Neapeljsko kraljestvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Neapeljsko kraljestvo
Regno di Napoli
1282–1816
Glavno mesto Neapelj
Vlada monarhija
Zgodovinsko obdobje Srednji vek
 -  ustanovitev 1282
 -  ukinitev 1816

Neapeljsko kraljestvo je zgodovinska kraljevina, nastala v južni Italiji; glavno mesto je bilo Neapelj.

Nastanek kraljestva[uredi | uredi kodo]

Neapeljsko kraljestvo je nastalo z razpadom države, ki so jo na ozemlju Sicilije in južne Italije v letih 1060 - 1130 ustanovili Normani in je 1194 z ženitvijo prešla v roke Staufovcev (Hohenstaufovcev). Cesar Friderik II. je iz nje naredil centralizirano, dobro organizirano državo s stalno vojsko in mornarico. Ob poskusu, da bi to ureditev razširil v srednjo in severno Italijo, se je zapletel v spor z papežem in lombardskimi mesti. Spori s papeži so se vse bolj poglabljali. Ko je po njegovi smrti Friderikov drugi sin Manfred kršil nasledstveno pravico nečaka Konradina in tudi odrekel papežu fevdne pravice do ozemlja države, je papež Klemen IV. pridobil za posredovanje francoskega kralja Ludvika IX. 1266 je za kralja sicilskega kraljestva kronal Ludvikovega najmlajšega brata Karla Štefana, ta pa je 1266 - 1268 s francosko vojsko zavzel kraljestvo in si prisvojil vse naslove Štaufovcev, med njimi tudi naslov kralj Jeruzalema.

Da bi ta naslov uveljavil, je Karel I. Anžujski nadaljeval z osvajanjem Sredozemlja. Osvojil je albansko obalo (Drač) in del grške (Ahajo), oklical se je za kralja Albanije in se pripravljal za napad na Bizanc in Jeruzalem. Davki na Siciliji so bili veliki, pa tudi vladarji ogroženih držav so se ga bali in so podpihovali upor Sicilijancev. Tako je 1282 prišlo v Palermu do upora poznanega kot sicilijanske večernice, ki ga je z invazijo podprl aragonski kralj Peter III. in zavzel Sicilijo, ki je tako prišla pod aragonsko oblast. Kasnejši poskusi, da bi Sicilijo ponovno zavzeli, Anžujcem niso uspeli, ostala pa jim je južna Italija pod imenom Neapeljsko kraljestvo.

Vladavina Anžujcev[uredi | uredi kodo]

Po porazu na Siciliji so se Karlu težave samo še kopičile. Po uničenju njegove mornarice pri Malti so začeli Aragonci ogrožati tudi njegovo posest na celini. Da bi razbremenil položaj, je z blagoslovom papeža nagovoril svojega nečaka, francoskega kralja Filipa III., h križarski vojni proti Aragonu v Španiji. Med tem so Aragonci ujeli njegovega sina, tudi Karla, ko je neuspešno skušal braniti neapeljski zaliv.

Karel I. je 1285 med obrambo Apulije in Kalabrije umrl in nasledil ga je sin Karel II. Anžujski Hromi, ohromljen od situacije, v kateri se je znašel: Bil je zaprt pri Aragoncih, sovražniki so mu diktirali pogoje predaje, prijatelji pa terjali dobičke, ki jih je oče obljubil za sodelovanje v križarski vojni. Aragonci so ga po posredovanju angleškega kralja Edvarda I. za veliko odkupnino začasno izpustili urejat zadeve, za talce pa jim je moral prepustiti svoje tri sinove in 60 provansalskih plemičev. V treh letih naj bi dosegel pomiritev Aragoncev s Francozi in papežem. To se mu sicer ni posrečilo, a po nekaj letih si ga tudi Aragonci niso več želeli imeti v zaporu. Škodo Karla Valois, brata Filipa III., ki mu je papež Martin IV. pred križarsko vojno že obljubil Aragonsko kraljestvo, je Karel II. poplačal tako, da mu je dal za ženo hčerko Margareto z grofijama Anjou in Maine kot doto in še 20.000 funtov srebra.

