Jernej Kopitar

Jernej Kopitar
Kopitar na risbi Sava Sovreta
Rojstvo	23. avgust 1780({{padleft:1780|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) Repnje
Smrt	11. avgust 1844({{padleft:1844|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[…] (63 let) Dunaj[…]
Poklic	jezikoslovec, bibliotekar, pisatelj, prevajalec, slavist, filolog, cenzor
Narodnost	Slovenec
Državljanstvo	Avstrijsko cesarstvo

Naslovna stran knjige Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, 1808

Jernej Kopitar (tudi Bartholomäus Kopitar, Bartholomaeus Kopitar ali Bartholomaeus Kopittar), [jêrnej kopítar], slovenski jezikoslovec, cenzor, prevajalec, slavist, filolog, bibliotekar, pisatelj, pravnik in narodni buditelj, * 23. avgust 1780, Repnje pri Vodicah, † 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija.

Skupaj z Josefom Dobrovskim in Pavlom Jožefom Šafárikom je bil ustanovitelj znanstvene slavistike in pionir avstroslavizma. Kopitar je bil tudi utemeljitelj karantansko-panonske teorije, po kateri naj bi stara cerkvena slovanščina temeljila na staroslovanskem govoru z območja Moravske kneževine v Panoniji.

Življenje

Kopitarjev grob na ljubljanskem Navju z napisom v latinščini: BARTHOLOMAEVS KOPITAR CARANTANVS NATVS IN PAGO REPNIE AD AEMONAM D(IE) 23. M(ENSIS) AVGVSTI 1780 IN SLAVICIS LITERIS AVGENDIS MAGNI DOBROVII INGENIOSVS AEMVLATOR OBIIT VINDOBONAE D(IE) II. M(ENSIS) AVGVSTI 1844 - Jernej Kopitar, Karantanec, rojen v vasi Repnje pri Ljubljani, dne 23. avgusta 1780. V razvijanju slovanske znanosti je z genialno nadarjenostjo vneto sledil vzorniku, velikemu Dobrovskemu. Umrl na Dunaju, dne 11. avgusta 1844.

Kopitar se je rodil 21. avgusta 1780 v Repnjah kot četrti od sedmih otrok Jakoba Kopitarja, kmeta, župana in cerkvenega ključarja, in kmetice Marije, roj. Resman, iz Repenj (pri Ocepkovih, številka 17). Krščen je bil 21. avgusta v župniji Vodice. Njegov oče je užival velik ugled, bil je umen sadjar, soseska ga je izbrala za cerkvenega ključarja, zemljiška gosposka pa ga je imenovala za župana (Dorfrichter). To vsekakor pomeni, de je bil tajnik, knjižničar ter varuh mineraloške zbirke. V Zoisovem krožku je spoznal pesnika Valentina Vodnika, dramatika Antona Tomaža Linharta, pesnika ter jezikoslovca Jurija Japlja in seveda podjetnika Žiga Zoisa. Z njegovo finančno podporo je 1808. leta odšel na Dunaj, da bi študiral pravo. Marca 1809 je naredil državni izpit iz naravnega prava, na koncu avgusta iz državnega, mednarodnega ter kazenskega, julija 1810 pa iz rimskega prava. Pred 7. decembrom 1810 je prevzel mesto domačega učitelja v družini Rumuna Gike, kjer je poleg celovite oskrbe prejemal še 1000 goldinarjev letne plače.

Na Dunaju je ostal do svoje smrti 11. avgusta 1844. Pokopali pa so ga na ljubljanskem pokopališču Navje.

Delo

Kopitar je izšel iz Zoisovega krožka, ki je močno vplival na njegovo miselnost ter ga podpiral pri uresničitvi njegovih znanstvenih in literarnih interesov. Njegov literarni prvenec je bila igra Augusta von Kotzebuea »Der Hahnenschlag«, ki jo je priredil in ji dal naslov Tinček Petelinček. Igra je bila uprizorjena leta 1803 na ljubljanskem stanovskem gledališču. Med igralci so bili predvsem otroci, med drugim tudi otroci Zoisove sestre.

