Vatikan

Država mesta Vatikan Status Civitatis Vaticanae (latinsko) Stato della Città del Vaticano (italijansko)
Zastava Grb
Himna: "Inno e Marcia Pontificale"  (italijanščina) »Papeška himna in koračnica«
Glavno mesto	mestna država Vatikan 41°54′N, 12°27′E
Uradni jeziki	latinščina, italijanščina
Vlada	volilna monarhija
• suveren	Leon XIV.
• predsednik Guvernorata	Raffaella Petrini
Nastanek  ustanovitev Vatikanske države
• Lateranski sporazumi	11. februar 1929
Površina
• skupaj	0,44 km2 (249.)
Prebivalstvo
• ocena 2017	1000
• gostota	1877/km2 (6.)
Valuta	evro (€) (EUR)
Časovni pas	UTC +1 (CET)
• poletni	UTC +2 (CEST)
Klicna koda	39
Oznaka ISO 3166	VA
Internetna domena	.va

Vatikan

Unescova svetovna dediščina
Lega	Vatikan
Koordinati	41°54′14″N 12°27′11″E
Površina	0,49 km²
Kriterij	Kulturni: (i), (ii), (iv), (vi)
Referenca	286
Vpis	1984 (8. zasedanje)
Spletna stran	www.vaticanstate.va/it/

Vatikan (uradno: latinsko Status Civitatis Vaticanae, krajše Civitas Vaticana, italijansko Stato della Città del Vaticano, krajše Città del Vaticano, slovensko Vatikanska mestna država), včasih nepravilno Sveti sedež, je najmanjša neodvisna država na svetu, tako po površini kot po prebivalstvu.

Vatikan je enklava v Rimu, nahaja se znotraj obzidja, blizu desnega brega reke Tibere, popolnoma obkrožena z glavnim mestom Italije.

Ustanovitev in uradna opredelitev

Vatikanska mestna država je bila opredeljena v Lateranskih sporazumih, ki sta jih 11. februarja 1929 sklenila papež Pij XI. in Benito Mussolini, ter v Temeljnem zakonu, objavljenem 7. junija 1929 (popravljenem 26. novembra 2000 papež Janez Pavel II. ter 13. maja 2023 papež Frančišek), kot »funkcionalna država«, katere namen je zagotavljati posebne pravice in avtonomije, ki jih papež potrebuje za opravljanje svojih cerkvenih funkcij ter ga ščiti pred zunanjim političnim vplivom. Lateranski sporazumi so opredelili meje vatikanske države ter priznali Sveti sedež in Vatikan kot dva pravna subjekta, hkrati pa določili Vatikan kot državo, v kateri je papež edini subjekt s političnimi pravicami v ožjem smislu. Vatikan je državna struktura in subjekt mednarodnega prava od 11. februarja 1929 (ko so bile izmenjane listine o ratifikaciji Lateranskih sporazumov), kar je z motuproprijem dne 7. junija 1929 razglasil papež Pij XI..

Italija je priznala suvereno vatikansko državo kot trajno nevtralno območje, poleg tega pa ji je naklonila nekatere ugodnosti, brez katerih ne more delovati, npr. vodovod, električno omrežje, železnica, telekomunikacije.

Z Lateranskimi sporazumi je bilo določeno tudi, da papeževa poletna rezidenca v Castel Gandolfu ter približno dvajset stavb v Rimu uživajo zunajteritorialni status. Te stavbe sicer niso del vatikanskega državnega ozemlja; njihov položaj je mogoče primerjati s položajem stavb, v katerih so diplomatsko konzularna predstavništva. Poleg teh zgradb ima zunajteritorialni položaj še območje pri Santa Marii de Galeria, kjer so postavljene antene Radia Vatikan. To območje je celo večje od Vatikana samega.

Državna ureditev

Po ureditvi je Vatikan teokratičnaabsolutna volilna monarhija.

Vatikan je pod suverenostjo Svetega sedeža, zato so pooblastila za zastopanje Vatikana pri podpisovanju pogodb in v diplomatskih odnosih z državami ter mednarodnimi organizacijami pridržana papežu, ki jih izvaja preko Državnega tajništva, v nekaterih primerih pa lahko ta pooblastila izvaja predsednik guvernorata.

Papež je namreč vrhovni poglavar države in ima kot tak vsa zakonodajna, sodna in izvršilna pooblastila, ki pa jih običajno prenese na različne organe in odbore znotraj Vatikana.