Karel II. je vzpostavil močno družinsko vez tudi z madžarskim kraljem Štefanom V.: poročil se je z njegovo hčerko Marijo, svojo sestro Elizabeto pa dal za ženo Štefanovemu sinu Ladislavu. Te povezave so se kasneje (ko je izumrla madžarska dinastija Arpadičev), skupaj s permanentno naklonjenostjo papežev, pokazale odločilne za razširitev vpliva družine na velik del Evrope.

Karla II je v Neaplju nasledil sin Robert I., namesto starejšega brata Karla Martela, ki se je ukvarjal s prednostno nalogo: prizadevanjem za madžarski prestol. Kljub slabim potezam v politiki in na bojnem polju, ko je neuspešno poskušal ponovno osvojiti Sicilijo, si je prislužil vzdevek Modri, kar gre pripisati njegovi izredni podpori razvoju znanosti in umetnosti. Po smrti svojega sina je za naslednico na prestolu imenoval mladoletno vnukinjo Ivano. S tem je prekršil običaj dednega nasledstva in obšel mnoge njene strice in nečake, ki so se čutili bolj opravičene naslednike, kar je kraljestvu prineslo obilico težav in končno pripeljalo do izumrtja družine.

Stiske Ivane I. Strašne[uredi | uredi kodo]

Da bi omilil napetosti v družini, je Robert 1333 sedemletno Ivano poročili s šestletnim bratrancem iz madžarske veje rodbine, princem Andrejem. Kot protiukrep se je takoj po smrti Roberta I. 1343 Ivanin stric Karel Draški, ki je tudi zahteval prestol zase, poročil z Ivanino sestro Marijo. Papež Klemen VI. je podpiral prvo zvezo. Toda malo pred poroko 1345 je bil Andrej v Aversi umorjen.

Ivanina poroka 1347 s stricem Ludvikom II. Tarantskim je še okrepila govorice, ki so jo krivile za Andrejevo smrt. Da bi maščeval bratovo smrt, je v januarju 1348 z vojsko pridrvel v Italijo madžarski kralj Ludvik I. Veliki in zavzel Neapelj. Ivana in mož sta zbežala na svoja posestva v Provansi, kjer se je morala Ivana papežu odkupiti za domnevno sodelovanje v umoru tako, da mu je prodala Avignon, ki je bil dotlej v sklopu njenih posesti. V Neaplju je dal med tem Ludvik I. Veliki obglaviti Karla Draškeg, ostale anžujske prince pa je odpeljal s seboj na Madžarsko.

1351 je postala Ivana polnoletna in izvršno oblast je prevzel njen mož. Z blagoslovom papeža Inocenca VI. se je ponovno spustil v boj za Sicilijo, a osvojitev otoka je bila kratkotrajna in je močno izčrpala kraljestvo. Po Apuliji in Kalabriji so ropale vojaške tolpe, ki jih je ščuval Ludvik Draški (oče Karla Draškega, o katerem bo govora v naslednjem razdelku), kar ga je 1360 pripeljalo v ječo, kjer je bil kasneje zastrupljen. 1355 Ivana ni mogla poravnati fevdnih dajatev in papež jo je izobči. 1362 je umrl njen mož.

S posredovanjem papeža Urbana V. se je Ivana naslednje leto poročila z Jakobom, pretendentom za prestol na Malorci in sorodnikom Aragoncev. To pot ni hotela več možu prepustiti upravljanja države, zato je zapustil Neapelj in 1375 umrl v Kastiliji. 1373 se je morala Ivana z mirom v Aversi dokončno odpovedati zahtevam do Sicilije.

Jakobova smrt je odprla pot do Ivanine naslednje poroke. Njen četrti mož je bil vojskovodja vojvoda Otto IV. von Braunschweig-Grubenhagen. Ta je končno uspel umiriti razmere v kraljestvu in pridobiti naklonjenost papeža.

1377 se je papež Gregor XI. vrnil iz Avignona v Rim. Po njegovi smrti naslednje leto se je začel zahodni razkol. Ivana se je opredelila za avignonskega protipapeža, zaradi česar jo je 1380 papež Urban VI. proglasil za krivoverko, ki podpira razkol, jo odstavil in ponudil prestol Karlu Draškemu.

