Hrvaška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Republika Hrvatska
Republika Hrvaška
Zastava Hrvaške Grb  Hrvaške
Zastava
HimnaLijepa naša domovino
Naša lepa domovina

Lega Hrvaške
Lega  Hrvaške  (oranžno)

na Evropski celini  (belo)  —  [Legenda]

Glavno mesto
(in največje mesto)
Zagreb
45°48′N, 16°0′E
Uradni jeziki hrvaščina[1]
Demonim Hrvàt, Hrvatíca
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Ivo Josipović
 -  predsednik vlade: Zoran Milanović
Ustanovitev
 -  ustanovitev: v prvi polovici 7. stoletja 
 -  srednjeveška vojvodina: 4. marca 852 
 -  neodvisnost: 21. maja 879 
 -  povzdignjenje v kraljestvo: 925 
 -  unija z Madžarsko: 1102 
 -  pridružitev Habsburškemu cesarstvu: 1. januarja 1527 
 -  neodvisnost od Avstro-Ogrske:
29. oktobra 1918 
 -  pridružitev Jugoslaviji (soustanoviteljica):
1. decembra 1918 
 -  razglasitev neodvisnosti: 25. junija 1991 
Vstop v EU 1. julija 2013
Površina
 -  skupaj: 56,542 km² (126.
 -  voda (%): 0,2
Prebivalstvo
 -  ocena sep. 2011: 4.290.612 (114.)
 -  štetje 2011: 4.290.612 
 -  gostota: 79/km² (109.)
BDP (PKM) ocena sep. 2007
 -  skupaj: 66,708 milijard USD[2] (68.)
 -  na prebivalca: 16.780[2] (50.)
BDP (nominalno) ocena sep. 2007
 -  skupaj: 66,708 milijard USD (EIU) 
 -  na prebivalca: 11.771 USD (IMF) 
Gini (2005) 29 (nizek
HDI (2007) Rast 0,871 (visok) (45.)
Valuta kuna (HRK)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .hr
Klicna koda +385
1 V Istri tudi italijanščina, sicer pa v občinah z manjšinskim prebivalstvom tudi srbščina, madžarščina, češčina, slovaščina itd.

Republika Hrvaška je obmorska država, ki leži v jugovzhodni regiji Evrope, s severnim robom pa se umešča tudi v Srednjo Evropo. Razprostira se od skrajnih vzhodnih robov Alp na severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva Dinarski gorski masiv, južni del pa se končuje na obali Jadranskega morja. Na severu in zahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno Goro ter na vzhodu na Srbijo. Glavno mesto države je Zagreb.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Hrvaška je upravno razdeljena na 20 administrativnih enot, imenovanih županije, glavno mesto je Zagreb, ki pa ima poseben status.

  1. Zagrebška županija
  2. Krapinsko-zagorska županija
  3. Sisaško-moslavaška županija
  4. Karlovška županija
  5. Varaždinska županija
  6. Koprivniško-križevska županija
  7. Bjelovarsko-bilogorska županija
  8. Primorsko-goranska županija
  9. Ličko-senjska županija
  10. Virovitiško-podravska županija
  11. Požeško-slavonska županija
  12. Brodsko-posavska županija
  13. Zadarska županija
  14. Osješko-baranjska županija
  15. Šibensko-kninska županija
  16. Vukovarsko-sremska županija
  17. Splitsko-dalmatinska županija
  18. Istrska županija
  19. Dubrovniško-neretvanska županija
  20. Medžimurska županija
  21. Zagreb

Demografija[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Ob zadnjem popisu prebivalstva je Republika Hrvaška štela 4.437.460 prebivalcev. Prebivalci so Hrvati (89,6%), med pomembnejše etnične skupnosti v državi pa sodijo še:

Hrvaške etnične skupnosti (prikazana so le območja največje gostote prebivalstva)
Razširjenost Srbov kot največje manjšine

Religija[uredi | uredi kodo]

Hrvaška je večinsko katoliška država. Ob popisu leta 2011, se je 86,3% prebivalcev izreklo za rimokatolike, 4,4% za pravoslavce, za ostale kristjane 0,3%, za agnostike 5% prebivalcev in za muslimane 1,5%.

Pravoslavci v večini pripadajo srbski etnični manjšini, za muslimane pa se opredeljujejo Bošnjaki in Albanci, živeči na Hrvaškem.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Za Trpimirja so predniki Hrvatov verjetno doživeli razširitev tako na kopnem kot na morju

