Leopold von Ranke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leopold von Ranke
Jebens: Ranke 1875
Rojstvo 21. december 1795({{padleft:1795|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2][3]
Wiehe[d]
Smrt 23. maj 1886({{padleft:1886|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2][3] (90 let)
Berlin[4]
Bivališče Nemčija
Narodnost Nemec
Področja zgodovinar
Ustanove Univerza v Berlinu
Alma mater Univerza v Leipzigu
Mentor doktorske
disertacije
Johann Gottfried Jakob Hermann
Poznan po znanstvena raziskava zgodovine po prvotnih virih

Franz Leopold Ranke, od 1865 Leopold von Ranke (* 21. december 1795, Wiehe; † 23. maj 1886, Berlin), je bil nemški zgodovinar, zgodovinopisec Prusije in drugih dežel, visokošolski predavatelj in tajni svetovalec pruskega kralja.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ranke se je rodil v Wiehu, ki je bil tedaj v volilni kneževini Saški. Njegov oče je bil luteranski pastor. Vzgojo je prejel deloma doma, deloma v schulpfortski gimnaziji. V mladosti je vzljubil klasično grščino in latinščino, kakor tudi luteransko skupnost. 1814 je vstopil na Univerzo v Leipzigu, [5], kjer je študiral klasiko in luteransko teologijo. Tam je postal izvedenec za filologijo in prevajanje antičnih avtorjev v nemščino. Njegov učitelj je bil Hermann. Kot študent je cenil Tukidida, Livija, Goetheja, Kanta, Fichteja, Schellinga in Schlegla. Niso ga mikali sodobni zgodovinarji, ker ni bil zadovoljen z njihovim načinom, ki je samo kopičil dogodke brez razčlenjevanja, ocenjevanja in povezovanja.

Znanstveno obravnavanje prvotnih virov[uredi | uredi kodo]

Nemška znamka v čast 200-letnice Rankejevega rojstva

[[Datei:Stamp Germany 1995 MiNr1826 Leopold von Ranke.jpg|mini|175px|Sondermarke von Deutschland (1995) zum 200. Geburtstag von Rankes]]

Rankejev pogled na zgodovino[uredi | uredi kodo]

Njegovo prvo delo, Zgodovina romanskih in germanskih narodov od 1494 do 1535, ki je izšla 1824, mu je pridobila ugled zaradi strogo znanstvene metode, ki jo je uporabljal. Na ta način je pokazal s prstom na celo vrsto napak pri prejšnjih zgodovinskih delih. Svoje raziskovanje je nadaljeval po bogatih arhivih v Italiji in Nemčiji, ter tako dal na svetlo dela, ki so veličastno obnavljala zgodovinska obdobja.
Bil je največji nemški zgodovinar 19. stoletja, ki je utemeljil metodo, ki bo prevladovala u uradni zgodovini vse do šestdesetih let 20. stoletja. Pozornost na dokumentarne vire, skrbno preučevanje dogodkov na temelju virov in kritika glede na pozitivistične in hegelovske poglede bodo njegova uspešna orodja. Bil je prepričan, da metodična znanost ima nalogo pokazati dogodke take kot so se pravzaprav zgodili, ne glede na lastne razlage in mnenja.
Znal je biti kritičen v soočenju s filozofijo zgodovine, zlasti pa do enostranske Heglove razlage, ki je izključevala človeški dejavnik v zgodovini in jo tako zožila le na razodevanje ideje v vidnem svetu ter zgodovinskem toku, ko naj bi se končno popolnoma izrazila sama zamisel.
Ranke pa se je protrudil preiti s področja idej na področje dejstev, ki so med seboj logično povezana. Po svoji imanentni zvezi ideja ni zmožna povezave z dogodki, kakor tudi v razumevanju zgodovine ni mogoče preiti iz posameznega pojava k splošni ideji.
Vsaka doba ima svoje posebne norme in vrednote, vzpostavlja svojski, neposreden odnos do najvišjih kategorij; ali kot je nekoč izrekel eden izmed vodilnih zastopnikov tako imenovane historične šole, nemški zgodovinar Leopold von Ranke

Die Geschichte[6][7] Zgodovina

»Jede Epoche ist unmittelbar zu Gott, und ihr Wert beruht gar nicht auf dem, was aus ihr hervorgeht, sondern in ihrer Existenz selbst, in ihrem Eignenen selbst.«