Nastop Karla Draškega[uredi | uredi kodo]

Po smrti zadnjega strica Filipa II. Tarantskega je postal Ivanin bratranec Karel Draški prvi moški dedič neapeljskega prestola. V mladosti ga je Ivana vzgajala v Neaplju za svojega naslednika, a so ga desetletnega preselili na madžarski dvor, kjer mu je kasneje Ludvik I. Veliki poveril regentstvo nad Hrvaško in Dalmacijo. Sedaj ga je Ivana želela obiti in je iskala zavezništvo na francoskem dvoru. Posvojila je Ludvika I. Anžujskega, brata francoskega kralja Karla V. Modrega in ga določila za svojega naslednika. Karel Draški se je na povabilo papeža odzval tako, da je 1381 prišel z madžarsko vojsko nad Neapelj, premagal vojskovodjo Otta, zaprl Ivano in se oklical za neapeljskega kralja Karla III. Kasneje je dal Ivano zadaviti. Da bi uveljavil svojo pravico do nasledstva, je Ludvik I. Anžujski 1384 prišel z vojsko iz Provanse v Italijo, a je umrl, preden je dosegel Neapelj.

1382 je umrl Ludvik I. Veliki in na madžarskem prestolu ga je nasledila hči Marija pod regentstvom matere. Nekateri plemiči z njo niso bili zadovoljni. 1385 so povabili Karla III. v Budim in ga kronali še za madžarskega kralja. A že čez dva meseca so ga nasprotniki ubili in postavili na prestol spet Marijo. Marija se je kasneje poročila s Sigismundom Luksemburškim, ki je s tem postal kandidat za madžarskega kralja.

Rivalstvo med starejšim in mlajšim rodom Anžujcev[uredi | uredi kodo]

Karla III. je v Neaplju nasledil šestletni sin Ladislav I. pod regentstvom matere, Ludvika I. Anžujskega pa v Provansi njegov sin Ludvik II. Ta je nadaljeval z borbo za neapeljsko krono in 1390 dejansko z vojsko pregnal Ladislava in njegovo mater iz Neaplja. Umaknila sta se v utrjeno Gaeto (med Neapljem in Rimom), kjer sta preživela kar nekaj let. A Neapeljčani in papež Ludvika II. niso marali in 1399 se je Ladislav vrnil na prestol. Pokazal se je kot spreten politik in vojskovodja, ki je znal zmedo v Italiji obrniti sebi v prid. Novemu papežu Inocencu VII. je pomagal utrditi se v upornem Rimu. 1408 je z vojsko zavzel papeško državo vse do Perugie.

1409 in 1411 je Ludvik II. Anžujski ob podpori protipapežev Aleksandra V. in Janeza XXIII. še dvakrat prišel do Rima in Neaplja, a se je moral kmalu spet umakniti.

Ladislav je od 1390 zase zahteval tudi krono kralja Madžarske Hrvaške in Dalmacije. Ko je končno uvidel, da v tekmi s Sigismundom Luksemburškim nima možnosti, je svoje pravice do Dalmacije prodal Benenečanom za 100.000 dukatov. 1414 je umrl in nasledila ga je sestra Ivana II., tedaj že vdova.

Rivalstvo med Anžujci in Aragonci[uredi | uredi kodo]

Njeno vladanje je bilo v znamenju ljubimcev in vplivnih baronov ter hitrih obratov v zavezništvih med njimi. Najprej je iskala pomoč pri Alfonsu V. Aragonskem, ki ga je posvojila, ko pa je prišlo do nesoglasij, je podprla nasprotno stran in določila za naslednika Ludvika III., sina Ludvika II. Anžujskega. Temu je 1435 res uspelo zavzeti Neapelj, kar pa je povzročilo upor baronov nasprotne strani. V boju z uporniki je Ludvik padel. Ivana je nasledstvo prenesla na njegovega brata Reneja in še isto leto tudi sama umrla. Toda sicilski Aragonci so sklicujoč se na prvo posvojitev pritiskali naprej. Reneju je zmanjkalo denarja za obrambo in 1442 je moral kraljestvo predati Afonsu V. Aragonskem, ki je s tem postal tudi Alfonso I. Neapeljski.

Vladavina Aragoncev[uredi | uredi kodo]

Pod vlado Alfonsa I. Neapeljskega sta bili Sicilija in Neapelj prehodno spet združeni pod eno krono. Z njegovo smrtjo 1458 pa sta se spet ločili. Na Siciliji (in Sardiniji) ga je nasledil njegov brat Ivan II. Aragonski, neapeljsko kraljestvo pa je po Alfonsovi oporoki dobil njegov nezakonski sin Ferdinand I. Neapeljski, imenovan Don Ferrante.