Trg Svetega Petra in obelisk, vatikanski vrtovi, pogled s kupole bazilike svetega Petra

Pravna narava Vatikana

V teoriji mednarodnega prava je do neke mere sporno, ali je Vatikan država. Vatikan ni edini primer ozemlja s posebnim statusom, ki ga upravlja Cerkev oziroma verska skupnost. Pravoslavna meniška skupnost na gori Atos v severni Grčiji, ki se ima za avtonomno državo v okviru Grčije, po mednarodnem pravu ne šteje za državo. Podobno nenavaden položaj ima Suvereni malteški viteški red, katerega »ozemlje« je omejeno na dve palači v Rimu.

Je Vatikan država ali ni?

Nekateri strokovnjaki za mednarodno pravo, med njimi Hans Kelsen in James Crawford v The Creation of States in International Law trdijo, da Vatikan ni država - čeprav se strinjajo, da Vatikan ni del Italije in da gre v vsakem primeru za ozemlje »sui generis« (posebne vrste), pri tem pa se sklicujejo predvsem na troje »pomanjkljivosti«:

• Vatikan ima izredno majhno površino in je kakršnakoli gospodarska samozadostnost izključena.
• Vatikan nima nobenega stalnega prebivalstva. Državljanstvo Vatikana je enako kot pravica do prebivališča vezana na opravljanje določenih funkcij v Katoliški Cerkvi in s prenehanjem teh funkcij preneha.
• kot subjekt mednarodnega prava največkrat nastopa Sveti sedež in ne Vatikan. Diplomatski predstavniki tujih držav so akreditirani pri Svetem sedežu in ne pri Vatikanu. Mednarodne pogodbe sklepa Sveti sedež, ki je tudi član mednarodnih organizacij, razen nekaterih izjem (Vatikan je npr. član Svetovne poštne zveze).

Zagovorniki stališča, da je Vatikan država (Juraj Andrassy v Mednarodnem pravu, Gerhard Robbers v Encyclopedia of World Constitutions ter Nick Megoran v International Encyclopedia of Human Geography) trdijo:

• Velikost države ni odločilnega pomena pri presoji, ali neko ozemlje šteje za državo. Čeprav je Vatikan najmanjša država na svetu, pa obstaja še nekaj izredno majhnih držav (v Evropi: Monako, San Marino, Andora ter Lihtenštajn, v Oceaniji: Nauru in Tuvalu), ki niso bistveno večje.
• Gospodarska samozadostnost je v času globalizacije vse manjšega pomena in je nima še vrsta tudi dosti večjih držav.
• Stalnost prebivalstva prav tako ni pogoj, da lahko govorimo o državi. Drži, da je Vatikan posebnost, vendar je nesporno, da je med Vatikanom in določeno kategorijo ljudi pravna vez, ki je povsem primerljiva z vezjo med katero drugo državo in njenimi državljani.
• Sveti sedež kot poseben, vendar nesporen subjekt mednarodnega prava, ki sam po sebi nima posvetne narave, zastopa in uresničuje interese Vatikana kot posvetne države. Ta vloga Svetega sedeža izhaja iz njegove razvite diplomatske mreže z dolgo zgodovino in neprekinjeno tradicijo ter iz dejstva, da je Vatikan država, ustanovljena zato, da se ustvarijo pogoji, da lahko papež in z njim Sveti sedež nemoteno opravljata svoje funkcije. Lateranski sporazumi Vatikansko mestno državo izrecno opredeljujejo kot državo.

Večinsko mnenje teoretikov je, da je Vatikan sicer država, ki pa je v vsakem oziru izjemno specifična, pa vendarle država in kot taka tudi subjekt mednarodnega prava.

Zakonodajna oblast

Čeprav ima papež v Vatikanu polno zakonodajno oblast in se lahko odloči, da jo bo izvajal sam, jo običajno prenese na »Komisijo kardinalov za Vatikansko mestno državo«, ki ima polno namestniško oblast. Komisija je organ, ki izvaja zakonodajno oblast v državi, razen če se papež ne odloči drugače. Sestavljajo jo predsednik, ki je po naslovu kardinal (je tudi predstojnik oz. predsednik Guvernorata Vatikanske mestne države), ter drugi posvečeni in tudi laični člani, ki jih imenuje papež osebno, za petletni mandat. Preden komisija zakon razglasi, se le-ta predloži papežu, da ga preuči in odobri. Komisija ima tudi prostojnost izdajanja splošnih predpisov, vendar lahko predsednik komisije samostojno izda odloke, s katerimi uveljavi zakonodajne in regulativne norme. Poleg sprejemanja zakonov komisija tudi potrdi državni proračun in končne bilance, preden se preko Državnega tajništva predložijo papežu. Vatikanski zakoni so razglašeni z objavo v uradnem listu Acta Apolicae Sedis, veljati pa začnejo sedmi dan po objavi, če ni izrecno navedeno drugače.