»Vsaka doba je v neposrednem odnosu do Boga; njena vrednost pač ne obstaja v tem, kar iz nje izhaja, ampak v samem njenem bivanju, v njenem lastnem obstoju.« [8]

Ranke: Oris papeža Pavla IV.[uredi | uredi kodo]

Acton [9]je omalovaževal Rankeja kot človeka, ki je bil čisto zakopan v arhive; suhoparneža brez zamisli. Heine ga je zavračal kot navadnega podobarja miniatur. Rankejev bralec pa lahko dobi čisto nasprotno mnenje; lahko zares opazi celo to, da je bil njegov slog zgodovinskega pisatelja pravzaprav preveč barvit, preveč napet (dramatic), preveč prežet z velikimi zamislimi. Tukaj podajamo izvleček kot pripomoček, da si o zadevi lahko ustvari človek svoje lastno mnenje.
Izvleček je iz vseobsežnega in takorekoč posmehljivega orisa Giovannija Pietra Carafa, papeža Pavla IV.. To delo je Rankeju prineslo mednaroden sloves. V njem je skoval, da ne govorimo o drugih velikih zamislih, izraz proti-reformacija. Prevod temelji na tistem od Rogerja Winesa, Leopold von Ranke: Skrivnost svetovne zgodovine (The Secret of World History 1981), ki povzema tistega od Elizabeth Foster, Ranke: Rimski papeži (The Popes of Rome 1847); prevod se je pojavil nedolgo po izidu nemškega izvirnika. Že s samim svojim pojavom dokazuje mednarodno zanimanje, ki ga je zbudilo Rankejevo delo. To je bilo prvič, da so papeštvo obravnavali na nepristranski način, kot svojstveno silo v zgodovini. Podajmo oris Pavla IV. v njegovem odločilnem trenutku:

Njegovo sovraštvo do Špancev, in upanje, da bo postal osvoboditelj Italije, sta porinila celo Pavla IV. v načrte in dejanja skrajno posvetna; vodila sta ga do obdarovanja svojih sorodnikov s cerkvenimi deželami; povzročila sta povzdignjenje zgolj vojaških osebnosti do upravljanja čisto cerkvenih zadev; sta ga strmoglavila v nepomirljive spore in krvoločne sovražnosti. Dogodki so ga prisilili, da se je poslovil od tistega upanja in potlačil sovraštvo; na tej stopnji so se mu oči postopoma odprilae, da je uvidel grajevrednost take svoje usmeritve. Zoper te žaljivce – po bolečem spopadu s samim seboj – je prevladal Pavel in njegov strogi čut za pravico. Sedaj je začel vladati na način, ki so ga od njega najprej pričakovali. Z vihravo močjo, ki jo je poprej razvil v svojih sovražnostih in vojnah, se je vrnil k obnovi Države, in nadvse, k obnovi Cerkve.

