Rudi Šeligo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rudi Šeligo
Portret
Rojstvo 14. maj 1935
Reka
Smrt 22. januar 2004
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic pisatelj, dramatik, politik, esejist
Poznan po književnik in politik

Rudi Šeligo, slovenski pisatelj, dramatik, esejist in politik, * 14. maj 1935, Sušak pri Reki, † 22. januar 2004, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Domačija na Notranjskem, kjer je občasno Rudi Šeligo pisateljeval
Domačija na Notranjskem, kjer je Rudi Šeligo občasno pisateljeval

Njegov oče, ki je bil štajerskega rodu, je v času Šeligovega rojstva kot uradnik služboval na Sušaku na Hrvaškem, mati pa je bila iz Hrvaškega Zagorja. Leta 1939 se je družina preselila na Jesenice, kjer je bil oče v železarni knjigovodja. Šeligo je tam končal osnovno šolo in med letoma 1945 in 1951 gimnazijo, 1954 pa nadaljeval šolanje na učiteljišču v Tolminu, kjer je maturiral. Nato je študiral in leta 1960 diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti iz filozofije in psihologije ter prav tam 1987 opravil magisterij iz estetike. Leta 1958 je bil v NUK-u priča aretaciji Jožeta Pučnika, ki mu je pol leta prej prepustil svojo podstrešno sobo v Mostah. 1961 je preživel v jugoslovanski vojski v Srbiji (v nekdanjem kazenskem bataljonu v Kučevu). Leta 1962 se je zaposlil na Zavodu za proučevanje organizacije dela in izobraževanje kadrov v Kranju ter do 1993 predaval statistiko na Visoki šoli za organizacijo dela (zdaj FOV) v Kranju. Med študijem je v plesnem orkestru igral pozavno.

Šeligo je bil med letoma 1957 in 1958 sourednik Revije 57, med letoma 1962 in 1964 revije Perspektive, od 1970–1971 glavni urednik revije Problemi in 1975–1978 knjižne zbirke Znamenja. Od ustanovitve je sodeloval pri Novi reviji. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (od 1987 do 1991) je opravil pomembno delo pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju, kar je opisal v knjigi Prehajanja.[1]

Šeligo je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in 1990 izvoljen za njenega poslanca. Med letoma 1990 in 1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo. V obdobju od 1990 do 1994 je bil tudi predsednik Sveta RTV Slovenija ter med leti 1993 in 2003 predsednik Borštnikovega srečanja. Kratek čas je bil minister za kulturo Republike Slovenije (7. junij 2000–30. november 2000).

Leta 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Umrl je na isti dan kot pesnik Janez Menart. Od tega leta (2004) se po njem imenuje nagrada za najboljšo uprizoritev festivala Teden slovenske drame po izboru strokovne žirije (Šeligova nagrada), 2016 pa je njegov sin Aleš Šeligo ustanovil fundacijo Rudi Šeligo.

Kot literat je bil predstavnik skrajnega modernizma in reizma.

Dela[uredi | uredi kodo]

Prozna dela[uredi | uredi kodo]

  • Stolp (roman) (1966)
  • Kamen (zbirka novel) (1968)
  • Triptih Agate Schwarzkobler (daljša pripoved) (1968; 1982, 1994)
  • Ali naj te z listjem posujem (povest) (1971)
  • Poganstvo (zbirka) (1973)
  • Rahel stik (roman) (1975)
  • Molčanja (knjiga zgodb) (1986)
  • Identifikacija in katarza (sesejistika) (1989)
  • Prehajanja (1991)
  • Zunaj sije februar (izbor novel) (1995)
  • Demoni slavja (roman) (1997)
  • Uslišani spomin (novele) (1997)
  • Izgubljeni sveženj (roman) (2002)
  • Lahkotne menipeje (izšlo posmrtno, 2005)

Drame[uredi | uredi kodo]

Nagrade[uredi | uredi kodo]

nagrada Prešernovga sklada (1970)

Grumova nagrada za dramatiko (dvakrat: 1981 in 1984)

Prešernova nagrada (za dramska in prozna dela) (1989)

nagrada Kresnik (2003) (za roman Izgubljeni sveženj)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

rudiseligo.si, spletna stran fundacije Rudi Šeligo

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Enciklopedija Slovenije; knjiga 13, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999

Glej tudi[uredi | uredi kodo]