Pravni sistem

Vatikanski pravni sistem priznava kanonsko pravo kot temelj svojih zakonov in kot glavno razlagalno merilo. Kanonsko pravo je zbirka cerkvenih zakonov, ki urejajo delovanje in odnose znotraj Katoliške cerkve. Kanonsko pravo se razlaga kot kompleksna enotnost Božjega prava, v katerem se odraža sama Katoliška cerkev, njen izvor, sredstva, duhovno in materialno poslanstvo, organizacijska struktura, zato se v temeljnih pogledih razlikuje od zakonodaje drugih držav. Vatikanska država ima tudi svoje civilne zakone, ki urejajo sekularne zadeve, lahko pa Vatikan prevzame tudi veljavne zakone Italije, v kolikor so ti usklajeni s kanonskim pravom. Lex propria se imenujejo posebni zakoni, ki jih razglasi papež za posamezna sodišča ali postopke.

Izvršna oblast

Izvršna ali upravna struktura, ki skrbi za organizacijo in zagotavljanje storitev v Vatikanu, se imenuje Guvernorat. Pravno podlago za takšno ureditev predstavlja in ureja Zakon o vladi Vatikanske mestne države, ki je bil razglašen leta 1932, zatem pa večkrat spremenjen, nazadnje 25. novembra 2018. Odgovorni vodje guvernorata (predsednik, tajnik in namestnik generalnega tajnika) izvajajo in predstavljajo s svojim rednim delom izvršno oblast v Vatikanu. Predsednik guvernorata predseduje tudi »Komisiji kardinalov za Vatikansko mestno državo«, ki z papeževim rednim in nadomestnim pooblastilom opravlja zakonodajno oblast. Na predsednikovo zahtevo je komisija lahko tudi njegov svetovalni organ, v zvezi z vprašanji posebnega ali velikega pomena glede izvajanja izvršne oblasti. Generalno tajništvo guvernorata je neposredno odvisno od upravnih organov, med katere spadajo Osrednji arhiv, Enota za nadzor in inšpekcijo (ki sodeluje z vsemi nadzornimi strukturami Svetega sedeža) ter Enota za usklajevanje dogodkov.

Delovna telesa guvernorata

Delovna telesa guvernorata so sedem direktoratov in osrednji organi, med njimi:

• Infrastruktura in storitve
• Telekomunikacije in informacijski sistemi
• Gospodarstvo, varnost in civilna zaščita (Vatikanska žandarmerija in gasilska služba)
• Muzeji in kulturna dediščina (Vatikanski muzeji)
• Papeške vile

Direktorat za gospodarstvo je pristojen tudi za upravljanje premoženja, računovodstvo in sestavo proračuna, notranjo revizijo ter Državno kovnico (sedaj izdaja vatikanski evro). Obstajata tudi dva osrednja urada: Pravni urad, ki vodi matični register (rojstva, poroke, smrti) ter Urad za človeške vire (kadrovske zadeve).

Razločevanje

Prej opisane državne funkcije Vatikanske mestne države nimajo nobene povezave z upravno in politično ureditvijo Katoliške Cerkve, kjer je najvišji papežev sodelavec Državno tajništvo, ki je najvišji in najpomembnejši organ Rimske kurije (administrativnega telesa Katoliške Cerkve).

Kjub temu, da ima Sveti sedež suvereno oblast nad Vatikanom, je potrebno opozoriti, da ju ne smemo enačiti.

Dejansko se pristojnosti teh dveh oblasti včasih prepletajo. Tako je na primer Rimska kurija, preko Državnega tajništva zadolžena za diplomatske odnose Svetega sedeža, z namenom, da se država Vatikan v mednarodnem okolju v vsem predstavi kot teokracija. Zaradi teh in podobnih prepletov ter ker Sveti sedež ne ustreza in ne more ustrezati merilom običajne organiziranosti in državne suverenosti, tudi ljudje na splošno velikokrat ne razlikujejo med Vatikanom, Katoliško Cerkvijo, Rimsko kurijo in Svetim sedežem ter meja njihovih pristojnosti.

Sodna oblast

Sodno oblast v Vatikanski mestni državi izvajajo sodišča, v papeževem imenu. Civilno sodno strukturo predstavljajo tri sodišča (sodišče prve stopnje, prizivno in kasacijsko), ter Urad pravnika, ki sta mu zaupana preiskovalna oblast in pregon. Ta urad predstavljajo pravdnik in dva pomožna redna sodnika, ki delujejo neodvisno, kot državni tožilci.

