Bizantinsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bizantinsko cesarstvo
Βασιλεία Ῥωμαίων
Basileía Rhōmaíōn
Imperium Romanum

395–1453
 

 

Zastava poznega cesarstva Cesarski emblem
Bizantinsko cesarstvo pri največjem obsegu okoli leta 550;
ozemlja v vijolični barvi so bila ponovno osvojena med vladavino Justinijana I.
Glavno mesto Konstantinopel
(330-1204 in 1261-1453)
Jeziki latinščina (uradno do leta 10)
grščina (uradno po letu 610]])
Religija rimsko mnogoboštvo (do leta 380)
krščanstvo (dovoljeno po Milanskem ediktu leta 313, od leta 380 uradna državna vera)
Vlada monarhija
cesar
 -  306 - 337 Konstantin I.
 -  457-474 Leon I.
 -  527-565 Justinijan I.
 -  610-641 Heraklij
 -  976–1025 Bazilij II.
 -  1081–1118 Aleksej I.
 -  1259–1282 Mihael VIII.
 -  1449–1453 Konstantin XI.
Megas Doux
 -  do 1453 Lukas Notaras
Zgodovinsko obdobje pozna antika do zgodnji srednji vek
 -  ustanovitev² 11. maj 395
 -  razdelitev cesarstva 17. januar 395
 -  ustanovitev Konstantinopla 330
 -  Teodozijeva smrt 395
 -  uraden konec Zahodnega rimskega cesarstva 476
 -  padec Konstantinopla 29. maj 1453
Prebivalstvo
 -  565 (ocena) 26,000,000b 
 -  780 (ocena) 7,000,000 
 -  1025 (ocena) 12,000,000 
 -  1143 (ocena) 10,000,000 
 -  1204 (ocena) 9,000,000 
Valuta solid, hiperpiron in folis
¹ Do 13. stoletja.
² Datum ustanovitve se tradicionalno nanaša na ponovno ustanovitev Konstantinopla kot prestolnice Rimskega cesarstva.

Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Cesar Konstantin I. Veliki ga je takrat preimenoval v Novi Rim (latinsko Nova Roma), po njegovi smrti leta 337 pa so začeli uporabjati ime Konstantinopel, se pravi Konstantinovo mesto. Ime se je obdržalo do leta 1930, ko ga je Ataturk preimenoval v Istanbul, kot se je dotlej imenoval samo azijski del mesta.

Cesarstvo je preživelo deljenje in propad Zahodnega Rimskega cesarstva v 5. stoletju n. št. in živelo še približno tisoč let, dokler ga niso leta 1453 osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.

Naziva Bizantinsko cesarstvo in Vzhodno Rimsko cesarstvo sta zgodovinopisna izraza, ki sta nastala po propadu cesarstva. Bizantinski državljani so svojo državo imenovali Rimsko cesarstvo (antično grško Βασιλεία Ῥωμαίων [Basileia Rhōmaiōn], latinsko Imperium Romanum)[1] ali Ῥωμανία [Romania], sebe pa Rimljani.[2]

Prehodno obdobje, v katerem se je Rimsko cesarstvo razdelilo grški vzhod in latinski zahod, je od 4. do 6. stoletja zaznamovalo več ključnih dogodkov. Leta 285 je cesar Dioklecijan (vladal 284-305) razdelil rimsko državno upravo na vzhodno (pars Orientalis) in zahodno polovico (pars Occidentalis).[3] V letih 324 do 330 je cesar Konstantin Veliki (vladal 306-337) prestavil prestolnico cesarstva iz Rima v Bizanc, in ga preimenoval v Novi Rim (Nova Roma).[4] Pod Teodozijem I. (vladal 379–395) je krščanstvo postalo uradna državna vera. Vse druge vere, vključno z rimskim mnogoboštvom, so bile prepovedane. Naslednji prelomni dogodek je bil propad zahodnega dela cesarstva leta 476, po katerem je cesar na vzhodu postal edina in vrhovna oblast. Nazadnje se je med vladavino cesarja Heraklija (vladal 610-641) reformirala vojaška in civilna državna uprava in latinščino je kot uradni jezik zamenjala grščina.[5] Rimska država in navade so se v veliki meri ohranile. Zgodovinarji kljub temu ločujejo Bizantinsko cesarstvo od klasičnega Rimskega, predvsem zato, ker je v njem prevladovala grška in ne latinska kultura ter pravoslavno krščanstvo in ne rimsko mnogoboštvo.[6]

Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. (vladal 527–565). V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Med vladavino cesarja Mavricija (vladal 582–602) se je cesarstvo razširilo proti vzhodu in utrdilo svojo severno mejo. Njegov umor je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602-628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V tem obdobju je cesarstvo v nekaj letih izgubilo svoji najbogatejši provinci Egipt in Sirijo.[7]

V 10. In 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje tako imenovane makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.

V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Poskuse, da bi se ponovno okrepilo, je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel. Cesarstvo se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Cesarstvo s Konstantinoplom kot prestolnico se je ponovno ustanovilo leta 1261, vendar je ostalo samo ena od majhnih rivalskih držav z zelo skromnim ozemljem. Ostanek ozemlja so v 15. stoletju vztrajno po delih osvajali osmanski Turki. Cesarstvo je dokončno propadlo leta 1453, ko je sultan Mehmed Osvajalec osvojil Konstantinopel.

Ime[uredi | uredi kodo]

Bizantinski lamelasti oklep klivanij (Κλιβάνιον), predhodnik osmanskega kruga

Izraz »bizantinski« za vzhodni del nekdanjega Rimskega cesarstva je prvi uporabil nemški zgodovinar Hieronymus Wolf v svoji zbirki zgodovinskih virov z naslovom Corpus Historiæ Byzantinæ, objavljeni leta 1557. Nastal je iz imena Bizanc, ki ga je imelo mesto do preimenovanja v Nova Roma (Novi Rim) okoli leta 330. Po tem datumu se je staro ime uporabljalo zelo redko, večinoma v zgodovinskih ali pesniških kontekstih. Po objavi Byzantine du Louvre (Corpus Scriptorum Historiae Byzantinae) leta 1648 in Du Cangejeve Bizantinske zgodovine (Historia Byzantina) leta 1680 je med francoskimi pisci, med katere je sodil tudi Montesquieu,[8] postal izraz »bizantinski« vedno bolj priljubljen. V zahodnem svetu je kljub temu prešel v splošno rabo šele sredi 19. stoletja. Izraz Bizantinsko cesarstvo (imperij) se je prvič pojavil leta 1857 v Zgodovini Bizantinskega cesarstva od 716 do 1057 angleškega avtorja Georgea Finlaya.[9]

Njegovi prebivalci so svojo državo imenovali Rimsko cesarstvo ali Cesarstvo Rimljanov[10] (latinsko Imperium Romanum, Imperium Romanorum, grško Βασιλεία τῶν Ῥωμαίων [Basileia tōn Rhōmaiōn], Ἀρχὴ τῶν Ῥωμαίων Arhē tōn Rhōmaiōn), Romanija[11] (latinsko Romania, grško Ῥωμανία [Rōmania]), Rimska republika (latinsko Res Publica Romana, grško Πολιτεία τῶν Ῥωμαίων [Politeia tōn Rhōmaiōn]), Grekija (grško Γραικία [Graikia]) in Ῥωμαΐς [Rhōmais]).[12] Sebe so imenovali Romaioi in Graikoi, se pravi Rimljani ali Grki. Zanimivo je, da so Grki svoj sodobni jezik še v 19. stoletju imenovali romaika in graikika.

Četudi je bilo Bizantinsko cesarstvo večino svoje zgodovine multietnično[13] in je ohranilo rimsko-grško izročilo,[14] so ga začeli njegovi zahodni in severni sodobniki istovetiti z vedno bolj prevladujočim grškim elementom.[15] Na Zahodu sta se za Bizantinsko cesarstvo in bizantinskega cesarja začela priložnostno uporabljati izraza Grško cesarstvo (latinsko Imperium Graecorum) in cesar Grkov (Imperator Graecorum).[16][17]

Avtoriteta bizantinskega cesarja kot zakonitega rimskega cesarja se je zamajala leta 800, ko je papež Leon III. leta 800 za cesarja (Imperator Augustus) Svetega rimskega cesarstva kronal Karla Velikega. Papež, ki je potreboval Karlovo podporo v boju proti svojim sovražnikom v Rimu, je hkrati izkoristil praznino na rimskem prestolu in cesarja imenoval kar sam.[18] Kadar so zahodni vladarji in papež morali za vzhodne rimske cesarje uporabiti naslov »rimski«, so namesto naslova Imperator Romanorum (rimski cesar) običajno uporabili naslov Imperator Romaniae, se pravi cesar Romanije. Naslov Imperator Romanorum so uporabljali izključno za Karla Velikega in njegove naslednike.[19] V islamskem in slovanskem svetu so na cesarstvo gledali bolj neposredno kot na nadaljevanje Rimskeg cesarstva in pri poimenovanju niso delali nobenih razlik. V islamskem svetu je bili cesarstvo znano predvsem kot Rûm.[20] Naziv millet-i Rûm, se pravi rimsko ljudstvo, se je v Osmanskem cesarstvu uporabljal še v 20. stoletju za nekdanje podanike Bizantinskega cesarstva oziroma njihove pravoslavne verske skupnosti.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Konstantinov krst; Rafaelovi učenci (1520-1524, freska, Vatikan, Apostolska palača) ; Evzebij iz Cezareje piše, da je Konstantin odlašal s krstom skoraj do smrti, kar se je v zgodnjem krščanstvu pogosto dogajalo[21]

Rimski armadi je uspelo osvojiti celo evropsko, afriško in azijsko sredozemsko obalo, na kateri so živele zelo različne urbane in podeželske skupnosti. Vzhodne province so bile na splošno bolj urbanizirane od provinc na zahodu, ker so bile organizirane že v okviru Makedonskega cesarstva in helenizirane pod vplivom grške kulture.[22] Zahod je tudi veliko bolj trpel zaradi nestabilnosti v krizi tretjega stoletja. Razlike med organiziranim heleniziranim vzhodom in mlajšim latiniziranim zahodom so v kasnejših stoletjih postajale vedno bolj očitne in so nazadnje pripeljale do popolne odtujitve obeh svetov.[22]

Delitve Rimskega cesarstva[uredi | uredi kodo]

Rimski cesarji so zaradi boljšega obvladovanja cesarstva in izboljšanja državne uprave v letih 285-324, 337-350, 364-392 in nazadnje 395-480 poskušali razdeliti državno oblast na več posameznikov. Upravne enote so se v tem času spreminjale, na splošno pa je stalno veljala delitev oblasti med Vzhodom in Zahodom. Vsaka delitev je bila opravljena tako, da sta si oba cesarja delila oblast in celo opravila tako, da cesarstvo ni bilo deljivo in je ostalo uradno ena država kljub temu, da sta cesarja drug na drugega gledala kot na rivala ali celo sovražnika.

Leta 293 je cesar Dioklecijan uvedel nov upravni sistem – tetrarhijo, ki naj bi zagotovila varnost vseh ogroženih delov cesarstva, in ustanovil položaj socesarja. Cesarja Vzhoda in Zahoda sta imela naslov avgust (augustus) in mlajša kolega in pomočnika z naslovom cezar (caesar), ki sta lahko napredovala do partnerstva. Tetrarhija se je leta 313 sesula, nekaj let kasneje pa je cesar Konstantin I. ponovno združil obe upravni enoti cesarstva z enim samim avgustom.[23]

Ponovna centralizacija[uredi | uredi kodo]

Konstantin je leta 330 prestavil prestolnico cesarstva v Konstantinopel kot drugi Rim. Mesto je imelo pomemben strateški položaj na križišču trgovskih poti med Evropo in Azijo ter Sredozemljem in Črnim morjem. Cesar je razen tega temeljito reformiral vojaške, denarne, upravne in verske institucije. Nekateri sodobniki so ga obtoževali, predvsem zaradi gospodarske politike, da je »brezbrižen finančnik«, vendar je njegov zlati solidus postal stabilna valuta, ki je utrdila gospodarstvo in pospešila razvoj.[24]

Krščanstvo med njegovo vladavino še ni postalo izključna državna vera, vendar je uživalo cesarjevo podporo in imelo privilegije. Konstantin je uvedel načelo, da cesar ne more urejati doktrinarnih verskih vprašanj, lahko pa v ta namen sklicuje cerkvene zbore. S sklicem sinode v Arlesu in prvega Nicejskega koncila je pokazal zanimanje za enotnost Cerkve in svojo zahtevo, da on postane njen poglavar.[25]

Rimsko cesarstvo okoli leta 460 med vladanjem Leona I. na vzhodu in Majorijana na zahodu

Leta 460 sta vladala cesarja Leon I. na vzhodu in Majorijan na zahodu. Rimska oblast na zahodu je nato trajala manj kot dve destletji, medtem ko je ozemlje na vzhodu ostalo nespremenjeno do ponovnih osvajanj cesarja Justinijana I.. Leta 395 je Teodozij I. razdelil cesarski položaj med svoja sinova Arkadija na Vzhodu in Honorija na Zahodu, s čimer je ponovno razdelil državno upravo. V 5. stoletju se je vzhodni del cesarstva večinoma izognil težavam, s katerimi so se soočali na Zahodu, predvsem zaradi višje urbane kulture in bogatejših finančnih virov, s katerimi so podkupovali nasprotnike in plačevali najemniške vojake. Teodoziju II. je takšen položaj omogočil, da se je osredotočil na kodificiranje rimskega prava in utrjevanju konstantinopelskega obzidja, ki je bilo nepremagljivo do napada križarjev leta 1204.[26]

Za ustavitev Hunov je moral Teodozij Atili plačevati ogromen letni davek. Njegov naslednik Marcijan je plačevanje davka zavrnil, vendar je Atila takrat že obrnil svojo pozornost proti Zahodu. Po Atilovi smrti leta 453 se je Hunsko cesarstvo sesulo. Veliko preostalih Hunov je kasneje služilo v bizantinski nanjemniški vojski.[27]

Izguba Zahodnega rimskega cesarstva[uredi | uredi kodo]

Po Atilovi smrti je Vzhodno cesarstvo doživelo obdobje miru, medtem ko je Zahodno cesarstvo propadalo zaradi stalnih vdorov in širjenja germanskih ljudstev. Zahodno cesarstvo je uradno propadlo leta 476, ko je germanski rimski general Odoaker odstavil zadnjega zahodnega rimskega cesarja Romula Avgusta.[28] Leta 480 je cesar Zenon delitev cesarstva preklical in se razglasil za izključnega cesarja. Odoaker, takrat vladar v Italiji, je uradno postal njegov podanik, v resnici pa je vladal popolnoma samostojno in celo podprl upor proti cesarju.[29]

Zenon se je pogajal z Ostrogoti, ki so vdrli preko Donave in se nato s cesarjevim dovoljenjem naselili v Meziji, in prepričal njihovega kralja Teodorika, da se je kot njegov vrhovni poveljnik vojske v Italiji (magister militum per Italiam) odpravil na pohod v Italijo z nalogo, da odstavi Odoakerja. Cesar se je z njegovim odhodom znebil samovoljnega podložnika, po Odoakerjevem porazu pa še drugega. Leta 493 je v Italiji zavladal Teodorik, čeprav ga vzhodni cesarji nikoli niso uradno priznali za kralja (rex).[29]

Leta 491 je bizantinski prestol zasedel Anastazij I., postarni državni uradnik rimskega porekla, kateremu je leta 497 uspelo zatreti izavrijski upor.[30] Anastazij se je izkazal kot učinkovit reformator in sposoben državni uradnik. Dodelal je denarni sistem Konstantina I.[31] in standardiziral maso bakrenega folisa, s katerim se je opravljala večina dnevnih denarnih transakcij. Reformiral je tudi davčni sistem in za vedno ukinil davek hrisargir (latinsko collatio lustralis), ki se je plačeval vsaka štiri leta v zlatu ali srebru. Ko je Ansatazij umrl, je državna zakladnica posedovala ogromno količino 320.000 liber (150.000 kg) zlata.[32][33]

Ponovna osvojitev zahodnih provinc[uredi | uredi kodo]

Justinijan I. na enem od slavnih mozaikov v baziliki San Vitale, Ravena

Justinijan I., sin ilirskega kmeta, je oblast prevzel verjetno že med vladanjem svojega strica Justina I. (vladal 518–527).[34] Z njegovim uradnim ustoličenjem leta 527 se je začelo obdobje osvajanja nekdanjih rimskih ozemelj. Leta 532 je zaradi zavarovanja vzhodne meje cesarstva podpisal mirovno pogodbo s perzijskim kraljem Kozravom I. Anošarvanom, s katero se je obvezal plačevati velik letni davek Sasanidskemu cesarstvu. Isto leto je zatrl upor Nika v Konstantinoplu, ki je sicer utrdil njegovo oblast, vendar je hkrati zahteval 30.000 do 35.000 na njegov ukaz usmrčenih in izgnanih upornikov.[35]

Leta 529 je desetčlanska komisija pod predsedstvom Ivana Kapadokijskega revidirala rimsko pravo in sestavila nov zbornik zakonov in pravnih izvlečkov. Leta 534 so zakonik dopolnili s predpisi, ki jih je izdal Justinijan do leta 534, in vzpostavili pravni sistem, ki je veljal skoraj do konca bizantinskega obdobja.[36]

Osvajanje zahoda se je začelo leta 533, ko se je general Belizar odpravil na pohod v nekdanjo rimsko provinco Afriko z glavnim mestom Kartagino, ki so jo leta 529 okupirali Vandali.[37] Osvajanje je poteklo presenetljivo lahko, sledili pa so upori podjarmljenih lokalnih plemen, ki so trajali vse do leta 548.[38] V ostrogotski Italiji je smrt Teodorika, njegovega nečaka in naslednika Atalarika in hčerke Amalasunte omogočila njihovemu morilcu Teodahadu, da je kljub omajani avtoriteti zasedel ostrogotski prestol (vladal 534-536).[39]

