Vuk Stefanović Karadžić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vuk Stefanović Karadžić
VukKaradzic.jpg  *
Vuk Stefanović Karadžić
Rojstvo 7. november 1787({{padleft:1787|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1]
Tršić, Srbija
Smrt 7. februar 1864({{padleft:1864|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (76 let) ali 26. januar 1864({{padleft:1864|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1] (76 let)
Dunaj
Državljanstvo Srbija
Poklic jezikoslovec, zgodovinar, prevajalec in pisatelj

Vuk Stefanović Karadžić (srbsko: Вук Стефановић Караџић), srbski filolog, etnograf, reformator srbskega knjižnega jezika in carinski predstojnik[2], * 7. november 1787, Tršić, † 7. februar 1864, Dunaj.

Povezoval je srbski in nemški prostor z zbiranjem in urejanjem srbske folklore, kar je bila takrat pomembna dejavnost pri uresničevanju tega, kar sedaj imenujemo nacionalna država. Kot jezikoslovec je izvedel zelo pomembno reformo srbskega knjižnega jezika in nato napravil pomemben korak h dvigu pismenosti.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Njegovo otroštvo je bilo močno zaznamovano s srbskimi upori proti Otomanskemu cesarstvu in slabim šolstvom, tako da večji del svojega mladostništva išče način, da bi opravil srednješolski izobraževanje in pridobil mecena za študij. Z veliko truda je pridobil srednješolsko znanje latinščine,aritmetike in nemščine, in za kratek čas postane eden prvih študentov Beograjske univerze. Študij prekine zaradi zdravstvenih razlogov leta 1808, nato pa najde poklic kot upravnik in carinski predstojnik. Ker noče amputirati nogo, praviloma redno uporablja palico za pomoč.

Vuk Karadžić, predvsem jezikoslovec samouk, je po ponesrečenem srbskem uporu (1813) odšel na Dunaj, kjer je srečal slovenskega jezikoslovca J. Kopitarja; ta ga je spodbujal pri zbiranju ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga, hkrati pa ga navduševal za resen pristop in preučevanje knjižnega jezika in pravopisa. Karadžić je namesto do tedaj rabljenega starocerkvenoslovanskega jezika v književnost uvedel srbski ljudski jezik; reformiral pravopis, 1814 izdal slovnico (Pismenico), ob podpori J. Grimma je 1814/1815 objavil znamenito zbirko srbskih ljudskih pesmi, leta 1818 slovar (Riječnik) in prevedel Novo zavezo Svetega pisma. Zbiral je pripovedke, pregovore, uganke, ukvarjal se je z etnografijo, organiziral raziskovanja po vseh jugoslovanskih deželah. Urejal je almanah Danico in seznanjal tujino s srbskim ljudskim blagom in srbsko preteklostjo. S svojim obsežnim delom je našel številne privržence pa tudi veliko zagrizenih nasprotnikov.

Prijatelje je našel v najodličnejših osebah takratne Evrope, univerze v Dunaju, Berlinu, Moskvi, Petersburgu, Goettingenu, Krakowu in Parizu so ga razglasile za častnega doktorja. Vukovo delo je močno vplivalo tudi na druge jugoslovanske narode. Tako je prišlo 1850 na Dunaju do »književnega dogovora«, ko so se predstavniki srbskega in hrvaškega naroda sporazumeli o skupnem književnem jeziku podprti od avstrijskih oblasti.

Zaradi težav s knezom Milošem Obrenovićem mu je bilo prepovedano tiskati knjige u Srbiji. Njegovi akademski dosežki in odmevna širitev folklornih del, ki so bile kmalu tudi obširno prevedena, so mu prinesla veliko znanstev v Rusiji, kjer so mu dodelili tudi pokojnino, ki jo je dobival od leta 1826 do njegove smrti na Dunaju leta 1864. Od družinskih članov mu je ob smrti ostala le še hči Mina Karadžić.

Po smrti so njegove kosti prenesli v Beograd leta 1897, kjer je bil slovesno ponovno pokopan poleg Dositeja Obradovića, prav tako zelo pomembnega razvetljenca in tudi njegovega pomembnega vzornika iz mladosti.

Delo[uredi | uredi kodo]

Jezikovne reforme[uredi | uredi kodo]

Karadžić je reformiral srbski književni jezik in standardiziral srbski črkopis cirilico z strogim upoštevanjem fonemičnih načel in se pri tem naslanjal na češko abecedo Jana Husa in razmišljanja Johanna Christopha Adelunga. Karadžićeve reforme so posodobile jezik, ga približale dejanski govorici preprostega ljudstva, specifično dialektu vzhodne Hercegovine, od koder je sam bil doma. S tem je želel tudi povečati splošno pismenost svojega okolja.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zbiranje narodoslovnih dejstev, obredov in folklornih dejavnosti je v Evropi z Sončnim kraljem postala pomembna, postopoma pa celo prevladujoča znanstvena dejavnost za tedanjo romantiko in tako tudi pomemben hobi premožnih meščanov. Poleg jezikoslovnih reform je Karadžič prispeval tudi kot zapisovalec ljudske književnosti z poudarkom na virih revnih poljedelskih delavcev. Beležil je pesmi, pripovedke in pregovore. Nekatere vsebine so bile prepisane s Srema, nekatere zapise pa je zapisal iz svojih otroških spominov.