Civilna sodišča:

slovensko ime	uradno ime (v italijanščini)	primeri zadev
Sodišče prve stopnje	Tribunale dello Stato della Città del Vaticano	kazenske in civilne zadeve
Prizivno sodišče	Corte d’Appello	pritožbe zoper sodbe prve stopnje
Kasacijsko sodišče	Corte di Cassazione	najvišje sodišče, podobno vrhovnemu

Redne sodnike na vseh sodiščih imenuje papež, v času službovanja pa imajo vatikansko državljanstvo.

Kazenski pregon

Na splošno je kazenska pristojnost teritorialna, zato se kazniva dejanja, storjena na vatikanskem ozemlju, preganjajo v skladu z veljavnim vatikanskim pravom, če je dejanje ali opustitev v celoti ali delno izvedeno na ozemlju vatikanske države, ali če je posledica tega dejanja ali opustitve nastala na ozemlju Vatikana. Kakor je bilo predvideno z Lateranskimi sporazumi, pregon ostalih prekrškov in kaznivih dejanj, ki jih storijo neposvečene osebe, Vatikan večinoma prepusti Italiji. Redki obsojenci se pošljejo na prestajanje kazni v Italijo, na stroške Vatikana. Če se storilec kaznivega dejanja, izvršenega na ozemlju Italije, zateče v Vatikan, ga je ta dolžan izročiti italijanskim oblastem, vendar le, če je storjeno dejanje kaznivo tudi po vatikanskem pravu. Enako velja, če se storilec zateče v katero od stavb Svetega sedeža z zunajteritorialnim statusom.

Cerkvena sodišča:

Cerkvena sodišča delujejo znotraj Rimske kurije in niso v Vatikanu, razsojajo pa v sodnih postopkih v zvezi z verniki in tudi kleriki (duhovniki in drugimi posvečenimi osebami Rimskokatoliške cerkve), izključno na podlagi Kanonskega prava, v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (Codex Iuris Canonici):

vrsta sodišča	pristojnost	primeri zadev
Apostolska penitenciarija	notranje zakramentalno področje	odveze, odpustki, vprašanja vesti
Rimska rota	prizivno cerkveno sodišče	zakonske zadeve, ničnost zakona, cerkveni spori
Apostolska signatura	najvišje upravno cerkveno sodišče	prizivi zoper upravne odločitve, postopkovne kršitve

Zgodovina

Zgodovina do leta 1929

Uradno je država Vatikan nastala leta 1929, vendar je zgodovina Svetega sedeža in Papeške države, v kateri papež ni bil samo vrhovna cerkvena avtoriteta, temveč tudi posvetni vladar, mnogo starejša. Krščansko izročilo navaja, da so v Vatikanu po križanju pokopali apostola Petra, prvega rimskega škofa. Za časa cesarja Konstantina (280–337) so na vatikanskem griču zgradili v čast sv. Petra prvo cerkev in nato tudi papeževo rezidenco. V času langobardskega vdora na Apeninski polotok so Franki papežu ponudili zavezništvo v boju z arijanskimi Langobardi. Posledica tega zavezništva je bila, da je leta 754 papež formalno postal posvetni vladar obsežnega ozemlja v srednji Italiji - tako imenovane Papeške države.

Italijanski zemljevid z ozemljem Papeške države (Stato Pontificio) s stanjem iz 1796

Papeži so si ves čas prizadevali ohraniti to posvetno oblast, vendar so bila le redka obdobja, ko ta ni bila tako ali drugače ogrožena. Največja grožnja je prišla v 19. stoletju, s pojavom nacionalizmov v Evropi. Italijanski nacionalisti so v obdobju t.i. Risorgimenta želeli več deset večjih in manjših državic na Apeninskem polotoku združiti v močno in enotno italijansko državo. Ker bi to pomenilo konec Papeške države, so papeži takim težnjam od vsega začetka močno nasprotovali. Papež Pij IX. je celo izobčil vse katolike, ki so se udeležili volitev, v zvezi z ustanovitvijo Kraljevine Italije. Vseeno je bil večji del Papeške države leta 1860 vključen v Italijo, papežu pa je za naslednjih deset let še ostala oblast na območju, ki se je nekako pokrivalo z današnjo italijansko deželo Lacij.

Italijanski kralj Viktor Emanuel II. je leta 1870 po odposlancih v poskusu mirne integracije preostanka Papeške države v Kraljevino Italijo papežu Piju IX. predlagal, naj svoje ozemlje prostovoljno preda, obdrži pa posvetno oblast v Leoninskem mestu (Civitas Leonina), ki je predel Rima zahodno od Tibere, vključno z Vatikanom, vendar še vedno bistveno večji od današnje države Vatikan. Papež je kraljevo ponudbo kategorično zavrnil, zatem so italijanske čete pod poveljstvom generala Raffaeleja Cadorne 20. septembra 1870, kljub rahlemu odporu papeževe vojske, vkorakale v Rim. Čeprav si novo kraljestvo ni želelo, niti si ni smelo privoščiti radikalnega obračuna s papežem, se je slednji sam razglasil za ujetnika in se zaprl znotraj vatikanskega obzidja, ki ga tudi njegovi nasledniki niso zapustili naslednjih 60 let. Za neurejeno razmerje med Svetim sedežem in Kraljevino Italijo (med letoma 1870 in 1929), se je uveljavilo poimenovanje Rimsko vprašanje.

