Reka, Hrvaška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Reka
Rijeka

Zastava

Grb
Reka, Hrvaška se nahaja v državi Hrvaška
Rijeka
Reka na zemljevidu Hrvaške
Koordinati: 45°19′N 14°25′E / 45.317°N 14.417°E / 45.317; 14.417Koordinati: 45°19′N 14°25′E / 45.317°N 14.417°E / 45.317; 14.417
Država Zastava Hrvaške Hrvaška
Županija Primorsko-goranska
Upravljanje
 • župan Vojko Obersnel
Površina
 • Mesto 44 km2
 • Metropolitansko obm. 300 km2
Nadmorska višina 0–499 m
Prebivalstvo (2011)[1]
 • Mesto 128.624
 • Gostota 2.900 preb./km2
 • Metropolitansko obm. 213.666
 • Metropolitanska gostota 710 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CET (UTC+2)
Spletna stran www.rijeka.hr

Reka [réka] (hrvaško Rijeka, italijansko Fiume, arhaično nemško St. Veit am Pflaum, Sankt Veit am Fluß) je tretje največje mesto na Hrvaškem in največje pristanišče v državi. Leži ob Kvarnerskem zalivu na severni obali Jadranskega morja. Reka je sedež Primorsko-goranske županije. Leta 2001 je mesto imelo 144.000 prebivalcev.

V krajevnem reškem narečju in delu sosednih hrvaških narečjih je mesto izpričano pod imenom Rika, v sosednjih hrvaških narečjih pa Reka.

Mestni nogometni klub je NK Rijeka.

HNK Ivana pl. Zajca

V mestu deluje tudi gledališče Ivana pl. Zajca, ki so ga zgradili leta 1765. Simbol Reke je Morčić.

Reka je bila med leti 1471 in 1779, ko jo je cesarica Marija Terezija razglasila za ozemlje pod neposredno kontrolo Habsburžanov, sestavni del Vojvodine Kranjske. Zaradi močne povezanosti s slovenskim nacionalnim prostorom je skozi zgodovino privabljala mnoge Slovence. Med znanimi Slovenci, ki so živeli ali delali na Reki, so bili med drugim: Primož Trubar, Matija Čop, Rudi Šeligo, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina (slednji je bil celo ravnatelj reške gimnazije).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina mesta je zelo pestra. V rimskem obdobju se je naselje imenovalo Tarsatica in imelo pravice municipija (mesta s svojo upravo). Naselbina Slovanov je nastala v 7. stoletju. Ime Tarsatica se je ohranilo še v 10. stoletju, pozneje so ga pohrvatili v Trsat, ki je sedaj del mesta. Mestni zgodovini je mogoče ponovno slediti od sredine 13. stoletja. Srednjeveška utrdba je prešla 1223 v posest Frankopanov, te je nasledila devinska gospoda (Devin), njih pa gospoda iz Welseca. V 15. stoletju je mesto postalo močno trgovsko in kasneje še pristaniško središče. V vojni z Benečani je bilo dvakrat požgano (1509 in 1511). Ob koncu 16. stoletja je dobilo avtonomijo in 1719 ga je cesar Karel VI. Habsburški razglasil za svobodno mesto. Leta 1776 je bila ustanovljena posebna teritorialna enota Littorale Hungaricum. Hrvaški je bila vrnjena šele 1822. V revolucionarnem letu 1848 sosi jo Madžari ponovno prisvijili, vendar so jo Hrvati s silo ponovno zavzeli. Statusa Reke niso razrešili do konca 1. svetovne vojne in 1919 so jo zasedli Italijani. Sprva je po vojni imela status samostojne reške države, kasneje pa so jo z rimskim sporazumom leta 1924 priključili Italiji. Med obema svetovnima vojnama, ko je bilo mesto ločeno od neposrednega zaledja, je reško pristanišče izgubilo dotedanjo gospodarsko pomembnost. Po italijanski kapitulaciji v 2. svetovni vojni so jo 1943 zasedlo Nemci, enote NOV in POJ so jo osvobodile 3. maja 1945. Po mirovni konferenci v Parizu je bila 1947 vrnjena Hrvaški v okviru Jugoslavije. Po vojni je mesto doživelo velik gospodarski razvoj in postalo največje hrvaško in pomembno evropsko tranzitno pristanišče. Sama Reka zaradi industrijske funkcije nima razvitega počitniškega turizma, je pa pomembno hrvaško poslovno središče.[2]

