarskim dogovorom.[46][47] Obnovljene napore za ponovno uveljevitev velike Avstrije s Hrvaško kot federalno enoto je ustavila prihajajoča 1. svetovna vojna.[48] Razdelitev države na Dalmacijo in ostalo Hrvaško, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je v tem obdobju povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o Združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva.

Kraljevina SHS in Jugoslavija[uredi | uredi kodo]

Banovine Kraljevine Jugoslavije med 1929 in 1939 - Hrvaška je bila razdeljena na več banovin
Z ustanovitvijo Hrvaške banovine 1939 je oblast želela rešiti hrvaško vprašanje v Jugoslaviji.

Propad Avstro-Ogrske je tudi Hrvaška izkoristila in bila 29.10.1918 vključena skupaj s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Vojvodino v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in kot taka, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. 1. decembra 1918 sta se državi združili, za prestolnico razglasili Beograd in novo kraljestvo pod vodstvom srbske dinastije je nosilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V novi državi so imeli Srbi glavno vlogo, vojska in policija je bila v glavnem v srbskih rokah, prav tako tudi diplomatske institucije. S srbskim dvorom in vlado je bila vloga Hrvaške v državi zelo obrobna. S prvo ustavo v letu 1921 je bila Hrvaška ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Najbolj pomembna hrvaška politična stranka, hrvaška Ljudska stranka, združenje hrvaških ljudi in celo deloma srbskih poljedelcev v opoziciji do centralne vlade. Leta 1928 je prišlo do zaostritve v Beogradu, ko se je tamkajšnji dvor odločil odstraniti voditelja stranke, Stjepana Radića, ki ga je nato v jugoslovanskem parlamentu smrtno ranil črnogorski poslanec Narodne radikalne stranke Puniša Račić. Po tem je v kraljevini prišlo do globoke politične krize, zato država pa je dobila manj z narodi povezano novo ime: Kraljevina Jugoslavija.

Hrvaške politične stranke so v obdobju kraljeve diktature delovale v opoziciji. Zavedajoč se nevarnosti prihajajoče 2. svetovne vojne, se je novi vladar princ Pavel dogovoril za sporazum med hrvaškim voditeljem Vlatkom Mačkom in srbskim premierom Dragišo Cvetkovičem. S pogodbo leta 1939 je Hrvaška postala banovina z mejno avtonomijo in veliko večjim teritorijem kot leta 1918. Toda ta dogovor vsekakor ni končal srbskega terorizma na Hrvaškem. Vojska je večkrat pobijala civiliste, prav tako pa se je močno upirala srbska populacija v okolici Knina.

Obseg Neodvisne države Hrvaške med drugo svetovno vojno
Spominski park v Jasenovcu s spomenikom - okamenelim cvetom

Ko so leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Nemci in Italijani so se strinjali glede formiranja Neodvisne države Hrvaške s fašistično vlado. Meje te države so vključevale Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Srem. Hrvaški fašisti so nemudoma sprejeli Nűrnberške zakone in pričeli z zatiranjem in preganjanjem Judov in Srbov; prišlo je do ustanovitve koncentracijskega taborišča Jasenovac. V istem času so srbski ekstremisti, četniki, pričeli z množičnimi poboji hrvaške in bosenske populacije. V maju 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška antifašistična partizanska skupina, za katero je kmalu izvedela fašistična vlada in tako ugotovila, da ima le malo vpliva na prebivalstvo, saj je bilo le to večinoma na strani antifaštistov. Kljub temu pa so bile ob začetku vojne partizanske skupine politično nehomogene in komunisti so jih kmalu dobili pod svoj nadzor. Leta 1943 so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro.

Hrvaška kot del socialistične Jugoslavije[uredi | uredi kodo]

Grb Socialistične republike Hrvaške

Naslednjih 45 let je Socialistični republiki Hrvaški vladala komunistična hrvaška stranka, Hrvaška pa je bila ena izmed republik Socialistične federativne republike Jugoslavije. Leta 1990 so bile izpeljane mirne volitve in po desetletjih je ponovno začel delovati svobodno izvoljen parlament, sabor.