Slovanski predniki današnjih Hrvatov in ostali Južni Slovani so se ustalili na sedanjem območju tik pred začetkom 7. stoletja. Hrvaška je bila prvič omenjena v frankovskih in bizantinskih kronikah v 9. stoletju, njene meje pa je prvi opisal Konstantin Porfirogenet v 10. stoletju v delu De Administrando Imperio. Najvišji položaj v zgodnji hrvaški državi je zasedal vojvoda, ki so ga izvolile pomembne hrvaške družine. Od začetka 10. stoletja pa je nosil naziv kralj, krona je postala nato dedna in večina poglavarjev v naslednjih 300 letih je izhajala iz dinastije Trpimirovićev. Od pogodbe v Aachnu v letu 812, ki je končala vojno med vzhodnim in zahodnim cesarjem je Hrvaška postala vazalna država Karla Velikega in njegovih naslednikov. Situacija se je spremenila v drugi polovici stoletja, ko sta vojvodi Domagoj in Branimir dosegla popolno neodvisnost, deloma po svojih močeh in sposobnostih, deloma pa zaradi nemoči zahodnih vladarjev. V istem času se je območje med Savo in Dravo, poznano kot Spodnja Panonija, kasneje Slavonija, razvilo v vojvodino pod svojimi domačimi vojvodami, ki so bili prav tako frankovski vazali. Pod prvim hrvaškim kraljem Tomislavom (910 - 927) je bila Slavonija združena s Hrvaško, v 11. stoletju pa je bila vodena s strani hrvaške dinastije.

Plitvice

Posebno točko v hrvaški zgodovini so predstavljali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od 812. leta vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor so bile nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, kateri so vladali v bizantinskem imenu. Takšna situacija je bila za časa kralja Tomislava in Štefana Držislava (969 - 997), ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj, ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije. Med vladanjem kralja Petra Krešimirja IV. (1054 - 1074) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se dokončno ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg. Smrti zadnjega člana dinastije Trpimirovičev v letu 1090 je sledil notranji spopad za prestol, katerega rezultat je bilo leta 1102 kronanje madžarskega kralja Kolomana, sorodnika zadnjega hrvaškega kralja Zvonimirja, za kralja Hrvaške, katerega je izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal ban, Slavonija je imela v tem času svojega bana in bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Hrvaške.

Dubrovnik
Hvar

Dalmatinska mesta so bila v sferi beneških interesov, zato so se mesta morala v času med 12. in 14. stoletju stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu, je Beneška republika začasno prevzela oblast nad Zadrom in Rabom, toda kralj in hrvaško plemstvo je preprečilo okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih Arpadovičev slabeti, so postali hrvaški bani iz družine Šubič-Bribir pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik Anžuvinske dinastije iz Neaplja, kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Kot posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj Ludvik Veliki začel z vojno proti Benečani, ki se je končala v njegovo korist leta 1358 s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum Dubrovniške republike, ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem Sigismundom in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju 1409 - 1480, da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta 1797.

Prelomen trenutek v hrvaški zgodovini je bil prihod Turkov na Balkan. Po srbskem porazu v Kosovski bitki (1389) in padcu bosanskega kraljestva (1463) se je turški imperij razširil do hrvaških meja. Država je bila izpostavljena številnim in pogostim turškim napadom, ki so povzročili številne človeške žrtve, nekatere ljudi so odvedli s sabo, v velikem delu populacije je prišlo do migracij, prav tako pa je prišlo do teritorialnih izgub. Proti koncu 16. stoletja so bile hrvaške in slavonske meje potisnjene daleč nazaj na zahod, tako oslabljeni Hrvaška in Slavonija sta bili ponovno združeni, od druge polovice 16. stoletja sta imeli tudi skupnega bana. Madžarski poraz v bitki pri Mohaču (1526) in smrt kralja Ludvika II. sta vnesli potrebo po izvolitvi novega vladarja. Hrvaško plemstvo je videlo edino upanje zoper Turke v podpori s strani Habsburžanov in zato so izvolili nadvojvodo Ferdinanda za kralja Hrvaške (1.1.1527). Madžarsko plemstvo pa je podpiralo Ivana Zapoljo, člana plemiške družine iz Slavonije in po obdobju državljanske vojne je bil Ferdinand tudi s strani madžarskega plemstva potrjen za novega kralja. Habsburžani so tako vladali obema državama vse do leta 1918. V 16.stoletju so Habsburžani in hrvaško plemstvo organizirali in postavili obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina, semkaj povabili krščansko populacijo iz turškega imperija in ostale begunce in jih naselili na opuščena in izpraznjena območja vzdolž mejne črte. Dolžnost teh svobodnih poljedeljskih naseljencev je bilo bojevanje proti Turkom, bili so oproščeni plačevanja davkov, po verski pripadnosti pa so bili deloma katoliki, deloma pa pripadniki pravoslavne veroizpovedi in ti so bili imenovani tudi kot Vlahi. Podoben proces se je dogajal tudi v Dalmaciji; po uspešnih vojnah v 17. in 18. stoletju proti Turkom in ponovni priključitvi večine delov srednjeveške Hrvaške, so bili že pod Benečani naseljeni na območje Dalmacije srbski živinorejci kot mejni vojaki, največ okoli mesta Knin, kjer so kmalu prevladali nad krščansko večino.

