Sirakuze

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sirakuze
Siracusa
Občina (comune)
Comune di Siracusa
Piazza Archimede
Sirakuze is located in Italija
Sirakuze
Sirakuze
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 37°05′N 15°17′E / 37.083°N 15.283°E / 37.083; 15.283
Država Zastava Italije Italija
Dežela Sicilija
Pokrajina Siracusa (SR)
Upravljanje
 • Župan Roberto Visentin
Površina
 • Skupno 204,1 km2
Nadmorska višina[1] 17 m
Prebivalstvo (30. september 2011)
 • Skupno 123.408
 • Gostota 600 preb./km2
Demonim Siracusani
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 96100
Klicna koda 0931
Zavetnik sveta Lucija
Dan 13. december
Spletna stran comune.siracusa.it
Uradno ime: Nekropola v Sirakuzah
Tip: Kulturni
Kriteriji: ii, iii, iv, vi
Razglasitev: 2005 (29. zasedanje)
ID #: 1200
Država: Zastava Italije Italija
Področje: Evropa in Severna Amerika

Sirakuze (italijansko Siracusa, sicilijansko Sarausa / Seragusa, latinsko Syrācūsae, starogrško Συράκουσαι, Syrakousai, srednjeveško grško Συρακοῦσαι) je zgodovinsko mesto na Siciliji, glavnem mestu pokrajine Siracusa. Mesto je prepoznavno po svoji bogati grški zgodovini, kulturi, amfiteatrih, arhitekturi in kot rojstni kraj vrhunskega matematika in inženirja Arhimeda. [2] To 2700 let staro mesto je v antičnih časih igralo ključno vlogo, ko je bilo eno od glavnih sil sredozemskega sveta. Sirakuze se nahajajo v jugovzhodnem kotu otoka Sicilije, poleg istoimenskega zaliva v Jonskega morja.

Mesto so ustanovili starogrški Korintčani in Tenejci in postali zelo močna mestna država. Sirakuze so bile povezane s Šparto in Korintom in so vplivale na celotno Magno Graecio, kot najpomembnejše mesto. Cicero ga je opisal kot »največje grško mesto in najlepše izmed vseh«, je bilo v 5. stoletju pred našim štetjem enako veliko kot Atene. Kasneje so postale del Rimske republike in Bizantinskega imperija. Po tem je Palermo prevzel vlogo glavnega mesta Kraljevine Sicilije. Sčasoma je bilo kraljestvo združeno z Kraljevino Neapelj, da bi se oblikovali Dve Siciliji do italijanske združitve leta 1860.

V sodobnem času je mesto uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine skupaj z nekropolo Pantaliko. V osrednjem območju ima mesto s približno 125.000 prebivalci. Prebivalci so znani kot Sirakužani. Sirakuze so omenjene v Svetem pismu v knjigi Dela apostlov 28:12, ko je Pavel bival tukaj. [3] Patron mesta je sveta Lucija, rojena je v Sirakuzah in njen praznik, dan sv. Lucije praznujejo 13. decembra.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Časovnica dogodkov: [2]

Grško obdobje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Magna Graecia.
Sirakuška tetradrahma (c. 415–405pr. n. št.), Aretusa in kvadriga.
Dekadrahma iz Sicilije izvira iz Sirakuz in označena d'Évainète
Slika:Sicily Sirakuze Arethusa Tetradrachm.jpg
Tetradrahma iz Sirakuz, okoli 485-479 pr. n. št., z Aretuso spredaj in kvadrigo zadaj.
Zmaga Sirakuz na gravuri iz 17. st.

Sirakuze in njihova okolica so bile naseljene že od antičnih časov, kar kažejo najdbe v vasicah Stentinello, Ognina, Plemmirio, Matrensa, Cozzo Pantano in Thapsos, ki so že imele povezave z mikenskimi Grki.