Leta 535 se je majhna bizantinska ekspedicijska vojska izkrcala na Siciliji, kjer je naletela na šibek odpor, in začela osvajati Apeninski polotok. Odpor Gotov se je hitro okrepil, zato je Belizarju po uspešnih obleganjih Neaplja in Rima šele leta 540 uspelo osvojiti tudi gotsko prestolnico Raveno.[39] Leta 535-536 je Teodahad v Konstantinopel poslal papeža Agapita I. z zahtevo, da cesar umakne svojo vojsko s Sicilije, Dalmacije in Italije. Agapitu ni uspelo skleniti miru z Justinijanom, uspelo pa mu je javno ožigosati in odstaviti monofizitskega patriarha Antima I., kljub temu, da je užival podporo in zaščito cesarice Teodore.[40]

Ostrogoti so se kmalu ponovno združili pod kraljem Totilo in leta 546 zasedli Rim. V Italijo so leta 544 ponovno poslali Belizarja, vendar so ga že leta 549 odpoklicali.[41] Konec leta 551 ga je v Italiji zamenjal armenski evnuh Narzes z vojsko 35.000 mož, ki je obrnila gotsko vojno srečo. Totila je bil v bitki pri Tagini leta 552 poražen in ubit. Njegov naslednik Teja je bil poražen v bitki pri Vezuvu (latinsko Mons Lactarius) oktobra 552. Vojna v Italiji se je kljub upiranju nejkaj gotskih garnizij in napadu najprej Frankov in nato Alemanov končala.[42] Leta 551 je Atanagild, plemič iz vizigotske Hispanije, prosil Justinijana za pomoč v vojni proti upornikom v Hispaniji in cesar mu je poslal vojsko pod poveljstvom uspešnega poveljnika Liberija. Bizantinsko cesarstvo je po zatrtju upora do vladavine cesarja Heraklija obdržalo majhen pas hispanske sredozemske obale.[43]

Na vzhodu se je bizantinsko-perzijska vojna nadaljevala do leta 561, ko so Justinijanovi in Kozravovi odposlanci sklenili petdesetletno premirje.[44] Do sredine 550. let je Justinijan zmagal na večini bojišč, razen na Balkanu, ki je bil prizorišče stalnih vdorov Slovanov in Gepidov. Plemena Srbov in Hrvatov so se kasneje med vladanjem cesarja Heraklija naselila na severozahodnem Balkanu.[45] Justinijan je zaradi nove hunske grožnje ponovno vpoklical že upokojenega generala Belizarja in okrepil donavsko ladjevje, ki je prisililo kutrigurske Hune k umiku. Cesar jim je s posebno pogodbo omogočil neoviran prehod preko Dunave.[46]

V 6. stoletju je imela tradicionalna grško-rimska kultura v vzhodnem cesarstvu še vedno velik vpliv. Filozofe, tudi Ivana Filopona, so začele privlačiti novoplatonske ideje, povezane z krščanskim naukom in empirizmom. Helenistično filozofijo je zažela postopoma izpodrivati in amalgamirati novejša krščanska filozofija. Mnogoboštvo je država zatrla. Pomembna prelomnica je bilo zaprtje Platonske akademije. S hvalnicami Romana Meloda se je začel razvoj božanske liturgije, medtem ko so arhitekti in gradbeniki zaključevali gradnjo Hagije Sofije – cerkve Svete modrosti, ki je nadomestila starejšo cerkev, porušeno v uporu Nike. Hagija Sofija še vedno stoji in spada med največjih dosežkov bizantinske arhitekture.[47] V 6. in 7. stoletju je cesarstvo prizadela vrsta epidemij, ki so zdesetkale prebivalstvo in znatno prispevale h gospodarskemu nazadovanju in slabljenju cesarstva.[48]

Vzhodno rimsko cesarstvo okoli leta 600 med vladanjem cesarja Mavricija

Po Justinijanovi smrti leta 565 je njegov naslednik Justin II. prenehal plačevati velik davek Perzijskemu cesarstvu. Medtem so v Italijo vdrli germanski Langobardi. Do konca 6. stoletja je v bizantinskih rokah ostala samo še tretjina Apeninskega polotoka. Justinov naslednik Tiberij II. se je soočal s kar dvema sovražnikoma: Avari, katere je umiril s podelitvijo subuvencij, in Perzijci, proti katerim je sprožil vojno. Njegov general Mavricij se je uspešno vojskoval s Perzijci, subvencije pa niso preprečile vdorov Avarov. Leta 582 so osvojili balkansko trdnjavo Sirmium (sedanja Sremska Mitrovica), medtem pa so preko Donave začeli vdirati tudi Slovani.[49]

Mavricij, ki je nasledil Tiberija, se je vmešal tudi v perzijsko državljansko vojno. Na prestol je vrnil odstavljenega zakonitega cesarja Kozrava II. in ga poročil s svojo hčerko Marijo. Mirovna pogodba z Mavricijevim zetom je pomaknila mejo Bizantinskega cesarstva proti vzhodu in omogočila energičnemu cesarju, da je svojo pozornost preusmeril na Balkan. Do leta 602 je z nizom uspešnih vojnih pohodov potisnil Avare in Slovane nazaj preko Donave.[49]

Krčenje meja[uredi | uredi kodo]

Heraklijska dinastija[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo leta 650; do tega leta je izgubilo vse svoje južne province, razen Afriškega eksarhata

Fokasov umor cesarja Mavricija je izkoristil Kozrav kot pretvezo za zasedbo nekdanje rimske province Mezopotamije.[50] Fokas, ki je bil nepriljubljen vladar in je v bizantinskih virih vedno opisan kot tiran, je bil tarča številnih zarot pod vodstvom Senata. Leta 610 ga je dokončno odstavil njegov naslednik Heraklij, ki je z vojnim ladjevjem priplul iz Kartagine.[51]

Po Heraklijevem prihodu na bizantinski prestol so Sasanidi prodrli globoko v Levant, zasedli Damask in Jeruzalem in odnesli Jezusov križ v Ktezifon.[52] Heraklijev protinapad je imel značilnosti svete vojne. Vojska je nosila prapor s Kristusovo podobo,[53] podobno kot med neuspešnim avarskim obleganjem Konstantinopla leta 526, v katerem so zmago pripisovali Marijini ikoni, ki jo je patriarh Sergij nosil v procesiji po mestnem obzidju.[54]

Glavnina sasanidske vojske je bila leta 527 uničena v bitki pri Ninivah. Cesar Heraklij je čez dve leti z velikim pompom vrnil Jezusov križ v Jeruzalem.[55] Vojna je izčrpala tako Bizantince kot Sasanide in obe cesarstvi sta postali zelo ranljivi za muslimanske armade, ki so se pojavile v naslednjih letih.[56] Bizantinci so leta 636 doživeli katastrofalen poraz v bitki z Arabci pri Jarmuku in padec Ktezifona leta 637.[57]

Obleganje Konstantinopla (674-678)[uredi | uredi kodo]

Ko so Arabci utrdili svojo oblast v Siriji in Levantu, so se pogosto odpravljali na vojne pohode globoko v Malo Azijo in leta 674-678 oblegali sam Konstantinopel. Arabsko ladjevje pred mestom je Bizantincem uspelo odbiti z grškim ognjem. Po uspešno odbitem obleganju so z Umajadskim kalifatom sklenili tridesetleno premirje.[58] Pohodi v Malo Azijo so se kljub temu nadaljevali v enakem obsegu in pospešili propadanje klasične urbane kulture. Prebivalci številnih mest so ali močno utrdili majhen del mesta znotraj starega mestnega obzidja ali se v celoti preselili v bližnje trdnjave.[59] Konstantinopel se je močno skrčil in delno ruraliziral, število prebivalcev pa se je s 500.000 zmanjšalo na samo 40.000 do 70.000.[60] Po sasanidski in nato arabski zasedbi Egipta so se dobave brezplačnega egiptovskega žita ustavile in javne delitve pšenice so se ukinile. [61]

Grški ogenj je bizantinska mornarica prvič uporabila v bizantinsko-arabskih vojnah

Praznino, ki je nastala z razpadom starega sistema delno samostojnih civilnih institucij je zapolnil sistem vojaških okrožij – tém. Mala Azija je bila razdeljena na okrožja, ki so jih zasedle različne vojske. Vojska je prevzela tudi civilno oblast in bila odgovorna neposredno cesarski administraciji. Sistem, ki je imel korenine morda že v ad hoc ukrepih cesarja Heraklija, se je v 7. stoletju razvil v popolnoma nov sistem državne uprave.[62] Obsežno kulturno in ustanovno preurejanje cesarstva zaradi izgube velikega ozemlja v 7. stoletju je povzročilo dokončen prelom v rimskosti vzhodnega Sredozemlja. Na Bizantinsko cesarstvo se je začelo gledati kot na državo, ki ni naslednica in nadaljevanje nekdanjega Rimskega cesarstva.[63]

Premik velikega števila vojakov z Balkana na vzhod v vojno s Sasanidi in nato Arabci je odprla vrata postopnemu širjenju slovanskih ljudstev na Balkanski polotok. Proces krčenja mest, ki se je dogajal v Mali Aziji, se je zdaj ponovil na Balkanu. Mnogo velikih mest se je skrčilo na velikost majhnega utrjenega naselja.[64] Zaradi prodiranja Hazarov proti zahodu so v 670. letih preko Donave vdrli tudi pred njimi umikajoči se Bolgari. Bizantinska vojska, ki naj bi leta 680 preprečila njihovo naseljevanje, je bila poražena.[65]

Leta 681 je Konstantin IV. podpisal mirovno pogodbo z bolgarskim kanom Asparuhom in Bolgari so prevzeli oblast nad številnimi slovanskimi plemeni, ki so pred tem, vsaj uradno, priznavala bizantinsko oblast.[65] Leta 687-688 se je Justinijan II., zadnji cesar iz Heraklijske dinastije, odpravil na pohod proti Bolgarom in Slovanom in dosegel velike uspehe. Dejstvo, da si je moral z orožjem utreti pot iz Trakije v Makedonijo kaže, kako zelo je upadla moč cesarstva na severnem Balkanu.[66]

Justinijan II. je z uvedbo visokih davkov in imenovanjem nepomembnežev na uradniške položaje poskušal zlomiti moč mestne aristokracije, zato so ga leta 695 odstavili. Zatekel se je k Hazarom in nato k Bolgarom in se leta 705 vrnil v Konstantinopel z vojsko bolgarskega kana Tervela. Ponovno je zasedel prestol in proti svojim nasprotnikom uvedel vladavino terorja. Po dokončni odstavitvi leta 711, ki jo je tudi tokrat sprožila mestna aristokracija, se je vladavina Heraklijske dinastije končala.[67]

Od Izavrijske dinastije do Bazilija I.[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo na začetku vladavine Leona III. leta 717; svetleljše pobarvano ozemlje je bilo cilj stalnih napadov Arabcev

Leon III. Izavrijec je odbil napad muslimanov leta 718 in se posvetil reorganizaciji in utrjevanju maloazijskih tém. Njegov naslednik Konstantin V. Kopronim je izvojeval več spoštovanja vrednih zmag v severni Siriji in temeljito spodkopal moč Bolgarov.[68]

Arabci so izkoristili šibkost cesarstva po uporu Tomaža Slovana na začetku 820. let, zasedli Kreto in uspešno so napadli Sicilijo. Leta 863 je bizantinski general Petronas dosegel odločilno zmago proti melitenskemu emirju Omarju Al-Aktu. Cesarstvo so začeli ponovno ogrožati tudi Bolgari carja Kruma, dokler ni Krumov sin Omurtag leta 815-816 podpisal mirovne pogodbe z Leonom V..[69]

Verski spori zaradi ikoniklazma[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ikonoklazem.

8. in zgodnje 9. stoletje so zaznamovala prerekanja in verska delitev zaradi ikonoklazma, ki so trajala več kot stoletje. Ikone, se pravi vse oblike podob z versko vsebino, sta cesarja Leon in Konstantin okoli leta 730 prepovedala, kar je v celem cesarstvu sprožilo niz uporov njihovih častilcev - ikonudulov. Na pobudo cesarice Irene je bil leta 787 sklican Drugi nicejski koncil, ki je sklenil, da se podobe lahko spoštujejo, vendar se ne smejo častiti. Za Ireno se je govorilo, da se je pogajala za svojo poroko s Karlom Velikim. Teofan Spovednik trdi, da je njen načrt preprečil eden od njenih od njenih ljubljencev Ecij.[70]

Na začetku 9. stoletja je Leon V. povovno uvedel politiko ikonoklazma, katero je leta 843 prekinila cesarica Teodora s pomočjo patriarha Metodija.[71] Ikonoklazem je igral pomembno vlogo tudi v kasnejši odtujitvi Vzhoda in Zahoda, ki se je še bolj poglobila med tako imenovano Fotijevo shizmo, ker je papež Nikolaj I. izpodbijal imenovanje Fotija na čelo patriarhata. [72]

Makedonska dinastija in ožitivev cesarstva (867-1025)[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo okoli leta 867

Prihod Bazilija I. na bizantinski prestol leta 867 je pomenil začetek Makedonske dinastije, ki je vladala skoraj dve in pol stoletji. V dinastiji je bilo nekaj najmočnejših cesarjev v bizantinski zgodovini. Cesarstvo je v tem obdobju krenilo iz obrambe pred zunanjim sovražnikom v ponovno osvajanje izgubljenih ozemelj. [73] Za to obdobje je značilna tudi oživitev kulture, predvsem filozofije in umetnosti. Ponovno se je poskušal vzpostaviti blišč časov pred vdorom Slovanov in kasneje Arabcev, zato se njihova vladavina imenuje tudi  »zlata doba Bizanca«.[73] Cesarstvo je bilo geografsko mnogo manjše kot pod Justinijanom I., vendar je imelo večjo moč, bilo ozemeljsko bolj celovito in politično, gospodarsko in kulturno bolj enotno.

Vojne z Arabci (780-1180)[uredi | uredi kodo]

General Leon Fokas premaguje vojsko hamanidskega Alepskega emirata v bitki pri Andrasu leta 960

V prvih letih vladanja Bazilija I. so Bizantinci uspešno odbijali napada Arabcev na Dalmacijo in pokrajina je ponovno prišla pod njihovo oblast. To je omogočilo bizantinskim misijonarjem, da so Srbe in prebivalce sedanje Hercegovine in Črne gore spreobrnili v pravoslavno krščanstvo.[74] Poskus ponovne osvojitve Malte se je končal s polomom, ko je lokalno prebivalstvo stopilo na arabsko stran in pobili bizantinsko vojaško posadko.[75]

Nasprotno pa se je bizantinski položaj v južni Italiji postopoma okrepil. Leta 873 so osvojili Bari[74] in večina južne Italije je ostala pod njihovo oblastjo še naslednjih 200 let.[75] Na bolj pomembni vzhodni fronti je cesarstvo utrdilo svojo obrambo in prešlo v protinapad. V njihovem glavnem mestu Tefrike (sedanji Divriği) v osrednji Mali Aziji so premagali heretične pavličane, ofenziva proti Umajadskemu kalifatu pa se je začela z osvojitvijo Samosate.[74]

Pod Bazilijevim sinom in naslednikom Leonom VI. Modrim so se vojaški uspehi proti sedaj šibkemu Abasidskemu kalifatu nadaljevali, cesarstvo pa je kljub temu leta 902 izgubilo Sicilijo, leta 904 pa je arabsko ladjevje oplenilo Solun, drugo najpomembnejše mesto v cesarstvu. Šibko bizantinsko vojno ladjevje so hitro okrepili, tako da je nekaj let kasneje ponovno zasedlo Ciper, izgubljen v 7. stoletju, in vdrlo v Laodikejo v Siriji. Bizantinci kljub temu še vedno niso mogli doseči odločilnega udarca proti muslimanom in so pri poskusu ponovne osvojitve Krete leta 911 doživeli katastrofalen poraz.[76]

Vojaški uspehi v 10. stoletju so sprožili veliko oživitev kulture, tako imenovano makedonsko renesanso; miniatura s Pariškega psalterja, nastala pod vplivom helenistične umetnosti

Smrt bolgarskega carja Simeona I. leta 927 je močno oslabila Bolgare in omogočila Bizantincem, da so se osredotočili na vzhodno fronto.[77] Leta 934 so dokončno osvojili Meliteno, leta 943 pa je slavni general Ivan Kurukas nadaljeval ofenzivo v Mezopotamiji in dosegel nekaj omembe vrednih zmag, ki so se končale z osvojitvijo Edese. Kurkuasa so še posebej slavili potem, ko je v Konstantinopel vrnil Mandilion, relikvijo s podobo Kristusa.[78]

Cesarja-vojaka Nikefor II. Fokas (vladal 963–969) in Ivan I. Cimiskes (vladal 969–976) sta po porazu emirjev iz severozahodnega Iraka razširila cesarstvo globoko v Sirijo. Nikefor je leta 962 zavzel Alep in leta 963 dokončno pregnal Arabce s Krete. Z osvojitvijo Krete so se končali arabski vdori v Egejsko morje in celinska Grčija je ponovno zaživela. Cesar je leta 965 ponovno osvojil tudi Ciper in dosegel višek svojih vojaških uspehov leta 969 z vključitvijo province Antiohije v Bizantinsko cesarstvo.[79] Njegov naslednik Ivan Cimisk je osvojil Damask, Bejrut, Akon, Sidon, Cezarejo in Tiberias in mejo cesarstva pomaknil v neposredno bližino Jeruzalema, arabski centri moči v Iraku in Egiptu pa so ostali nedotaknjeni.[80] Njegov naslednik Bazilij II. Bolgarokton se je po številnih pohodih na severu in prenehanju arabske grožnje Konstantinoplu leta 1025 usmeril proti bogati provinci Siciliji, vendar je še pred zaključkom odprave umrl. V tistem času se je cesarstvo raztezalo od Mesinskega kanala do Evfrata in od Donave do Sirije.[81]