Največ se je ukvarjal z jezikoslovjem in slovničarstvom. Že v mladih letih se je začel zanimati za izvor stare cerkvene slovanščine. Tudi v slovnici je natančno pisal o delovanju in jeziku sv. Cirila in Metoda ter o cirilici in glagolici.

Leta 1806 je Kopitar poučeval konteso Eugenie-Lucie-Adelaide Bellegarde slovenščino. To je bil eden izmed razlogov, da se je začel intenzivno ukvarjati s študijem slovenske slovnice, saj takrat ni imel na razpolago ustreznih učbenikov. Izdal je prvo slovensko znanstveno slovnico: Grammatik der slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808–1809).

Na Dunaju je navezal stike z Novogrki, Srbi, Romuni in Albanci. Z njimi se je rad sestajal in se tako naučil še drugih jezikov. Prisvojil si je znanje grščine, latinščine, francoščine, angleščine ter italijanščine, obvladal pa je tudi južnoslovanske jezike. Leta 1810 je na Dunaju postal cenzor za slavistične in novogrške knjige. Na kongresu na Dunaju se je leta 1815 srečal z Jacobom Grimmom. Med leti 1816 in 1829 sta si dopisovala o etimologiji, slovenskih ljudskih pesmih in pravljicah, basnih in mitologiji.

V avstrijskih znanstvenih časopisih je Kopitar objavljal spise o jeziku, zgodovini, literaturi in kulturi Slovencev in drugih slovanskih narodov. Teh spisov je 126. Vsa njegova dela so bila napisana v nemščini in latinščini. Njegova zasluga je bila, da je leta 1817 na ljubljanskem liceju nastala stolica za slovenski jezik. Tam je poučeval tudi Vuk Stefanović Karadžić, čigar delo je Kopitar zelo cenil. Po njegovem mnenju naj bi bila srbska poezija zgled slovenskim pesnikom.

Po Kopitarjevem načrtu naj bi kranjski pisatelji namesto nemških prevajali latinska dela. S tem je skušal slovenščino očistiti germanizmov. Poleg tega naj bi sestavili popoln slovar kranjskega jezika. Želel si je, da bi se zahodni Slovani duhovno in kulturno združili s pomočjo skupnega črkopisa po načelu: kolikor glasov toliko črk. Navdih za to je verjetno dobil v knjigi Janeza Žige Popoviča Untersuchungen vom Meere iz leta 1750, ki so bile v Zoisovi knjižnici ter pri starih Grkih, ki so se kljub narečij vsi držali enega pravopisa.

Kopitar je menil, da so jezikovno del Slovencev tudi tako imenovani Kajkavci (Bezjaki) na Hrvaškem. Poleg Ljubljane bi tako kulturno središče Slovencev postal tudi Zagreb, ki bi bil prav tako slovenski. Prav tako je nasprotoval štokavizaciji Kajkavcev in hrvaškemu ilirizmu Ljudevita Gaja.

Kopitar je imel veliko število korespondentov. Med njimi je bil Urban Jarnik. Nekaj časa je bil tudi Vodnikov konkurent, saj se je z njim boril za pozornost Dobrovskega. Njegovo zanimanje za staro cerkveno slovanščino je postajalo iz leta v leto večje in je predstavljalo središče njegovih raziskav. Skoraj v vsakem pismu je prosil Dobrovskega za izdajo kritične slovnice cerkvenoslovenskega jezika. Na Slovenskem je bil Kopitar do leta 1830 ena vodilnih osebnosti na kulturnem področju. V tem času je veliko truda vložil v čiščenje jezika, zbiranje besed, sestavljanje šolskih učbenikov ter reformiranje črkopisa.

Leta 1836 je izdal knjigo Glagolita Clozianus, v kateri je med drugim obravnaval Brižinske spomenike, ter svojo teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine. V tem delu je predstavljena tudi njegova panonska teorija. Kopitar ni želel, da bi ga portretirali, zato tudi ni skoraj nobene njegove slike.

Za svoje zasluge je leta 1842 prejel odlikovanje Pour le Mérite za znanost in umetnost kralja Friderika Viljema IV.