Ker papež Pij IX. in njegovi nasledniki niso priznali vključitve svojih nekdanjih ozemelj v Kraljevino Italijo in se niso želeli pogajati z njo, je slednja položaj Svetega sedeža in papeža kot voditelja Katoliške Cerkve začasno uredila enostransko, s posebnim zaščitnim zakonom. Ta je priznaval papežu nedotakljivost njegovega bivališča v Vatikanu in pravice do nekaterih drugih zgradb v Italiji, papeža osebno pa je glede statusa in načina njegove zaščite izenačil z italijanskim kraljem. Tudi položaj diplomatskih predstavnikov, akreditiranih pri Svetem sedežu, je bil enak s tistimi, ki so bili akreditirani v Italiji. Dostojanstveniki katoliške cerkve, namenjeni v Vatikan, so lahko prosto potovali skozi Italijo. Kljub vsemu navedenemu pa v tem obdobju ni mogoče govoriti o Vatikanu kot o državi, tedanji mednarodnopravni položaj Svetega sedeža pa je možno, do neke mere, primerjati s položajem, ki ga še danes uživa Suvereni malteški viteški red.

Zgodovina od leta 1929

Lateranski sporazumi, ki sta jih sklenila papež Pij XI. in Benito Mussolini, so 11. februarja 1929 vzpostavili novo stanje in uzakonili državo Vatikan.

Nemška okupacijska vojska je med drugo svetovno vojno spoštovala nevtralnost Vatikana in njegovih meja nikdar ni prestopila. Ne glede na to je 25. april kot dan osvoboditve izpod nemške okupacije državni praznik tudi v Vatikanu. Švicarska garda je med nemško okupacijo Rima odložila strelno orožje in na meji z Italijo patruljirala (uradno) oborožena le s helebardami. Vatikan je bil med vojno dosledno nevtralen, po mnenju kritikov kar preveč.

Papež Pij XII. je bil med vojno na čelu Katoliške Cerkve. Njegovo ravnanje je bilo dolgo časa kritizirano zaradi javnega molka o holokavstu, čeprav je Vatikan trdil, da je deloval diskretno in diplomatsko za zaščito Judov. Vatikan je prejel na tisoče prošenj Judov iz okupirane Evrope, ki so iskali pomoč, zaščito, vizume ali zatočišče. Po nekaterih virih je Sveti sedež pomagal z denarjem, hrano ali dokumenti, čeprav je bila pomoč pogosto omejena in ni bila javno razglašena. Nekateri duhovniki Katoliške Cerkve so sicer izdajali krstne listine ali druge cerkvene dokumente, da bi prikrili judovsko identiteto nekaterih beguncev.

Projekt »Prosimo papeža za pomoč« (Asking the Pope for Help), ki ga financirajo nemško zunanje ministrstvo, fundacija EVZ in Bayer AG, je razkril, da je Vatikan v nekaterih primerih resnično zagotovil zatočišče, hrano, denar ali dokumente.

Po poročanju časnika L’Osservatore Romano je Vatikan med nacistično okupacijo Rima skrival Jude v cerkvenih objektih, vključno z baziliko sv. Petra, samostani, papeškimi univerzami in rezidencami.

Od konca druge svetovne vojne do danes je bilo na čelu Katoliške Cerkve, Svetega sedeža in s tem Vatikanskega mesta osem papežev. Najbolj odmeven dogodek, ki se je v tem času zgodil na ozemlju Vatikana, je bil nedvomno neuspeli poskus atentata na papeža Janeza Pavla II., ki se je zgodil 13. maja 1981.

Spremembe konkordata med Svetim sedežem in Italijo leta 1984 so odpravile privilegirani položaj Rimskokatoliške cerkve v Italiji, na podlagi katerega je imelo pred tem krščanstvo položaj državne vere.

