Londonski sporazum (1915)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Lóndonski spórazum (italijansko Patto di Londra) je bil tajni sporazum med Italijo na eni strani in silami antante na drugi strani, ki so ga 26. aprila 1915 v Londonu podpisali predstavniki Italije, Združenega kraljestva, Francije in Rusije.

S sporazumom se je Italija zavezala napovedati vojno centralnim silam (kar je storila manj kot mesec zatem, 23. maja istega leta), v zameno pa bi Italija v primeru zmage pridobila naslednja ozemlja:

  1. Trst,
  2. Trento,
  3. Gorica,
  4. Istra,
  5. protektorat nad Albanijo,
  6. pristanišče Vlorë v Albaniji,
  7. Dodekaneški otoki,
  8. Zadar,
  9. dele Dalmacije,
  10. dolino Soče in
  11. del nemškega azijskega in afriškega kolonialnega imperija.

Sporazum so podpisnice želele ohraniti v tajnosti, vendar je bila približna vsebina kmalu znana. Naposled so ga Rusi po oktobrski revoluciji novembra 1917 objavili v časopisu Izvestja.

Pakt je bil razveljavljen z Versajskim sporazumom, saj je predsednik ZDA Woodrow Wilson podprl južnoslovanske interese in zavrnil italijanske ozemeljske zahteve po ozemlju Dalmacije, vendar soglašal, da slovensko Primorje in večji del Istre vključno z Puljem pripada Italiji. Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je ostalo izven meja matične države približno tretjina slovenskega etničnega ozemlja, celotna Istra, Reka in Zadar z neposrednim zaledjem. Omenjena ozemlja je takoj zajel močan val nasilnega poitalijančevanja s fašističnimi napadi, požiganjem, zapiranjem, mučenjem, interniranjem in pobijanjem Slovencev in Hrvatov. Na desettisoče so jih izgnali v Južno Italijo, več kot sto tisoč pa jih je moralo zbežati v Jugoslavijo in druge države.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]