Kardinal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kardinalska oblačila so značilne rdeče barve

Kardinal (latinsko cardinalis) je visoki cerkveni dostojanstvenik znotraj Rimokatoliške cerkve. Kardinali so kleriki, ki jih na to mesto imenuje papež po lastni presoji in izbiri. Praviloma so kardinali tisti, ki vodijo zadeve Vatikanske države in celotne Cerkve. Vsi kardinali sestavljajo Kardinalski zbor.[1] Pod izrazom psevdokardinal poznamo tiste kardinale v zgodovini, ki jim je kardinalski naslov podelil protipapež.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kardinalski zbor se je razvil iz prezbiterja rimskega škofa oz. papeža; slednjega so sestavljali duhovniki, ki so pomagali papežu pri vodenju same škofije, pozneje pa celotne Cerkve. Ti duhovniki pa so bili tudi župniki oz. duhovni oskrbniki rimskih cerkva. Skozi stoletja pa se je prezbiterij razvil v kardinalski zbor, kateri pomaga papežu pri vodenju celotne Cerkve, hkrati pa je ohranil nekatere značilnosti prezbiterija[2].

Imenovanje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Konzorcij.

Imenovanje novih kardinalov je izključna pravica papeža, ki je pri imenovanju popolnoma svoboden; prav tako lahko imenuje neomejeno število kardinalov. Samo imenovanje lahko poteka v sklopu konzorcija (oziroma izven slednjega), pri čemer je lahko kardinal javno razglašen (s čimer dobi vse pravice in dolžnosti), lahko pa imenovan brez oznanitve imena (in pectore; slednji ne pridobi pravice in dolžnosti, ampak dobi precedenco)[3].

Naloge[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Konklave.

Bržkone najpomembnejša pravica kardinalov je pravica do volitve novega papeža na konklavah ob t.i. sedisvakanci tj. izpraznitvi apostolskega sedeža zaradi smrti ali odstopa prejšnjega papeža. To pravico je kardinalom podelil papež Aleksander III. leta 1179.

Druga naloga kardinalov pa je pomoč papežu, pri čemer delujejo kot celota oz. posamično.

Tretja naloga kardinalov pa je skrb za Cerkev, ko je izprazen papeški prestol[4].

Kardinalski redovi[uredi | uredi kodo]

Kanon 350 Zakonika cerkvenega prava deli kardinalski zbor na tri redove, ki so v hierarhičnem razmerju: kardinal škof, kardinal duhovnik in kardinal diakon. Vsakemu kardinalu podeli papež še naslov rimske škofije ali dekanije.[5][6]

Kardinal škof[uredi | uredi kodo]

Kardinal škof (kardinal škofovskega reda) je kardinal, ki mu papež podeli v naslov eno izmed sedmih okoliških rimskih suburbikarnih škofij:

Naziv pravtako prejmejo patriarhi vzhodnih katoliških Cerkva, ki so hkrati kardinali. Ti v naslovu dobijo zraven še ime patriarhalnega sedeža.

Kardinal dekan ni nujno najstarejši kardinal po času imenovanja v Kardinalski zbor. Pravtako ni vodja Kardinalskega zbora, ampak je zgolj prvi med enakimi. Ima pa nalogo sklicati konklave in ga tudi voditi. Oni je tudi tisti, ki novoizvoljenega papeža vpraša, ali sprejme rezultat volitev in službo papeža. V primeru dekanove odsotnosti ali nezmožnosti njegovo službo izvršuje kardinal poddekan. Če je na konklavu dekan izvoljen za papeža, kakor se je zgodilo na konklavu 2005, potem vprašanje o sprejetju službe zastavi poddekan.

Kardinal duhovnik[uredi | uredi kodo]

Kardinal duhovnik (kardinal duhovniškega reda) je po hierarhiji pod kardinalom škofom in nad kardinalom diakonom. Glede na želje in samo ob potrditvi papeža lahko preidejo k drugemu naslovu. Danes so kardinali duhovniki, ki jih je sicer po številu največ, v glavnem škofje pomembnih škofij v svetu, čeprav jih je nekaj tudi v službi Kurije. Papež Pavel VI. je ukinil vse administrativne pravice, ki so jih dotlej imeli v svojih rimskih Naslovnih cerkvah, ohranili pa so škofovski grb. Kardinal duhovnik, ki je najstarejši po času imenovanja v Kardinalski zbor, nosi naziv kardinal protoduhovnik.

Kardinal diakon[uredi | uredi kodo]

Kardinal diakon (kardinal diakonskega reda) je hierarhično najnižji med kardinalskimi redovi. Papež ponavadi podeli naslov tega reda glavnim uslužbencem Kurije, pa tudi duhovnikom, ki so ob imenovanju že presegli starost 80 let. Po 10 letih v diakonskem kardinalskem redu imajo možnost prestopiti v duhovniški kardinalski red. Iz diakonskega reda prihaja tudi kardinal protodiakon, ki je najstarejši izmed kardinalov svojega reda po imenovanju v Kardinalski zbor. Ima privilegij, da oznani rezultat volitev na konklavu in ime novega papeža iz glavnega balkona bazilike svetega Petra. V preteklosti je imel tudi privilegij papeškega kronanja s tiaro, kar pa je z letom 1978, ko se je Janez Pavel I. odpovedal tem običaju, zamrlo. Še vedno pa ima privilegij, da poda papežu na obredu umestitve palij.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 175.
  2. ^ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 170.
  3. ^ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 173.
  4. ^ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 171.
  5. ^ Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v LJubljani, Ljubljana 1983, stran 169-171, (COBISS).
  6. ^ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 172.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]