Sirakuze so bile ustanovljene leta 734 ali 733 pr. n. št. s strani grških naseljencev iz Korinta in Teneje, ki jih je vodil kolonizator Arkij. Obstaja veliko potrjenih različic imena mesta, vključno z Συράκουσαι Syrakousai, Συράκοσαι Syrakosai in Συρακώ Syrako. Možen izvor imena mesta je navedel Vibius Sequester[4], ki citira Stephanusa Byzantiusa[5], da so se sirakuzna močvirja (λίμνη), imenovala Syrako in drugič Marcianov Periegesis, v katerem je Arkij dal mestu ime po bližnjem močvirju; tato dobimo Syrako (in s tem Syrakousai in druge variante) za ime Sirakuze, ime, ki ga je potrdil tudi Epiharm iz Kosa. [6] Jedro starodavnega mesta je bil majhen otok Ortygia. Naseljenci so ugotovili, da je zemlja rodovitna in da so domača plemena razumno dobro razpoložena za njihovo prisotnost. Mesto je raslo in napredovalo in bo postalo najmočnejše grško mesto v Sredozemlju. Kolonije, ki so jih ustanovili so bile: Akrai (danes Palazzolo Acreide) (664 pr. n. št.), Kasmenai (danes Casmene) (643 pr. n. št.), Akrillai (7. stoletje pr. n. št.), Helorus (7. stoletje pr. b. št.) in Kamarina (598 pr. n. št.). Potomci prvih kolonistov, imenovani gamoroi, so imeli moč, dokler jih niso izgnali killichiroi, nižji razred mesta. Prvi so se vrnili na oblast leta 485 pr. n. št., zahvaljujoč pomoči Gelona, vladarja Gele. Gelon je postal despot mesta in mnoge prebivalce Gele, Kamarine in Megere preselil v Sirakuze, kjer je zunaj obzidja zgradil nove četrti Tyche in Neapolis. Njegov program novih gradenj je obsegal novo gledališče, ki ga je zasnoval Damocopos, kar je mestu dalo razcvet kulturnega življenja, To je pritegnilo osebnosti kot Ajshil, Ario iz Metimme, Eumelos iz Korinta in Sapfo, ki so bila izgnana iz Metilen. Povečana moč Sirakuz je imela za posledico neizogiben spopad s Kartažani, ki so vladali zahodni Siciliji. V bitki pri Himeri (480 pr. n. št.) je Gelo, ki se je povezal s Teronom iz Agrigenta, odločno premagal afriške sile, ki jih je vodil Hamilkar. Tempelj, posvečen Ateni (na mestu današnje stolnice), je bil postavljen v mestu kot spomin na dogodek.

V tem času so se Sirakuze znatno povečale. Obzidje je v 5. stoletju obkrožalo 120 ha, vendar so prebivalci že v 470. letih pred našim štetjem začeli graditi zunaj obzidja. Leta 415 pr. n. št. je mesto štelo že približno 250.000 prebivalcev, kar je bilo verjetno podobno Atenam.

Gelona je nasledil njegov brat Hiero, ki se je boril proti Etruščanom v Kumi leta 474 pred našim štetjem. Njegovo vladavino so podprli pesniki kot so Simonid iz Keosa, Bakhilid in Pindar, ki so obiskali njegov dvor. Trazibul (467 pr. n. št.) je uvedel demokratični režim. [7] Mesto se je še naprej širilo, se borilo proti uporniškim Sikulcem in v Tirenskem morju izvedli ekspanzijo do Korzike in Elbe. V poznem 5. stoletju pred našim štetjem so se Sirakuze znašle v vojni z Atenami, ki so iskale več sredstev za boj v peloponeški vojni. Sirakuze so zaprosile za pomoč generala iz Šparte, sovražnika v vojni z Atenami, premagali Atence, uničili njihove ladje in jih pustiti umreti na otoku (Siciljanska ekspedicija). Leta 401 pr. n. št. so Sirakuze prispevale 3000 hoplitov generalu Kiru mlajšem za pohod deset tisočev. [8]

V začetku 4. stoletja pred našim štetjem se je tiran Dionizij starejši ponovno spopadel s Kartažani in, čeprav je izgubil Gelona in Kamarina, ohranil moč od zajetje celotne Sicilije. Po koncu konflikta je Dionizij zgradil ogromno trdnjavo na Ortigiji in 22 km dolgo obzidje okoli celotnih Sirakuz. Drugo obdobje širitve je uničilo Naksos, Catanio in Lentini; potem so Sirakuze znova stopile v vojno proti Kartagini (397 pr. n. št.). Po različnih spremembah sreče so Kartažani uspeli oblegati Sirakuze, vendar jih je nazaj potisnila kuga. Pogodba iz leta 392 pr. n. št.. je Sirakuzam omogočila, da so še naprej širili svojo posest, ustanovili mesta Andrano, Tindari in Tauromenos ter osvojili Rhegion na celini. Na Jadranu, da bi olajšali trgovino, je Dionizij starejši ustanovil Ancono, Adrio in Isso. Dionizij je bil poleg svojih bojnih dejanj znan tudi kot pokrovitelj umetnosti; Platon pa je večkrat obiskal Sirakuze.