Vojne z Bolgari[uredi | uredi kodo]

Tradicionalni spori s Svetim sedežem v Rimu, ki jih je podžigalo vprašanje verske nadvlade nad novo pokristjanjeno državo Bolgarijo, so se nadaljevali skozi celo makedonsko obdobje.[73] Osemdeset let trajajoč mir med Bizantinskim cesarstvom in Bolgarijo je prekinil močan bolgarski car Simeon I., ki je leta 894 napadel Bizantinsko cesarstvo. Njegov napad so Bizantinci odbili s svojim ladjevjem, ki je po Črnem morju odplulo na sever in jih s podporo Ogrov napadlo iz zaledja. Bizantinci so bili v bitki pri Bolgarofigonu leta 896 poraženi in so pristali na plačevanje letnih davkov.[76]

Leon VI. Modri je leta 912 umrl. Sovražnosti so se kmalu po njegovi smrti nadaljevale in Simeon je na čelu velike vojske prišel pred Konstantinopel.[82] Četudi je bilo mestno obzidje nepremagljivo, je zmedena mestna uprava povabila Simeona v mesto in mu podelila krono bolgarskega cesarja, mladi bizantinski cesar Konstantin VII. pa bi se moral poročiti z eno od njegovih hčera. Ko je Simeonove dinastične načrte preprečil upor v Konstantinoplu, je ponovno napadel Trakijo in osvojil Odrin.[83] Bizantinsko cesarstvo se je sedaj soočalo z močno krščansko državo, ki je bila oddaljena samo nekaj dni hoda od prestolnice,[73] in vojskovanjem na dveh frontah.[76]

Velik vojni pohod pod poveljstvom generala Leona Fokasa in cesarja Romana I. Lekapena se je končal s še enim polomom, tokrat v bitki pri Aheloju leta 917. Naslednje leto so Bolgari neovirano opustošili severno Grčijo. Leta 923 so ponovno oplenili Odrin in naslednje leto oblegali Konstantinoplel. Leta 927 je Simeon nenadoma umrl in bolgarska moč se je sesula. Za Bolgarsko in Bizantinsko cesarstvo se je začelo dolgo obdobje miroljubnih odnosov, zato so se Bizantinci lahko ponovno posvetili muslimanom na svoji vzhodni meji.[84] Leta 968 so s pomočjo ruskega kralja Svjatoslava I. Kijevskega preplavili Bolgare, tri leta kasneje pa je Ivan I. Cimisk premagal Kijevsko Rusijo in vzhodno Bolgarijo priključil k svojemu cesarstvu.[85]

Bizantinsko cesarstvo pod Bazilijem II. Bolgatoktonom

Bolgarski odpor je ponovno oživel med vladavino dinastije Kometopuli (vladala 976-1018), toda novi cesar Bazilij II. (vladal 976-1025) se je odločil, da bo njegov primarni cilj vojna proti Bolgarom.[86] Njegov prvi pohod proti Bolgarom se je končal s ponižujočim porazom pri Trajanovih vratih. Naslednjih nekaj let se je ukvarjal predvsem z notranjimi upori v Mali Aziji, medtem pa so Bolgari širili svoje ozemlje na Balkan. Vojna se je vlekla že skoraj dvajset let. Bizantinski zmagi v bitkah pri Serheju (996) in Skopju (1004) ta odločilno oslabili bolgarsko vojsko. Bazilij je zatem z vsakoletnimi vojnimi pohodi sistematično uničeval bolgarske utrdbe.[86] V bitki na Belasici leta 1014 je bila bolgarska vojska popolnoma uničena. Od vsakih 100 ujetnikov so jih Bizantinci 99 oslepili, stotemu pa so iztaknili samo eno oko, da jih je lahko odpeljal domov. Ko je car Samuil videl ostanke svoje razbite vojske, je zaradi šoka umrl. Leta 1018 so se vdale zadnje bolgarske utrdbe in Bolgarija je postala del bizantinskega imperija.[86] Po zmagi se je obnovila meja na Donavi, s katere so se morali Bizantinci umakniti med vladavino cesarja Heraklija (vladal 610-641).[81]

Odnosi s Kijevsko Rusijo[uredi | uredi kodo]

Rusi pod obzidjem Konstantinopla (860)

Od leta 850 do 1100 je imelo cesarstvo mešane odnose z novo državo Kijevsko Rusijo severno od Črnega morja.[87] Odnosi bi lahko imeli dolgoročne posledice v zgodovini vzhodnih Slovanov, zato je Bizantinsko cesarstvo hitro postalo glavni trgovinski in kulturni partner Kijeva. Rusi so kljub temu že leta 860 prvič napadli Konstantinopel in oplenili okolico mesta. Leta 941 so se pojavili na azijski obali Bosporja. Tokrat so jih Bizantinci zdrobili, kar kaže na izboljšave v bizantinski vojski po letu 907, saj je pred tem vsiljivce odvračala samo spretna bizantinska diplomacija. Bazilij II. ni smel prezreti naraščajoče ruske moči lin je po zgledu na svoje predhodnike kot sredstvo za dosego političnih ciljev uporabil vero.[88] Rusko-bizantinski odnosi so se otoplili po poroki Ana Porfirogenete, hčerke cesarja Romana II., in Vladimirja Velikega leta 988 in kasnejšem pokristjanjenju Rusov.[87] Rusi so po pokristjanjenju v svoje kraljestvo povabili bizantinske duhovnike, arhitekte in umetnike, ki so po Rusiji gradili številne cerkve in katedrale in hkrati širili bizantinsko kulturo. Številni Rusi so po drugi strani služili v bizantinski vojski kot najemniki, predvsem v znameniti varjaški gardi.[87]

Odnosi med državama tudi po pokristjanjenju niso bili vedno prijateljski. Najbolj resen konflikt med obema silama je bila vojna v Bolgariji leta 968–971, vendar so bili pogosti tudi plenilski pohodi na bizantinska mesta ob Črnem morju in celo Konstantinopel. Četudi so Bizantinci večino napadov odbili, so jim pogosto sledile mirovne pogodbe, ki so bile večinoma bolj ugodne za Ruse. Ena od njih je bila podpisana po vojni leta 1043, s katero so Rusi pokazali svoje ambicije, da tekmujejo z Bizantinci kot enakopravna sila.[88]

Vrh[uredi | uredi kodo]

Od 9. do 11. stoletja je bil Konstantinopel največje in najbogatejše mesto v Evropi

Ko je Baziij II. leta 1025 umrl, se je Bizantinsko cesarstvo raztezalo od Armenije na vzhodu do Kalabrije v južni Italiji na zahodu.[81] Bazilij je k temu prispeval z osvojitvijo Bolgarije, priključitvijo delov Gruzije in Armenije ter ponovno osvojitvijo Krete, Cipra in pomembnega mesta Antiohije. Vse osvojitve niso bile taktične, ampak trajne.[74]

Leon VI. je dosegel popolno kodifikacijo bizantinskega prava, napisano v grščini. To monumentalno delo v 60 zvezkih je postalo temelj vseh kasnejše bizantinske zakonodaje in se preučuje še danes.[89] Leon je reformiral tudi državno upravo, ponovno začrtal meje vojaško-civilnih okrožij (themata) in uredil sistem državnih položajev in privilegijev ter obnašanja različnih trgovskih cehov v Konstantinoplu. Z reformami je močno zmanjšal prejšnjo razdrobljenost cesarstva in ustanovil en sam center moči – Konstantinopel.[90] Z naraščajočo vojaško močjo se je močno obogatilo in okrepilo privilegirano deželno plemstvo, položaj kmetov pa se je spustil na raven tlačanov.[91]

Konstantinopel se je pod makedonskimi vladarji razcvetel in postal največje in najbogatejše mesto v Evropi. V 9. in 10. stoletju je v njem živelo okoli 400.000 prebivalcev. V tem obdobju je imelo cesarstvo močno državno upravo s kompetentnimi uradniki, ki so nadzirali pobiranje davkov, upravo in zunanjo politiko. Makedonski cesarji so povečali bogastvo svojega imperija tudi s pospeševanjem trgovine z zahodno Evropo, predvsem s prodajo svile in kovinskih izdelkov.[92]

Razkol med pravoslavjem in katolištvom[uredi | uredi kodo]

Stenska podoba sv. Cirila in Metoda, 19. stoletje, samostan Trojan, Bolgarija

V makedonskem obdobju so se dogajale pomembne stvari tudi na verskem področju. S spreobrnitvijo Bolgarov, Srbov in Rusov v pravoslavje se je za vedno spremenila verska slika Evrope. Za pokristjanjenje Slovanov in uvedbo glagolice, predhodnice cirilice, imata veliko zaslug pravoslavna solunska brata Ciril in Metod. [93]

Leta 1054 je kriza v odnosih med pravoslavjem in katolištvom dosegla višek, znan kot velika shizma. Čeprav so bile institucije obeh cerkva formalno ločene že pred tem datumom, so 16. julija 1054 v Hagijo Sofijo med sobotno popoldansko mašo vstopili trije papeževi odposlanci in na oltar položili papeževo bulo o izobčenju.[94] Izobčenje je bilo v resnici samo kulminacija več sto let trajajočega postopnega ločevanja. [95]

Kriza in drobljenje cesarstva[uredi | uredi kodo]

Cesarstvo se je kmalu znašlo v obdobju težav, ki so bile v veliki meri posledica spodkopavanja tematskega sistema in zanemarjanja vojske. Sistem vojških okrožij, ki so ga vzpostavili Nikefor II., Ivan Cimisk in Bazilij II., je bizantinsko vojsko, sestavljeno iz domačega prebivalstva, spremenil v profesionalno mobilno vojsko, v kateri je bilo vedno več najemnikov. Najemniki so bili dragi, vojaške grožnje v 10. stoletju pa velike, kar je zahtevalo vzdrževanje velike armade in dragih trdnjav.[96] Bazilj II. je po smrti zapustil polno državno blagajno, ni pa uredil svojega nasledstva. Nobeden od možnih neposrednih naslednikov ni imel skoraj nobenega vojaškega ali političnega talenta, zato je državna uprava vedno bolj prehajala v roke državnih uradnikov. Napori za oživitev gospodarstva so povzročili samo inflacijo in razvrednotenje zlatega denarja. Na vojsko se je začelo gledati kot na velik in nepotreben strošek in politično grožnjo. Vojaške enote domačinov so zato izplačali in jih zamenjali z najemniki s pogodbami za določene vojaške operacije.[97]

Cesarstvo se je v tem obdobju začelo soočati z novimi sovražniki. Province v južni Italiji so začeli ogrožati Normani, ki so prišli v Italijo na začetku 11. stoletja. V obdobju velike shizme so začeli počasi in vztrajno prodirati v bizantinsko Italijo. [98] Leta 1060 je Robert Guiscard zavzel Reggio, glavno mesto tagme Kalabrije, kateri je leta 1068 sledil Otranto. Isto leto je oblegal Bari, glavno bizantinsko trdnjavo v Apuliji. Mesto je aprila 1071 padlo.[99] Bizantinci so leta 1069 izgubili oblast tudi nad dalmatinskimi obalnimi mesti v korist hrvaškega kralja Petra Krešimirja IV. (vladal 1058-1074/1075).[100]

Bizantinsko zavzetje Edese leta 1031 in protinapad Seldžukov

Največja katastrofa se je zgodila v Mali Aziji, ko so Seldžuki leta 1065 in 1067 prvič vdrli preko bizantinske meje v Armenijo. Njihov nepričakovan vdor je pripomogel k temu, da je vojaška aristokracija omogogočila enemu od svojih pripadnikov, Romanu Diogenu, da je bil leta 1068 izvoljen za bizantinskega cesarja. Spomladi 1071 se je Roman odpravil na velik pohod proti Seldžukom in jih poskušal zvabiti v odločilno bitko. V bitki s sultanom Alp Arslanom pri Manzikertu je doživel nepričakovan poraz in bil ujet. Alp Arslan je z njim ravnal spoštljivo in Bizantincem ni vsilil ostrih mirovnih pogojev.[97] V Konstantinoplu se je kljub temu zgodil državni udar in ustoličenje Mihaela Dukasa, ki se je kmalu soočil z opozicijo Nikeforja Brienija in Nikeforja Botanijata. Seldžuki so do leta 1081 rzširili svojo oblast na skoraj celo maloazijsko planoto od Armenije na vzhodu do Bitinije na zahodu. Za svojo prestolnico so izbrali Nikejo, ki stoji samo 90 km vzhodno od Konstantinopla.[101]

Komnenska dinastija in križarske vojne[uredi | uredi kodo]

Aleksej I. Komnen, ustanovitelj dinastije

V komnenskem obdobju od leta 1081 do 1185 se je zvrstilo pet cesarjev: Aleksej I., Ivan I., Manuel I., Aleksej II. in Andronik I., ki so vztrajno poskušali obnoviti vojaški, ozemeljski, gospodarski in politični položaj države, kar pa jim ni v celoti uspelo.[102] Bizantinski cesarji so se kljub temu, da so Seldžuki zasedli skoraj celo Malo Azijo, v tem obdobju vojskovali predvsem z zahodnimi silami, zlasti z Normani.[102]

Cesarstvo je pod Komneni igralo ključno vlogo v zgodovini križarskih pohodov v Sveto deželo. K prvi vojni je veliko pripomogel prav Aleksej I.. Kasnejše vojne med vladavinama Ivana I. in Manuela I. so imele izjemen kulturni in politični vpliv na Evropo, Bližnji vzhod in pokrajine ob vzhodnem Sredozemskem morju. Stiki med bizantinskim vzhodom in latinskim zahodom, vključno s križarskimi državami, so se v komnenskem obdobju zelo okrepili. V Konstantinoplu in drugod so se v velikem številu naselili trgovci iz Benetk in drugih italijanskih mest. Ocenjuje se, da se je samo v Konstantinopel, ki je imel od 300.000-400.000 prebivalcev, naselilo približno 60.000 Latincev. Trgovci in številni Manuelovi latinski vojaški najemniki so pripomogli k širjenju bizantinske tehnologije, umetnosti, književnosti in kulture na latinski zahod, cesarstvo pa je bilo hkrati cilj zahodnih idej in običajev.[103] Komnensko obdobje je v tem pogledu pomenilo enega od vrhov v bizantinski zgodovini.[104] Konstantinopel je po velikosti, bogastvu in kulturi ostal vodilno mesto krščanskega sveta.[105] Krščanski svet se je začel ponovno zanimati za klasično grško filozofijo, hkrati pa je začelo naraščati število književnih del v takratni grščini.[106] Bizantinska umetnost in književnost sta imeli v Evropi prevladujočo vlogo in izjemen in dolgotrajen vpliv.[102]

Aleksej I. in prva križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo in Rumski sultanat pred prvo križarsko vojno

Po polomu pri Manzikertu se je cesarstvo po zaslugi Komnenov delno opomoglo.[107] Prvi komnenski cesar je bil Izak I. (vladal 1057-1059), po katerem je prišla na oblast dinastija Dukas (vladala 1029-1081). Cesarstvo se je ponovno okrepilo šele pod Aleksejem I., ki je prišel na oblast leta 1081. Cesar se je od samega začetka soočal s silnim pritiskom Normanov Normanov Roberta Guiscarda in njegovega sina Bohemonda Tarantskega, ki sta osvojila Drač in Krf in oblegala Lariso v Tesaliji. Guiscardova smrt leta 1085 je začasno ustavila pritisk Normanov. Naslednje leto je umrl tudi seldžuški sultan in sultanat je razpadel na številne majhne emirate. Aleksej je medtem presenetil in v bitki pri Levuniju 28. aprila 1091 brez tuje pomoči porazil Pečenege.[108]

Ko se je stanje na zahodu umirilo, se je Aleksej posvetil resnim gospodarskim težavam in razpadlemu obrambnemu sistemu.[109] Za ponovno osvojitev ozemlja v Mali Aziji in pritisk na Seldžuke ni imel dovolj moči, zato so njegovi odposlanci na koncilu v Piacenzi leta 1095 poročali papežu Urbanu II. o trpljenju kristjanov na Vzhodu in poudarili, da bodo morali brez pomoči Zahoda še naprej prenašati muslimansko oblast.[110]

Prvi novec iz kovnice v Solunu, ki jo je septembra 1081 ustanovil Aleksej I. na pohodu proti Normanom Roberta Guiscarda

Urban II. je v Aleksejevi prošnji videl dvojno priložnost: združenje zahodne Evrope in ponovno združitev vzhodne pravoslavne in zahodne katoliške cerkve pod njegovo oblastjo.[110] Sklical je koncil v Clermontu in na njem pozval vse prisotne, naj vzamejo v roke orožje in se pod znakom križa odpravijo na oboroženo romanje za osvoboditev Jeruzalema izpod muslimanske oblasti. Odziv zahodne Evrope je bil ogromen.[110]

Aleksej, ki je pričakoval pomoč v obliki vojaških najemnikov, je bil popolnoma nepripravljen na prihod ogromne nedisciplinirane vojske, ki je kmalu zatem prišla na njegovo ozemlje. Druga težava je bilo vodstvo pohoda, v katerem so bili od osmih članov kar štirje Normani, med njimi tudi Bohemond. Ker so morali križarji iti skozi Konstantinopel, je imel cesar nad njimi vsaj nekaj moči. Od vodij pohoda je zahteval prisego, da bodo Bizantinskemu cesarstvu prepustili vsa mesta in ozemlja, ki jih bodo osvojili na poti v Sveto deželo. V zameno jim je dal vodnike in vojaško spremstvo.[111]

Aleksej bi lahko s pohodom pridobil več pomembnih mest in otokov in večino zahodne Male Azije, vendar so ga katoliški/latinski križarji obtožili, da jim ni prišel na pomoč pri obleganju Antiohije in razglasili prisego za nično. Aleksej je v resnici prihajal na pomoč, vendar se je vrnil, ko ga je Štefan Bloiški prepričal, da je je vse izgubljeno in da je pohod propadel.[112] Bohemond se je po osvojitvi mesta razglasil za kneza Antiohije in se takoj začel vojskovati proti Bizantinskemu cesarstvu. Vojno je prekinila Devolska pogodba, s katero se je leta 1108 obvezal, da postane Aleksejev vazal. Pogodba je pomenila konec normanske grožnje Bizantinskemu cesarstvu.[113]

Ivan II., Manuel I. in druga križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Srednjeveški rokopis s podobo osvojitve Jeruzalema v prvi križarski vojni

Aleksejev sin Ivan II. Komnen je nasledil bizantinski prestol leta 1118 in vladal do leta 1143. Bil je pobožen in predan cesar, ki se je odločil popraviti škodo, ki je nastala zaradi poraza pri Manzikertu pred petdesetimi leti.[114] Vladal je izredno blago in pravično in bil izjemen primer moralnega vladarja v času, ko je bila krutost povsem običajna,[115] zato so ga imenovali »bizantinski Mark Avrelij«.