Samostojna država[uredi | uredi kodo]

Kmalu po volitvah je parlament junija 1991 razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoči tudi na dejstvo, da obstaja Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti že več kot 11 stoletij (z izjemo 15 letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji). Neodvisnost je v veljavo stopila 8. oktobra 1991. Navkljub neodvisnosti pa se je Hrvaška še štiri leta zatem s srbskimi in jugoslovanskimi (para)vojaškimi silami z orožjem borila za suverenost nad svojim celotnim ozemljem (glej: vojna na Hrvaškem).[49] Leta 2013 je Hrvaška postala polnopravna članica Evropske unije.

UNESCO-va svetovna dediščina[uredi | uredi kodo]

Na UNESCO-vo listo svetovne dediščine so uvrščeni:[50]

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Hrvaška je upravno razdeljena na 20 administrativnih enot, imenovanih županije, glavno mesto je Zagreb, ki pa ima poseben status.

Hrvaške županije
Županija Sedež Površina (km2) Prebivalstvo po
popisu leta 2011
Zastava bjelovarsko bilogorske zupanije.gif Bjelovar-Bilogora / Bjelovarsko-bilogorska županija Bjelovar 2,652 119,743
Flag of Brod-Posavina County.svg Brod-Posavina / Brodsko-posavska županija Slavonski Brod 2,043 158,559
Flag of Dubrovnik-Neretva County.png Dubrovnik-Neretva / Dubrovniško-neretvanska županija Dubrovnik 1,783 122,783
Zastava Istarske županije.svg Istra / Istrska županija Pazin 2,820 208,440
Flag of Karlovac county.svg Karlovac / Karlovška županija Karlovac 3,622 128,749
Flag of Koprivnica-Križevci County.png Koprivnica-Križevci / Koprivniško-križevska županija Koprivnica 1,746 115,582
Flag of Krapina-Zagorje-County.svg Krapina-Zagorje / Krapinsko-zagorska županija Krapina 1,224 133,064
Flag of Lika-Senj County.png Lika-Senj / Ličko-senjska županija Gospić 5,350 51,022
Medjimurje-flag.gif Međimurje / Medžimurska županija Čakovec 730 114,414
Zastava Osječko-baranjske županije.png Osijek-Baranja / Osješko-baranjska županija Osijek 4,152 304,899
Flag of Požega-Slavonia County.png Požega-Slavonia / Požeško-slavonska županija Požega 1,845 78,031
Flag of Primorje-Gorski Kotar County.png Primorje-Gorski Kotar / Primorsko-goranska županija Rijeka 3,582 296,123
Flag of Sisak-Moslavina County.png Sisak-Moslavina / Sisaško-moslavaška županija Sisak 4,463 172,977
Flag of Split-Dalmatia County.svg Split-Dalmacija / Splitsko-dalmatinska županija Split 4,534 455,242
Flag of Šibenik-Knin County.png Šibenik-Knin / Šibensko-kninska županija Šibenik 2,939 109,320
Flag of Varaždin County.png Varaždin / Varaždinska županija Varaždin 1,261 176,046
Flag of Virovitica-Podravina County.png Virovitica-Podravina / Virovitiško-podravska županija Virovitica 2,068 84,586
Flag of Vukovar-Syrmia County.svg Vukovar-Srem / Vukovarsko-sremska županija Vukovar 2,448 180,117
Flag of Zadar County.png Zadar / Zadarska županija Zadar 3,642 170,398
Zagreb County.png Zagreb / Zagrebška županija Zagreb 3,078 317,642
Flag of Zagreb.svg Zagreb Zagreb 641 792,875

Demografija[uredi | uredi kodo]

Razširjenost Srbov kot največje manjšine

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Ob zadnjem popisu prebivalstva je Republika Hrvaška štela 4.284.889 prebivalcev. Prebivalci so Hrvati (90,42%),[6] med pomembnejše etnične skupnosti v državi pa sodijo še:

Največja mesta[uredi | uredi kodo]