1460 so Anžujci spet uveljavljali svoje pravice do neapeljske krone. Ivan I. Anžujski, sin Reneja, je skušal izkoristiti nezadovoljstvo neapeljskega plemstva, z vojsko prišel v Italijo, zmagal pri Sarnu (blizu Salerma) in zavzel Neapelj. Ferrante si je ponovno priboril oblast 1464. Zanimivo je, da mu je pri tem pomagal albanski narodni voditelj Skenderbeg. (Vojaško zavezništvo med njim in Neapeljskim kraljestvom je trajalo že od 1448, ko je podobno pomoč nudil Alfonsu I.)

1478 se je Ferrante povezal s papežem Sikstom IV. v vojni proti Florentinski republiki. A Lorenzo de' Medici Veličastni je z osebnim obiskom, pogajanji in denarjem zgladil napetost.

1480 se je sultan Mehmed II. Osvajalec z veliko vojsko izkrcal v Otrantu, masakriral prebivalstvo in grozil s pohodom na Neapelj in Rim. A že 1481 je sultan umrl in Ferrantejev sin Alfonso je Turke pregnal s polotoka.

1493 je francoski kralj Karel VIII. na pobudo milanskega vojvode Lodovica Sforze začel pripravljati invazijo na Neapeljsko kraljestvo, kar je pomenilo začetek italijanskih vojn. Ferrante se je zavedal velike nevarnosti, a papež Aleksander VI. se za opozorila ni zmenil. V skrbeh je Ferrante 1494 umrl.

Karel VIII. je z vojsko prekoračil Alpe, se kratek čas zadržal v Firencah in koncem 1494 zavzel Rim. Ferrantejev naslednik sin Alfonso II. Neapeljski je zbežal iz Neaplja in se odpovedal prestolu v korist svojega sina Ferdinanda II. Neapeljskega, imenovanega Ferrantino.

Ferrantino se je sicer skušal postaviti po robu veliki sili, a zaman. Začetkom 1495 je Karel zavzel Neapelj, kjer se je upirala le še trdnjava Castell dell' Ovo. Ferrantino se je z mornarico in družino umaknil v grad na otoku Ischia in potem v Messino. Francoska okupacija je streznila tudi papeža Aleksandra VI. Proti Karlu je sestavil koalicijo, v kateri so sodelovali Maksimilijan I. Habsburški, Benetke, Milano in Aregon. Ferrantino se je v juliju 1496 spet izkrcal v Neaplju. Meščani so ga, po grozotah, ki so jih preživeli pod Francozi, sprejeli kot odrešitelja. A še isto leto je umrl brez otrok in nasledil ga je stric Friderik IV Neapeljski, drugi sin Don Ferranteja.

Friderika IV. pa ni podpiral njegov bratranec Ferdinand II. Aragonski, kralj Aragona, Sicilije in Sardinije. 1501 je pod pretvezo križarskega pohoda poslal svojega vojskovodjo v Neapelj, ta pa je mesto zavzel. Friderik IV. se je odzval tako, da je svoje pravice do kraljestva predal francoskemu kralju Ludviku XII., ki je tako za kratek čas postal tudi kralj Neaplja, dokler ga 1504 ni dokončno z vojsko zavzel Ferdinand II. Aragonski in ga priključil Španiji. Odtlej so bili španski kralji tudi kralji Neaplja. Francozi so še nekaj desetletij poskušali dobiti kontrolo nad Neapljem, a njihovi poskusi so bili vse šibkejši in 1559 se je Henrik II. Francoski z mirom v Cateau-Cambresis kraljestvu dokončno odrekel.

Vladavina Habsburžanov[uredi | uredi kodo]

Po končani španski nasledstveni vojni sta 1714 Neapelj in Sardinija pripadla avstrijski veji Habsburžanov, Sicilija pa je bila priključena Piemontu. 1720 so se Habsburžani s Piemontom dogovorili za zamenjavo Sardinije s Sicilijo. Od 1720 sta bila torej Neapelj in Sicilija spet eno kraljestvo.