Vse posvetne službe, od najvišjih do najnižjih, so prešle v druge roke. Obstoječi župani in upravniki so zgubili svoje položaje; način, na katerega se je to godilo, je bil nekaj čisto edinstvenega. V Perugii na primer, je na novo imenovani upravnik prispel ponoči in ne da bi počakal svitanja, sklical starešine (anziani), pokazal svoja pooblastila, in jim takoj zapovedal, naj zaprejo prejšega upravnika, ki je bil navzoč. Ne pomni se, kateri papež je vladal brez nepotizma; Pavel IV. se tega ni držal. Položaje, ki so jih imeli v lasti doslej njegovi sorodniki, je podaril kardinalu Carpiju [10], Camillu Orsiniju [11] [12], ki je imel že prej veliko oblast pod Pavlom III., in drugim. Pavel IV. ni zamenjal le oseb, ampak je popolnoma zamenjal način in značaj uprave. Uvedel je pomembne varčne ukrepe, in sorazmerno zmanjšal takse in prispevke. Dnevno je zahteval poročilo od upravnika. Javna opravila je izvajal z veliko pazljivostjo in ni trpel, da bi ostala kakršnakoli prejšnja zloraba. Ne glede na zmedo, ki je vladala v zgodnjem delu njegovoega papeževanja, Pavel IV. ni nikoli izgubil iz vida svojih prenoviteljskih načrtov; zdaj se jih je lotil z najbolj resno gorečnostjo in nevideno pazljivostjo. V cerkve je uvedel strožji red. Prepovedal je kakršnokoli beračenje. Celo miloščino za maše, ki jo je prej pobirala duhovščina, je odpravil; podobe, katerih vsebina ni bila primerna za cerkev, je odstranil. V njegovo čast so skovali svetinjo, ki je predstavljala Kristusa, ki izganja menjalce iz templja. Menihe, ki so živeli zunaj samostana (pohajače), je izgnal iz mesta in iz Papeške države. Papeški dvor se je pridružil rednim postom; zapovedal jim je, da morajo Veliko noč obhajati s prejemom svetega obhajila. Škrlatnike je prisili, da so morali občasno pridigati; Pavel sam je pridigal. Kolikor je najbolj mogel, je odpravil dobičkanosne kurijske zlorabe. Ni dal soglasja k praksi, da en človek uživa nadarbino, svoje dolžnosti pa za beraško ceno prepusti drugemu.
Ni minil dan, kot se je sam hvalil, a da ni izdal kakega odloka v svrho prenove Cerkve k njeni izvirni čistosti. Mnogo njegovih določb in odlokov je pozneje prevzel tudi Tridentinski koncil. To je počel, kot je bilo pričakovati, z vso njemu lastno neupogljivo naravo.
Nad vse druge ustanove pa je podpiral Izsledništvo (Inkvizicijo), ki jo je on sam preuredil. Dovolil je, da so dnevi določeni za segnaturo in konsistorij minili neopazno; nikoli pa ni opustil četrtka, ko je zasedal izsledniški odbor (Congregation of Inquisition) v njegovi navzočnosti. Želel je, da naj ta odbor izvaja svoja pooblastila s skrajno strogostjo. Ni dovolil nikakršnega obzira do oseb. Pred sodišče so bili poklicani najodličnejši plemenitaši; celo kardinala kot sta bila Morone in Focsherari, je dal vreči v ječo, ker je podvomil v njuno pravovernost, čeprav sta prav onadva raziskovala pravovernost v knjigah duhovnih vaj Ignacija Lojolskega. Prav Pavel IV. je uvedel praznik svetega Dominika v čast velikega inkvizitorja.
Taka toga ostrost in najstrožja gorečnost za obnovo prvotnih navad sta postali vodilni silnici papeževanja. Zdi se, ko da je Pavel IV. popolnoma pozabil na svojo preteklost zaradi idej, ki so ga sedaj zaposlovale. Živel je in izvajal svoje reforme in svojo inkvizicijo, izdajal zakone, zapiral, izobčeval in zahteval priznanja veroizpovedi; te zadeve so izpolnjevale njegovo življenje.

Jasno je, da so prejšnji spori med papeštvom in španskim cesarstvom prispeveli bolj kot katerakoli stvar k utrditvi protestantizma v Nemčiji. Ko je Pavel IV. zasedel papeški prestol, je imel jasen pogled na pereče zadeve. Njegovi prvi napori naj bi se obrnili k obnovi miru; toda z vso zaslepljeno strastjo se je namesto tega zagnal v upor; v svojih posledicah je to na koncu privedlo do tega, da je s svojo zaletavo gorečnostjo nehote bolj podpiral širjenje protestantizma kot katerikoli od njegovih predhodnikov. [13]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Medaglia dell'Ordine di Massimiliano per le Scienze e le Arti. 1853
Črnogoski kralj Nikolaj Njegoš je Leopolda Rankeja odlikoval z Redom sv. Sava

