Jadransko morje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jadransko morje
Slika NASA

Jadránsko mórje ali Jadrán (hrvaško Jadransko more, italijansko Mare Adriatico) je okoli 800 km dolg in 150 km širok zaliv Sredozemskega morja, ki deli Apeninski polotok od Balkanskega polotoka.

Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Jadransko morje je ime dobilo po mestu Iadera; zahodnoevropski narodi so prevzeli italijansko poimenovanje po mestu Adria. Sprva se je ime uporabljajo le za severni del morja (Herodot vi. 127, vii. 20, ix. 92; Evripid, Hippolytus, 736), pozneje pa se je z razvojem sirakuških kolonij postopno širilo proti jugu, sprva do meje, ki jo predstavlja polotok Gargano, kasneje pa do Otrantskih vrat (Ptolemej iii.1.1; Polibios vii.19.2). Južno od njih je Jonsko morje, četudi se včasih uporablja termin Jadransko morje v ohlapnejšem pomenu tudi za ta del, vključno s Tarantskim zalivom (Servius Aen xi.540), Siciljskim morjem (Pausanias v. 25), Korintskim zalivom in celo delom Sredozemskega morja med Kreto in Malto (Orosius i.2.90, Procopius i.14).

Zgodovina Jadranskega morja[uredi | uredi kodo]

Po svojem nastanku, ekoloških razmerah in živih bitjih pripada Jadransko morje k Sredozemskemu morju. Južni del Jadranskega morja, kot tudi Sredozemsko morje sta ostanek davnega morja Tethys, ki je mezozoiku in v začetku terciarja pokrivalo velik del Zemlje. To morje je imelo izrazite tropske značilnosti. Geološka preteklost Jadrana se torej ujema z zgodovino Sredozemskega morja, čeprav so nekateri geološki procesi v Jadranu potekali neodvisno, zaradi česar Jadran obravnavamo kot posebno biogeografsko podenoto Sredozemskega morja. Jadransko morje je najbolj zaprt ter od drugih delov Sredozemlja ločen del, katerega hladna in manj slana sredozemska voda pomembno vpliva na ekološke razmere v Jadranskem morju, kar je zlasti izrazito v njegovem južnem delu.

Globoki, južni del Jadranskega morja je po nastanku mnogo starejši od plitvega severnega dela, ki je nastal šele po zadnjih ledenih dobah. Jadransko morje, kot ga poznamo danes, se razprostira ujeto med dve mladi gorski verigi (Apenini na zahodu in Dinarsko gorstvo na vzhodu), ki sta nastali iz sedimentov. Tektonski premiki in gubanja omenjenih gorstev sta nastajala v eocenu in oligocenu. Tako je v grobem nastal jadranski bazen, ki je bil v eocenu zalit z morjem Tethys. To je bilo tropsko morje, o čemer pričajo številni fosilni ostanki raznih grebenskih koralnjakov iz eocenskega obdobja. V oligocenu je v jadranskem bazenu prišlo do nadaljnjih manjših gubanj in splošnega dvigovanja dna, kar je privedlo do povečevanja kopnega. Dvigovanje dna je bilo razvito predvsem v vzhodnem delu bazena, tako da je v miocenu morje zalivalo le apeninski del današnjega jadranskega bazena in je le ponekod, v svojem južnem delu, segalo tudi na vzhodno stran. V pliocenu so bila tektonska gibanja izrazita, dno se je nekaj časa dvigovalo nato pa spet spuščalo, tako da se je velikost morja neprestano spreminjala. V ledenih dobah se je raven morja spuščala in je prevladovalo kopno, med posameznimi ledenimi dobami pa se je gladina morja dvigovala in je prevladovalo morje. Z nastopom hladnejših obdobij je morje postopoma izgubljalo tropske značilnosti. V ledenih dobah so tako prevladovali borealni rastlinski in živalski elementi, danes pa Jadran uvrščamo med zmerno topla morja, v katerem žive nekateri relikti, ki sicer živijo v subtropskih oz. severnih morjih. Dno severnega Jadrana ima vse do konca ledenih dob značilnost kopnega, ki ga med poledenitvami prekrivajo debeli sloji rečnih sedimentov. Ob koncu pleistocena se je dno jadranskega bazena v povprečju znižalo za okrog 100 m. morje je zalilo območje severnega Jadrana in mnoge doline rek na vzhodni obali (npr. Raša, Krka). To je obdobje, v katerem je Jadransko morje v glavnem dobilo današnjo podobo.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Jadransko morje leži v smeri jugovzhod-severozahod in sega na jugu do 40°, na severu pa do 45° 45' severne geografske širine. Dolgo je 783,3 km, široko pa v povprečju 157.4 km; Otrantska vrata, skozi katera se na jugu odpira v Jonsko morje, so široka 72 km. Veriga otokov vzdolž severnega dela vzhodne obale nadalje zmanjša največjo širino odprtega morja za približno 20 km. Skupna površina morja je približno (160.000 km²).

Narodni park Kornati
Svetilnik Sestrice

Severni del morja je zelo plitev, med južno obalo Istre in Riminijem redko preseže globino 50 m. Med Šibenikom in Ortono je izrazita kotanja, kjer globina doseže 180 m. Med otokom Korčula in polotokom Gargano poteka greben, ki na nekaj mestih doseže gladino. Najglobljo točko 1460 m doseže Jadransko morje v obsežni, v povprečju okrog 900 m globoki kotanji vzhodno od polotoka Gargano, južno od Dubrovnika in zahodno od Drača. Povprečna globina je ocenjena na 252 m.