Vladavina Burbonov in Napoleon[uredi | uredi kodo]

1735 so kraljestvo Neapelj-Sicilija znova pridobili španski Burboni (posledica razpleta poljske nasledstvene vojne). Napoleon je 1806 Neapelj odstopil svojemu bratu Josephu Bonapartu, 1808 pa svaku maršalu Joachimu Muratu, ki je Neaplju vladal kot kralj Ivan I. Napoleon. (Sicilijo so Burboni obdržali ob podpori britanske pomorske premoči v Sredozemlju.)

Po Napoleonovem padcu 1815 so Buroboni znova pridobili tudi Neapelj in 1816 Neapelj-Sicilijo imenovali kraljestvo obeh Sicilij. Ta je 1860 pričakala Garibaldijev prihod in priključitev h kraljevini Italiji.

Sorodstvene povezave anžujski kraljev[uredi | uredi kodo]

V drevesu so prikazani samo neapeljski kralji - Anžujci (označeni rumeno), ki so dejansko vladali in tiste osebe, ki so rod ponesle do njih. Leta vladanja so navedena v oklepaju.

Ludvik VIII. Francoski Lev
*1187 (1223- †1226)
kralj Francije
Kralji Neaplja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik IX. Francoski Sveti
*1214 (1226-†1270)
kralj Francije
Karel I. Anžujski
*1226 (1266-†1285)
kralj Sicilije
kralj Jeruzalema
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel II. Anžujski
*1254 (1285-†1309)
kralj Neaplja
Elizabeta Anžujska
*1261 †1304

Ladislav IV. Kumanec
*1262 (1272-†1290)
kralj Madžarske
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel Martel
*1271 †1295
po materi dedič madžarskega prestola
Robert I. Neapeljski Modri
*1277 (1309-†1343
kralj Neaplja
Margareta Anžujska
*1273 †1299
dedinja grofije Anžu

Karel
grof Valois
starša Filipa VI. Francoskega
Filip I. Tarantski
*1278 †1332
knez v Tarantu (Apulija)
Ivan Draški
*1294 †1336
vojvoda v Draču
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel Robert
*1288 (1308-†1342)
kralj Madžarske, Hrvaške in Dalmacije
Karel Kalabrijski
*1298 †1328
vovjvoda v Kalabriji
Robert II Tarantski.
†1364
knez v Tarantu (Apulija)
 
 
Ludvik II. Tarantski
†1362
knez v Tarantu
 
 
Filip II. Tarantski
*1329 †1374
knez v Tarantu
 
 
Karel Draški
*1323 †1348 obglavljen
vojvoda na Draču
Ludvik Draški
*1324 †1362 zastrupljen v ječi
grof v Gravini (Apulija)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik I. Madžarski Veliki
*1326 (1342-†1382)
kralj Madžarske
od 1370 kralj Poljske
Andrej Madžarski
*1327 †1342 umorjen
 
Ivana I. Neapeljska Strašna
*1326 (1343-1380) †1382 zadavljena v ječi
kraljica Neaplja
 
 
posinovljenec
Ludvik I. Anžujski
*1339 †1384
vojvoda Anžujski
drugi sin Ivana II. Francoskega
vnuk Filipa VI. Francoskega
Marija Neapeljska
*1328 †1366
 
 
Margareta Draška
*1347 †1412
 
Karel III. Neapeljski
*1345 (1380- †1386) umorjen
kralj Neaplja
1386 kralj Madžarske
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Madžarska
*1370 (1382-†1395)
kraljica Madžarske, Hrvaške, Dalmacije

Sigismund Luksemburški
cesar Svetega rimskega cesarstva
Hedvika Poljska
*1371 (1382-†1400)
kraljica Poljske

Vladislav II. Jagelo
nadvojvoda Litve
Ludvik II. Anžujski
*1377 (1390-1399) †1417
kralj Neaplja
Ivana II. Neapeljska
*1373 (1414- †1435)
kraljica Neaplja
Ladislav I. Neapeljski
*1376 (1386-1390 in 1399-†1414)
kralj Neaplja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
posinovljenec
Ludvik III. Anžujski
*1403 †1434
vojvoda Anžujski
Rene Anžujski
*1408 (1435-1442)†1480
kralj Neapla

Viri[uredi | uredi kodo]

  • (2001) BROCKHAUS Die Enzyklopädie in 24 Bänden. Leipzig, Mannheim: F. A. Brockhaus.
  • (1998) Veliki splošni leksikon. Ljubljana: DZS.
  • (1955). Enciklopedija. Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]