Njegov naslednik je bil Dionizij mlajši, ki ga je leta 356 pr. n. št. izgnal Dion. Toda njegovo despotsko vladanje je pripeljalo do njegovega izgona, Dionizij pa je prevzel prestol leta 347 pr. n. št. Dionizija je v Sirakuzah oblegal Sirakužan, general Hicetas, leta 344 pr. n. št. Naslednje leto je korintski Timoleon postavil v mestu demokratični režim, potem ko je izgnal Dionizija in premagal Hicetasa. Dolga vrsta notranjih bojev je oslabila moč Sirakuz, Timoleon pa je to poskušal popraviti in premagal Kartažane v bitki pri Crimissu (339 pr. n. št.)

Po smrti Timoleona se je med mestnimi strankami ponovno začel boj in se je končal z vzponom drugega tirana Agatokla, ki je leta 317 pr. n. št. prevzel oblast s državnim udarom. Ponovno je začel vojno proti Kartagini, z različno srečo. V Sirakuzah so ga leta 311 pr. n. št. oblegali Kartažani, a je z majhno floto pobegnil iz mesta. Dobil je moralni uspeh, ko je vojno prenesel na afriška tla in povzročil sovražniku velike izgube. Branilci Sirakuz so uničili kartažansko vojsko, ki jih je oblegala. Agatokel je bil sčasoma poražen tudi v Afriki. Vojna se je končala s še enim mirovnim sporazumom, ki Kartažanom ni preprečil, da bi se po smrti Agatokla (289 pr. n. št.) spopadali s politiko v Sirakuzah. Sirakuze so oblegali četrtič in zadnjič v letu 278 pr. n. št. Umikali so se ob prihodu kralja Pira iz Epira, ki so ga Sirakuze prosile za pomoč. Po kratkem obdobju Pirove vladavine je Hiero II. leta 275 pr. n. št. zasegel oblast.

Hiero je začel obdobje 50 letnega miru in blaginje, v katerem so Sirakuze postale ena najbolj znanih prestolnic antičnega sveta. Izdal je tako imenovano Lex Hieronica, ki so jo kasneje sprejeli Rimljani zaradi njihove administracije na Siciliji. Povečal je tudi gledališče in zgradil nov ogromen oltar, "Hierov Ara". Pod njegovo vladavino je živel najslavnejši Sirakužan, matematik in naravoslovni filozof Arhimed. Med njegovimi mnogimi izumi so bile različne vojaške naprave, vključno arhimedova šapa, ki so jo kasneje uporabljali proti rimskemu obleganju 214. — 212. pr. n. št. Literat je bil Teokrit in drugi.

Hierojev naslednik, mladi Hieronim (ki je vladal od 215 pr. n. št.), je po porazu v bitki pri Kanah prekinil zavezništvo z Rimljani in sprejel podporo Kartagine. Rimljani, ki jih je vodil konzul Mark Klavdij Marcel, so oblegali mesto leta 214 pred našim štetjem. Mesto se je branilo tri leta, vendar je v 212 pr. n. št. padlo. Uspehi Sirakužanov v odbijanju rimskega obleganja, so postali prekomerni. Leta 212 pr. n. št. so Rimljani dobili informacije, da bodo prebivalci mesta sodelovali na letnem festivalu namenjenemu boginji Artemidi. Majhna skupina rimskih vojakov se je približala mestu pod okriljem noči in uspela porušiti obzidje, da bi vstopila v mesto in z okrepitvami kmalu prevzela nadzor. V tej bitki je umrl Arhimed, glavna utrdba pa ostala trdna. Po osmih mesecih obleganja in z počasnim napredovanjem, je iberski kapitan po imenu Moeriscus pripeljal Rimljane v bližino Aretusinega vodnjaka. Po dogovorjenem signalu je med diverzantskim napadom odprl vrata. Pro-rimski stražarji so nato Sirakuze oplenili.