Hrvaška mesta po številu prebivalstva

Zagreb
Zagreb
Split
Split
Rijeka
Rijeka
Osijek
Osijek

Št. Mesto Županija Mestno prebivalstvo Prebivalstvo z zaledjem prikaži · pogovor · uredi · zgodovina

Zadar
Zadar
Pula
Pula
Slavonski Brod
Slavonski Brod
Karlovac
Karlovac

1 Zagreb Mesto Zagreb 688,163 790,017
2 Split Splitsko-dalmatinska županija 167,121 178,102
3 Rijeka Primorsko-goranska županija 128,314 128,624
4 Osijek Osješko-baranjska županija 83,104 108,048
5 Zadar Zadarska županija 71,471 75,082
6 Pula Istrska županija 57,460 57,460
7 Slavonski Brod Brodsko-posavska županija 53,531 59,143
8 Karlovac Karlovška županija 46,833 55,705
9 Varaždin Varaždinska županija 38,839 46,946
10 Šibenik Šibensko-kninska županija 34,302 46,332
11 Sisak Sisaško-moslavaška županija 33,332 47,768
12 Vinkovci Vukovarsko-sremska županija 32,032 35,312
13 Velika Gorica Zagrebška županija 31,553 63,517
14 Dubrovnik Dubrovniško-neretvanska županija 28,434 42,615
15 Bjelovar Bjelovarsko-bilogorska županija 27,024 40,276
16 Vukovar Vukovarsko-sremska županija 26,486 27,683
17 Koprivnica Koprivniško-križevska županija 23,955 30,854
18 Solin Splitsko-dalmatinska županija 20,212 23,926
19 Zaprešić Zagrebška županija 19,644 25,226
20 Požega Požeško-slavonska županija 19,506 26,248
Vir: Popis prebivalstva 2011[51]



Religija[uredi | uredi kodo]

Hrvaška je večinsko katoliška država. Ob popisu leta 2011, se je 86,3% prebivalcev izreklo za rimokatolike, 4,4% za pravoslavce, za ostale kristjane 0,3%, za agnostike 5% prebivalcev in za muslimane 1,5%.