Med petindvajsetletno vladavino je sklenil zavezništva s Svetim rimskim cesarstvom na zahodu in odločilno porazil Pečenege v bitki pri Beroji.[116] V 1120. letih je odbijal napade Ogrov in Srbov in se leta 1130 povezal z nemškim cesarjem Lotarjem III. proti Normanom kralja Rogerija II. Sicilskega.[117] V kasnejših letih je svojo pozornost obrnil proti vzhodu in osebno vodil številne pohode proti Turkom v Mali Aziji. Njegovi pohodi so temeljito spremenili ravnotežje sil na vzhodu in prisilile Turke na obrambo. Osvobodil je več mest in trdnjav, porazil Danišmende iz Melitene, osvojil skoraj celo Kilikijo in prisilil antioškega kneza Rajmonda Poitierskega, da je priznal bizantinsko suverenost. Da bi pokazal svojo vlogo vodje krščanskega sveta, je na čelu zdužene vojske Bizantinskega cesarstva in križarskih držav vkorakal v Sveto deželo. Njegov pohod je kljub veliki gorečnosti zaradi izdaje križarskih zaveznikov propadel.[118] Leta 1142 se je vrnil, da bi pritisnil na Antiohijo, vendar je zaradi posledic nesreče na lovu spomladi 1143 umrl. Rajmond se je po njegovi smrti ojunačil in napadel Kilikijo, vendar je bil poražen in prisiljen oditi v Konstantinopel moledovat za milost novega cesarja.[119]

Bizantinsko cesarstvo (oranžno) na koncu komnenskega obdobja okoli leta 1180

Ivan je za naslednika izbral svojega četrtega sina Manuela I. Komnena, ki se je agresivno vojskoval tako z vzhodnimi kot zahodnimi sosedi. V Palestini se je povezal s križarskim Jeruzalemskim kraljestvom in poslal na vzhod veliko vojno ladjevje za skupen napad na fatimidski Egipt. Manuel je s pogodbo z antioškim knezom Rajnaldom in jeruzalemskim kraljem Amalrikom utrdil svoj položaj fevdalnega gospoda Kneževine Antiohije in Jeruzalemskega kraljestva.[120] V poskusu ponovne vzpostavitve bizantinske oblasti nad pristanišči v južni Italiji je leta 1155 poslal v Italijo močno vojaško odpravo, ki je zaradi sporov v koaliciji propadla. Manuelova vojska je leta 1167 uspešno napadla južno Ogrsko kraljestvo in v bitki pri Sirmiju porazila Ogre. Do leta 1168 je bila v Manuelovih rokah skoraj cela vzhodna jadranska obala.[121] Cesar je sklenil tudi več zavezništev s papežem in zahodnimi krščanskimi kraljestvi in uspešno vodil prehod druge križarske vojske skozi njegovo cesarstvo.[122]

Na vzhodu je leta 1176 doživel velik poraz v bitki s Turki pri Miriokefalonu. Po porazu se je hitro opomogel in naslednje leto porazil Turke.[123] Bizantinskemu poveljniku Ivanu Vatacu, ki je uničil turške napadalce v bitki pri Hielionu in Limohirju, je poleg vojske, ki jo je povedel iz Konstinopla, uspelo zbirati vojake tudi na poti na bojišče, kar pomeni, da je obrambni program za zahodno Malo Azijo še vedno deloval.[124]

Renesansa 12. stoletja[uredi | uredi kodo]

Objokavanje Kristusa (1164), freska v cerkvi sv. Panteleimona v Nerezi pri Skopju, je sijajen primer komnenske umetnosti 12. stoletja

Ivan in Manuel sta izvajala aktivno vojaško politiko in namenila velika sredstva za obrambo države.[125] Njuna in Aleksejeva politika je kljub porazu v bitki pri Miriokefalonu prinesla cesarstvu obsežna osvojena ozemlja in okrepila stabilnost meja v Mali Aziji in Evropi. Približno od leta 1081 do 1180 je komnenska armada zagotavljala takšno varnost cesarstva, da je omogočila razcvet bizantinske kulture.[126]

Bizantinsko cesarstvo je bilo pod Komneni bolj uspešno kot kdaj koli po perzijski invaziji v 7. stoletju. Število prebivalcev je začelo naraščati, zato so se začela obdelovati tudi obsežna, do takat neobdelana kmetijska zemljišča. Arheološke najdbe v Evropi in Mali Aziji dokazujejo znatno povečanje urbanih naselij in gradnjo novih. Cvetelo je tudi trgovanje, predvsem z Benečani in Genovežani. Konstantinopel in egejska pristanišča so postala središča za trgovanje in pretovarjanje blaga iz Levanta in Egipta v Evropo in obratno[127]

V umetnosti so ponovno oživel mozaik in regionalne šole arhitekture, ki so pod tujimi kulturnimi vplivi razvile različne sloge.[128] V 12. stoletju so Bizantinci razvili svoj model zgodnjega humanizma in se začeli ponovno zanimati za klasične avtorje. Bizantinski humanizem je bil najbolj izražen pri Evstahiju Solunskemu.[129] V filozofiji se je obudilo preučevanje klasičnih flozofov, ki je v 7. stoletju zamrlo. Za to področje je značilno znatno povečanje objavljenih komentarjev klasičnih del.[106] V komnenskem obdobju se je začel tudi prvi prenos klasičnega grškega znanja na zahod.[102]

Upadanje in razpad[uredi | uredi kodo]

Angelska dinastija[uredi | uredi kodo]

Manuela je po smrti 24.septembra 1180 na prestolu nasledil njegov enajstletni sin Aleksej II. Komnen]]. Aleksej je bil za ta položaj popolnoma neprimeren, zato je v njegovem imenu kot regentka vladala mati Marija Antioška, ki je bila zaradi frankovskega porekla dokaj nepriljubljena.[130] Andronik I., vnuk Alekseja I. Komnena, je zato proti njima organiziral upor in ju v nasilem državnem udaru odstavil.[131] Izkoristil je svoj lep videz in silne simpatije v armadi, avgusta 1182 vkorakal v Konstantinolpel in sprožil krvav pokol Latincev.[131] Po odstranitvi vseh tekmecev se je septembra 1183 okronal za socesarja, odstranil Alekseja II. in vzel njegovo dvanajst let staro ženo Agnezo Francosko za svojo.[131]

Andronikov začetek vladanja je bil obetaven. Odločil se je, da bo izkoreninil korupcijo, zato je ukinil prodajo državnih služb. Izbiranje novih kandidatov je temeljilo na zaslugah in ne na protekciji. Uradniki so bili primerno plačani, s čimer se je zmanjšala možnost njihovega podkupovanja. Njegovi ukrepi so imeli znaten in takojšen učinek tudi v provincah.[132] Aristokrati so bili razkačeni, stanje pa je še poslabšala njegova vedno večja duševna neuravnovešenost. Usmrtitve in nasilje sta postala nekaj vsakdanjega, kot da bi hotel iztrebiti vso aristokracijo. Njegovo vladanje in ohranjanje oblasti za vsako ceno[133] se je spremenilo v vladavino nasilja.[132]

Andronik se kljub vojaškim izkušnjam ni mogel vzporejati z Izakom Angelom, Bélo III. Ogrskim (vladal 1172–1196), ki je v svoje kraljestvo vključil hrvaška ozemlja, in Štefanom Nemanjičem (vladal 1166–1196), ki je razglasil neodvisnost od Bizantinskega cesarstva. Velike težave mu je povzročal Viljem II. Sicilski (vladal 1166–1189), ki je s 300 ladjami in 80.000 možmi napadel cesarstvo leta 1185.[134] Andronik je mobiliziral majhno ladjevje sto ladij in branil prestolnico, do podeželja pa je bil povsem brezbrižen. Izak Angel ga je zato po preživelem poskusu umora s pomočjo prebivalstva odstavil in ubil. [135]

Med vladavino Izaka II., še bolj pa med vladavino njegovega brata Alekseja III., so se povsem sesuli še zadnji ostanki centralizirane državne uprave in obrambe. Normane so sicer pregnali iz Grčije, vendar so se leta 1186 začeli upirati Vlahi in Bolgari in nazadnje ustanovili Drugo bolgarsko cesarstvo.

Za notranjo politiko Angelov je bilo značilno zapravljanje državnega denarja in zgrešeno vodenje davčne politike. Avtoriteta centralne oblasti je izredno oslabela, kar je spodbudilo drobljenje cesarstva. Nekaj Komnenovih naslednikov je že pred letom 1204 ob vzhodnem Črnem morju ustanovilo svoje delno neodvisno Trabzonsko kraljestvo.[136] Zgodovinar Aleksander Vasiljev trdi, da je »Angelska dinastija pospešila rušenje navzven oslabljenega in navznoter sprtega cesarsta«.[137]

Četrta križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Križarji vstopajo v Konstantinopel. Eugène Delacroix (1840)

Leta 1198 je papež Inocenc III. preko svojih legatov in okrožnic pozval vernike na novo križarsko vojno.[138] Njen cilj naj bi bil zasedba Egipta, središča muslimanske moči v Levantu.

Križarska vojska, ki se je zbrala leta 1202 v Benetkah, je bila manjša od pričakovane, zato ni imela dovolj sredstev za plačilo beneških ladij za prevoz v Egipt. Beneška politika pod starim in slepim, a še vedno ambicioznim dožem Enricom Dandolom, se je razhajala od politike papeža in križarjev, ker so imele Benetke tesne trgovske stike z Egiptom.[139] Dož je križarjem ponudil, da namesto plačila pomagajo Benetkam osvojiti krščanski Zadar, ki je bil sicer beneški vazal, vendar se je uprl in leta 1186 sprejel zaščito Ogrov.[140] Križarji so njegovo ponudbo sprejeli in Zadar se je leta 1202 po kratkem obleganju vdal.[141] Papež Inpcenc je vedel za beneški načrt in ga prepovedal, vendar se ni upal tvegati propada križarskega pohoda, in je dal križarjem pogojno odvezo, Benečanom pa ne.[139]

Po smrti grofa Teobalda III. Šampanjskega novembra 1202 je poveljstvo križarske vojske prevzel Bonifacij I. Montferraški, prijatelj Hohenštaufna Filipa Švabskega. Oba sta bila poročena v bizantinsko cesarsko družino. Filipov svak Aleksej Angel, sin odstavljenega in oslepljenega cesarja Izaka II. Angela, se je že pred četrtim križarskim pohodom pojavil v Evropi in iskal pomoč za vzpon na prestol. Navezal je stike s križarji in jim za pomoč ponudil združitev pravoslavne cerkve z Rimom, plačilo 200.000 srebrnih mark in popolno oskrbo na poti do Egipta.[142] Križarji so tudi njegovo ponudbo sprejeli. Papež Inocenc se je zavedal, da se bo križarski pohod morda preusmeril iz Egipta v Konstantinopel, zato je prepovedal napad na mesto. Njegovo pismo s prepovedjo je prišlo v Zadar prepozno, ko je križarsko ladjevje že odplulo na vzhod.

Opustošenje Konstantinopla (1204)[uredi | uredi kodo]

Delitev Bizantinskega cesarstva po četrti križarski vojni

Križarji so pripluli pred Konstantinopel poleti 1203 in takoj napadli, zanetili velik požar, ki je uničil velik del mesta, in za nekaj časa prevzeli oblast. Cesar Aleksej III. je pobegnil in mesta in Aleksej Angel je kot Aleksej IV. skupaj s slepim očetom Izakom zasedel bizantinski prestol. Aleksej in Izak nista bila zmožna niti izpolniti svojih obljub križarjem niti obraniti mesta pred križarji. V mestu je izbruhnil upor, v katerem so oba cesarja odstavili, oblast in obrambo pa je prevzel Aleksej V. Dukas. Alekseja IV. so v ječi zadavili, oče Izak II. pa je kmalu za tem umrl.

Križarji so nato po teden dni trajajočem obleganju 13. aprila 1204 ponovno zasedli mesto in začeli roparski pokol, ki je trajal tri dni. Zelo veliko ukradenih dragocenih ikon, relikvij in drugih predmetov se je kasneje pojavilo v Evropi, še posebej v Benetkah. Po pričanju Niketasa Honiatesa so skrunili celo patriarhov prestol, tako da so nanj posedli prostitutko.[143] Ko je papež izvedel za početje svojih križarjev, jih je ukoril. Stanje mu je vsekakor ušlo iz rok, zlasti potem, ko je njegov legat na lastno pobudo križarje odvezal prisege, da bodo nadaljevali pot v Sveto deželo.[139] Ko se je v mestu ponovno vzpostavil red, so križarji in Benečani nadaljevali z izpolnjevanjem medsebojne pogodbe. Balduin Flandrijski je bil izvoljen za cesarja novega Latinskega cesarstva, Benečan Tomaž Morosini pa za novega konstantinopelskega patriarha. Večino ozemlja cesarstva so razdelili med voditelje pohoda, čeprav se je upor proti njim nadaljeval, predvsem v Nikeji, Trabzonu in Epirju.[139] Benečani se kot spretni trgovci niso potegovali za osvojeno ozemlje, ampak so si prilastili samo ključne dele Konstantinopla in cesarstva. Beneški dož je dobil naslov »gospodar četrtine in pol četrtine Rimskega imperija«.[144]

Propad[uredi | uredi kodo]

Cesarstvo v izgnanstvu[uredi | uredi kodo]

Po opustošenju Konstantinopla leta 1204 sta bili ustanovljeni dve nasledstveni državi Bizantinskega cesarstva: Nikejsko cesarstvo in Epirski despotat. Tretjo državo, Trapezundsko cesarstvo, je nekaj tednov pred opustošenjem ustanovil Aleksej I. Veliki Komnen. Največ možnosti za ponovno osvojitev Konstantinopla sta imela Nikeja in Epir. Nikejsko cesarstvo se je naslednjih nekaj desetletij borilo za lastno preživetje in je v vojnah s Seldžuki do sredine 13. stoletja izgubilo večino južne Male Azije.[145] Oslabitev Rumskega sultanata po invaziji Mongolov leta 1242-1243 je omogočila številnim begom in gazijem ustanovitev lastnih kneževin v Mali Aziji.[146] Eden od njih, Osman I., je ustanovil emirat, iz katerega se je razvilo Osmansko cesarstvo, ki je kakšnih dvesto let kasneje dokončno osvojilo Konstantinopel. Invazija Mongolov je dala nekaj predaha tudi Nikeji in ji omogočila soočenje z Latinskim cesarstvom na severu.

Ponovna osvojitev Konstantinopla[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo leta 1263

Nikejskemu cesarstvu, ki ga je ustanovila Larsakidska dinastija, je leta 1261 uspelo osvojiti Konstantinopel in poraziti Epir. To je privedlo do kratkotrajne oživitve cesarstva pod Mihaelom III. Paleologom, vendar je bilo opustošeno in zato slabo opremljeno za spopadanje s sovražniki, ki so ga obkrožali. Za vojno z Latinci je Mihael uporabil vojsko iz Male Azije in z visokimi davki ohromil kmečko prebivlstvo, kar je povzročilo veliko nezadovoljstvo.[147] Z ogromnimi gradbenimi projekti v Konstantinoplu je poskušal popraviti škodo, ki jo je povzročila četrta križarska vojna, z nobenim ukrepom pa ni zavaroval kmetov v Mali Aziji pred pohodi muslimanskih gazijev. Namesto da bi obdržal samo ozemlje v Mali Aziji, se je Mihael odločil za širjenje cesarstva, kar je prineslo samo kratkotrajen uspeh. Da bi se izognil še enemu latinskemu plenjenju Konstantinopla, je prisilil pravoslavno cerkev, da se je podredila Rimu. Tudi ta odločitev je bila kratkotrajna in je sprožila splošno sovraštvo kmečkega prebivalstva do Mihaela in Konstantinopla.[148] Napori njegovega sina in naslednika Andronika II. in kasneje njegovega vnuka Andronika III. so bili zadnji poskusi obnovitve nekdanje slave Bizantinskega cesarstva. Vojaški najemniki so Androniku II. pogosto povzročali težave, zlasti katalonska kompanija, ki je pustošila po podeželju in bila vedno bolj sovražno razpoložena do Konstantinopla. [149]

Vzpon Osmanov in padec Konstantinopla[uredi | uredi kodo]

Obleganje Konstantinopla leta 1453; francoska miniatura iz 15. stoletja

Stanje v cesarstvu se je še poslabšalo med državljanskimi vojnami po smrti Andronika III.. Šestletna državljanska vojna je uničila cesarstvo in omogočila srbskemu vladarju Stefanu Dušanu (vladal 1331-1346) ustanovitev kratko živečega Srbskega cesarstva na večjem delu ostankov ozemlja Bizantinskega cesarstva. Leta 1354 je potres porušil trdnjavo na Galipoliju in omogočil Osmanom, da s pomočjo vojakov, ki jih je med državljansko vojno najel Ivan VI. Kantakuzen, prodrejo na evropsko celino.[150] Osmani so do konca bizantinskih državljanskih vojn porazili Srbe in jih prisilili v vazalni odnos. Sledila je bitka na Kosovskem polju leta 1389, po kateri so Osmani zasedli večino Balkana.[151]

Bizantinski cesarji so prosili Zahod za pomoč, toda papež je kakršno koli pomoč pogojeval z združitvijo Vzhodne pravoslavne cerkve z Rimom. Združitev cerkva je bila začasno uradno izvršena s cesarskim dekretom, pravoslavno prebivalstvo in kler pa se je nadoblasti Rima in latinskemu obredju močno upiralo.[152] Obrambo Konstantinopla je sicer okrepilo nekaj oddelkov zahodnih vojakov, večina zahodnih vladarjev pa se je ukvarjala z lastnimi problemi in ni storila ničesar v obrambo Bizantinskega cesarstva, ki so ga po koščkih osvajali Osmani. [153]

Vzhodno Sredozemlje tik pred padcem Konstantinopla

Konstantinoplel je bil razdejan in razseljen. Od njega je ostala samo gruča vasi, ločenih s polji. 2. aprila 1453 je vojska sultana Mehmeda II. s približno 80.000 možmi in velikim številom iregularnih vojakov začela oblegati mesto,[154] katerega je branilo samo 7.000 mož, med njimi 2.000 tujcev.[153] Mesto je po dveh mesecih obleganja 29. maja 1453 padlo. Zadnji bizantinske cesar, Konstantin XI. Paleolog, je potem, ko je obzidja padlo, odložil svoje regalije in se tudi sam bojeval z napadalci.[155]

Politične posledice[uredi | uredi kodo]

Po padcu Konstantinopla je od cesarstva ostal samo Morejski despotat na Peloponezu, v katerem sta vladala Tomaž in Dimitrij Paleolog, brata zadnjega bizantinskega cesarja. Despotat je ostal neodvisen zaradi plačevanja letnega davka Osmanskemu cesarstvu. Nekompetentno vladanje, neredno plačevanje davka in upor proti Osmanom je sprožil napad Mehmeda II. maja 1460. Osmane je pozval Dimitrij, ki je želel pregnati Tomaža in zavladati kot edini vladar. Tomaž je pobegnil in Osmani so do poletja osvojili skoraj celo državo. Dimitrijev račun, da bo po vojni sam prevezel oblast, se ni izšel, ker so Osmani Peloponez priključili k svojemu cesarstvu.

Po padcu Peloponeza je ostalo svobodnih samo še nekaj ozemelj, med njimi otok Monemvazija, na katerem je nekaj časa vladal aragonski korzár. Ko so ga prebivalci pregnali, je malo pred koncem leta 1460 s Tomaževim soglasjem poiskal papeževo zaščito. Polotok Mani na skrajnem jugu Peloponeza se je upiral do razpada koalicije lokalnih klanov, potem pa prišel pod oblast Benečanov. Čisto zadnje svobodno ozemlje je bil grad Salmeniko z okolico na severozahodu Peloponeza, ki ga je branil Graicas Paleolog. Ko se je grad julija 1461 vdal, se je Paleologu z grajsko posadko in nekaj meščani uspelo prebiti do beneškega ozemlja.[156]

Zastava poznega Bizantinskega cesarstva s tetragramskim križem, simbolom Paleološke dinastije

Trapezundsko cesarstvo, ki se je od Bizantinskega cesarstva odcepilo nekaj tednov pred padcem Konstantinopla, je ostalo de facto zadnja nasledstvena država Bizantinskega cesarstva. Napori cesarja Davida, da bi spodbudil evropske sile za križarsko vojno proti Osmanskemu cesarstvu, so sprožili vojno z Osmani poleti 1461. Po mesec dni dolgem obleganju se je prestolnica 14. avgusta 1461 vdala. Trapezundska Teodorova kneževina na Krimu se je obdržala še štirinajst let in leta 1475 kot zadnja padla pod osmansko oblast.

Nasledstvo naslova bizantinskega cesarja je zahteval Andrej Paleolog, nečak zadnjega cesarja Konstantina XI., ki je do leta 1460 živel v Moreji, potem pa je pobegnil v Rim in do smrti živel pod zaščito Papeških držav. Ker naslov bizantinskega cesarja tehnično nikoli ni bil deden, Andrejeva zahteva ni bila v skladu z bizantinsko zakonodajo. Zahodne države so kljub temu, da je Bizantinsko cesarstvo ugasnilo, na splošno sledile dednim načelom, ki jih je zagovarjala rimskokatoliška cerkev. Andrej se je zato naslavljal s Imperator Constantinopolitanus (konstantinopelski cesar) in prodal dedne pravice tako Karlu VIII. Francoskemu kot katoliškima monarhoma (Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski). Po Andrejevi smrti naslova konstantinopelskega cesarja ni uporabljal noben vladar.

Konstantin XI. je umrl brez zakonitih naslednikov. Če Konstantinopel ne bi padel, bi bizantinski prestol nasledili sinovi njegovega odstavljenega starejšega brata, ki so po padcu mesta dobili službe na dvoru Mehmeda II.. Najstarejši sin, ki je prestopil v islam in se preimenoval v Has Murata, je postal Mehmedov izbranec in služil kot beglerbeg (glavni guverner) Balkana. Mlajši sin se je primenoval v Mesih Pašo in postal admiral osmanske vojne mornarice in sandžakbeg (guverner) province Galipoli. Nazadnje je dvakrat služil kot veliki vezir Mehmedovega sina Bajazida II..[157]

Mehmed II. in njegovi nasledniki so se imeli za naslednike Rimskega cesarstva do ukinitve Osmanskega cesarstva na začetku 20. stoletja. Trdili so, da je cesarstvo samo spremenilo vero, tako kot med vladavino Konstantina I. Velikega. Prebivalce osvojenega Bizantinskega cesarstva, se pravi pravoslavne kristjane, so še naprej imeli za Rimljane (Rûm). Za naslednike cesarjev Vzhodnega rimskega cesarstva so se imeli tudi vladarji Donavskih kneževin, ki so gostile pravoslavne ubežnike iz Osmanskega cesarstva,[158] med njimi tudi nekaj bizantinskih plemičev.

Vlogo cesarja kot pokrovitelja pravoslavne cerkve je prevzel moskovski veliki knez Ivan III. Vasiljevič. Poročil se je z Andrejevo sestro Sofijo Paleologino, katere vnuk je postal prvi ruski car Ivan IV. Vasiljevič Grozni. Vsi Ivanovi nasledniki so podpirali idejo, da je Moskva pravi naslednik Rima in Konstantinopla. Ideja, da je Rusko cesarstvo Tretje rimsko cesarstvo, je živela do propada Ruskega cesarstva v oktobrski revoluciji leta 1917.[159]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko gospodarstvo je bilo več stoletij med najbolj naprednimi gospodarstvi v Evropi in na Sredozemlju. Zlasti Evropa se je lahko primerjala z njim šele v poznem srednjem veku. Konstantinopel je bil glavno križišče trgovskih poti, ki so bile v različnih obdobjih razpredene po skoraj celi Evropi, Aziji in severni Afriki. Najpomembnejša je bila tako imenovana svilna cesta med Daljnjim vzhodom in Evropo. Cvetoče bizantinsko gospodarstvo se je razlikovalo od gospodarstev propadajočega Zahoda zlasti do prve polovice 6. Stoletja.[160]

Po Justinijanovi kugi (541–542) in arabskih osvajanjih se je stanje obrnilo v obdobje stagnacije in upadanja gospodarstva. Izavrijske reforme, ponovno naseljevanje med vladavino Konstantina V., javna dela in davčna reforma so označili začetek oživljanja, ki je kljub temu, da se je ozemlje cesarstva krčilo, trajalo do leta 1204.[161] Od 10. do konca 12. stoletja je kazalo cesarstvo videz razkošne države in popotniki so se čudili bogastvu, nakopičenem v njegovi prestolnici.[162]

Četrta križarska vojna je povzročila razkroj bizantinske proizvodnje in začetek trgovinske dominacije zahodne Evrope na vzhodnem Sredozemlju, kar je za Bizantinsko cesarstvo pomenilo gospodarsko katastrofo.[162] Paleologi so poskušali oživiti gospodarstvo, vendar pozno cesarstvo ni moglo doseči popolnega nadzora niti nad tujimi niti nad domačimi gospodarskimi činitelji. Postopoma je izgubilo vpliv tudi nad načini trgovanja in mehanizmi cen, odtekanjem dragih kovin in, po mnenju nekaterih poznavalcev, tudi nad kovnicami denarja.[163]

Eden od gospodarskih temeljev je bila trgovina, podprta z obmorsko lego cesarstva. Najpomembnejše izvozno blago so bile tkanine. Svilo so izvažali predvsem v Egipt, verjetno tudi v Bolgarijo in na zahod.[164] Država je dosledno nadzirala notranjo in zunanjo trgovino in imela monopol nad emisijami denarja. Denarni sistem je bil trden in elastičen in se je prilagajal potrebam trgovine.[165]

Vlada je poskušala nadzirati tudi obrestne mere za posojila in predpisovati merila za dejavnosti cehov in združenj, v katerih je imela svoje interese. Cesar in državna uprava so v obdobjih krize s svojimi posegi zagotavljali oskrbo prestolnice in zniževali ceno žita. Vlada je z obdavčenjem pogosto zbirala del tržnih viškov in jih na primer v obliki plač državnih uradnikov ali investicij v javna dela ponovno pošiljala v obtok. [165]

Znanost, medicina in zakonodaja[uredi | uredi kodo]

Notranjost konstantinopelske patriarhalne bazilike Hagije Sofije, zgrajene leta 537; zgradil jo je Izidor Miletski, prvi zbiralec Arhimedovih del; iz njene arhitekture je razvidno Arhimedovo načelo pravilne geometrije

Spisi klasičnih antičnih avtorjev v Bizantinskem cesarstvu niso nikoli utonili v pozabo. Bizantinska znanost je bila v vseh obdobjih tesno povezana z antično filozofijo in metafiziko.[166] Izidor Miletski, grški matematik, arhitekt in graditelj Hagije Sofije, je okoli leta 530 prvi zbral Arhimedova dela. Zbirka se je ohranila preko šole za matematiko in inženirstvo, ki jo je v obdobju bizantinske renesanse okoli leta 850 ustanovil Leon Geometer.[167] Bizantinska specialnost je bila geometrija in njena raba, predvsem v arhitekturi in načrtovanju vojaških naprav.

Učenóst je v mračnem obdobju po arabskih osvajanjih nekoliko zastala, med bizantinsko renesanso konec prvega tisočletja pa so bizantinski učenjaki postali izvedenci za arabske in perzijske znanstvene dosežke, zlasti za astronomijo in matematiko.[168] Bizantinci so dosegli tudi več lastnih tehnoloških dosežkov, predvsem v arhitekturi, na primer gradnji kupol, in vojaški tehnologiji, na primer grški ogenj. Poleg tega, da so ohranili veliko večino antičnega znanja s področja znanosti in geometrije, so od 6. stoletja njihovi učenjaki prispevali tudi svoj izvirni delež k razvoju novih teorij in širjenju del klasičnih avtorjev.[169]

Prednja stran Dunajskega Dioskurida, na kateri je upodobljenih sedem slavnih zdravnikov

V zadnjem stoletju obstoja cesarstva so bili bizantinski slovničarji tisti, ki so osebno ali s svojimi pisnimi deli prenesli antične grške slovnične in književne študije v zgodnjo renesančno Italijo.[170] V tem obdobju so astronomijo in matematiko poučevali predvsem v Trabzonu, medicina pa je zanimala skoraj vse učenjake.[171]

Na zakonodajnem področju je imel Justinijan I. nedvomno ogromno prispeval k razvoju pravoznanstva v cesarstvu, Ekloga Leona III. pa je imela velik vpliv na razvoj pravnih institucij v slovanskem svetu.[172] V 10. stoletju je Leonu VI. Modremu uspelo zbrati in v grškem jeziku zapisati vse bizantinske zakone, ki so postali osnova za vse kasnejše bizantinske zakonike in so še danes predmet visokošolskega študija.[173]

Vera[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo je bilo teokratska država, v kateri je v imenu boga vladal cesar. Jennifer Fretland Van Voorst pravi, da je »Bizantinsko cesarstvo postalo teokracija v tem smislu, da so krščanske vrednote in ideje postale temelj cesarskih političnih idealov in so se tesno prepletale z njegovimi političnimi cilji«.[174] Steven Runciman o tem pravi:

»Osnovni principi Bizantinskega cesarstva so temeljili na prepričanju, da je zemeljska kopija nebeškega kraljestva. Ravno tako, kot na nebu vlada bog, vlada na zemlji cesar in izvaja božje zapovedi. Na cesarstvo se je gledalo kot na univerzalno. Idealno cesarstvo bi obsegalo ves svet in vse prebivalce, ki bi v idealnem primeru pripadali eni sami pravi, se pravi pravoslavni cerkvi. Tako kot je človek ustvarjen po božji podobi, tako je človeško kraljestvo ustvarjeno po podobi nebeškega kraljestva.«[175]

Preživetje cesarstva je zahtevalo aktivno vlogo cesarja v cerkvenih zadevah. Bizantinska država je iz poganskih časov podedovala upravne in finančne postopke za vodenje verskih zadev, ki so se uporabili tudi za krščansko cerkev. Bizantinci so po vzorcu Evzebija Cezarejskega na svojega cesarja gledali kot na Kristusovega predstavnika ali njegovega glasnika, odgovornega predvsem za širjenje krščanstva med pogane in druge dejavnosti, med katere sta spadala predvsem upravljanje in financiranje. Cyril Mango pudarja, da je bizantinsko politično razmišljanje mogoče strniti v moto »En bog, eno cesarsvo, ena vera«.[176]

Justinijan I. je kot simbol prestiža Konstantinopelskega patriarhata zgradil Hagijo Sofijo, cerkev Svete božje modrosti; cerkev je bila zgrajena v štirih in pol letih (532-527)

Vloga cesarja v cerkvenih zadevah se nikoli ni razvila v nespremenljiv, zakonsko določen sistem.[177] Zaradi upadanja moči Rima in naraščanja nesoglasij med vzhodnimi patriarhati, je bil od 6. do 11. stoletja konstantinopelski patriarhat najbogatejše in najvplivnejše krščansko versko središče.[178] Cerkev je obdržala pomemben vpliv tudi izven cesarstva še potem, ko je od cesarstva ostala le še senca nekdanje moči. Jurij Ostrogorski poudarja, da je konstantinopelski patriarhat ostal središče moči s podrejenimi metropolitskimi in škofovskimi sedeži na ozemlju Male Azije in Balkana, ki ga je Bizantinsko cesarstvo izgubilo, pa tudi na Kavkazu, Rusiji in Litvi. Cerkev je ostala najbolj stabilen element Bizantinskega cesarstva.[179]

Uradna državna krščanska doktrina je bila začrtana na prvih sedmih cerkvenih zborih. Cesarjeva dolžnost je bila, da to doktrino vsili svojim podložnikom. Cesarski odlok 388, ki je bil kasneje vključen v Justinijanov zakonik (Codex Justinianus), je veleval prebivalcem, da »prevzamejo ime katoliški kristjani«. Vse tiste »nore in nespametne osebe«, ki se niso podredile odloku, so razglasili za »zagovornike heretičnih dogm«.[180]

Pravoslavna cerkev, ki je kasneje postala znana kot Vzhodna pravoslavna cerkev ali vzhodno krščanstvo, kljub cesarskim dekretom in strogim stališčem nikoli ni predstavljala vseh kristjanov v cesarstvu. Mango je celo prepričan, da je v zgodnjih fazah cesarstva med »nore in nespametnih osebe«, ki so jih imeli za »heretike«, spadala večina prebivalstva.[181] Poleg poganov, ki so obstajali do konca 6. stoletja, je bil v državi tudi mnogo Judov in pripadnikov drugih krščanskih doktrin, na primer nestorijancev, monofizitov, arijanov in pavličanov, katerih nauki so bili v nasprotju z uradno teološko doktrino, določeno na cerkvenih zborih.[182]

Naslednjo delitev med kristjani je povzročil ukaz cesarja Leona III., da se po vsem cesarstvu uničijo ikone. Ukaz je povzročil resno versko krizo, ki se je končala šele sredi 9. stoletja. V tem obdobju se je na Balkanu pojavil nov val poganov, predvsem Slovanov. Prišleki so se postopoma pokristjanili, zato je bila v kasnejših obdobjih cesarstva večina prebivalstva pravoslavna.[183]

Judje so bili skozi celo zgodovino cesarstva pomembna manjšina, ki je bila po rimski zakonodaji priznana kot samostojna verska skupina. V zgodnjem bizantinskem obdobju so bili do Judov večinoma strpni, kasneje pa so se pojavljala obdobja napetosti in preganjanj. Po arabskih osvajanjih je večina Judov ostala izven cesarstva. Tisti, ki so ostali v cesarstvu, so od 10. stoletja dalje živeli relativno mirno.[184]

Gruzijski samostani so se prvič pojavili v drugi polovici 9. stoletja, najprej v Konstantinoplu in na Olimpu v severozahodni Mali Aziji. Kasneje so v cesarstvu igrali vedno bolj pomembno vlogo.[185]

Umetnost in književnost[uredi | uredi kodo]

Minijature iz Rabulovega evangelija (6. stoletje) predstavljajo najbolj abstraktno in simbolično naravo bizantinske umetnosti

Ohranjena bizantinska umetnost ima predvsem versko vsebino. Izjeme so nekatera obdobja, ko je bila zelo konvencionalna. Zgledovala se je po tradicionalnih modelih, katere je v umetniškem smislu skrbno nadzorovala cerkvena teologija. Glavni mediji so bile freske, iluminirani rokopisi, ikone, v začetih obdobjih tudi mozaiki. Skulpture so bile redke, razen majhnih, iz slonovine izrezljanih podob. Bizantinska umetnost je bila zelo prestižna in zelo iskana. V zahodni Evropi je imela stalen vpliv na srednjeveško umetnost skoraj do konca srednjega veka. Posebno velik vpliv je imela v Italiji, kjer so se spreminjajoči se bizantinski slogi ohranili do 12. stoletja in imeli velik vpliv na italijansko renesančno umetnost. V obratni smeri so bili vplivi na bizantinski slog zelo majhni. S širitvijo vzhodne pravoslavne cerkve so se bizantinske izrazne oblike in slogi razširili na ves pravoslavni svet in preko njegovih meja.[186] Vplive bizantinske arhitekture, zlasti verskih objektov, je mogoče najti v različnih regijah od Egipta in Arabije do Rusije in Romunije.

V bizantinski književnosti so prepoznavni štirje različni kulturni elementi: grški, krščanski, rimski in orientalski. Bizantinsko književnost se pogosto razvršča v pet skupin: zgodovinsko in letopisno, enciklopedijsko (med največje bizantinske enciklopediste spadajo patriarh Fotij, Mihael Psel in Mihael Honijat) ter esejistično in posvetno pesništvo. Edina izvirna bizantinska junaška epska pesnitev je Digenis Akritas. V preostali skupini spadajo cerkvena in teološka književnost in ljudska poezija.[173]

Od približno tri tisoč ohranjenih del bizantinske književnosti je samo tristo trideset del s posvetno poezijo, zgodovino, znanostjo in psevdo znanostjo.[173] Posvetna bizantinska književnost je namreč najbolj cvetela od 9. do 12. Stoletja, medtem ko se je cerkvena književnost (pridige, liturgične knjige in pesmi, teologija in verske razprave) razvila že mnogo prej. Njen najbolj viden predstavnik je bil Roman Metodist.[187]

Glasba[uredi | uredi kodo]

Najstarejši prikaz bizantinske lire na škatlici iz slonovine (900–1100); Museo Nazionale, Firence, Italija
Vodne orgle (hydraulis), 1. stoletje n. št.; Arheološki muzej Diona, Grčija

Najbolj znane ohranjene oblike bizantinske glasbe so obredna, praznična in cerkvena glasba, komponirana na grška besedila.[188] Osnovo tega žanra so tvorili cerkveni psalmi. Grški in drugi zgodovinarji se strinjajo, da so modulacija in na splošno cel sistem bizantinske glasbe tesno povezani z antičnim grškim sistemom.[189] Ohranili so se tudi najstarejši žanri bizantinske glasbe, načini njihove izvedbe (od 5. stoletja dalje dokaj natančni), imena skladateljev in včasih tudi okoliščine, v katerih je kakšno delo nastalo.

Ibn Hordadbeh, perzijski geograf iz 9. stoletja (?-911) v svojem leksikografski razpravi o glasbenih instrumentih kot tipične bizantinske instrumente navaja liro (lūrā), orgle (urghun), šiljani (verjetno vrsta harfe ali lire) in salandž (verjetno dude).[190]

Prvi od naštetih instrumentov je bizantinska lira, ki se je v Benetkah preimenovala v lira da braccio[191] in je po mnenju poznavalcev verjetno predhodnica sodobne violine.[192] Na bizantinsko liro se še vedno igra v nekdanjih bizantinskih regijah. V Grčiji se imenuje mestna (se pravi konstantinopelska) lira (grško politiki lira), v južni Italiji kalabrijska lira, v Dalmaciji pa lirica, lijerica ali vijalo.

Drugi instrument, orgle, izvira iz helenističnega sveta (hidraulis) in se je uporabljal na dirkah na hipodromu.[193][194] Orgle velikimi svinčenimi cevmi je cesar Konstantin V. leta 757 poslal frankovskemu kralju Pipinu Malemu. Pipinov sin Karel Veliki je leta 812 zahteval podoben instrument za svojo kapelo v Aachnu, s čimer se je začel razvoj zahodne cerkvene glasbe.[194]

Zadnji bizantinski instrument, dude, znane kot dankijo (iz starogrškega angion (Τὸ ἀγγεῖον) - posoda), se je igral celo v rimskih časih. Dion Krizostom je v 1. stoletju zapisal, da je »vladar (morda Neron) znal igrati na piščal (golenica, rimske dude, podobne grškemu aulosu) z usti ali tako, da je pod pazduho stiskal napihnjen meh«.[195] Na dude se še danes igra po vsem nekdanjem cesarstvu. Na Balkanu se imenujejo gajde, v Grčiji campuna, v severni Mali Aziji tulum, na Kreti askomadura, v Armeniji parzapuk in v Romuniji compoi.

Kuhinja in razvedrilo[uredi | uredi kodo]

Družabno igro tabula (grško τάβλη [távli] – plošča) je igral tudi bizantinski cesar Zenon leta 480; podatek je znan iz Agatijevega zapisa, da je cesar (rdeči) s tremi kockami vrgel zelo nesrečno kombinacijo številk (2, 5 in 6) in bil zato prisiljen nasprotniku prepustiti osem osamljenih kamnov[196]

Bizantinska kultura zabave in kuhinje je bila na začetku enaka pozno rimski, v naslednjih tisoč letih pa se je počasi spremenila v nekaj, kar je bolj podobno sodobni balkanski in anatolski kulturi.

Kuhinja se je še vedno zanašala na rimsko ribjo omako in začimbo garos, vendar je poznala tudi druga, še danes znana živila, na primer prekajeno meso pastirma (bizantinsko grško paston), ki so ga od njih prevzeli Turki in ga med zasedbo Balkana prenesli na Madžarsko in v Romunijo.[197] Pastirma je predhodnica sodobne turške specialitete z enakim imenom.[198] [199] Bizantinskega izvora so tudi baklava (grško κοπτοπλακοῦς [koptoplakous]),[200][201][202] tiropita, znana tudi kot plakuntas tetiromenus ali tiritas plakuntas,[201][202][203] in slovita srednjeveška sladka vina (komandarija in istoimenski rumney). Pilo se je tudi vino retsina, začinjeno z borovo smolo, ki se v Grčiji proizvaja še danes in pri nevajenih pivcih sproža enake reakcije kot nekoč. Zanj se je namreč Liutprand iz Kremone, veleposlanik nemškega cesarja Svetega rimskega cesarstva Otona I. leta 968 pritožil, da je »mešanica vina, katrana, smole in beleža« in zato neužitno.[204] Za nevajene jedce je neužitna tudi ribja omaka garos, za katero je Liutprand zapisal, da so »jedi prelivali z izjemno slabim ribjim izcedkom«.[204] Bizantinci so uporablja tudi sojini omaki podobno omako muri iz fermentiranega ječmena, ki je dala jedem mesni okus.[205][206]

Bizantinci so bili navdušeni igralci tavlija, ki je še vedno priljubljen in v angleško govorečem svetu znan kot backgammon.[207] Bizantinski plemiči so bili navdušeni igralci cikaniona, sedanjega pola. Igra je prišla iz sasanidske Perzije. Prvi cikanisterion, stadion za igranje cikaniona, je bil zgrajen znotraj konstantinopelske Velike palače med vladavino cesarja Teodozija II. (vladal 408-450). V igri se je odlikoval cesar Bazilij I. ( vladal 867-886). Cesar Aleksander (vladal 912-913) je med igranjem umrl zaradi izčrpanosti, cesar Aleksej I. Komnen (vladal 1081-1118) se je med igranjem s Taktikijem poškodoval, cesar Ivan I. Trebzonski (vladal 1235-1238) pa je zaradi usodne poškodbe med igro umrl.[208][209] Igrišč nista imela samo Konstantinopel in Trabzon, ampak tudi druga bizantinska mesta, predvsem Sparta, Efez in Atene, kar kaže na cvetoče mestno plemstvo.[210] Med vladavino zahodno usmerjenega cesarja Manuela I. Komnena so se nad igro navdušili tudi križarji in jo prenesli v zahodno Evropo.

Vlada in državna uprava[uredi | uredi kodo]

V bizantinski državi je bil edini in absolutni vladar cesar, katerega oblast je bila božanskega izvora.[211] Senat je svojo politično in zakonodajno oblast prenesel na cesarja in postal nekakšen častni svet s titularnimi senatorji. Do konca 8. stoletja je civilna uprava, osredotočena na dvoru, postala del obsežne konsolidacije oblasti in kapitala. Za to obdobje je značilen pojav vplivnih visokih državnih uradnikov sakelarijev.[212] Najpomembnejša upravna reforma, ki se je verjetno začela sredi 7. stoletja, je bilo ustvarjanje civilno-vojaških okrožij – tém, ki so jih upravljali strategi.[213]

Karta Bizantinskega cesarstva z vrisanimi temami okoli leta 750
Téme okoli leta 750
Karta Bizantinskega cesarstva z vrisanimi temami okoli leta 950
Téme okoli leta 950

Bizantinske državna uprava je bila kljub občasnim odstopanjem in negativnemu prizvoku izraza »bizantinski« zelo sposobna in prilagodljiva. Dodelan sistem državnih naslovov in prioritet je dajal dvoru ugled in velik vpliv. Uradniki okoli cesarja so bili razporejeni v strogem redu in bili zelo odvisni od cesarjeve volje. Država je imela tudi dejanska upravna delovna mesta, ki so se namesto uradom praviloma dodeljevala posameznikom.[214]

V 8. in 9. stoletju je služba državnega uradnika pomenila najbolj zanesljivo pot do aristokratskega položaja, vendar je že začetku 9. stoletja civilno aristokracijo začela izpodrivati plemiška aristokracija. Po nekaterih študijah je v 11. stoletju v bizantinski upravi prevladovala konkurenca med civilno in vojaško aristokracijo. V tem obdobju je Aleksej I. Komnen izvedel pomembne upravne reforme, vključno z ustanovitvijo novih dvorni dostojanstev in položajev.[215]

Diplomacija[uredi | uredi kodo]

Delegacija patriarha Ivana VII. Konstantinopelskega, ki jo je leta 829 cesar Teofil poslal abasidskemu kalifu Al Mamunu

Po padcu Rima je bil za Bizantinsko cesarstvo ključni izziv hraniti diplomatske odnose s sosednjimi državami. Ko so druge države začele graditi svoje politične institucje, so se pogosto zgledovale po Bizantinskem cesarstvu. Bizantinski diplomaciji je kmalu uspelo vplesti svoje sosede v mrežo mednarodnih in meddržavnih odnosov.[216] Mrežo je stkala z meddržavnimi pogodbami, vključevanjem novih vladarjev v bizantinsko cesarsko družino in sprejemanjem bizantinskih družbenih odnosov, vrednot in institucij.[217] Medtem ko klasični pisci radi razpravljajo o etičnih in pravnih razlikah med mirom in vojno, so imeli Bizantinci diplomacijo za obliko vojne z drugimi sredstvi. Bolgarsko grožnjo, na primer, so preprečili z zagotavljanjem denarja za Kijevsko Rusijo.[218]

Diplomacija je imela razen povsem politične funkcije tudi izjemno pomembno funkcijo zbiranja za državo pomembnih podatkov. Urad za barbare (tujce) v Konstantinoplu se je ukvarjal s protokolom in vodenjem zapisov o vseh vprašanjih, povezanih z »barbari«", in je morda imel predvsem obveščevalno funkcijo.[219] John B. Bury je prepričan, da je urad izvajal nadzor nad vsemi tujci na obisku v Konstantinoplu. Podrejen je bil logotetu za javno pošto (grško λογοθέτης τοῦ δρόμου [Logothetes tou dromou]).[220] Urad se je navzven kazal kot urad za protokol, katerega naloga je bila zagotavljanje ustrezne skrbi za tuje odposlance. Od države je prejemal sredstva za vzdrževanje, uradne prevajalce in verjetno tudi za njihovo varnost.[221]

Bizantinci so izkoriščali številne diplomatske prakse. Delegacije v tujih prestolnicah, na primer, so tam ostale tudi več let, od članov tujih kraljevih hiš pa se je rutinsko zahtevalo, da prebivajo v Konstantinoplu, ne le kot morebitni talci, ampak tudi kot uporabno orodje ob spremembah političnih razmer. Druga ključna praksa je bila, da so obiskovalce zasuli z razkošjem.[216] Dimitrij Obolenski meni, da se je starodavna civilizacija v Evropi ohranila samo zaradi spretnost in iznajdljivost bizantinske diplomacije.[222]

Zastave in insignije[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo v večini svoje zgodovine ni poznalo ali uporabljalo heraldike v zahodnoevropskem smislu. V uradnih priložnostih in za vojaške namene so se uporabljali različni emblemi (grško σημείον [sēmeion], mn. σημεία [sēmeia]), na primer pasice in ščiti z različnimi motivi, na primer s križem in kristogramom (☧). Na pečatih uradnikov so se pogosto upodabljali križ, Kristus, Marija in različni svetniki, ki so bili bolj osebni kot družinski simboli.[223]

Jezik[uredi | uredi kodo]

Mudilov psalter, najstarejša popolna knjiga psalmov v koptskem jeziku; Koptski muzej, Kairo, Egipt
Mudilov psalter, najstarejša popolna knjiga psalmov v koptskem jeziku; Koptski muzej, Kairo, Egipt
Jozuetov svitek, iluminiran grški rokopis iz 10. stoletja, napisan verjetno v Konstantinoplu; Vatikanska knjižnica, Rim
Grška narečja v Mali Aziji od poznega Bizantinskega cesarstva do leta 1923: demotsko (rumeno), pontsko (oranžno), kapadoško (zeleno); zelene točke prikazujejo vasi, v katerih so leta 1910 govorili kapadoško grško[224]

V vzhodnih rimskih provincah je bil tudi pred padcem Zahodnega rimskega cesarstva primarni jezik grščina, ki se je v regiji govorila več stoletij pred uvedbo latinščine.[225] Izjeme so bile cesarski dvor, državna uprava in vojska. Po rimski osvojitvi vzhoda sta Pax Romana in razvoj javne infrastrukture omogočila nadaljnjo širitev in utrditev grškega jezika na vzhodu. Grščina je zelo zgodaj postala tudi skupni jezik Cerkve, učenosti in umetnosti in v veliki meri lingua franca za trgovanje med provincami in z drugimi narodi.[226] Grški jezik je sčasoma postal diglosen s pogovornim jezikom, znanim kot koiné. Slednji se je kasneje razvil v demotsko grščino. Uporabljal se je vzporedno s starejšo pisno obliko, dokler ni postal standardni govorni in pisni jezik.[227]

Latinščina se je v državni upravi ohranila do 7. stoletja, ko jo je uradno ukinil cesar Heraklij. Med izobraženci je hitro utonila v pozabo, v državnih ceremonialih pa se je uporabljala še nekaj časa.[228] Ljudska latinščina je ostala manjšinski jezik nekaterih delov cesarstva, predvsem vzdolž dalmatinske obale (dalmatščina) in med romunskimi narodi.[229]

V večetničnem imperiju so se govorili tudi drugi jeziki. V različnih obdobjih in provincah so imeli nekateri celo status uradnega jezika. Predvsem na začetku srednjega veka se je vzhodnih provincah med izobraženci pogosto uporabljala sirščina.[230] Podoben položaj so v svojih provincah imeli koptski, armenski in gruzijski jezik.[231] Pozneje so postali pomembni tudi stara cerkvena slovanščina, perzijščina in arabščina.[232]

V Konstantinoplu kot najpomembnejšem trgovskem središču Mediterana in širše se je v srednjem veku poleg omenjenih jezikov govorilo skoraj vse znane svetovne jezike, celo kitajsko.[233] V obdobju propadanja cesarstva se je njegovo prebivalstvo kulturno homogeniziralo in grški jezik je postal osnovni povezovalni element njihove identitete in vere.[234]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Bizanc se je pogosto istovetil z absolutizmom, pravoslavno duhovnostjo, orientalizmom in eksotiko, medtem ko je izraz »bizantinski« pomenil dekadenco, zapleteno birokracijo in represijo. V državah srednje in jugovzhodne Evrope, ki so v poznih 1980. in zgodnjih 1990. letih prejšnjega stoletja izstopile iz vzhodnega bloka, so bila mnenja o bizantinski civilizaciji in njeni zapuščini izrazito negativna zaradi njene povezave z domnevno »vzhodno avtoritarnostjo in avtokracijo«. Avtorji iz vzhodne in zahodne Evrope so Bizanc pogosto dojemali kot jedro verskih, političnih in filozofskih idej, ki so bile v nasprotju s tistimi na Zahodu. V 19. stoletju so tudi v Grčiji poudarjali predvsem svojo klasično preteklost in bizantinsko tradicijo povezovali z negativnimi konotacijami.[235]

Kralj David v opravi bizantinskega cesarja, miniatura iz Pariškega psalterja

Takšen tradicionalen pogled na Bizanc so delno ali v celoti izpodbile sodobne študije, ki se osredotočajo na pozitivne vidike bizantinske kulture in dediščine. Averil Cameron meni, da bizantinskega prispevka k nastanku srednjeveške Evrope ni mogoče zanikati. Cameron in Obolensky priznavata tudi pomembno vlogo Bizanca pri oblikovanju pravoslavja, ki pa je imel osrednje mesto v zgodovini in družbah Grčije, Romunije, Bolgarije, Rusije, Gruzije, Srbije in drugih držav.[236] Bizantinci so s prepisovanjem ohranili dela klasičnih avtorjev kot nosilcev klasičnega znanja, zato so pomembno prispevali k razvoju sodobne evropske civilizacije in bili predhodniki tako renesančnega humanizma[237] kot slovanske pravoslavne kulture.