Ker je njegovo beleženje bilo zelo izčrpno, se šteje, kot je bilo običajno tudi v nemških krajih za delo Jakoba Grimma, da so te beležke tudi pomemben vir za mlade, tedaj prebujajoče znanosti, kakršna je bila antropologija in etnologija.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Mala prostonarodna slaveno-serbska pesnarica, Dunaj, 1814
  • Pismenica serbskoga jezika, Dunaj, 1814
  • Narodna srbska pjesnarica, II deo, Dunaj, 1815
  • O Vidakovićevom romanu, 1817
  • Srpski rječnik istolkovan njemačkim i latinskim rječima, Dunaj, 1818
  • O Ljubibratovićevim prevodima, 1820
  • Narodne srpske pripovjetke, Dunaj, 1821, dopolnitev 1853
  • Narodne srpske pjesme III, Leipzig, 1823
  • Narodne srpske pjesme II, Dunaj, 1823
  • Luke Milovanova Opit nastavlenja k Srbskoj sličnorečnosti i slogomjerju ili prosodii, Dunaj, 1823
  • Narodne srpske pjesme I, Dunaj, 1824
  • Mala srpska gramatika, Leipzig, 1824
  • Žizni i podvigi Knjaza Miloša Obrenovića, Petrograd, 1825
  • Danica I, Dunaj, 1826
  • Danica II, Dunaj, 1827
  • O staroj istoriji, turskoj vladavini, hajudima, 1827
  • Žitije Djordja Arsenijevića, Emanuela, Budim, 1827
  • Danica III, Dunaj, 1828
  • Prva godina srpskog vojevanja na daije, 1828
  • Miloš Obrenović, knjaz Srbije ili gradja za srpsku istoriju našega vremena, Budim, 1828
  • Danica IV, Dunaj, 1829
  • Kao srpski Plutarh, ili žitije znatni Srbalja, 1829
  • Narodne srpske pjesme IV, Dunaj, 1833
  • Druga godina srpskog vojevanja na daije, 1834
  • Danica V, Dunaj, 1834
  • Žitije hajduk-Veljka Petrovića
  • Narodne srpske poslovice i druge različne, kao i one u običaj uzete riječi, Cetinje, 1836
  • Crna Gora i Crnogorci (na nemačkom), Stuttgart, 1837
  • Odgovori Jovanu Hadžiću – Milošu Svetiću na njegovne Sitnice jezikoslovne, 1839
  • Odgovor na laži i opadanja u „Srpskom ulaku”, 1843
  • Pisma Platonu Atanackoviću, Dunaj, 1845
  • Kovčežić za istoriju, jezik i običaje Srba sva tri zakona, Dunaj, 1849
  • Primeri Srpsko-slovenskog jezika, Dunaj, 1857
  • Praviteljstvujušči sovjet serbski za vremena Kara-Djordjijeva, Dunaj, 1860
  • Srpske narodne pesme V, Dunaj, 1865
  • Srpske narodne pjesme iz Hercegovine, Dunaj, 1866
  • Život i običaji naroda srpskog, Dunaj, 1867
  • Nemačko srpski rečnik, Dunaj, 1872

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #118559907 Pridobljeno dne 27 april 2014.
  2. ^ * Pošćić, Z. et al. (1984): str. 145.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mala splošna enciklopedija DZS. (1975). Knjiga 2. Ljubljana: DZS.
  • Pošćić, Z. et al. (1984). Carinska služba Jugoslavije. 1944-1984.
  • Wilson, Duncan (1970). The Life and Times of Vuk Stefanović Karadzić, 1787-1864; Literacy, Literature and National Independence in Serbia. Oxford: Clarendon Press. ISBN 0-19-821480-4.
  • Popović, Miodrag (1964). Vuk Stefanović Karadžić. Beograd, Nolit.
  • Kulakovski, Platon (1882). Vuk Karadžić njegov rad i značaj. Moskva: Prosveta.
  • Stojanović, Ljubomir (1924). Život i rad Vuka Stefanovića Karadžića. Beograd: BIGZ.
  • Jovan Skerlić, Istorija Nove Srpske Književnosti/Zgodovina nove srbske literature (Beograd, 1914, 1921) strani 239-276.
  • Karadzic Vuk, Dela, knjiga XVIII, Beograd 1972.

Zunanji viri[uredi | uredi kodo]