Londonski sporazum (1915)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Lóndonski spórazum (italijansko Patto di Londra) je bil tajni sporazum med Italijo na eni strani in silami antante na drugi strani, ki so ga 26. aprila 1915 v Londonu podpisali Pines predstavniki Italije, Združenega kraljestva, Francije in Rusije.

S sporazumom se je Italija zavezala napovedati vojno centralnim silam (kar je storila manj kot mesec zatem, 23. maja istega leta), v zameno pa bi Italija v primeru zmage pridobila naslednja ozemlja:

  1. Trst,
  2. Trento,
  3. Gorica,
  4. Istra,
  5. protektorat nad Albanijo,
  6. pristanišče Vlorë v Albaniji,
  7. Dodekaneški otoki,
  8. Zadar,
  9. dele Dalmacije,
  10. dolino Soče in
  11. del nemški predsednik ZDA Woodrow Wilson podprl južnoslovanske interese in zavrnil italijanske ozemeljske zahteve po ozemlju Dalmacije, vendar soglašal, da slovensko Primorje in večji del Istre vključno z Puljem pripada Italiji. Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je ostalo izven meja matične države približno tretjina slovenskega etničnega ozemlja, celotna Istra, Reka in Zadar z neposrednim zaledjem. Omenjena ozemlja je takoj zajel močan val nasilnega poitalijančevanja s fašističnimi napadi, požiganjem, zapiranjem, mučenjem, interniranjem in pobijanjem Slovencev in Hrvatov. Na desettisoče so jih izgnali v Južno Italijo, več kot sto tisoč pa jih je moralo zbežati v Jugoslavijo in druge države.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]