Rimsko in bizantinsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Rimski amfiteater
Apolonov tempelj
Piazza Duomo
Stolnica

Čeprav so počasi tekom let upade, so Sirakuze ohranile status prestolnice rimske vlade Sicilije in sedež pretorja. Ostale so pomembno pristanišče za trgovino med vzhodnim in zahodnim delom cesarstva. Krščanstvo se je v mestu razširilo s prizadevanji svetega Pavla iz Tarza in prvega škofa mesta svetega Marziana, ki jih je naredil za enega od glavnih centrov proselitizma na Zahodu. V obdobju preganjanja s strani kristjanov so bile izklesane velike katakombe, ki so druge po velikosti za Rimom.

Po obdobju vladavine Vandalov in Belizarijevi povrnitvi otoka (vojskovodja vzhodnorimskega (cesarja Justinijana I., ki je v glavnem uspešno vodil boje proti Perzijcem, Vandalom v Afriki in Ostrogotom v Italiji), so si Sirakuze pod bizantinskim cesarstvom opomogle (31. december 535). Od 663 do 668 so bile Sirakuze sedež cesarja Konstansa II. in metropola celotne sicilijanske cerkve.

Emirat Sicilija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Emirat Sicilija.

Mesto so v 827-828 oblegali Aglabidi že skoraj leto dni, toda bizantinske ojačitve so preprečile njihov padec. Ostale so središče bizantinskega odpora proti postopnemu muslimanskemu osvajanju Sicilije, dokler niso padle v drugem obleganju 20. in 21. maja 878. V dveh stoletjih muslimanske vladavine je bila prestolnica Emirata Sicilije prenesena iz Sirakuz v Palermo. Stolnica je bila spremenjena v mošejo, četrt na otoku Ortygia pa je bila postopoma obnovljena v islamskih slogih. Mesto je kljub temu ohranilo pomembna trgovinska razmerja in je imelo relativno cvetoče kulturno in umetniško življenje: številni arabski pesniki, med njimi tudi Ibn Hamdis, najpomembnejši sicilijanski arabski pesnik iz 12. stoletja, so v mestu ustvarjali.

Leta 1038 je bizantinski general George Maniakes ponovno zavzel mesto in poslal relikvije svete Lucije v Konstantinopel. Grad na rtu Ortygia nosi njegovo ime, čeprav je bil zgrajen pod vladavino Hohenstaufen. Leta 1085 so v Sirakuze vstopili Normani, eno izmed zadnjih arabskih utrdb, po poletnem obleganju Rogerija I. Siciljskega in njegovega sina Jordana iz Hautevilla, ki mu je bilo mesto dodeljeno. Zgrajene so bile nove četrti, obnovljena stolnica, pa tudi druge cerkve.

Visoki srednji vek[uredi | uredi kodo]

Leta 1194 je cesar Henrik VI. zasedel sicilijansko kraljestvo, vključno s Sirakuzami. Po kratkem obdobju genovske vladavine (1205-1220) pod zloglasnim admiralom in piratom Alamanno da Costa, ki je bil naklonjen porastu trgovine, je kraljevsko oblast v mestu ponovno pripadla Štaufovcem, Frideriku II.. Začel je graditi Castello Maniace, škofijsko palačo in palačo Bellomo. Friderickova smrt je prinesla obdobje nemirov in fevdalne anarhije. V vojni siciljanskih večernic med anžujskimi in aragonskimi dinastijami za nadzor nad Sicilijo, so leta 1298 Sirakuze pristale pod Aragonci in izgnali Anžujce, ko so od španskih vladarjev prejemale velike privilegije in nagrade. Vrhunec baronskih družin kaže tudi gradnja palač Abela, Chiaramonte, Nave, Montalto.

16. do 20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Mesto sta leta 1542 in 1693 prizadela dva uničujoča potresa ter kuga v letu 1729. Uničenje iz 17. stoletja je za vedno spremenilo videz Sirakuz, kot tudi celotne Val di Noto, katerih mesta so bila obnovljena v tipičnem slogu sicilijanskega baroka, ki velja za enega najbolj tipičnih izrazov umetnosti južne Italije. Širjenje kolere leta 1837 je povzročilo upor proti vladavini Burbonov. Kazen je bila premestitev glavnega mesta province v Noto, toda nemiri niso bili popolnoma zadušeni, saj so se Sirakužani udeležili sicilijanske revolucije za neodvisnost leta 1848.