Jezikovne reforme

V zgodnjih tridesetih letih 19. stoletja se je Kopitar vključil v slovensko abecedno vojno (Črkarska pravda), razpravo o pravopisni reformi. Podpiral je radikalne reforme stare bohoričeve abecede, ki jih je najprej predlagal Peter Dajnko in nato Franc Serafin Metelko. Kopitarjev glavni nasprotnik v sporu je bil filolog Matija Čop. Čop je prepričal priznanega češkega učenjaka Františka Čelakovskega, da je objavil uničujočo kritiko predlaganih abecednih reform, ki so spodkopale Kopitarjevo avtoriteto. Vprašanje je bilo rešeno s kompromisnim sprejetjem Gajeve latinske abecede. Čop in Kopitar se nista strinjala tudi glede vprašanja, ali naj bi Slovenci razvili svojo nacionalno kulturo. Kopitar se je zavzemal za postopen razvoj k skupnemu knjižnemu jeziku za vse južnoslovanske narode, pri čemer bi slovenska narečja ostala pogovorni jezik kmetov. Čop pa je vztrajal pri ustvarjanju visoke kulture v slovenščini, ki bi sledila sodobnim literarnim trendom. Eden glavnih podpornikov Čopovega projekta, pesnik France Prešeren, je ostro kritiziral Kopitarjeva stališča, kar je vodilo do pogostih spopadov med njima.

Politično je bil Kopitar zagovornik avstroslavizma, doktrine, katere cilj je bil enotnost slovanskih ljudstev znotraj avstrijskega cesarstva. Bil je tudi odločen konservativec in podpornik Metternichovega režima s paternalističnim pristopom do kmečke kulture. Po drugi strani pa sta Čop in Prešeren poudarjala gojenje slovenščine kot sredstvo za nastanek laične slovenske inteligence, ki bi spodbujala in razvijala specifično slovensko identiteto v okviru slovanske solidarnosti. Po abecedni vojni v tridesetih letih 19. stoletja se je Kopitarjev politični in kulturni vpliv v njegovih rodnih slovenskih deželah znatno zmanjšal. Hkrati pa je pridobil vpliv med drugo južnoslovansko inteligenco, zlasti srbsko. Vplival je na Vuka Stefanovića Karadžića pri oblikovanju novega standarda za srbski knjižni jezik, ki bi temeljil na splošni rabi.

Smrt in zapuščina

Nagrobnik Jerneja Kopitarja na Dunaju, katerega so kasneje preselili v Navje v Ljubljani.

Kopitar je umrl na Dunaju 11. avgusta 1844, menda je ob njegovi smrtni postelji stal Karadžić. Pokopan je bil na pokopališču sv. Marxa na Dunaju, teolog Michal Josef Fessl pa je tam oktobra 1845 dal Kopitarju postaviti nagrobnik. Kopitarjeve posmrtne ostanke in nagrobnik so leta 1897 prenesli na pokopališče sv. Krištofa v Ljubljani. Leta 1955 so Kopitarjeve posmrtne ostanke prenesli v spominski park Navje, kjer je zdaj razstavljen tudi njegov nagrobnik, na robu nekdanjega pokopališča sv. Krištofa. Po njem je poimenovana soseska v Beogradu, glavnem mestu Srbije, imenovana Kopitareva Gradina.

Viri

• Kernc Eleonora. »Kopitar Jernej«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
• Bartholomäus (Jernej) Kopitar : neue Studien und Materialien anlässlich seines 150. Todestages. Ur. Walter Lukan. Wien, 1994;
• Kos, Janko. Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana, 2002.
• Lukan, Walter. »Bartholomäus Kopitars 'Bibliothekarischer Bericht' - ein Dokument des Austroslawismus und die Probleme seiner Veröffentlichung«. Österreichische Osthefte 37 (1995), 147-194;
• --. »´Le čevlje sodi naj Kopitar!´ - in Penzelnovega Horacija!«. V Melikov zbornik. Ljubljana, 2001, 431-440
• Mitrović, Marija. Geschichte der slowenischen Literatur: von den Anfängen bis zur Gegenwart. Klagenfurt, 2001.
• Pogačnik, Jože. Jernej Kopitar. Znameniti Slovenci. Ljubljana, 1977

Zunanje povezave

• Jernej Kopitar – avtorjeva dela v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.
• Josip Marn, 1880 Kopitarjeva spomenica