Habsburška politika je pripeljala do upora vidnejšega hrvaškega in madžarskega plemstva, katerega cilj je bilo svobodno hrvaško kraljestvo v vazalnem odnosu do Osmanskega imperija. Zrinsko-Frankopanski upor je bil odkrit in zatrt, njegovi voditelji pa leta 1671 obglavljeni. Uspešna vojna proti Turkom se je končala s pogodbo v Sremskem Karlovcu (1699) in z mirom pri Požarevcu (1718), nekateri deli Hrvaške in Slavonija so se osvobodili in meje ob Bosni in Hercegovini iz leta 1718 so ostale skoraj iste vse do danes.

V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva omogočilo priti do madžarske krone. Nova cesarica je Hrvaški zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779. Konec 18. stoletja so se pokazali prvi poskusi madžarskega plemstva po zatrtju hrvaške samouprave in želji po madžarizaciji, zoper katero so Hrvati nastopili z narodnim preporodom v prvi polovici 19. stoletja in politična neodvisnost je bila dosežena z uporabo orožja, ko je v letu 1848/49 hrvaški ban Josip Jelačić z vojsko premagal madžarsko vojsko pod vodstvom Lajosa Kossutha. Ta vojaška zmaga je pomenila prekinitev vsakršnih povezav z madžarskim kraljestvom. Od revolucije naprej so bili člani hrvaškega parlamenta izbrani na volitvah, in od leta 1861 je bil parlament odprt za vse državljane, ne zgolj za plemstvo.

V času Napoleonovih vojn je Dubrovniška republika izgubila svojo neodvisnost in leta 1808 postala del Dalmacije, ki je po letu 1812 postala avstrijska provinca.

Karta Hrvaške

Ob oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko, ki je določal preoblikovanje Hrvaške v državo z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva. Leta 1881 so bile vojaške meje zopet podrejene hrvaškemu parlamentu. V tem času je hrvaško ozemlje pripadalo Avstriji (Dalmacija, Istra, deli Bosne in Hercegovine) in Madžarski (ostala Hrvaška in Slavonija). Takšna razdelitev, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o Združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva. Propad Avstro-Ogrske je tudi Hrvaška izkoristila in bila 29.10.1918 vključena skupaj s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Vojvodino v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in kot taka, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. 1. decembra 1918 sta se državi združili, za prestolnico razglasili Beograd in novo kraljestvo pod vodstvom srbske dinastije je nosilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V novi državi so imeli Srbi glavno vlogo, vojska in policija je bila v glavnem v srbskih rokah, prav tako tudi diplomatske institucije. S srbskim dvorom in vlado je bila vloga Hrvaške v državi zelo obrobna. S prvo ustavo v letu 1921 je bila Hrvaška ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Najbolj pomembna hrvaška politična stranka, hrvaška Ljudska stranka, združenje hrvaških ljudi in celo deloma srbskih poljedelcev v opoziciji do centralne vlade. Leta 1928 je prišlo do zaostritve v Beogradu, ko se je tamkajšnji dvor odločil odstraniti voditelja stranke, Stjepana Radića, ki je bil nato v jugoslovanskem parlamentu ustreljen. Kmalu po tistem, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo je tudi država dobila novo ime: Kraljevina Jugoslavija.

Hrvaške politične stranke so nato delovale v opoziciji. Zavedajoč se nevarnosti prihajajoče 2. svetovne vojne, se je novi vladar princ Pavel dogovoril za sporazum med hrvaškim voditeljem Vlatkom Mačkom in srbskim premierom Dragišo Cvetkovičem. S pogodbo leta 1939, je Hrvaška postala banovina z mejno avtonomijo in veliko večjim teritorijem kot leta 1918. Toda ta dogovor vsekakor ni končal srbskega terorizma na Hrvaškem. Vojska je večkrat pobijala civiliste, prav tako pa se je močno upirala srbska populacija v okolici Knina.

Ndh 1941.png

Ko so leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Nemci in Italijani so se strinjali glede formiranja Neodvisne države Hrvaške s fašistično vlado. Meje te države so vključevale Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Srem. Hrvaški fašisti so nemudoma sprejeli Nűrnberške zakone in pričeli z zatiranjem in preganjanjem Judov in Srbov. V istem času so srbski ekstremisti, četniki, pričeli z množičnimi poboji hrvaške in bosenske populacije. V maju 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška antifašistična partizanska skupina, za katero je kmalu izvedela fašistična vlada in tako ugotovila, da ima le malo vpliva na prebivalstvo, saj je bilo le to večinoma na strani antifaštistov. Kljub temu pa so bile ob začetku vojne partizanske skupine politično nehomogene in komunisti so jih kmalu dobili pod svoj nadzor. Leta 1943 so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro.

Naslednjih 45 let je Socialistični republiki Hrvaški vladala komunistična hrvaška stranka. Leta 1990 so bile izpeljane mirne volitve in po mnogih desetletjih je ponovno obstajal svobodno izvoljen parlament. Kmalu po volitvah je parlament razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoči tudi na dejstvo, da obstaja Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti že več kot 11 stoletij (z izjemo 15 letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji).

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Hrvaška so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki