Parma

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Parma
Občina (comune)
Comune di Parma
Guvernerjeva palača.

Zastava

Grb
Država Zastava Italije Italija
Dežela Emilija – Romanja
Pokrajina Parma (PR)
Frazioni glej seznam v tekstu
Površina
 • Skupno 260,77 km2
Nadmorska višina 55 m
Prebivalstvo (1. januar 2016)
 • Skupno 192.836
 • Gostota 740 preb./km2
Demonim (it) Parmigiani (Pram'zan) (Parmensi (Arijoz)
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 43121-43126
Klicna koda 0521
Zavetnik Hilarij iz Poitiersa, Honorat iz Arlesa, sveti Rok
Dan 13. januar
Spletna stran Uradna spletna stran

Parma (emilijansko Pärma) je mesto v severni italijanski deželi Emiliji – Romanji, ki slovi po pršutu, siru, arhitekturi, glasbi in okolici. Je sedež Univerze v Parmi, eni najstarejših univerz na svetu. Parma je razdeljena na dva dela z istoimensko reko. Okrožje na drugi strani reke je Oltretorrente. Parmski Etruščani so ime prilagodili po Rimljanih in sicer opisu okroglega ščita imenovanega Parma.

Italijanski pesnik Attilio Bertolucci (rojen v zaselku na podeželju) je napisal: »Kot glavno mesto ima reko. Kot majhno glavno mesto je dobil potok, ki je pogosto suh«.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovinske povezave

Consul et lictores.png Rimska republika 183–27 BC
Vexilloid of the Roman Empire.svg Rimski imperij 27 BC–285 AD
Vexilloid of the Roman Empire.svg Zahodnorimsko cesarstvo 285–476
Odoaker 476–493
Italsko kraljestvo (ostrogotsko) 493–553
Simple Labarum.svg Bizantinsko cesarstvo 553-568
Corona ferrea monza (heraldry).svg Langobardsko kraljestvo 568–773
Charlemagne autograph.svg Frankovsko cesarstvo 773–781
Corona ferrea monza (heraldry).svg Regnum Italiae 781–1014
Shield and Coat of Arms of the Holy Roman Emperor (c.1200-c.1300).svg Sveto rimsko cesarstvo 1014–1114
Parma-Stemma.png Svobodna komuna 1114–1341
Flag of the Duchy of Milan.png Milanska vojvodina 1341–1513
Flag of the Papal States (pre 1808).svg Papeška država 1513–1554
Flag of the Duchy of Parma.svg Vojvodina Parma 1554–1808
Flag of France.svg Prvo Francosko cesarstvo 1808–1814
Flag of the Duchy of Parma (1851-1859).svg Vojvodina Parma 1814–1859
Flag of Italy.svg Združene dežele Centralne Italije 1859–1860
Flag of Italy (1861-1946).svg Kraljevina Italija 1861–1946
Flag of Italy.svg Republika Italija 1946–danes

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Parma je bila naseljena že v bronasti dobi. Na sedanjem položaju mesta je živela kultura Terramare. [1] "Terramare" (dobesedno laporna zemlja) so bile starodavne vasi, zgrajene iz lesa na pilotih in kvadratnih oblik; zgrajene na suhem in običajno v bližini rek. V tej dobi (med 1500 in 800 pr. n. št.) je bila zgrajena prva nekropola (na lokacijah današnje Piazza Duomo in Piazzale della Macina).

Antika[uredi | uredi kodo]

Mesto so najverjetneje ustanovili in poimenovali Etruščani, po besedi parma (krožni ščit), kot tudi mnogi rimski izrazi za določena orožja, Parmeal, Parmni in Parmnial pa so imena, ki se pojavljajo v etruščanskih napisih. Diodor Sicilski (XXII, 2,2; XXVIII, 2,1) je poročal, da so Rimljani spremenili svoj pravokotni ščit za okroglega, ko so posnemali Etruščane. Ali je bilo etruščansko taborišče tako imenovano, ker je bilo okroglo kot ščit ali je bil njen položaj kot ščit proti Galcem na severu, ni gotovo.

Rimska kolonija je bila ustanovljena leta 183 pr. n. št., skupaj z Mutino (Modena); 2000 družin je bilo naseljenih. Parma je imela določen pomen kot cestno središče na Via Aemilia. Imela je forum, v katerem je danes osrednji trg Garibaldi. Leta 44 pr. n. št. je bilo mesto uničeno, Avgust pa ga je ponovno zgradil. V času Rimskega imperija je mesto pridobilo naziv Julia za svojo zvestobo cesarski hiši.

Mesto je kasneje opustošil Atila, kasneje pa mu je sledil germanski kralj Odoaker s svojimi privrženci. V času gotske vojne jo je uničil Totila (ostrogotski kralj in kralj Italije od leta 541 do 552). Bila je tedaj del bizantinske eksahata Ravenna (spremenilo se je njeno ime v Chrysopolis (zlato mesto), verjetno zaradi prisotnosti cesarske zakladnice) in od 569 del Langobardskega kraljestva. V srednjem veku je Parma postala pomembna postaja na Via Francigena, glavni cesti, ki je povezovala Rim s Severno Evropo. V naslednjih stoletjih je bilo zgrajenih več gradov, bolnišnic in gostišč, da bi gostili vse več romarjev, ki so potovali skozi Parmo in Fidenzo, po Apeninih prek Collecchia, Berceto in Corchia, preden so se spustili preko Passo della Cisa v Toskano in naprej v Rim.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Krstilnica v Parmi, 1196-1270

Po frankovski vladi je Parma postala glavno mesto grofije (774). Tako kot večina severnih italijanskih mest je bila nominalno del Svetega rimskega cesarstva, ki ga je ustvaril Karel Veliki, lokalno pa so vladali njegovi škofje, prvi je bil Guibodus. V kasnejših borbah med papeži in cesarstvom je bila Parma običajno članica cesarske stranke. Dva izmed njenih škofov sta postali protipapeža: Càdalo, ustanovitelj stolnice, kot [[protipapaež Honorij II.|Honorij II.] in Guibert, kot Klemen III. Skoraj neodvisna občina je nastala okoli leta 1140; pogodba med Parmo in Piacenzo iz leta 1149 je prvi dokument komune, ki jo vodijo konzuli[2]. Potem ko je mir iz Konstance (1183) potrdil pravice italijanske skupnosti na področju samoupravljanja, so dolgoletni prepiri s sosednjimi regijami Reggio Emilia, Piacenza in Cremona postajali ostrejši, s ciljem nadzorovati ključno trgovsko linijo po reki Pad.

Boj med gvelfi in gibelini je bil tudi značilnost Parme. Leta 1213 je bil njen podeštat svelf Rambertino Buvalelli. Potem ko so bili dolgo obdobje privrženci cesarjev, so leta 1248 papežu zveste družine v mestu prevzele nadzor. Mesto je leta 1247-48 oblegal cesar Friderik II., ki je bil premagan v bitki, ki je sledila.

Novi vek[uredi | uredi kodo]

Parma v 15. stoletju

Parma je bila pod nadzorom Milana leta 1341. Po krajšem obdobju neodvisnosti pod družino Terzi (1404-1409) je Sforza uvedel (1440-1449), s svojimi povezanimi družinami Pallavicino, Rossi, Sanvitale in Da Correggio, oblast. Te so ustvarile nekakšen novi fevdalizem, gradile stolpe in gradove po mestu in na podeželju. Ti fevdi so se razvili v resnično neodvisne države: Landi so vodili gornjo dolino Taro od leta 1257 do leta 1682. Pallavicino gospodje so se razširili nad vzhodnim delom današnje pokrajine, s središčem v Bussetu. Območja Parme so bila izjema za severno Italijo, saj se je njena fevdalna podenota pogosto nadaljevala šele v zadnjih letih. Na primer, Solignano je bil v lasti družine Pallavicino do leta 1805, San Secondo pa je pripadal Rossijem do 19. stoletja.

Pogled na Palazzo della Pilotta na Piazza della Pace. Ponovno zgrajen del na desni je bila nekoč cerkev sv. Petra. Veliko luknjo je povzročilo bombardiranje zaveznic.

Med 14. in 15. stoletjem je bila Parma v središču italijanskih vojn. Bitka pri Fornovu se je odvijala na njenem ozemlju. Francozi so imeli mesto v letih 1500-1521, s kratko papeško okupacijo leta 1512-1515. Potem ko so tujce izgnali, je Parma pripadala papeški državi do leta 1545.

V tem letu je farneški papež Pavel III. ločil Parmo in Piacenzo od papeške države in ju dal kot vojvodino svojemu nezakonskemu sinu Pier Luigu Farneseju, katerega potomci so vladali v Parmi do leta 1731, ko je Antonio Farnese (1679-1731) zadnji moški iz linije Farnese, umrl. Leta 1594 je bila razglašena ustava, univerza se je okrepila in ustanovila Noblesova akademija. Vojna za zmanjšanje moči baronov se je nadaljevala že več let: leta 1612 je bila na osrednjem trgu v Parmi usmrčena Barbara Sanseverino, skupaj s šestimi plemiči, ki jih obtožili, da so se uprli vojvodi. Konec 17. stoletja je po porazu Pallavicinija (1588) in Landija (1682) vojvoda Farnese končno lahko s trdno roko držal vsa ozemlja Parme. Palača Sanseverino v Colornu je postal luksuzno poletno prebivališče Ferdinanda Bibiena (1657 – 1743), baročnega arhitekta in slikarja.

V Londonski pogodbi (1718) je bilo določeno, da bi dedič vojvodine Parma in Piacenze postal starejši sin Elisabete Farnese s Filipom V., Don Carlos. Leta 1731 je petnajstletni Don Carlos postal Karel I., vojvoda Parme in Piacenze, ob smrti svojega strica brez otrok, Antonia Farneseja. Leta 1734 je Karel I. osvojil kraljestvi Neapelj in Sicilijo, 3. julija 1735 pa je bil kronan kot kralj Neaplja in Sicilije, pri čemer je vojvodstvo v Parmi zapustil bratu Filipu (Filip I. di Borbone-Parma). Vse izjemne umetniške zbirke vojvodskih palač Parme, Colorna in Sala Baganza so bile prenesene v Neapelj.

Parma je bila pod vplivom Francije po Aachenskem miru (1748). Parma je postala sodobna država z energičnim delovanjem premierja Guillaume du Tillota. Ustvaril je podlago za sodobno industrijo in se močno boril proti cerkvenim privilegijem. Mesto je živelo v posebnem sijaju: ustanovljena je bila Biblioteka Palatina, Arheološki muzej, slikarska galerija in Botanični vrt, skupaj s kraljevski tiskarno Giambattista Bodoni, ki so ga podprli bratje Amoretti kot kvalificirani in nadarjeni graverji črk.

Sodobnost[uredi | uredi kodo]

Parma leta 1832

Med napoleonskimi vojnami (1802-1814) je bila Parma pripojena Franciji in postala glavno mesto departmaja Taro. Pod francoskim imenom Parme je bila 24. aprila 1808 ustvarjena duché grand-fief de l'Empire za Charles-François Lebruna, duc de Plaisance, cesarski arhivarc (ukinjena leta 1926).

Po obnovi vojvodine Parma na Dunajskem kongresu 1814-15, niso imeli pretresi Risorgimenta nobenih plodnih tal v mirnem vojvodstvu. Leta 1847 je po smrti Marie Louise, vojvodinje Parmske, prešla nazaj v rodbino Bourbon, ki je bila nazadnje v mestu in jo pustila svoji vdovi, Luisi Mariji iz Berryja. 15. septembra 1859 je rodbina razglasila umik, Parma pa je vstopila v novo ustanovljeno deželo Emilijo pod Luigijem Carlom Farinijem. Z plebiscitom leta 1860 je nekdanje vojvodstvo postalo del enotnega kraljevine Italije.

Izguba vloge glavnega mesta je v Parmi povzročila gospodarsko in socialno krizo. Začela je ponovno pridobivati vlogo industrijskega mesta po izgradnji železniške povezave s Piacenzo in Bologno leta 1859 ter s Fornovo in Suzzaro leta 1883. Sindikati so bili v mestu močni. Znana je bila splošna stavka razglašena od 1. maja do 6. junija 1908. Boj z fašizmom je imel najbolj dramatičen trenutek avgusta 1922, ko je režimski uradnik Italo Balbo poskušal vstopiti v priljubljeno četrt Oltretorrente. Državljani so organizirali Arditi del Popolo ("ljudsko prvenstvo") in vrgli ekipo črnosrajčnikov. Ta epizoda velja za prvi primer odpora v Italiji.

Med drugo svetovno vojno je bila Parma močno središče partizanskega upora. Železniška postaja in ladjedelniški doki so bili cilj bombardiranja zaveznic spomladi leta 1944. Velik del Palazzo della Pilotta, ki je nedaleč od železniške postaje, je bil uničen. Poleg tega so zavezniške bombe uničile tudi gledališče Farnese in del Palatinska knjižnica. Poškodovani so bili tudi številni drugi spomeniki: Palazzo del Giardino, cerkvi Steccata in San Giovanni, Palazzo Ducale, gledališče Paganini in Verdijev spomenik. Vendar pa Parma v vojni ni bila zelo uničenja. 26. aprila 1945 je bila osvobojena izpod nemške okupacije (1943-1945) zaradi partizanskega upora in brazilske ekspedicijske vojske. [3]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Kiosk blizu Teatro Regio

Parma leži v severni Italiji, v zahodnem delu Emilije, med Apenini in Padsko nižino. Mesto na dva dela deli reka Parma, pritok reke Pad, ki tik pred vstopom v središče starega mestnega jedra dobi pritok Baganza. Parma je hudourna reka, ki povzroča burne poplave v zimski sezoni, poleti pa je suha.

Na začetku 18. stoletja so reko omejili z visokimi zidovi, Lungoparma omrežje, ki zagotavljajo mestu stalen profil. Poplavno varnost so Parmi zagotovili s hidrogeološkimi ukrepi. V letu 2005 je bil ustvarjen prelivni bazen, nekaj kilometrov južno od središča mesta, v Maranu. Poplava lahko doseže 12 milijonov kubičnih metrov vode: to je največji rezervoar v regiji, ki med poplavami dejansko postane tretje jezero. Sestavljajo jo pregrada dolga 260 metrov in visoka 24 m. [4] Ozemlje je v celoti ravno, dve reki predstavljata del meje: na zahodu reka Taro in vzhodno reka Enza, ki označuje tudi mejo s sosednjo pokrajino Reggio Emila. Vznožje parmskih Apeninov se nahaja približno 15 kilometrov južno, zunaj občine, v sosednjih občinah Traversetolo, Lesignano de 'Bagni, Langhirano, Fellino, Sala Baganza e Collecchio.

Naselja[uredi | uredi kodo]

Alberi, Baganzola, Bedonia, Beneceto, Borgo Val di Taro, Botteghino, Ca'Terzi, Calestano, Carignano, Carpaneto, Cartiera, Casalbaroncolo, Casalora di Ravadese, Casaltone, Case Capelli, Case Cocconi, Case Crostolo, Case Nuove, Case Rosse, Case Vecchie, Casino dalla Rosa, Casagnola, Castelletto, Castelnovo, Cervara, Chiozzola, Coloreto, Corcagnano, Eia, Fontanini, Fontanellato, Gaione, Ghiaiata Nuova, Il Moro, La Catena, La Palazzina, Malandriano, Marano, Marore, Martorano, Molino di Malandriano, Osteria San Martino, Panocchia, Paradigna, Pedrignano, Pilastrello, Pizzolese, Ponte, Porporano, Pozzetto Piccolo, Quercioli, Ravadese, Ronco Pascolo, Rosa, San Pancrazio, San Prospero, San Ruffino, San Secondo, Sissa, Soragna, Tizzano Val Parma, Valera, Viarolo, Viazza, Vicofertile, Vicomero, Vigatto, Vigheffio, Vigolante.

Demografija[uredi | uredi kodo]

1. januarja 2016 je bilo v Parmi 192.836 prebivalcev, od katerih je bilo 47,64% moških in 52,36% žensk.[5] Mladoletnih oseb (otroci, stari 18 let in mlajši) je bilo skupaj 16,46%, upokojencev 22,64%. Med letoma 2002 in 2016 se je število prebivalstva v Parmi povečalo za 17,72%, medtem ko se je v celotni Italiji povečalo za 6,45%.

1. januarja 2016 je bilo 84,09% prebivalstva Italijanov. Največja tuja skupina je iz drugih delov Evrope (Moldavija, Romuniia, Albanija in Ukrajina), sledi podsaharska Afrika (tj. Gana, Nigerija in Slonokoščena obala: 1,81%), Severna Afrika (in sicer Maroko in Tunizija: 1,46%) in Filipini: 1,33 [8

Podnebje[uredi | uredi kodo]

V Parmi je povprečna letna temperatura med 9 in 17 ° C, letna količina padavin pa 777 milimetrov.

Podatki izhajajo iz vremenske postaje, ki se nahaja na univerzi v središču mesta. Parma ima vlažno subtropsko podnebje s štirimi sezonami, in ima hude kontinentalne vplive zaradi notranjega položaja mesta.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Pozno manieristična fasada cerkve sv. Janeza Evangelista, Simone Moschino (1604), s kipi Giambattista Carra da Bissone[6]
Fasada cerkve sv. Frančiška. Bila je mestna ječa.

Cerkve[uredi | uredi kodo]

  • Stolnica v Parmi: romanska cerkev iz 12. stoletja s kipi Benedetta Antelamija in freska iz 16. stoletja, mojstrovino Antonia da Correggia.
  • Krstilnica: (gradnja se je začela leta 1196) z Antelamijem in stoji ob stolnici.
  • Cerkev svetega Janeza Evangelista: opatijska cerkev prvotno zgrajena v 10. stoletju za apsido stolnice, obnovljena leta 1498 in 1510. Ima pozno manieristično fasado in zvonik, ki ga je zasnoval Simone Moschino. Kupola ima freske z vplivno mojstrovino renesanse: Videnje svetega Janeza Evangelista (1520-1522), ki jo je naredil Correggio in napoveduje iluzionistično perspektivo stropa. Križni hodnik in knjižnica sta prav tako pomembna.
  • Svetišče Santa Maria della Steccata.
  • Cerkev svetega Pavla: (11. stoletje) nekdanji benediktinski samostan s Correggiovimi freskami v Camera di San Paolo (1519-1520) in dela Alessandra Araldija.
  • San Francesco del Prato: (13. stoletju) gotska cerkev je služila kot zapor v napoleonskem obdobju do 1990-ih let, med katerimi je bilo odprtih 16 oken na fasadi. V oratoriju so freske Michelangela Anselmija in Francesca Rondanija.
  • Cerkev svetega Križa: cerkev iz romanike (12. stoletje) z glavno in dvema stranskima ladjama s polkrožno apsido. Ponovno je bil obnovljen leta 1415 in ponovno v letih 1635-1666. Freske v ladji so delo Giovanni Maria Contija, Francesca Retija in Antonia Lombardija.
  • San Sepolcro: cerkev, zgrajena leta 1275, nad že obstoječo versko stavbo, notranjost večinoma prenovljena leta 1506, 1603 in končno leta 1701. Baročni zvonik je bil zgrajen leta 1616, zvonovi so bili zaključeni leta 1753. Prej je bil samostan (1493-1495 ) rednih kanonikov Laterana.
  • Cerkev Santa Maria del Quartiere (1604-1619), za katero je značilen čuden šesterokotni tloris; kupola je okrašena s freskami Pier Antonio Bernabei in učencev.
  • Cerkev svetega Roka: je iz pozno baročnega obdobja in je bila leta 1754 obnovljena in posvečena enemu od pokroviteljev svetnikov Parme.

Palače[uredi | uredi kodo]

  • Palazzo della Pilotta (1583): V njej se nahaja Akademija za likovno umetnost umetniške šole iz Parme, Palatinska knjižnica, Narodna galerija, Arheološki muzej, Muzej Bodoni [6] in gledališče Farnese.
  • Palazzo del Giardino, zgrajena leta 1561 za vojvodo Ottavia Farneseja, ki jo je zasnoval Jacopo Barozzi da Vignola. Zgrajena na mestu nekdanjega gradu Sforze, je bil razširjen v 17. in 18. stoletju. Vključuje Palazzo Eucherio Sanvitale, z zanimivimi dekoracijami iz 16. stoletja, pripisane Gianfrancesco d'Agrateju in freske Parmigianina. Dodan je vojvodski park. Leta 1749 je bil vrt spremenjen v francoskem slogu.
  • Palazzo del Comune (mestna hiša), zgrajena leta 1627.
  • Palazzo del Governatore (guvernerjeva palača) iz 13. stoletja.
  • Škofovska palača (1055).
  • Ospedale Vecchio (Stara bolnišnica), nastala leta 1250 in pozneje obnovljena v renesančnem slogu. Zdaj je sedež državnega arhiva in mestne knjižnice.

Drugo[uredi | uredi kodo]

  • Gledališče Farnese je bilo zgrajeno leta 1618-1619, Giovan Battista Aleotti, popolnoma v lesu. Naročil ga je vojvoda Ranuccio I. za obisk Cosima I. de 'Medici.
  • Cittadella, velika trdnjava, postavljena v 16. stoletju po naročilu vojvode Alessandra Farneseja, blizu starega obzidja.
  • Pons Lapidis (znan tudi kot Rimski most ali Teoderikov most), rimska kamnita struktura iz časa vladavine Avgusta.
  • Orto Botanico di Parma je botanični vrt, ki ga vzdržuje Univerza v Parmi.
  • Teatro Regio (Kraljevo gledališče), ki ga je med letoma 1821-1829 zgradil Nicola Bettoli. Ima neoklasičistično fasado in verando z dvojnim oknom. To je mestna operna hiša.
  • Auditorium Niccolò Paganini je zasnoval Renzo Piano.
  • Muzejska hiša Artura Toscaninija, kjer se je rodil slaven glasbenik.
  • Museo Lombardi predstavlja prestižno zbirko umetnostnih in zgodovinskih predmetov o Marii Luigi Habsburški in njenem prvem možu Napoleonu. Muzej hrani tudi pomembna dela in dokumente o vojvodini Parma v 18. in 19. stoletju

Kuhinja[uredi | uredi kodo]

Parma je znana po svoji hrani in bogati gastronomski tradiciji: sir Parmigiano Reggiano (proizveden tudi v Reggio Emiliji), Prosciutto di Parma (parmska šunka). Parma prav tako trdi, da ima več jedi iz polnjenih testenin, kot so tortelli d'erbetta in anolini in brodo.

Leta 2004 je bila Parma imenovana za sedež Evropske agencije za varnost hrane (EFSA). Parma ima tudi dve prehrambeni multinacionalki, Barilla in Parmalat ter sektor prehrambenega turizma, ki ga zastopata Parma Golosa in Food Valley.

Mednarodne povezave[uredi | uredi kodo]

Parma je pobratena z:

Pomembni ljudje[uredi | uredi kodo]

Detajl Correggiove freske v Camera di San Paolo.

Slikarji in kiparji[uredi | uredi kodo]

  • Michelangelo Anselmi, slikar rojen v Toskani
  • Benedetto Antelami, arhitekt in kipar
  • Alessandro Araldi, slikar
  • Sisto Badalocchio, slikar
  • Jacopo Bertoia, znan tudi kot Giacomo Zanguidi ali Jacopo Zanguidi ali Bertoja, slikar
  • Amedeo Bocchi, slikar
  • Giovanni Federico Bonzagni, medaljist
  • Giulio Carmignani, slikar
  • Oreste Carpi, slikar
  • Antonio da Correggio (Antonio Allegri), rojen v Correggio (Reggio Emilia), slikar
  • Francesco Marmitta, slikar
  • Filippo Mazzola, slikar
  • Francesco Mazzola, best known as Il Parmigianino, slikar
  • Girolamo Mazzola Bedoli, slikar
  • Giovanni Maria Francesco Rondani, slikar
  • Bartolomeo Schedoni, slikar

Others[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Archaeology in Emilia Romagna page.
  2. ^ G. Drei, Le Carte degli archivi parmensi del secolo XII (Parma, 1950) doc. no. 194; the genesis of the Parmesan commune is studied by R. Schumann, "Authority and the commune: Parma, 833–1033", (Parma:Deputazione di storia patria, series 2.2, VIII) 1973.
  3. ^ "Mapa da рrea de operaушes". Pitoresco.com. Pridobljeno dne 2009-05-06. 
  4. ^ La cassa di espansione del torrente Parma|accesso=29 dicembre 2010|data=26 novembre 2005
  5. ^ ISTAT [1]
  6. ^ 'Duomo Parma: La Città".
  7. ^ "Medmestno in mednarodno sodelovanje". Mestna občina Ljubljana (Ljubljana City) (Slovenian). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 June 2013. Pridobljeno dne 27 July 2013. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]