[14]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

  • Geschichte der romanischen und germanischen Völker von 1494 bis 1514 ("Zgodovina romanskih in germanskih ljudstev od 1494 do 1514", 1824)
  • Serbische Revolution ("Srbska vstaja", 1829)
  • Fürsten und Völker von Süd-Europa im sechzehnten und siebzehnten Jahrhundert ("Vladarji in ljudstva Južne Evrope v 16. In 17. stoletju") [15]
  • Die römischen Päpste in den letzen vier Jahrhunderten ("Rimski papeži v zadnjih štirih stoletjih", 1834–1836)
  • Neun Bücher preussischer Geschichte (Devet knjig pruske zgodovine, 1847–1848)
  • Französische Geschichte, vornehmlich im sechzehnten und siebzehnten Jahrhundert (Francoska zgodovina v 16. in 17. stoletju, 1852–1861)
  • Die deutschen Mächte und der Fürstenbund ("Nemške vlade in knežja zveza", 1871–1872)
  • Ursprung und Beginn der Revolutionskriege 1791 und 1792 (Izvor in začetek prevratnih vojn 1791 in 1792, 1875)
  • Hardenberg und die Geschichte des preussischen Staates von 1793 bis 1813 (Hardenberg in zgodovina pruske države od 1793 do 1813, 1877)
  • Weltgeschichte - Die Römische Republik und ihre Weltherrschaft (Svetovna zgodovina: Rimska republika in njeno svetovno vladanje, 2 zvezka, 1886)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #118598279 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ^ 3,0 3,1 SNAC
  4. ^ Ранке Леопольд фон // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ^ http://www.1911encyclopedia.org/Leopold_Von_Ranke
  6. ^ Leopold von Ranke, Über die Epochen der neueren Geschichte, historisch-kritische Ausgabe, ur. Theodor Schieder in Helmut Berding, München, 1971, str. 60.
  7. ^ [1]
  8. ^ "Svetovne književnosti in obrobja (Darko Dolinar: Slovenska romantika, svetovna književnost, primerjalna književnost". Amazon.com. 19. marec 2014. Pridobljeno dne 27. november 2016. 
  9. ^ John Dalberg-Acton, 1st Baron Acton (1834-1902) – tudi kar Lord Acton– je bil angleški katoliški zgodovinar
  10. ^ Rodolfo Pio (1500-1564) da Carpi – imenovan tudi po rojstnem kraju Carpi
  11. ^ Camillo Orsini (1500-1559) – vojskovodja oziromo condotiere, ki je bil v službi pri Pavlu IV. uspešen v obrambi Rima zoper Neapeljsko kraljestvo, pa tudi Zadra zoper Turke
  12. ^ "Camillo Orsini". Teofilo Folengo ( Alias Merlin Cocai ). 6. februar 2011. Pridobljeno dne 27. november 2016. 
  13. ^ "Leopold von Ranke: Portrait of Pope Paul IV". Umass.edu. 1. avgust 2004. Pridobljeno dne 17. november 2016. 
  14. ^ "Leopold Ranke o Srbima i srpskim običajima na početku 19. veka". Stormfront. Pridobljeno dne 26. november 2016. 
  15. ^ "Turkey," The North American Review, Vol. XXXI, 1830.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Higham, John; Krieger, Leonard; Gilbert: History. Englewood Cliffs, N.J.: Prentice-Hall. Felix 1965.
  • Iggers, George G. The Image of Ranke in American and German Historical Thought. History and Theory 2:17–40. 1962.
  • Meinecke, Friedrich: Werke. Volume 3: Die Entstehung des Historismus. München, Oldenburg 1959.
  • Vierhaus, Rudolf 1957 Ranke und die soziale Welt. Münster: Aschendorf 1957.
  • Von Laue, Theodore H.: Leopold Ranke: The Formative Years. Princeton Univ. Press. 1950.
  • Peter Gay: Style in History . Basic 1974. One chapter is devoted to Ranke-
  • Leonard Krieger: Ranke: The Meaning of History . Chicago 1977
  • Roger Wines (ed). Leopold von Ranke: The Secret of World History . Selected Writings on the Art and Science of History. Fordham 1981.
  • Wolfgang J. Mommsen (ed): Leopold von Ranke und die moderne Geschichtswissenschaft . (Stuttgart) Klert Cotta 1988
  • James M Powell and Georg G Iggers: Leopold von Ranke and the Shaping of the Historical Discipline . Syracuse 1990
  • John S. Brownlee: Japanese Historians and the National Myths , 1600-1945. UBC 1997. Chapter 6 ("European Influences on Meiji Historical Writing") recounts the transplantation of the Rankean ideal.
  • Georg G. Iggers: Historiography in the Twentieth Century. Wesleyan 1997. A note on modern historiography's Rankean beginnings is at 24-26; see also the Index for a sense of his present position in the field.
  • Kelly Boyd (ed). Encyclopedia of Historians and History Writing . Fitzroy Dearborn 1999. The article on Ranke (by Helen Liebel-Weckowicz) is at 2/981f.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v nemščini)
(v angleščini)
(v srbščini)