Bizantinsko cesarstvo je kot edina stabilna srednjeveška evropska država ločevalo zahodno Evropo od novonastajajočih sil na vzhodu. Evropo je branilo pred stalnimi napadi Perzijcev, Arabcev, Seldžukov in nekaj časa tudi osmanskih Turkov. Razvoj in stalno preoblikovanje bizantinske države po 7. stoletju sta bila neposredno povezana prav s širjenjem islama.[238] Po turški osvojitvi Konstantinopla leta 1453 je sultan Mehmed II. prevzel naslov »kaysar-i rum«, ki je turški ekvivalent naslova »rimski cesar«. Sultan se je namreč odločil, da bo Osmansko cesarstvo dedič Vzhodnega rimskega cesarstva.[239] Po Cameronovem mnenju so Osmani ohranili pomembne vidike bizantinskega izročila, kar je v postkomunističnem obdobju omogočilo preporod pravoslavja v vzhodnoevropskih državah.[239]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kazhdan & Epstein 1985, str. 1.
  2. ^ Millar 2006, str. 2, 15; James 2010, str. 5; Freeman 1999, str. 431, 435–437, 459-462; Baynes & Moss 1948, str. xx; Ostrogorsky 1969, str. 27; Kaldellis 2007, str. 2–3; Kazhdan & Constable 1982, str. 12; Norwich 1998, str. 383.
  3. ^ Treadgold 1997, str. 847.
  4. ^ Benz 1963, str. 176.
  5. ^ Ostrogorsky 1969, str. 105–107, 109; Norwich 1998, str. 97; Haywood 2001, str. 2.17, 3.06, 3.15.
  6. ^ Millar 2006, str. 2, 15; James 2010, str. 5; Freeman 1999, str. 431, 435–437, 459–462; Baynes & Moss 1948, str. xx; Ostrogorsky 1969, str. 27; Kaldellis 2007, str. 2–3; Kazhdan & Constable 1982, str. 12; Norwich 1998, str. 383.
  7. ^ Warfare, State And Society In The Byzantine World 560–1204. str. 47.
  8. ^ Fox, What, If Anything, Is a Byzantine?; Rosser 2011, str. 1.
  9. ^ Rosser 2011, str. 2.
  10. ^ Fossier & Sondheimer 1997, str. 104.
  11. ^ Wolff 1948, str. 5–7, 33–34.
  12. ^ Cinnamus 1976, str. 240; Theodore the Studite, Epistulae, 145, vrstica 19 ("ἡ ταπεινὴ Γραικία") in 458, vrstica 28 ("ἐν Ἀρμενίᾳ καὶ Γραικίᾳ").
  13. ^ Ahrweiler & Laiou 1998, str. 3; Mango 2002, str. 13.
  14. ^ Gabriel 2002, str. 277.
  15. ^ Ahrweiler & Laiou 1998, str. vii; Davies 1996, str. 245;Gross 1999, str. 45; Lapidge, Blair & Keynes 1998, str. 79;Millar 2006, str. 2, 15; Moravcsik 1970, str. 11–12;Ostrogorsky 1969, str. 28, 146; Browning 1983, str. 113.
  16. ^ Klein 2004, str. 290 (opomba #39); Annales Fuldenses, str. 389.
  17. ^ Fouracre & Gerberding 1996, str. 345.
  18. ^ Garland 1999, str. 87.
  19. ^ Wolff 1948, str. 11, 27–28.
  20. ^ Tarasov & Milner-Gulland 2004, str. 121; El-Cheikh 2004, str. 22.
  21. ^ Evzebij, IV, lxii.
  22. ^ 22,0 22,1 Ostrogorsky 1959, str. 21; Wells 1922, poglavje 33.
  23. ^ Bury 1923, str. 1; Kuhoff 2002, str. 177–178.
  24. ^ Bury 1923, str. 1; Esler 2004, str. 1081; Gibbon 1906, III, IV. del, 18. poglavje, str. 168; Teall 1967, str. 13,19–23, 25, 28–30, 35–36.
  25. ^ Bury 1923, str. 63; Drake 1995, str. 5; Grant 1975, str. 4, 12.
  26. ^ Cameron 2009, str. 54, 111, 153.
  27. ^ Alemany 2000, str. 207; Bayless 1976, str. 176–177; Treadgold 1997, str. 184, 193.
  28. ^ Cameron 2009, str. 52.
  29. ^ 29,0 29,1 Burns 1991, str. 65, 76–77, 86–87.
  30. ^ Lenski 1999, str. 428–429.
  31. ^ Grierson 1999, str. 17.
  32. ^ Postan, Miller & Postan 1987, str. 140.
  33. ^ Gregory 2010, str. 137; Meier 2003, str. 297–300.
  34. ^ Gregory 2010, str. 150.
  35. ^ Gregory 2010, str. 145.
  36. ^ Gregory 2010, str. 150.
  37. ^ Gregory 2010, str. 145.
  38. ^ Evans 2005, str. xxv.
  39. ^ 39,0 39,1 Bury 1923, str. 180–216; Evans 2005, str. xxvi, 76.
  40. ^ Sotinel 2005, str. 278; Treadgold 1997, str. 187.
  41. ^ Bury 1923, str. 236–258; Evans 2005, str. xxvi.
  42. ^ Bury 1923, str. 259–281; Evans 2005, str. 93.
  43. ^ Bury 1923, str. 286–288; Evans 2005, str. 11.
  44. ^ Greatrex 2005, str. 489; Greatrex & Lieu 2002, str. 113.
  45. ^ Bury 1920, Preface, str. v-vi.
  46. ^ Evans 2005, str. 11, 56–62; Sarantis 2009, passim.
  47. ^ Cameron 2009, str. 113, 128.
  48. ^ Bray 2004, str. 19–47; Haldon 1990, str. 110–111; Treadgold 1997, str. 196–197.
  49. ^ 49,0 49,1 Louth 2005, str. 113–115; Nystazopoulou-Pelekidou 1970, passim; Treadgold 1997, str. 231–232.
  50. ^ Foss 1975, str. 722.
  51. ^ Haldon 1990, str. 41; Speck 1984, str. 178.
  52. ^ Haldon 1990, str. 42–43.
  53. ^ Grabar 1984, str. 37; Cameron 1979, str. 23.
  54. ^ Cameron 1979, str. 5–6, 20–22.
  55. ^ Haldon 1990, str. 46; Baynes 1912, passim; Speck 1984, str. 178.
  56. ^ Foss 1975, str. 746–747.
  57. ^ Haldon 1990, str. 50.
  58. ^ Haldon 1990, str. 61–62.
  59. ^ Haldon 1990, str. 102–114; Laiou & Morisson 2007, str. 47.
  60. ^ Laiou & Morisson 2007, str. 38–42, 47; Wickham 2009, str. 260.
  61. ^ Laiou & Morisson 2007, str. 38–42, 47; Wickham 2009, str. 260.
  62. ^ Haldon 1990, str. 208–215; Kaegi 2003, str. 236, 283.
  63. ^ Heather 2005, str. 431.
  64. ^ Haldon 1990, str. 43–45, 66, 114–115.
  65. ^ 65,0 65,1 Haldon 1990, str. 66–67.
  66. ^ Haldon 1990, str. 71.
  67. ^ Haldon 1990, str. 70–78, 169–171; Haldon 2004, str. 216–217; Kountoura-Galake 1996, str. 62–75.
  68. ^ Cameron 2009, str. 67–68.
  69. ^ Treadgold 1997, str. 432–433.
  70. ^ Cameron 2009, str. 167–170; Garland 1999, str. 89.
  71. ^ Parry 1996, str. 11–15.
  72. ^ Cameron 2009, str. 267.
  73. ^ 73,0 73,1 73,2 73,3 Browning 1992, str. 95.
  74. ^ 74,0 74,1 74,2 74,3 Browning 1992, str. 96.
  75. ^ 75,0 75,1 Karlin-Heyer 1967, str. 24.
  76. ^ 76,0 76,1 76,2 Browning 1992, str. 101.
  77. ^ Browning 1992, str. 107.
  78. ^ Browning 1992, str. 108.
  79. ^ Browning 1992, str. 112.
  80. ^ Browning 1992, str. 113.
  81. ^ 81,0 81,1 81,2 Browning 1992, str. 116.
  82. ^ Browning 1992, str. 102–103.
  83. ^ Browning 1992, str. 103–105.
  84. ^ Browning 1992, str. 106–107.
  85. ^ Browning 1992, str. 112–113.
  86. ^ 86,0 86,1 86,2 Browning 1992, str. 115.
  87. ^ 87,0 87,1 87,2 Browning 1992, str. 114–115.
  88. ^ 88,0 88,1 Cameron 2009, str. 77.
  89. ^ Browning 1992, str. 97–98.
  90. ^ Browning 1992, str. 98–99.
  91. ^ Browning 1992, str. 98–109.
  92. ^ Duiker & Spielvogel 2010, str. 317.
  93. ^ Timberlake 2004, str. 14.
  94. ^ Patterson 1995, str. 15.
  95. ^ Cameron 2009, str. 83.
  96. ^ Treadgold 1997, str. 548–549.
  97. ^ 97,0 97,1 Markham, The Battle of Manzikert.
  98. ^ Vasiliev 1928–1935. Relations with Italy and Western Europe.
  99. ^ Hooper & Bennett 1996, str. 82; Stephenson 2000, str. 157.
  100. ^ Šišić 1990.
  101. ^ Byzantine Empire. Encyclopædia Britannica. 2002. Markham. The Battle of Manzikert.
  102. ^ 102,0 102,1 102,2 102,3 Browning 1992, str. 190.
  103. ^ Cameron 2006, str. 46.
  104. ^ Cameron 2006, str. 42.
  105. ^ Cameron 2006, str. 47.
  106. ^ 106,0 106,1 Browning 1992, str. 198–208.
  107. ^ Magdalino 2002, str. 124.
  108. ^ Byzantine Empire. Encyclopædia Britannica.
  109. ^ Birkenmeier 2002.
  110. ^ 110,0 110,1 110,2 Harris 2014; Read 2000, str. 124; Watson 1993, str. 12.
  111. ^ Komnena 1928, Aleksiada, 10.261
  112. ^ Komnena 1928, Aleksiada, 11.291
  113. ^ Komnena 1928, Aleksiada, 13.348–13.358; Birkenmeier 2002, str. 46.
  114. ^ Norwich 1998, str. 267.
  115. ^ Ostrogorsky 1969, str. 377.
  116. ^ Birkenmeier 2002, str. 90.
  117. ^ Cinnamus 1976, str. 74–75.
  118. ^ Harris 2014, str. 84.
  119. ^ Brooke 1962, str. 326.
  120. ^ Magdalino 2002, str. 74.
  121. ^ Sedlar 1994, str. 372.
  122. ^ Magdalino 2002, str. 67.
  123. ^ Birkenmeier 2002, str. 128.
  124. ^ Birkenmeier 2002, str. 196.
  125. ^ Birkenmeier 2002, str. 185–186.
  126. ^ Birkenmeier 2002, str. 1.
  127. ^ Day 1977, str. 289–290; Harvey 2003.
  128. ^ Diehl 1948.
  129. ^ Tatakes & Moutafakis 2003, str. 110.
  130. ^ Norwich 1998, str. 291.
  131. ^ 131,0 131,1 131,2 Norwich 1998, str. 292.
  132. ^ 132,0 132,1 Ostrogorsky 1969, str. 397.
  133. ^ Harris 2014, str. 118.
  134. ^ Norwich 1998, str. 293.
  135. ^ Norwich 1998, str. 294–295.
  136. ^ Angold 1997; Paparrigopoulos & Karolidis 1925, str. 216.
  137. ^ Vasiliev 1928–1935. Foreign Policy of the Angeloi.
  138. ^ Norwich 1998, str. 299.
  139. ^ 139,0 139,1 139,2 139,3 The Fourth Crusade and the Latin Empire of Constantinople. Encyclopædia Britannica.
  140. ^ Siege of Zara. Britannica Concise.
  141. ^ Geoffrey of Villehardouin 1963, str. 46.
  142. ^ Norwich 1998, str. 301.
  143. ^ Choniates 1912, The Sack of Constantinople.
  144. ^ Norwich. A History of Venice. str. 127–143. ISBN 978-0-14-101383-1.
  145. ^ Kean 2006; Madden 2005, str. 162.
  146. ^ Lowe-Baker. The Seljuks of Rum.
  147. ^ Madden 2005, str. 179; Reinert 2002, str. 260.
  148. ^ Reinert 2002, str. 257.
  149. ^ Reinert 2002, str. 261.
  150. ^ Reinert 2002, str. 268.
  151. ^ Reinert 2002, str. 270.
  152. ^ Runciman 1990, str. 71–72.
  153. ^ 153,0 153,1 Runciman 1990, str. 84–85.
  154. ^ Runciman 1990, str. 84–86.
  155. ^ Hindley 2004, str. 300.
  156. ^ Miller 1907, str. 236.
  157. ^ Lowry, Heath W. (2003). The Nature of the Early Ottoman State. Albany, NY: SUNY Press. str. 115-116.
  158. ^ Clark 2000, str. 213.
  159. ^ Seton-Watson 1967, str. 31.
  160. ^ Laiou & Morisson 2007, str. 1, 23–38.
  161. ^ Laiou & Morisson 2007, str. 3, 45, 49–50, 231; Magdalino 2002, str. 532.
  162. ^ 162,0 162,1 Laiou & Morisson 2007, str. 90–91, 127, 166–169, 203–204; Magdalino 2002, str. 535.
  163. ^ Matschke 2002, str. 805–806.
  164. ^ Laiou 2002, str. 723; Laiou & Morisson 2007, str. 13.
  165. ^ 165,0 165,1 Laiou 2002, str. 3–4; Laiou & Morisson 2007, str. 18.
  166. ^ Anastos 1962, str. 409.
  167. ^ Alexander Jones. Book Review, Archimedes Manuscript. American Mathematical Society, maj 2005.
  168. ^ King 1991, str. 116–118.
  169. ^ Cohen 1994, str. 395; Dickson, Mathematics Through the Middle Ages.
  170. ^ Robins 1993, str. 8.
  171. ^ Tatakes & Moutafakis 2003, str. 189.
  172. ^ Troianos & Velissaropoulou-Karakosta 1997, str. 340.
  173. ^ 173,0 173,1 173,2 Mango 2007, str. 275–276.
  174. ^ Jennifer Fretland VanVoorst (2012). The Byzantine Empire. Capstone. str. 14.
  175. ^ Steven Runciman. The Byzantine Theocracy (2004), str. 1-2, 162-163.
  176. ^ Mango 2007, str. 108.
  177. ^ Meyendorff 1982, str. 13.
  178. ^ Meyendorff 1982, str. 19.
  179. ^ Meyendorff 1982, str. 130.
  180. ^ Justinian Code: Book 1, Title 1; Blume 2008, Headnote C. 1.1; Mango 2007, str. 108.
  181. ^ Mango 2007, str. 108–109.
  182. ^ Blume 2008, Headnote C. 1.1; Mango 2007, str 108–109, 115–125.
  183. ^ Mango 2007, str 115–125.
  184. ^ Mango 2007, str 111–114.
  185. ^ Whittow 1996, str 200.
  186. ^ Rice 1968, poglavja 15–17; Weitzmann 1982, poglavja 2–7; Evans 2004, str. 389–555.
  187. ^ Byzantine Literature. Catholic Encyclopedia.
  188. ^ Byzantine music. The Columbia Electronic Encyclopedia, 6. Izdaja (2007).
  189. ^ Ecumenical Patriarchate - Byzantine Music. ec-patr.net.
  190. ^ Kartomi, Margaret J. (1990). On Concepts and Classifications of Musical Instruments. University of Chicago Press. str. 124, ISBN 0-226-42548-7.
  191. ^ Lira. Encyclopædia Britannica (2009). Encyclopædia Britannica Online.
  192. ^ Arkenberg, Rebecca (oktober 2002). Renaissance Violins Metropolitan Museum of Art. Pridobljeno 22. septembra 2006.
  193. ^ Journal of Sport History 8 (3): 44.
  194. ^ 194,0 194,1 Douglas Earl Bush, Richard Kassel (urednika). The Organ. An Encyclopedia Routledge. 2006. str. 327.
  195. ^ Discourses by Dio Chrysostom (Or. 71.9). The Seventy-first Discourse: On the Philosopher (Volume V). Loeb Classical Library 173. Pridobljeno 2. januarja 2013.
  196. ^ Austin, Roland G. Zeno's Game of τάβλη. The Journal of Hellenic Studies 54 (2, 1934): 202-205.
  197. ^ Ash, John (2006). A Byzantine journey (2. izdaja). London: Tauris Parke Paperbacks. ISBN 9781845113070.
  198. ^ Davidson, Alan (2014). The Oxford Companion to Food. Oxford University Press. str. 123. Pridobljeno oktobra 2014.
  199. ^ Anagnostakis, Ilias (2013). Flavours and Delights. Tastes and Pleasures of Ancient and Byzantine Cuisine. Armos. str. 81.
  200. ^ John Ash. A Byzantine Journey. str. 223.
  201. ^ 201,0 201,1 Patrick Faas (2003). Around the Roman Table: Food and Feasting in Ancient Rome. Chicago: University of Chicago Press. str. 184.
  202. ^ 202,0 202,1 Speros Vryonis. The Decline of Medieval Hellenism in Asia Minor. 1971, str. 482.
  203. ^ Rena Salaman. Food in Motion the Migration of Foodstuffs and Cookery Techniques from the Oxford Symposium on Food Cookery. google.com 2. str. 184.
  204. ^ 204,0 204,1 Internet History Sourcebooks Project. fordham.edu.
  205. ^ Jayyusi, Salma Khadra; Marín, Manuela (1992). The Legacy of Muslim Spain (2. ilustrirana izdaja). BRILL. ISBN 9789004095991, str. 729.
  206. ^ Perry, Charles (31. oktober 2001). The Soy Sauce That Wasn't. Los Angeles Times. Pridobljeno 21. marca 2009.
  207. ^ Austin, Roland G.. Zeno's Game of τάβλη. The Journal of Hellenic Studies 54 (2, 1934): 202-205.
  208. ^ Kazhdan, Alexander Petrovich, urednik (1991). The Oxford Dictionary of Byzantium. New York, New York and Oxford, United Kingdom: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
  209. ^ Ana Komnena. Aleksiada XIV, IV.
  210. ^ Laiou, Angeliki E., urednik (2002). The Economic History of Byzantium from the Seventh through the Fifteenth Century (PDF). Washington, District of Columbia: Dumbarton Oaks. ISBN 0-88402-288-9.
  211. ^ Mango 2007, str. 259–260.
  212. ^ Louth 2005, str. 291; Neville 2004, str. 7.
  213. ^ Cameron 2009, str. 138–142; Mango 2007, str. 60.
  214. ^ Cameron 2009, str. 157–158; Neville 2004, str. 34.
  215. ^ Neville 2004, str. 13.
  216. ^ 216,0 216,1 Neumann 2006, str. 869–871.
  217. ^ Chrysos 1992, str. 35.
  218. ^ Antonucci 1993, str. 11–13.
  219. ^ Antonucci 1993, str. 11–13; Seeck 1876, str. 31–33.
  220. ^ Bury & Philotheus 1911, str. 93.
  221. ^ Dennis 1985, str. 125.
  222. ^ Obolensky 1994, str. 3.
  223. ^ Kazhdan 1991, str. 472, 999.
  224. ^ Dawkins, R.M. 1916. Modern Greek in Asia Minor. A study of dialect of Silly, Cappadocia and Pharasa. Cambridge: Cambridge University Press.
  225. ^ Millar 2006, str. 279.
  226. ^ Bryce 1901, str. 59; McDonnell 2006, str. 77; Millar 2006, str. 97–98; Oikonomides 1999, str. 12–13.
  227. ^ Oikonomides 1999, str. 12–13.
  228. ^ Apostolides 1992, str. 25–26; Wroth 1908, Introduction, Section 6.
  229. ^ Sedlar 1994, str. 403–440.
  230. ^ Oikonomides 1999, str. 10–11.
  231. ^ Beaton 1996, str. 10; Jones 1986, str. 991; Versteegh 1977, Chapter 1.
  232. ^ Campbell 2000, str. 40; Hacikyan et al. 2002, Part 1.
  233. ^ Baynes 1907, str. 289; Gutas 1998, Chapter 7, Section 4; Comrie 1987, str. 129.
  234. ^ Beckwith 1993, str. 171; Halsall 1998; Oikonomides 1999, str. 20.
  235. ^ Kaldellis 2007, Chapter 6; Nicol 1993, Chapter 5.
  236. ^ Cameron 2009, str. 277–281.
  237. ^ Cameron 2009, str. 186–277.
  238. ^ Cameron 2009, str. 186–277.
  239. ^ 239,0 239,1 Cameron 2009, str. 261.

