Slovenščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
slovenščina
Slovenska abeceda.png
Slovenska abeceda
Izgovorjava [sloˈʋenski ˈjɛzik], [sloˈʋenʃtʃina]
Materni jezik Slovenija, Avstrija, Italija, Madžarska, ZDA, Kanada, Argentina, Avstralija
Področje Srednja Evropa, Severna Amerika, Južna Amerika, Avstralija
Število maternih govorcev 2,5 milijona  (2010)[1]
Jezikovna družina
Narečja
približno 32 nestandardiziranih narečij
Pisava latinica (slovenska gajica (slovenska abeceda))
slovenska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik v Sloveniji,
od 1. maja 2004 v Evropski uniji
Regulator Slovenska akademija
znanosti in umetnosti
(SAZU)
Jezikovne kode
ISO 639-1 sl
ISO 639-2 slv
ISO 639-3 slv
Linguasphere 53-AAA-f (51 variant)
Slovenian language map.png
Govorno območje slovenščine kot uradnega jezika
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Slovenščina [slovénščina] / [sloˈʋenʃtʃina] je združeni naziv za knjižni jezik Slovencev in skupno ime za narečja in govore, ki jih govore ali so jih nekoč govorili Slovenci. Govori ga 2.200.000 govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Glede na število govorcev ima razmeroma veliko narečij. Slovenščina je južnoslovanski jezik in eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dvojino. Za zapisovanje slovenskega jezika se uporablja gajica.

Slovenščina je državni jezik v Sloveniji in uradni jezik Republike Slovenije, kot je zapisano v 11. členu Ustave Republike Slovenije.

Poimenovanje[uredi | uredi kodo]

Slovenski jezik prvotno pomeni slovanski jezik. Nemci so slovenščino nekoč imenovali »wendisch« oz. »Windisch«, Slovenci pa tudi kranjski jezik, vendar se to pokrajinsko ime zanj ni uveljavilo. Slovenski prebivalci Koroške in Štajerske so se imenovali Slovence že v 18. stol. Koren sloven- je bil pri Slovanih znan tudi v Rusiji, ob Labi na sedanjem Nemškem (Slovinci), na Slovaškem, pa tudi na hrvaškem kajkavskem (Zagreb, Čakovec, do pred Karlovcem) in še celo čakavskem področju ob Jadranskem morju na jugu vse do Dubrovnika (slovinski). Hrvati naš jezik imenujejo slovenski, Srbi slovenački, Rusi slovenskij, Nemci Slowenisch, angleško njegovo ime je Slovene/Slovenian. Latinski izraz zanj je lingua Slavonica oz. lingua Slovenica. Tudi Slovaki imenujejo svoj jezik slovenský, prebivalke so Slovenke', jezik tudi slovenčina, deželo svojo pa Slovensko.[2]

Govorci[uredi | uredi kodo]

Slovenski naselitveni prostor znotraj Avstroogrskega cesarstva (na podlagi ljudskega štetja leta 1910)

Slovenščino govori približno 2,3 milijona ljudi, večinoma v Sloveniji (1.727.360).

Poleg tega jo govorijo še v Italiji (100.000 v Kanalski dolini, v Beneški Sloveniji, na Goriškem in na Tržaškem), na Koroškem v Avstriji (50.000), v Istri na Hrvaškem (25.000), v madžarskem Porabju (3.200) in v drugih delih Evrope kot tudi drugod po svetu (v Nemčiji, ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in Južnoafriški republiki) (400.000).

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Slovenščina ima 25 črk: a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž, s katerimi se zapisuje 29 glasov. Pozna 3 slovnična števila, 6 sklonov z osmimi sklanjatvami in tremi slovničnimi spoli.

Glasoslovje[uredi | uredi kodo]

Slovenski knjižžni jezik ima 29 pomensko razločevalnih glasovnih enot (t. i. glasnikov ali fonemov), npr. pitibiti. Delijo se na samoglasnike in soglasnike, soglasniki pa na zvočnike in nezvočnike:[3]
1. samoglasniki: i; ozki in široki e; a; ozki in široki o; u; polglasnik [ə];
2. soglasniki:
a) zvočniki: m, n; r, l; v, j;
b) nezvočniki: p – b, f; t – d, s – z, c; š – žž, č – džž in k – g, h.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Brižinski spomeniki

Slovenščina se je razvila iz praslovanščine. Najstarejši pisani viri, ki kažejo značilnosti slovenskega jezika, so Brižinski spomeniki. Napisani so z latinično pisavo, po izsledkih paleografske raziskave so nastali na Koroškem v obdobju 927–1039. Besedila, ki jih vsebujejo, so bila oblikovana že prej, verjetno v 8. stoletju.

V srednjem veku še ni prišlo do nastanka del v slovenskem jeziku, razen cerkvenih molitvenikov in kronikalnih zapisov, tako pa na polovici 16. stoletja, v času reformacije, lahko govorimo o utemeljitvi slovenskega knjižnega jezika, ki je slonel na spodnjekranjskih in panonskih ter v manjšem delu zgornjekranjskih govorih. Začetnik slovenskega jezika je protestantski pisatelj Primož Trubar, ki je 1550. napisal najprej Katekizem in Abecednik, 1557–1560 je prevedel novo zavezo ter 1564. izdal slovenski cerkveni red Cerkovna ordninga. Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo, ki je izšlo leta 1583. Prvo slovensko slovnico, Zimske urice proste, je 1584. napisal Adam Bohorič, prvi slovar (nemško-latinsko-slovensko-italijanski) pa Jeronim Megiser leta 1592.