Slanost Jadranskega morja z 38,3 presega povprečje Sredozemskega morja; v severnem delu (Beneški zaliv) je zaradi pritoka reke Pad nekoliko nižja kot v osrednjem in južnem delu.

Skupna dolžina obale je 3.737 km (če se prištejejo obale otokov - 7.867 km).

Vetrovi[uredi | uredi kodo]

Za Jadransko morje značilni vetrovi so:

Vetrovi in posledično valovi so pomembni za gibanje in mešanje morske vode. Vetrovi nastanejo zaradi razlik v zračnem pritisku in pihajo z območja visokega zračnega pritiska k območjem nizkim zračnim pritiskom. Velikost valov, ki pri tem nastajajo, je odvisna od jakosti vetra, njegovega trajanja in dolžine morske površine, na kateri se valovi razvijajo.

Burja je veter, ki vpliva ne samo na gibanje vode v Jadranu, temveč tudi na njeno ohlajanje., ki je posledica navpičnega mešanja morske vode. Burja je suh in mrzel veter, ki lahko pozimi piha z orkanskimi hitrostmi (200 km/h). tako hitrost dosežejo le posamezni sunki. Povprečna Na hitrost je precej manjša, a še vedno znaša 100-120 km/h. Burja je najmočnejša v Tržaškem zalivu, Kvarnerju in Velebitskem kanalu. Valovi burje zaradi kratke steze na ozkem Jadranskem morju ne dosežejo orkanske velikosti. Na odprtem Jadranu lahko valovi dosežejo do 6 m. Valovi burje so kratki, nepravilni in strmi ter se penijo in lomijo. Ločimo ciklonsko in anticiklonsko burjo. Ciklonska burja je zelo močna burja, spremlja jo deževno in oblačno, včasih celo sneg. Taka burja piha le pozimi in je posledica obsežnega ciklona nad Jadranom, ki srka zrak s kopnega. Anitciklonska burja nastaja zaradi obsežnih razlik v zračnem pritisku med antisiklonom med S delom Evrope in ciklonskim območjem nad Sredozemljem. Anticiklonska burja lahko piha tudi poleti, ko se visok zračni pritisk iznad Evrope širi proti jugu, zato je anticiklonska burja znanilka lepega vremena.

Burja ni pomembna le za gibanje morske vode, pač pa tudi zato, ker ustvarja obilen pršec, ki ponekod močno razširi supralitoralni pas. Ta pas je na izpostavljenih mestih nekaterih kvarnerskih otokov širok do 10 m. burji podoben veter je tramontana, ki piha s severa. Ta veter je mrzel, vendar ne piha v sunkih in ni tako močan kot burja. Tramontana je pogostejša na južnem delu Jadrana. Burji podoben veter je tudi levant, ki piha z vzhoda. Pojavlja se ob deževnem in hladnem vremenu. Piha bolj ali manj enakomerno in je pogostejši na severnem Jadranu. Burin piha z iste strani, kot burja, a je bistveno šibkejši, nastaja pa le poleti. Je nočni veter, ki v obdobju lepega vremena zamenjuje dnevni veter – maestral.

Drug pomemben veter na Jadranu je jugo, ki piha po vzdolžni osi Jadranskega morja. To je topel in vlažen zrak, ki piha enakomerno in ga pogosto spremlja dež. Hitrosti vetra so manjše kot pri burji, vendar so njegovi valovi zaradi daljše steze vzdolž Jadrana precej večji. Jugo je zelo močan na južnem delu Jadrana in ne ustvarja pršca tako, kot burja.

Jugu podoben veter je garbin, ta je zelo močan in piha z jugozahoda ali zahoda in ustvarja velike valove. Poleti ima značilne lokalne termične nevihte, v drugih letnih časih pa je posledica močnega anticiklona s središčem južno od Jadrana in izrazitega ciklona severno od Jadrana.

Onesnaženost Jadranskega morja[uredi | uredi kodo]

Jadransko morje je zaprto in plitvo morje, zato je toliko bolj izpostavljeno škodljivemu delovanju človeka, kar ima za posledico onesnaženje obalnega morja. To velja zlasti za plitvi severni Jadran, torej tudi za slovenski delček morja. Onesnaževanje vpliva na življenje v morju neposredno in posredno. Neposredno s trenutnim onesnaženjem ( izliv nafte, druge pomorske nesreče, kjer pride do izlitja strupenih snovi, večje podvodne eksplozije), posredno pa s stalnim in dolgotrajnim onesnaževanjem, ki sicer ni vidno na prvi pogled, ima pa usodne in dolgotrajne posledice. Tako onesnaževanje postopoma spreminja ekološke razmere, kar privede do sprememb v biocenozah, katerih notranje ravnovesje se poruši. Temu sledita degradacija in postopno odmiranje.


Trgovski promet v jadranskih pristaniščih[uredi | uredi kodo]

Promet v letu 2002
Pristanišče Promet [mio ton]
Koper 9,431,497
Ploče 1,100,000
Pulj 494,000
Reka 2,726,500
Split 114,000
Šibenik 570,000
Trst 49,138,575
Tržič, Italija 3,270,792
Zadar 360,000

Vir[uredi | uredi kodo]

^ "Adriatic Sea" Tiscali Encyclopedia Research Machines, 2008.

^ Adrian Room, "Brewer's Dictionary of Names", p.7. (ISBN 1-85986-323-X)

^ a b "Adriatic Sea" Britannica Encyclopedia 2008. Online Library Edition 7.

^ "Limits of Oceans and Seas, 3rd edition". International Hydrographic Organization.

^ Blue Flag Programme - Croatia

^ The Bora Wind of the Adriatic Sea

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]