Po združitvi Italije leta 1865 so Sirakuze ponovno dobile status pokrajinske prestolnice. Leta 1870 so porušili obzidje in zgradili most, ki povezuje kopno z otokom Ortygia. V naslednjem letu je bila zgrajena železniška povezava.

Sodobna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Težko uničenje so med drugo svetovno vojno povzročili zavezniški in nemški bombni napadi leta 1943. Operacija Husky, kodno ime za zavezniško invazijo na Sicilijo, se je začela med 9. in 10. julijem 1943 z britanskimi silami, ki so napadale zahodno od otoka. Britanska 5. pehotna divizija, del osme armade generala sira Bernarda Montgomeryja, je prvi dan invazije zasedla Sirakuze, skorajda brez odpora. Pristanišče je bilo nato uporabljeno kot izhodišče za britansko kraljevsko mornarico [9]. Zahodno od mesta je pokopališče Commonwealth War Graves, kjer je pokopanih okoli 1000 vojakov. Po koncu vojne so severne četrti Sirakuz doživele težko, pogosto kaotično, širitev, ki je bila naklonjena hitremu procesu industrializacije.

Sirakuze imajo danes okoli 125.000 prebivalcev in številne zanimivosti za obiskovalce, ki se zanimajo za zgodovinska območja (kot je Dionizijevo uho). Okrevanje in obnova zgodovinskega središča poteka od devetdesetih let 20. stoletja dalje.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Sirakuze imajo vročinsko poletno mediteransko podnebje (klasifikacija po Köppenu Csa) z blago, mokro zimo in toplimi do vročimi, suhimi poletji. Sneg je redek, v resnici ga ni; decembra 2014 je bilo zadnje sneženje v mestu [10], vendar so zmrzali zelo redke, zadnjič so decembra 2014 namerili 0 ° C.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Leta 2016 je bilo v Sirakuzah nastanjenih 122.051 oseb [11], ki se nahajajo v provinci Siracusa na Siciliji, od katerih jih je bilo 48,7% moških in 51,3% žensk. Mladoletnikov (otroci, stari 18 let in mlajši) je bilo 18,87 odstotkov prebivalstva, v primerjavi s upokojenci, ki jih je bilo 16,87 odstotka. V petih letih med letoma 2002 in 2007 se je prebivalstvo v Sirakuzah zmanjšalo za 0,49 odstotka, medtem ko se je v Italiji kot celota povečalo za 3,56 odstotka. Razlog za upad je selitev prebivalstva v predmestje in severno Italijo. [12][13]

Od leta 2006 je bilo 97,9% prebivalcev italijanskega porekla. Največja priseljenska skupina je prišla iz drugih evropskih narodov (zlasti iz Poljske in Združenega kraljestva): 0,61%, Severne Afrike (večinoma Tunizije): 0,51% in Južne Azije: 0,37%

Kultura[uredi | uredi kodo]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Od leta 2005 je celotno mesto Sirakuze in Nekropola Pantalika, ki sodi v pokrajino Siracusa, na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Namen tega programa je katalogizirati, poimenovati in ohranjati območja izjemnega kulturnega ali naravnega pomena za skupno dediščino človeštva. Odbor, ki ocenjuje potencialne kandidate, je opisal razloge za izbiro Sirakuz, ker so »spomeniki in arheološka najdišča v Sirakuzah najboljši primer izjemne arhitekturne ustvarjalnosti, ki zajema več kulturnih vidikov: grškega, rimskega in barok«, ki sledijo tem antičnim Sirakuzam »neposredno povezanih z dogodki, idejami in literarnimi deli izjemnega univerzalnega pomena«. [14]

Zgradbe iz grškega obdobja[uredi | uredi kodo]