Policija in zavodi za prestajanje kazni

Vatikanska žandarmerija

Švicarski gardisti med obiskom predsednika ZDA Obame

Vatikan ima lastno žandarmerijo, uradno: Gendarmeria dello Stato della Città del Vaticano, ki šteje okoli 130 pripadnikov. V skladu z Lateranskimi sporazumi na Trgu Svetega Petra, ki je sicer del Vatikana, z vatikansko žandarmerijo, (kadar je trg odprt za javnost), pri varovanju lahko sodelujejo tudi italijanske varnostne sile (Polizia di Stato), vendar le do vznožja stopnic, ki vodijo v baziliko svetega Petra. Poleg tega na ozemlju Vatikana deluje še znamenita Švicarska garda, ki ima predvsem funkcijo papeževe telesne straže. Njeni pripadniki navzven delujejo bolj kot turistična zanimivost, vendar so v resnici odlično izurjeni v borilnih veščinah ter v uporabi lahkega strelnega orožja.

Vatikansko mesto ima tudi zapor, ki se do nedavnega ni uporabljal več. Zapor je bil ponovno odprt leta 2012, za obtoženca v procesu po aferi »Vatileaks« (Paolo Gabriele, osebni strežnik papeža Benedikta XVI.) in zatem leta 2016, za oba obtoženca v procesu po aferi »Vatileaks 2«, vendar le za krajša obdobja prestajanja kazni. Najbolj odmeven je bil leta 2014 uveden hišni pripor za nadškofa in apostolskega nuncija Jožefa Vesolovskega (Józef Wesołowski), obtoženega pedofilije, ki pa je potekal v njegovem stanovanju v Vatikanu.

Vatikanski vikariat

Znotraj Rimske škofije je organiziran Vatikanski vikariat, ki je pristojen za ozemlje Vatikana, kjer sta zgolj dve župniji: Župnija bazilike sv. Petra in Župnija sv. Ane v Vatikanu. Pastoralno poslanstvo do prebivalcev Vatikana je minimalno, primarno se vikariat ukvarja z zagotavljanjem duhovne oskrbe turistom, romarjem in drugim prebivalcem Rima, v času obiska Vatikana. Od leta 2021 je generalni vikar za Vatikan nadduhovnik bazilike svetega Petra, kardinal Mauro Gambetti.

Državljanstvo

Kot to opredeljujejo Lateranski sporazumi, »državljanstvo« v Vatikanu pomeni zgolj pravico stalnega prebivališča. V Vatikanu ni izključno vatikanskih prebivalcev, z drugimi besedami, pravica do vatikanskega državljanstva ne temelji po starših (ius sanguinus) in niti na podlagi rojstva v Vatikanu (ius soli), temveč zgolj na podlagi imenovanja ali začasne zaposlitve v službi Svetega sedeža (ius officii). Vsi, ki prebivajo ali opravljajo naloge v Vatikanu, imajo dvojno državljanstvo (vatikansko in še eno druge države), ko pa jim vatikanska zaposlitev ali imenovanje preneha, jim preneha tudi vatikansko državljanstvo. Izmed državljanov vatikanske mestne države obstajajo tri kategorije po zakonu (ipso iure):

• kardinali, ki prebivajo v Vatikanu ali v Rimu,
• člani diplomatske službe Svetega sedeža (durante munere - med opravljanjem te službe),
• tisti, ki prebivajo v Vatikanu (npr. pripadniki Švicarske garde, nekateri kleriki), pa tudi pripadniki verskih redov, sodniki in laiki (bodisi zaradi svoje funkcije ali službe), čeprav dejansko ne prebivajo v Vatikanu.

Pravico do vatikanskega državljanstvo imajo tudi zakonci in otroci tistih, ki prebivajo na vatikanskem ozemlju in imajo zato vatikansko državljanstvo.

Geografija

Zemljevid Vatikana

Celotno ozemlje Vatikanske države je znotraj območja mesta Rim, na neizrazitem Vatikanskem griču, na višini od 19 do 75 m.n.m., ki ga je mogoče razdeliti na pet delov:

• Bazilika sv. Petra;
• Trg svetega Petra z berninijevimi kolonadami;
• kompleks Vatikanskih muzejev;
• nekaj upravnih oziroma pomožnih stavb med muzeji in vzhodnim obzidjem;
• Vatikanski vrtovi, ki obsegajo največji del ozemlja.

Naravnih vodotokov, kljub relativni bližini reke Tibere, v Vatikanu ni.

Bazilika sv. Petra

Pročelje bazilike svetega Petra v Vatikanu

Trg Svetega Petra s kolonadami in Cesto sprave

Bazilika sv. Petra v Vatikanu naj bi bila največja krščanska cerkev na svetu in je srce krščanske vere. Zgrajena je nad domnevnim grobom apostola Petra, ki velja za prvega papeža, kar ji daje izjemen duhovni pomen. Je osrednje krščansko romarsko središče, kjer se zbirajo milijoni vernikov z vsega sveta, zlasti ob papeževih bogoslužjih na Trgu sv. Petra. Poleg verske vloge skupaj s trgom sv. Petra predstavlja tudi arhitekturni biser renesanse in baroka, saj ju krasijo mojstrovine Michelangela, Berninija in drugih umetnikov.

