Črna gora
Črna gora Crna Gora Црна Гора | |
---|---|
Himna: Oj, svijetla majska zoro | |
![]() | |
Glavno mesto | Podgorica |
Uradni jeziki | črnogorščina |
Priznani regionalni jeziki | srbščina, bosanščina, albanščina, hrvaščina |
Demonim(i) | Črnogorec |
Vlada | parlamentarna republika |
• predsednik | Jakov Milatović |
• predsednik vlade | Milojko Spajić |
neodvisnost | |
3. junija 2006 | |
Površina | |
• skupaj | 13.812 km2 (161.) |
• voda (%) | 1,5 |
Prebivalstvo | |
• popis 2011. | 625.266 |
BDP (PKM) | ocena |
• skupaj | 7,340 milijard USD[1] |
• na prebivalca | 11.800 USD[1] (69.) |
BDP (nominalno) | ocena 2012 |
• skupaj | 4,280 milijard USD[1] (83.) |
• na prebivalca | 6881 USD[1] (77.) |
Gini (2014) | ![]() |
HDI (2018) | ![]() · 52. |
Valuta | evro (EUR) |
Časovni pas | UTC +1 (CET) |
• poletni | UTC +2 (CEST) |
Klicna koda | 382 |
Internetni TLD | .me |
Črna gora (črnogorsko Crna Gora/Црна Гора, v drugih jezikih Montenegro) je majhna gorata republika na Balkanu, ki na severovzhodu meji na Srbijo, na vzhodu meji na Kosovo, na jugozahodu meji na Jadransko morje, na zahodu na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, na jugovzhodu pa na Albanijo. Po osamosvojitvi 3. junija 2006 je ena od najmlajših držav na svetu.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Črna gora je bila pod imenom Duklja samostojna že od leta 1042 in se je tudi pozneje uspešno upirala vojnim prodorom osmanske Turčije. Njena samostojnost je bila po vojnih uspehih kneza Nikole mednarodno potrjena tudi na berlinskem kongresu leta 1878.
Po koncu prve svetovne vojne se je takratna kraljevina Črna gora združila s Srbijo, takoj nato pa še z ostalimi južnoslovanskimi narodi iz bivše Avstro-Ogrske v enotno jugoslovansko državo.
Po razpadu SFRJ se Črna gora ni odločila za samostojnost, pač pa je leta 1992 skupaj s Srbijo oblikovala Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ), ki se je leta 2003 preimenovala v Državno skupnost Srbije in Črne gore. 21. maja 2006 je potekal referendum, na katerem se je večina s 55,6 % opredelila za samostojno državo. Mednarodna skupnost je za veljavnost referenduma zahtevala vsaj 55 %.
3. junija 2006 je Črna gora razglasila neodvisnost in samostojnost, s čimer je Državna skupnost Srbije in Črne gore propadla kot preostanek nekdanje Jugoslavije. Po ustavi je Srbija prevzela vsa članstva v mednarodnih organizacijah.
Islandija je kot prva država priznala Črno goro za samostojno in neodvisno državo 8. junija 2006. Temu so sledili še Švica, Ruska federacija (11. junij), Hrvaška, Makedonija, Turčija, Bolgarija, Združene države Amerike (12. junij). Slovenija je Črno goro priznala 20. junija 2006, naslednji dan, 21. junija, pa je bila sprejeta v OVSE.
Slovenija je bila prva država, ki je v Črni gori odprla svoje veleposlaništvo in sicer 23. junija 2006.
Demografija[uredi | uredi kodo]
Ob zadnjem popisu prebivalstva, aprila 2011, je imela Črna gora 620.029 prebivalcev.[2] Največje etnične skupine, ki prebivajo na področju republike, so:
- Črnogorci: 278.865 (44,98 %)
- Srbi: 178.110 (28,73 %)
- Bošnjaki: 53.605 (8,65 %)
- Albanci: 30.439 (4,91 %)
- Muslimani (po nacionalnosti): 20.537 (3,31 %)
- Hrvati: 6.021 (0,97 %)
- Romi, Egipčani in Aškali: 2.054 (0,33 %)
V Črni gori živi tudi 348 Slovencev.
63% prebivalstva živi v urbanih naseljih.
Povprečna naseljenost je 50 prebivalcev po km².
Geografija[uredi | uredi kodo]


Nekaj večjih mest po številu prebivalcev:
- Podgorica - (155.725)
- Nikšić - (56.970)
- Herceg Novi - (19.536)
- Pljevlja - (19.489)
- Bar - (17.649)
- Bijelo Polje - (15.400)
- Cetinje - (14.093)
- Berane - (11.073)
Velikost Črne gore je 13.812 km².
Opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 »Report for Selected Country Groups and Subjects« (v angleščini). IMF. 2012. Pridobljeno 26. februarja 2014.
- ↑ http://www.monstat.org/userfiles/file/popis2011/saopstenje/saopstenje(1).pdf
Sklici[uredi | uredi kodo]
- Fine, John Van Antwerp Jr. (1991) [1983]. The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press.
- Fine, John Van Antwerp Jr. (1994) [1987]. The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press.
- Stefanović-Karadžić, Vuk (1837). Montenegro und die Montenegriner: Ein Beitrag zur Kenntniss der europäischen Türkei und des serbischen Volkes. Stuttgart und Tübingen: Verlag der J. G. Cotta'schen Buchhandlung.
- Živković, Tibor (2008). Forging unity: The South Slavs between East and West 550-1150. Belgrade: The Institute of History.