Pravoslavci v večini pripadajo srbski etnični manjšini, za muslimane pa se opredeljujejo Bošnjaki in Albanci, živeči na Hrvaškem.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Croatia: History, Geography, Government, and Culture — Infoplease.com
  2. ^ "The World Factbook". CIA. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 "Report for Selected Country Groups and Subjects" (angleščina). IMF. 2015. Pridobljeno dne 2015-07-08. 
  4. ^ "Human Development Indicators" (angleščina). Pridobljeno dne 2014-12-06. 
  5. ^ "Navtični vodnik slovenskega morja in obale". Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  6. ^ 6,0 6,1 "Stanovništvo prema narodnosti po gradovima/općinama, Popis 2011." (HTML) (v hrvaščini). Državni zavod za statistiku. Pridobljeno dne 13 Maj 2014. 
  7. ^ "Gospodarske panoge Hrvaške". SPIRIT Slovenija. september 2015. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  8. ^ "Tourism statistics for Croatia". Eurostat. februar 2014. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  9. ^ "UNWTO World Tourism Barometer" (PDF). October 2007. Pridobljeno dne 23 April 2008. 
  10. ^ "Bilateralni ekonomski odnosi Hrvaške s Slovenijo". IUS-INFO. september 2015. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  11. ^ Alemko Gluhak (1993). Hrvatski etimološki rječnik [Croatian Etymological Dictionary] (Croatian). August Cesarec. ISBN 953-162-000-8. 
  12. ^ Marc L. Greenberg (april 1996). "The Role of Language in the Creation of Identity: Myths in Linguistics among the Peoples of the Former Yugoslavia" (PDF). University of Kansas. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  13. ^ Fučić, Branko (september 1971). "Najstariji hrvatski glagoljski natpisi" [The Oldest Croatian Glagolitic Inscriptions]. Slovo (Croatian) (Old Church Slavonic Institute) 21: 227–254. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  14. ^ Mužić 2007, str. 27.
  15. ^ 15,0 15,1 Mužić 2007, str. 195–198.
  16. ^ "Na obisku pri krapinskih neandertalcih". Planet SiOL.net. 21.11.2011. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  17. ^ Igor Salopek (december 2010). "Krapina Neanderthal Museum as a Well of Medical Information". Acta Medico-Historica Adriatica (Hrvatsko znanstveno društvo za povijest zdravstvene kulture) 8 (2): 197–202. ISSN 1334-4366. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  18. ^ Tihomila Težak-Gregl (april 2008). "Study of the Neolithic and Eneolithic as reflected in articles published over the 50 years of the journal Opuscula archaeologica". Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 30 (1): 93–122. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  19. ^ "Enolitik/Slavonija". Ministarstvo kulture Republike Hrvatske. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  20. ^ Jacqueline Balen (december 2005). "The Kostolac horizon at Vučedol". Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 29 (1): 25–40. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  21. ^ Tihomila Težak-Gregl (december 2003). "Prilog poznavanju neolitičkih obrednih predmeta u neolitiku sjeverne Hrvatske" [A Contribution to Understanding Neolithic Ritual Objects in the Northern Croatia Neolithic]. Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (Croatian) (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 27 (1): 43–48. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  22. ^ Hrvoje Potrebica; Marko Dizdar (julij 2002). "Prilog poznavanju naseljenosti Vinkovaca i okolice u starijem željeznom dobu" [A Contribution to Understanding Continuous Habitation of Vinkovci and its Surroundings in the Early Iron Age]. Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu (Croatian) (Institut za arheologiju) 19 (1): 79–100. ISSN 1330-0644. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  23. ^ John Wilkes (1995). The Illyrians. Oxford, UK: Wiley-Blackwell. str. 114. ISBN 978-0-631-19807-9. Pridobljeno dne 15.10.2011. ... in the early history of the colony settled in 385 BC on the island Pharos (Hvar) from the Aegean island Paros, famed for its marble. In traditional fashion they accepted the guidance of an oracle, ... 
  24. ^ John Wilkes (1995). The Illyrians. Oxford, UK: Wiley-Blackwell. str. 115. ISBN 978-0-631-19807-9. Pridobljeno dne 3.4.2012. The third Greek colony known in this central sector of the Dalmatian coast was Issa, on the north side of the island Vis. 