Promet

Na ozemlje Vatikana ni odprtega ali splošnega dostopa, razen na območja, kot so Trg in Bazilika svetega Petra, Vatikanski muzeji, poštni urad, vatikanska lekarna in banka. Na druga območja lahko dostopajo samo pooblaščene osebe, med njimi so kardinali, rezidenti, škofje, člani diplomatskega zbora Svetega sedeža ter uslužbenci.

V Vatikanskem mestu sta heliport in tudi železniška postaja, ki pa je v zadnjem času malo uporabljana in na njej tudi ni rednega potniškega prometa. Osrednjo cestno povezavo z Rimom predstavlja široka avenija Cesta sprave ( uradno ime Via della Conciliazione), ki je bila zaradi izboljšanja dostopa v Vatikan zgrajena med letoma 1936 in 1950, po naročilu Benita Mussolinija, kot del urbanističnega projekta po podpisu Lateranskih sporazumov. Njeno ime simbolizira spravo med Italijo in Svetim sedežem, po desetletjih napetosti, ki so nastopile po ukinitvi Papeške države leta 1870.

Podnebje

Podnebje v Vatikanu in Rimu je zmerno, z milimi zimami ter dolgim poletjem, ki traja od junija do septembra. Zlasti v juliju in avgustu je vročina pogosto neznosna. Največ padavin je od oktobra do januarja, vendar tudi takrat razmeroma malo (v povprečju pod 40 mm na mesec).

Podnebni podatki za Vatikan
Mesec	Jan	Feb	Mar	Apr	Maj	Jun	Jul	Avg	Sep	Okt	Nov	Dec	Letno
Povprečna visoka temperatura °C	11.9	13.0	15.2	17.7	22.8	26.9	30.3	30.6	26.5	21.4	15.9	12.6	20.4
Povprečna dnevna temperatura °C	7.5	8.2	10.2	12.6	17.2	21.1	24.1	24.5	20.8	16.4	11.4	8.4	15.2
Povprečna nizka temperatura °C	3.1	3.5	5.2	7.5	11.6	15.3	18.0	18.3	15.2	11.3	6.9	4.2	10.0
Povprečna količina padavin mm	67	73	58	81	53	34	19	37	73	113	115	81	804
Povp. št. dni s padavinami (≥ 1 mm)	7.0	7.6	7.6	9.2	6.2	4.3	2.1	3.3	6.2	8.2	9.7	8.0	79.4
Povp. št. sončnih ur	120.9	132.8	167.4	201.0	263.5	285.0	331.7	297.6	237.0	195.3	129.0	111.6	2.472,8
Vir 1: Podnebje v Rimu (Vatikanu)
Vir 2: Podatki o sončnih urah

Gospodarstvo

V Vatikanu je zakonsko prepovedano zasebno opravljanje gospodarske in poklicne dejavnosti, monopol nad celotno gospodarsko dejavnostjo v Vatikanu ima ter nadzoruje Guvernorat. Vatikan je tudi edina država na svetu, v kateri je prav vse nepremično premoženje v lasti enega samega subjekta, t.j. Svetega sedeža. Vatikan ima, v zvezi z uvozom in izvozom izdelkov, z Italijo sklenjene bilateralne carinske sporazume.

Vatikanski dohodki pretežno izvirajo iz upravljanja premoženja ter iz prispevkov vernikov po vsem svetu. Sveti sedež je lastnik Vatikanske banke (uradno: Instituto per le opere di religione), katere ugled, pa tudi finančni položaj, sta v preteklosti doživela hud udarec zaradi njene vpletenosti v stečaj banke Ambrosiana v letu 1982.

Vatikan ima samostojno poštno službo (članico Svetovne poštne zveze), ki izdaja iskane poštne znamke ter drugo filatelistično gradivo. Denarna enota v Vatikanu je evro. Vatikan kuje svoje evrske kovance, ki imajo najmanjšo naklado (praviloma ne več kot 100.000 setov na leto), zato imajo med zbiralci na numizmatičnem trgu med vsemi evrskimi kovanci najvišjo vrednost.

Na izredno majhnem ozemlju kmetijstva v normalnem pomenu besede ni, vendar naj bi priročni zelenjavni vrt oskrboval papeževo kuhinjo s svežo zelenjavo. Nekaj trgovinic prodaja omejen nabor izdelkov, v večini od njih (z izjemo edinega supermarketa) pa lahko nakupujejo le prebivalci in zaposleni v Vatikanu, saj je nakup davkov in carinskih dajatev prost, zato naj bi odprtje teh trgovin za vse kupce ogrozilo odnose z Italijo.