  • Apolonov tempelj na Piazza Emanuele Pancali, je bil prilagojen cerkvi v bizantinskem obdobju in mošeji pod arabsko vlado.
  • Aretusin vodnjak na otoku Ortygia. Po legendi je tukaj našla zatočišče nimfa Aretusa, ki jo je lovil Alfej.
  • Grško gledališče, katerega tribuna (cavea) je ena največjih, kar so jih zgradili stari Grki: ima 67 vrst, razdeljenih na devet odsekov z osmimi prehodi. Ohranjeni so le sledovi skene in orkestre. Stavbo (še danes uporabljena) so spremenili Rimljani, ki so jo prilagodili svojemu drugačnemu slogu predstav, vključno s cirkuškimi igrami. V bližini gledališča so latomìe, kamnolomi, ki so se v antičnih časih uporabljali tudi kot zapor. Najbolj znana latomìa je Orecchio di Dionisio (Dionizijevo Uho).
  • Rimski amfiteater. Del je bil izklesan v skali. V središču območja je pravokoten prostor, ki je bil uporabljen za scensko opremo.
  • Arhimedova grobnica v nekropoli Grocticelli, okrašena z dvema dorskima stebroma.
  • Tempelj olimpskega Zevsa, približno 3 km izven mesta, je bil zgrajen okoli 6. stoletja pred našim štetjem.

Zgradbe iz krščanskega obdobja[uredi | uredi kodo]

Sveta Lucija Alla Badia na Piazza Duomo
  • Stolnica v Sirakuzah (italijanko Duomo) je zgradil škof Zosimo v 7. stoletju nad velikim Ateninim templjem (5. stoletje pred našim štetjem) na otoku Ortygia. To je bila dorska zgradba s šestimi stebri na kratkih stranicah in 14 na daljših stranicah: še vedno jih je mogoče videti v zidovih sedanje cerkve. Temelj templja je imel tri stopnice. Notranjost cerkve ima glavno in dve stranski ladji. Streha ladje je iz normanskih časov, pa tudi mozaiki v apsidi. Fasado je obnovil Andrea Palma leta 1725-1753, z dvojnim redom korintskih stebrov in kipi Ignacia Marabittija. Najbolj zanimivi deli notranjosti so kropilnik z marmornim bazenom (12.-13. stoletje), srebrni kip sv. Lucije Pietra Rizzoja (1599), ciborij Luigija Vanvitellija in kip Madonna della Neve (Marija Snežna, 1512) Antonela Gaginija.
  • Bazilika Santa Lucia izven obzidja, bizantinska cerkev, zgrajena po tradiciji, na mestu mučeništva svetnice leta 303. Sedanji videz je iz 15. do 16. stoletja. Med najstarejšimi deli, ki so še vedno ohranjeni, so portal, tri polkrožne apside in prva dva dela zvonika. Pod cerkvijo so katakombe svete Lucije. Za to cerkev je Caravaggio naslikal Pokop svete Lucije, ki je zdaj v cerkvi Santa Lucia alla Badìa.
  • Cerkev svetega Krištofa (14. stoletje, obnovljena v 18. stoletju)
  • Cerkev Santa Lucìa alla Badìa, baročno poslopje, zgrajeno po potresu 1693. V njem je Caravaggiova slika Pokop svete Lucije.
  • Cerkev Santa Maria dei Miracoli (13. stoletje).
  • Cerkev Spirito Santo (18. stoletje).
  • Cerkev jezuitskega kolegija, veličastna baročna stavba.
  • Cerkev svetega Benedikta (16. stoletje, obnovljena po 1693). V njej je prikazana slika Smrt svetega Benedikta, ki jo je naslikal caravadžist Mario Minniti.
  • Chiesa della Concezione (14. stoletje, obnovljena v 18. stoletju), s priloženim benediktinskim samostanom.
  • Cerkev San Francesco all'Immacolata, s konveksno fasado, prepleteno s stebri in pilastrskimi trakovi. V njej je bila nameščena in deluje starodavna svečanost, Svelata (Razodetje), v katerem je Marijina slika razgrnjena ob zori 29. novembra.
  • Bazilika sv. Janeza Evangelista, ki so jo zgradili Normani in je bila uničena leta 1693. Le delno je bila obnovljena, postavljena je bila pred starodavno kripto mučenika svetega Marciana, ki so jo kasneje uničili Arabci. Glavni oltar je bizantinski. Vključuje katakombe svetega Janeza z labirintom predorov in prehodov, na tisoče grobov in več fresk.