  25. ^ Edward Gibbon; John Bagnell Bury; Daniel J. Boorstin (1995). The Decline and Fall of the Roman Empire. New York: Modern Library. str. 335. ISBN 978-0-679-60148-7. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  26. ^ J. B. Bury (1923). History of the later Roman empire from the death of Theodosius I. to the death of Justinian. Macmillan Publishers. str. 408. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  27. ^ Andrew Archibald Paton (1861). Researches on the Danube and the Adriatic. Trübner. str. 218–219. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  28. ^ "Znate li odakle potječe riječ 'Hrvat'? Donosimo 5 zanimljivih teorija". Croexpress.eu. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  29. ^ Emil Heršak; Boris Nikšić (September 2007). "Hrvatska etnogeneza: pregled komponentnih etapa i interpretacija (s naglaskom na euroazijske/nomadske sadržaje)" [Croatian Ethnogenesis: A Review of Component Stages and Interpretations (with Emphasis on Eurasian/Nomadic Elements)]. Migracijske i etničke teme (Croatian) (Institute for Migration and Ethnic Studies) 23 (3): 251–268. ISSN 1333-2546. 
  30. ^ Mužić 2007, str. 249–293.
  31. ^ Dubravko Horvatć (1995). Hrvatska. Pegaz, Zagreb. str. 175. ISBN 86-7133-186-5. 
  32. ^ Mužić 2007, str. 169–170.
  33. ^ Antun Ivandija (april 1968). "Pokrštenje Hrvata prema najnovijim znanstvenim rezultatima" [Christianization of Croats according to the most recent scientific results]. Bogoslovska smotra (Croatian) (University of Zagreb, Catholic Faculty of Theology) 37 (3–4): 440–444. ISSN 0352-3101. 
  34. ^ Lujo Margetić (januar 1997). "Regnum Croatiae et Dalmatiae u doba Stjepana II." [Regnum Croatiae et Dalmatiae in age of Stjepan II]. Radovi Zavoda za hrvatsku povijest (Croatian) 29 (1): 11–20. ISSN 0353-295X. Pridobljeno dne 16.10.2011. 
  35. ^ 35,0 35,1 Ladislav Heka (oktober 2008). "Hrvatsko-ugarski odnosi od sredinjega vijeka do nagodbe iz 1868. s posebnim osvrtom na pitanja Slavonije" [Croatian-Hungarian relations from the Middle Ages to the Compromise of 1868, with a special survey of the Slavonian issue]. Scrinia Slavonica (Croatian) (Hrvatski institut za povijest – Podružnica za povijest Slavonije, Srijema i Baranje) 8 (1): 152–173. ISSN 1332-4853. Pridobljeno dne 16.10.2011. 
  36. ^ "Povijest saborovanja" [History of parliamentarism] (Croatian). Sabor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26.7.2012. Pridobljeno dne 18.10.2010. 
  37. ^ 37,0 37,1 37,2 Frucht 2005, str. 422–423.
  38. ^ Márta Font (julij 2005). "Ugarsko Kraljevstvo i Hrvatska u srednjem vijeku" [Hungarian Kingdom and Croatia in the Middlea Ages]. Povijesni prilozi (Croatian) (Croatian Institute of History) 28 (28): 7–22. ISSN 0351-9767. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  39. ^ "Povijest Gradišćanskih Hrvatov" [History of Burgenland Croats] (Croatian). Croatian Cultural Association in Burgenland. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 July 2012. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  40. ^ John R. Lampe; Marvin R. Jackson (1982). Balkan economic history, 1550–1950: from imperial borderlands to developing nations. Indiana University Press. str. 62. ISBN 978-0-253-30368-4. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  41. ^ Adkins & Adkins 2008, str. 359–362.
  42. ^ Harold Nicolson (2000). The Congress of Vienna: A Study in Allied Unity: 1812–1822. Grove Press. str. 180. ISBN 978-0-8021-3744-9. Pridobljeno dne 17 October 2011. 
  43. ^ Nikša Stančić (februar 2009). "Hrvatski narodni preporod – ciljevi i ostvarenja" [Croatian National Revival – goals and achievements]. Cris: časopis Povijesnog društva Križevci (Croatian) 10 (1): 6–17. ISSN 1332-2567. Pridobljeno dne 7.10.2011. 
  44. ^ Ante Čuvalo (december 2008). "Josip Jelačić – Ban of Croatia". Review of Croatian History (Croatian Institute of History) 4 (1): 13–27. ISSN 1845-4380. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  45. ^ "Constitution of Union between Croatia-Slavonia and Hungary". H-net.org. Pridobljeno dne 16.5.2010. 
  46. ^ Ladislav Heka (december 2007). "Hrvatsko-ugarska nagodba u zrcalu tiska" [Croatian-Hungarian compromise in light of press clips]. Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci (Croatian) (University of Rijeka) 28 (2): 931–971. ISSN 1330-349X. Pridobljeno dne 10.4.2012. 
  47. ^ Branko Dubravica (januar 2002). "Političko-teritorijalna podjela i opseg civilne Hrvatske u godinama sjedinjenja s vojnom Hrvatskom 1871–1886" [Political and territorial division and scope of civilian Croatia in the period of unification with the Croatian military frontier 1871–1886]. Politička misao (Croatian) (University of Zagreb, Faculty of Political Sciences) 38 (3): 159–172. ISSN 0032-3241. Pridobljeno dne 20.6.2012. 
  48. ^ Max Polatschek (1989). Franz Ferdinand: Europas verlorene Hoffnung (German). Amalthea. str. 231. ISBN 978-3-85002-284-2. Pridobljeno dne 17 October 2011. 
  49. ^ Goldstein, I., 2008
  50. ^ "UNESCO-Croatia-Properties inscribed on the World Heritage List". UNESCO. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  51. ^ "Population in major towns and municipalities, 2011 census". 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

V slovenščini

V hrvaščiniː

V angleščiniː