V Vatikanu je zaposlenih, po oceni (skoraj izključno v storitvenem sektorju), približno 3000 ljudi, ki nimajo vatikanskega državljanstva.

Na ozemlju Vatikanskega mesta je sedež Radia Vatikan, ki del programa oddaja tudi v slovenščini, ter vplivnega dnevnika L’Osservatore Romano. Telefonski sistem je poenoten z italijanskim.

Turizem

Kljub majhnosti vatikanskega ozemlja je samo Vatikanske muzeje v letu 2023 obiskalo približno 6,8 milijona turistov, kar je največ med evropskimi žepnimi državicami. Ob smrti papeža Janeza Pavla II. in volitvah novega papeža je bilo, po takratnih spletnih objavah, v Vatikanu šest milijonov vernikov, o obisku Vatikana ob smrti papeža Frančiška in konklavah v letu 2025, pa še ni objavljenih podatkov.

Najbolj obiskane so Bazilika Sv. Petra, Vatikanski muzeji ter v njih zlasti Sikstinska kapela. Ogled Vatikanskih vrtov je možen le za najavljene organizirane skupine. Veliko število turistov naj ne bi pomembno vplivalo na dohodke Vatikana, zato se iščejo še dodatni viri za pokrivanje stroškov.

Šolstvo

Sveti sedež je ustanovitelj nekaj seminišč in papeških univerz, pretežno za teološke študije. Čeprav je sedež Papeške akademije znanosti znotraj Vatikana, pa druge izobraževalne institucije (npr. Papeška univerza Gregoriana) večinoma delujejo v Rimu, na ozemlju Italije.

Viri

• Ekpo, Antony (2025). Rimska kurija: zgodovina, teologija in organizacija. Družina. COBISS 227235843. ISBN 978-961-04-1168-0.
• Wolińska-Riedi, Magdalena (2025). Ženska v Vatikanu : kako živijo v najmanjši državi na svetu. Družina d.o.o. COBISS 245256451. ISBN 978-961-04-1213-7.
• Rebić, Adalbert; Bajt, Drago (2007). Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan. COBISS 235261696.
• Rus, Roman (1999). Vodnik po Rimu. Družina. COBISS 97689600.
• Lo Bello, Nino (2004). Za zidovi Vatikana: vse, kar lahko o božjih namestnikih izvemo še na zemlji. Ciceron. COBISS 215939584.
• Blake, Robert (1993). Oxfordova enciklopedija zgodovine, 2. knjiga: Od 19. stoletja do danes. DZS. COBISS 36667136. ISBN 86-341-1177-6.
• Williamson, Benedict (1929). The Treaty of the Lateran (v angleščini). Burns, Oates & Washbourne Ltd.
• Vojinovič, Igor (2024). Romarske poti: vodnik po izbranih romarskih poteh tednika Družina. Družina d.o.o. COBISS 202106627. ISBN 978-961-04-1114-7.
• Eccardt, Thomas (2005). Secrets of the Seven Smallest States of Europe (v angleščini). Hippocrene Books. ISBN 978-0781810326.
• Andrassy, Juraj (1998). Međunarodno pravo 1 (v hrvaščini). Školska knjiga. COBISS 1739563.
• Crawford, James R. (2007). The Creation of States in International Law (v angleščini). Oxford University Press. COBISS 15046481.
• Korenjak, Miha (2016). Vpliv Lateranskega sporazuma na neodvisnost Vatikanske države. Pravna fakulteta Univerze v Mariboru. COBISS 5299243.
• Kitchin, Rob; Thrift, Nigel (2009). International Encyclopedia of Human Geography (v angleščini). Elsevier. ISBN 978-0080449111.
• Robbers, Gerhard (2006). Encyclopedia of World Constitutions (v angleščini). Facts on File. ISBN 978-0816060788.

Glej tudi

• Papež
• Sveti sedež
• Rimska škofija
• Trg sv. Petra
• Bazilika sv. Petra
• Vatikanski muzeji
• Švicarska garda

Zunanje povezave

• Uradna spletna stran Svetega sedeža (več jezikov) pridobljeno 7. septembra 2025
• Lateranski sporazumi (angleško) pridobljeno 7. septembra 2025
• Spletna stran Vatikanske knjižnice (več jezikov) pridobljeno 7. septembra 2025
• Virtualna ekskurzija po Vatikanu avtor Boštjan Burger pridobljeno 7. septembra 2025
• Wikimedia Atlas - Vatican City (angleško) pridobljeno 7. septembra 2025