Protireformacija je ustavila in ovirala razvoj slovenščine. Konec 18. stoletja so se ponovno pojavili poskusi ustanovitve slovenskega knjižnega jezika. 1784–1802 je bila v slovenščino prevedena biblija, 1768. pa je Marko Pohlin izdal Kranjsko gramatiko. Velik pomen za slovenščino ima tudi Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kaernten und Steyermark, ki jo je 1808. uredil Jernej Kopitar.

Jezikovna merodajna oblika je bila vzpostavljena v 40. letih 19. stoletja po dolgotrajnih razpravah in zdarhah. Pomembno vlogo pri izgradnji slovenskega knjižnega jezika je imel tudi Valentin Vodnik. Izrazne možnosti novega knjižnega jezika so se v svojem polnem sijaju pokazale v književnosti.

Začetnik slovenskega romantičnega pesništva je France Prešeren, pisateljsko vejo književnosti pa so utemeljili pisatelji, kot sta Fran Levstik in Ivan Cankar. Izoblikovanje slovenskega knjižnega jezika je izpopolnjeno v 19. stoletju s slovensko-nemškim slovarjem Maksa Pleteršnika (1895) in pravopisom Frana Levca iz 1899.

Danes je knjižni jezik stanoviten in dobro opisan in utemeljen ter preiskan. Iz oblice priročnikov velja izpostaviti Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti) ter zadnji izvod Slovenskega pravopisa iz 2001.

Slovnica knjižne slovenščine[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Slovenska slovnica.

Sklanjanje[uredi | uredi kodo]

Slovenščina ima šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik. Samostalniki se v slovenščini sklanjajo z dodajanjem obrazil (obstajajo izjeme, ko se spremeni sam samostalnik).

V slovenščini obstaja osem sklanjatev.

Primer sklanjanja (beseda konj, prva moška sklanjatev):

Skloni Vprašalnice Sklanjanje (konj)
1. imenovalnik kdo ali kaj? konj
2. rodilnik koga ali česa? konja
3. dajalnik komu ali čemu? konju
4. tožilnik koga ali kaj? konja
5. mestnik (pri) kom ali (pri) čem? (pri) konju
6. orodnik (s) kom ali (s) čim? (s) konjem

Spreganje[uredi | uredi kodo]

govoriti ednina dvojina množina
1. oseba govorim govoriva govorimo
2. oseba govoriš govorita govorite
3. oseba govori govorita govorijo

Slovnični časi[uredi | uredi kodo]

Slovenščina pozna štiri slovnične čase: predpreteklik, preteklik, sedanjik in prihodnjik, vendar se predpreteklik v vsakdanjem jeziku več ne uporablja, predpreteklik je bil velikokrat uporabljen v slovenskih knjigah.

Glagol hoditi v vseh časih (uporabljen je glagol v ednini, tretji osebi in moškem spolu):

predpreteklik preteklik sedanjik prihodnjik
je bil hodil je hodil hodi bo hodil

Narečja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: slovenska narečja.
Shematični zemljevid slovenskih narečij po Franu Ramovšu

Po splošni oceni ima slovenščina 48 narečij in govorov. Tolikšna raznovrstnost jezika je pogojena z geografskimi, političnimi, zgodovinskimi, družbenimi in drugimi razlogi.

Narečnih skupin je osem: dolenjska, gorenjska, koroška, primorska, štajerska, panonska, rovtarska in kočevska.

Slovenska narečja so različna tudi do te mere, da se nekatere različne narečne skupine med seboj le stežka razumejo.

V javnosti se uporablja knjižna slovenščina, ki se jo večinoma srečuje le v knjižni obliki ter javnih občilih. Knjižna slovenščina je abstrakcija narečnih sistemov po dognanjih zgodovinskega jezikoslovja in temelji zlasti na osrednjih narečjih (dolenjščini, gorenjščini).

Funkcije slovenskega jezika[uredi | uredi kodo]

Slovenski jezik je državni in uradni jezik Republike Slovenije, je tudi uradni jezik v zamejskih območjih s slovenskimi manjšinami.

Ob sprejetju Slovenije v Evropsko unijo je postal tudi eden od uradnih jezikov te organizacije.[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Prevzete besede[uredi | uredi kodo]

Slovanski jeziki[uredi | uredi kodo]

Zelo veliko slovenskih besed izhaja iz skupnega staroslovanskega besednega zaklada, zato je veliko besed v slovenščini, srbščini/hrvaščini, češčini, ruščini in drugih slovanskih jezikih podobnih. Nekateri besedni koreni so v sorodnih jezikih prevzele različne pomene (lažni prijatelji prevajalcev). Preglednica lažnih prijateljev slavistov je ena izmed Wikiknjig: False Friends of the Slavist, katere del je seznam pravih in lažnih prijateljev med slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki.

Nekateri besedni koreni so naredili širok ovinek: praslovanska »izba« se je ohranila v številnih slovanskih jezikih (tudi slovenščini) in ponekod pomeni preprosto bivališče, hišo ali bajto (ruska izbá), drugod pa, kot v slovenščini, sobo ali osrednjo bivalni prostor v hiši (izba v poljskih in slovaških Tatrah). Slovenska »soba« naj bi imela isti koren in naj bi prišla, spremenjena, preko madžarščine.

Novejše izposojenke iz slovanskih jezikov

Besede/izgovorjava[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "International Mother Language Day 2010". Statistical Office of the Republic of Slovenia. 19 February 2010. Pridobljeno dne 29 January 2011. 
  2. ^ Toporišič, Jože. "Slovenski jezik se predstavi." Slavistična revija letnik 56. številka 3 (2008) str. 383–398.
  3. ^ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 69.
  4. ^ "Pravne in jezikovne zbirke". Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Pridobljeno dne 12.9.2013. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]