Druge pomembne zgradbe[uredi | uredi kodo]

Grad Maniace
Detajl palače Beneventano Del Bosco
Detajl Dianinega vodnjaka
  • Grad Maniace, zgrajen med letoma 1232 in 1240, je primer vojaške arhitekture vladavine Friderika II. To je kvadratna konstrukcija s krožnimi stolpi na vsakem od štirih vogalov. Najbolj presenetljiva značilnost je koničasti portal, okrašen z barvnim marmorjem.
  • Arheološki muzej z zbirkami, vključno z najdbami iz sredine bronaste dobe do 5. stoletja pred našim štetjem.
  • Palazzo Lanza Buccheri (16. stoletje).
  • Palazzo Bellomo (12. stoletje), ki vsebuje umetniški muzej, v katerem se nahaja Marijino oznanjenje, avtor Annello da Messina (1474).
  • Palazzo Montalto (14. stoletje), ki ohranja staro fasado iz 14. stoletja, s koničastim portalom.
  • Nadškofijska palača (17. stoletje, spremenjena v naslednjem stoletju). V njej je Alagonska knjižnica, ustanovljena v poznem 18. stoletju.
  • Palazzo Vermexio, sedanja mestna hiša, ki vključuje fragmente jonskega templja iz 5. stoletja pred našim štetjem.
  • Palazzo Francica Nava, z deli prvotne zgradbe iz 16. stoletja.
  • Palazzo Beneventano del Bosco, prvotno zgrajen v srednjem veku, vendar se je v veliki meri spremenila med letoma 1779 in 1788. Ima prijetno notranje dvorišče.
  • Palazzo Migliaccio (15. stoletje), z znamenitimi dekoracijami iz lave.
  • Palača senata, ki ima na dvorišču kočijo iz 18. stoletja.
  • Grad Euryalos, zgrajen 9 kilometrov izven mesta zgradil Dionizij starejši in ki je bila ena najmočnejših utrdb v antičnih časih. Imela je tri stolpe z nizom podzemnih galerij, ki so branilcem omogočile odstraniti material, ki bi ga napadalci lahko uporabili za napad.
  • Mikveh: kopališče, ki se je uporabljalo za ritualno krstitev v judovstvu, zgrajeno v času bizantinskega obdobja. Nahaja se v Giudecci, starodavnem judovskem getu v Sirakuzah.

Pomembni ljudje[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ ‘City’ population (i.e. that of the comune or municipality) from demographic balance: January-April 2009, ISTAT.
  2. ^ Archimedes [1]
  3. ^ "Acts Facts: Syracuse". SimplyBible.com. 8 January 2008. 
  4. ^ Vibius Sequester. "Tyraca". De Fluminibus Fontibus Lacubus Nemoribus Paludibus Montibus Gentibus quorum apud poeta mentio fit. apud Amandum König. str. 287. 
  5. ^ Ethnika 592.18-21,593.1-8, i.e. Stephanus Byzantinus Ethnika (kat'epitomen), lemma Συράκουσαι Meineke, Augustus (ur.). Stephani Byzantii Ethnicorvm quae svpersvnt. Prior. Impensis G. Reimeri. str. 592–593. 
  6. ^ Epicharmi Fragmenta. apud Vincentium Loosjes. str. 111. 
  7. ^ Aristotle's Politics 5.1312b
  8. ^ Ksenofont. Anabasis, knjiga 1, poglavje 2, IX
  9. ^ "Operation Husky, Sicily 1943". olive-drab.com. 12 April 2008. 
  10. ^ Peppe Caridi (31 December 2014). "Storica nevicata a Siracusa: città imbiancata con 0°C, non era mai successo prima [FOTO e VIDEO]". MeteoWeb. 
  11. ^ www.demo.istat.it
  12. ^ "Statistiche demografiche ISTAT". Demo.istat.it. Pridobljeno dne 5 May 2009. 
  13. ^ "Statistiche demografiche ISTAT". Demo.istat.it. Pridobljeno dne 5 May 2009. 
  14. ^ "Syracuse and the Rocky Necropolis of Pantalica". UNESCO. 8 January 2008. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Dummett, Jeremy (2015). Sirakuze City of Legends: A Glory of Sicily (Paperback). London: I. B. Tauris. ISBN 978-1-78453-306-9.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]