Kulturna dediščina[uredi | uredi kodo]

Cerkev sv. Vida

Iz preteklih obdobij se je ohranila bogata kulturna dediščina. Najstarejši arhitekturni spomenik rimskega obdobja je Rimski lok (stara mestna vrata) iz 4. stoletja in del ohranjenega mestnega obzidja z mestnim stolpom kot nekdanjim vhodom v mesto. Stendardac je kamniti steber za mestno zastavo iz 1508. Cerkev sv. Sebastijana je iz 1291, obnovljena 1885. Cerkev sv. Vida so pričeli graditi 1638, dokončali so jo čez 100 let. Cerkev Marijinega vnebovzetja je bila zgrajena v zgodnjem srednjem veku na ruševinah rimskih term in je večkrat predelana. Samostojni zvonik nosi letnico 1377. Cerkev sv. Jerolima je iz 1408.

Kapucinska cerkev

V starem mestnem delu je še cela vrsta imenitnih zgradb. Posebne pozornosti je vredna Kapucinska cerkev z razkošnim pročeljem.

Mesto se ponaša z pomorskim, zgodovinskim in naravoslovnim muzejem ter moderno galerijo. Na 138 m visoki vzpetini nad sotesko reke Riječine stoji stara trdnjava Trsat. Do nje z ene strani vodijo znamenite stopnice »Trsatske stube«, zgrajene 1531. Utrdbo Tarsatico so v obrambni sistem vključili že Rimljani. Kot srednjeveška trdnjava je bila od 13. do konca 15. stoletja v posesti Frankopanov, potem je prišla pod upravo Madžarov in mesta Bakar. Ko so proti koncu 17. stoletja prenehali turški vpadi, je izgubila trdnjavski pomen. Leta 1750 jo je močno poškodoval potres in so jo opustili; 1826 jo je kupil avstrijski maršal Laval Nugent in jo tako obnovil, da je ohranila prvine zgodnjesrednjeveške utrdbe. Sedaj je kulturnozgodovinski spomenik. Ob trdnjavi stoji romarska cerkev matere Božje ns Trsatu, postavljena 1453, ob njej pa frančiškanski samostan z bogato zakladnico in galerijo umetniških del.[3]

Trsat

Sušak[uredi | uredi kodo]

Sušak je novejše veliko mestno področje, ki leži vzhodno od kanala reke Riječine. Zgradbe starega Sušaka ležijo blizu obale reke Riječine, grajene so v slogu arhitekture 19. stoletja z razkošnimi fasadami, a so mnoge med njimi žal zapuščene. V času italijanske zasedbe je po kanalu Riječine potekala državna meja med zasedeno Reko in Jugoslavijo.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Pregled števila prebivalstva po letih[4]
1857 1869 1880 1890 1900 1910 1921 1931 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2001
18466 23747 27780 38841 51419 66042 61157 71966 66998 73616 98759 129173 158030 165693 143800

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Rezultati popisa stanovništva, kućanstava i stanova 2011, Prvi rezultati po naseljima - Rijeka" (HTML). Statistično poročilo (hrvaščini in angleščini) (Zagreb: Hrvaški državni zavod za statistiko) (1441). Junij 2011. ISSN 1332-0297. Pridobljeno dne 8 August 2011. 
  2. ^ Vzhodna jadranska obala, otoki in zaledje. (2003). Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije.
  3. ^ Jadran, Vodič i Atlas. (1971). Zagreb: Jugoslovenski leksikonografski zavod.
  4. ^ - Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku: Naselja i stanovništvo Republike Hrvatske 1857.-2001.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]