Viri[uredi | uredi kodo]

Primarni viri[uredi | uredi kodo]

  • Prokopij iz Cezareje. Pod Justinijanovim žezlom. Ljubljana. Cankarjeva založba, 1961. (COBISS)
  • Niketas Honiates (1912). Opustošenje Konstantinopla (1204). Angleški prevod in ponatis iz Original Sources of European History. D.C. Munro (Series 1, Vol 3:1). Filadelfija: University of Pennsylvania Press. str. 15–16.
  • Cinamus, Joanes (1976). Deeds of John and Manuel Comnenus (Dejanja Ivana in Manuela Komnena). New York in West Sussex: Columbia University Press. ISBN 0-231-04080-6.
  • Evzebij Cezarejski. Life of Constantine (Book IV). Christian Classics Ethereal Library.
  • Geoffroi de Villehardouin (1963). The Conquest of Constantinople. Chronicles of the Crusades (prevod Margaret R. Shaw). Penguin Classics. ISBN 0-14-044124-7.
  • Ana Komnena (1928). Aleksiada X-XIII. Angleški prevod Elizabeth A. S. Dawes. Internet Medieval Sourcebook.
  • Seeck, Otto, urednik. (1876). Notitia Dignitatum; accedunt Notitia Urbis Constantinopolitanae Laterculi Prouinciarum. Berlin: Weidmann.

Sekundarni viri[uredi | uredi kodo]

  • Ahrweiler, Hélène; Laiou, Angeliki E. (1998). Preface. Studies on the Internal Diaspora of the Byzantine Empire. Washington, DC: Dumbarton Oaks. ISBN 0-88402-247-1.
  • Anastos, Milton V. (1962). The History of Byzantine Science. Report on the Dumbarton Oaks Symposium of 1961. Dumbarton Oaks Papers 16: 409–411. doi: 10.2307/1291170. ISSN 0070-7546. JSTOR 1291170.
  • Angold, Michael (1997). The Byzantine Empire, 1025–1204: A Political History. London: Longman. ISBN 978-0-582-29468-4.
  • Antonucci, Michael (1993). War by Other Means: The Legacy of Byzantium. History Today 43 (2): 11–13. ISSN 0018-2753. Pridobljeno 21. maja 2007.
  • Apostolides, Sophocles Evangelinus (1992). Greek Lexicon of the Roman and Byzantine Periods. Hildesheim: Georg Olms. ISBN 3-487-05765-4.
  • Bayless, William N. (1976). The Treaty with the Huns of 443. The American Journal of Philology 97: 176–179. JSTOR 294410.
  • Baynes, Norman Hepburn; Moss, Henry St. Lawrence Beaufort, eds. (1948). Byzantium: An Introduction to East Roman Civilization. Oxford: Clarendon Press.
  • Baynes, Norman Hepburn (1912). The Restoration of the Cross at Jerusalem. The English Historical Review 27 (106): 287–299. doi: 10.1093/ehr/XXVII.CVI.287. ISSN 0013-8266.
  • Baynes, Spencer (1907). Vlachs. Encyclopædia Britannica (11. izdaja). New York.
  • Beaton, Roderick (1996). The Medieval Greek Romance. New York and London: Routledge. ISBN 0-415-12032-2.
  • Beckwith, John (1993) [1970]. Early Christian and Byzantine Art. New Haven: Yale University Press. ISBN 0-300-05296-0.
  • Béhar, Pierre (1999). Vestiges d'Empires: La Décomposition de l'Europe Centrale et Balkanique. Pariz: Éditions Desjonquères. ISBN 2-84321-015-1.
  • Benz, Ernst (1963). The Eastern Orthodox Church: Its Thought and Life. Piscataway: Aldine.
  • Bideleux, Robert; Jeffries, Ian (1998). A History of Eastern Europe: Crisis and Change. New York and London: Routledge. ISBN 0-415-16111-8.
  • Birkenmeier, John W. (2002). The Development of the Komnenian Army: 1081–1180. Leiden: Brill. ISBN 90-04-11710-5.
  • Blume, Fred H. (2008). Kearley, Timothy, urednika. Annotated Justinian Code. Laramie: University of Wyoming.
  • Bray, R. S. (2004). Armies of Pestilence: The Impact of Disease on History. James Clarke. ISBN 0-227-17240-X.
  • Brooke, Zachary Nugent (1962). A History of Europe, from 911 to 1198. London: Methuen.
  • Bryce, James (1901). Studies in History and Jurisprudence, Vol. 1. H. Frowde. ISBN 1-4021-9046-8.
  • Browning, Robert (1983). The Continuity of Hellenism in the Byzantine world: Appearance or Reality?. In Winnifrith, Tom; Murray, Penelope. Greece Old and New. New York: Macmillan. str. 111–128. ISBN 0-333-27836-4.
  • Browning, Robert (1992). The Byzantine Empire. Washington, DC: The Catholic University of America Press. ISBN 0-8132-0754-1.
  • Burns, Thomas S. (1991). A History of Ostrogoths. Bloomington and Indianapolis: Indiana University Press. ISBN 0-253-20600-6.
  • Bury, John Bagnall (1923). History of the Later Roman Empire. London: Macmillan.
  • Bury, John Bagnall; Philotheus (1911). The Imperial Administrative System of the Ninth Century: With a Revised Text of the Kletorologion of Philotheos. London: Oxford University Press.
  • Bury, John Bagnall (1920). The Early History of the Slavonic Settlements in Dalmatia, Croatia, & Serbia. New York: Macmillan.
  • Cameron, Averil (1979). Images of Authority: Elites and Icons in Late Sixth-century Byzantium. Past and Present 84 (1): 3. doi:10.1093/past/84.1.3.
  • Cameron, Averil (2006). The Byzantines. Oxford: Blackwell. ISBN 978-1-4051-9833-2.
  • Cameron, Averil (2009). Οι Βυζαντινοί. Atene: Psychogios. ISBN 978-960-453-529-3.
  • Campbell, George L. (2000) [1991]. Compendium of the World's Languages: Abaza to Kurdish. New York and London: Routledge. ISBN 0-415-20296-5.
  • Chrysos, Evangelos (1992). Byzantine Diplomacy, CE 300–800: Means and End. In Jonathan Shepard, Simon Franklin. Byzantine Diplomacy: Papers from the Twenty-Fourth Spring Symposium of Byzantine Studies. Cambridge, marec 1990 (Society for the Promotion of Byzant). Variorum. ISBN 0-86078-338-3.
  • Clark, Victoria (2000). Why Angels Fall: A Journey through Orthodox Europe from Byzantium to Kosovo. London: Macmillan. ISBN 0-312-23396-5.
  • Cohen, H. Floris (1994). The Scientific Revolution: A Historiographical Inquiry. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 0-226-11280-2.
  • Comrie, Bernard (1987). Russian. V Shopen, Timothy. Languages and Their Status. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. str. 91–152. ISBN 0-8122-1249-5.
  • Davies, Norman (1996). Europe: A History. Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-820171-0.
  • Day, Gerald W. (1977). Manuel and the Genoese: A Reappraisal of Byzantine Commercial Policy in the Late Twelfth Century. The Journal of Economic History 37 (2): 289–301. doi: 10.1017/S0022050700096947. JSTOR 2118759.
  • Dennis, George T. (1985). Three Byzantine Military Treatises. Washington, DC: Dumbarton Oaks.
  • Diehl, Charles (1948). Byzantine Art. V Baynes, Norman Hepburn; Moss, Henry St. Lawrence Beaufort. Byzantium: An Introduction to East Roman Civilization. Oxford: Clarendon.OCLC 1058121.
  • Drake, H. A. (1995). Constantine and Consensus. Church History 64 (1): 1–15. JSTOR 3168653.
  • Duiker, William J.; Spielvogel, Jackson J. (2010). The Essential World History. Boston: Wadsworth. ISBN 978-0-495-90227-0.
  • El-Cheikh, Nadia Maria (2004). Byzantium Viewed by the Arabs. Cambridge, MA: Harvard University Press. ISBN 0-932885-30-6.
  • Esler, Philip Francis (2004). The Early Christian World. New York and London: Routledge. ISBN 0-415-33312-1.
  • Evans, James Allan Stewart (2005). The Emperor Justinian and the Byzantine Empire. Westport: Greenwood. ISBN 0-313-32582-0.
  • Evans, Helen C. (2004). Byzantium, Faith and Power (1261–1557). New York, NY: Metropolitan Museum of Art/Yale University Press. ISBN 1-58839-114-0.
  • Ferluga, Jadran, Bizantinska družba in država. Ljubljana, 1992.
  • Foss, Clive (1975). The Persians in Asia Minor and the End of Antiquity. The English Historical Review 90 (357): 721–747. doi: 10.1093/ehr/XC.CCCLVII.721.
  • Fossier, Robert; Sondheimer, Janet (1997). The Cambridge Illustrated History of the Middle Ages. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-26644-0.
  • Fouracre, Paul; Gerberding, Richard A. (1996). Late Merovingian France: History and Hagiography, 640–720. Manchester: Manchester University Press. ISBN 0-7190-4791-9.
  • Freeman, Charles (1999). The Greek Achievement – The Foundation of the Western World. New York: Penguin.ISBN 0-670-88515-0.
  • Gabriel, Richard A. (2002). The Great Armies of Antiquity. Westport: Greenwood. ISBN 0-275-97809-5.
  • Garland, Lynda (1999). Byzantine Empresses: Women and Power in Byzantium, CE 527–1204. New York and London: Routledge. ISBN 0-415-14688-7.
  • Gibbon, Edward (1906). J. B. Bury. The Decline and Fall of the Roman Empire (Volumes II, III, and IX). New York: Fred de Fau.
  • Grabar, André (1984). L'iconoclasme Byzantin: le dossier archéologique. Flammarion. ISBN 2-08-081634-9.
  • Grant, Robert M. (1975). Religion and Politics at the Council at Nicaea. The Journal of Religion 55 (1): 1–12. doi:10.1086/486406. JSTOR 1202069.
  • Greatrex, Geoffrey B. (2005). Byzantium and the East in the Sixth Century. In Maas, Michael. The Cambridge Companion to the Age of Justinian. Cambridge: Cambridge University Press. str. 477–509. ISBN 0-521-81746-3.
  • Greatrex, Geoffrey; Lieu, Samuel N. C. (2002). The Roman Eastern Frontier and the Persian Wars (Part II, 363–630 AD). New York and London: Routledge. ISBN 0-415-14687-9.
  • Gregory, Timothy E. (2010). A History of Byzantium. Malden: Wiley-Blackwell. ISBN 1-4051-8471-X.
  • Grierson, Philip (1999). Byzantine Coinage (PDF). Washington, DC: Dumbarton Oaks. ISBN 0-88402-274-9. Archived from the original (PDF) on 27 September 2007.
  • Gross, Feliks (1999). Citizenship and Ethnicity: The Growth and Development of a Democratic Multiethnic Institution. Westport: Greenwood. ISBN 0-313-30932-9.
  • Gutas, Dimitri (1998). Greek Thought, Arabic Culture: The Graeco-Arabic Translation Movement. New York and London: Routledge. ISBN 0-415-06132-6.
  • Hacikyan, Agop Jack; Basmajian, Gabriel; Franchuk, Edward S.; Ouzounian, Nourhan (2002). The Heritage of Armenian Literature: From the Sixth to the Eighteenth Century. Detroit: Wayne State University Press. ISBN 0-8143-3023-1.
  • Haldon, John F., urednik. A Social History of Byzantium. Hoboken, NJ, 2009. ISBN 978-1-4051-3241-1.
  • Haldon, John (1990). Byzantium in the Seventh Century: The Transformation of a Culture. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-31917-X.
  • Haldon, John (2004). The Fate of the Late Roman Senatorial Elite: Extinction or Transformation?. In John Haldon and Lawrence I. Conrad. The Byzantine and Early Islamic Near East VI: Elites Old and New in the Byzantine and Early Islamic Near East. Darwin. ISBN 0-87850-144-4.
  • Halsall, Paul (1998). East Asian History Sourcebook: Chinese Accounts of Rome, Byzantium and the Middle East, c. 91 B.C.E. – 1643 C.E.. New York: Fordham University. Pridobljeno 21. aprila 2012.
  • Harris, Jonathan (2014). Byzantium and the Crusades. 2. izdaja. Bloomsbury. ISBN 978-1-78093-767-0.
  • Harvey, Alan (2003). Economic Expansion in the Byzantine Empire, 900–1200. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-52190-4.
  • Haywood, John (2001) [1997]. Cassell's Atlas of World History. London: Cassell. ISBN 0-304-35757-X.
  • Heather, Peter (2005). The Fall of the Roman Empire. London: Macmillan. ISBN 978-0-330-49136-5.
  • Hindley, Geoffrey (2004). A Brief History of the Crusades. London: Robinson. ISBN 978-1-84119-766-1.
  • Hooper, Nicholas; Bennett, Matthew (1996). The Cambridge Illustrated Atlas of Warfare: The Middle Ages. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-44049-1.
  • James, Liz (2010). A Companion to Byzantium. Chichester: John Wiley. ISBN 1-4051-2654-X.
  • Jenkins, Romilly James Heald (1987). Byzantium: The Imperial Centuries, CE 610–1071. Toronto: University of Toronto Press. ISBN 0-8020-6667-4.
  • Jones, Arnold Hugh Martin (1986). The Later Roman Empire, 284–602: A Social Economic and Administrative Survey. Baltimore: Johns Hopkins University Press. ISBN 0-8018-3353-1.
  • Kaegi, Walter Emil (2003). Heraclius, Emperor of Byzantium. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-81459-6.
  • Kaldellis, Anthony (2007). Hellenism in Byzantium: The Transformations of Greek Identity and the Reception of the Classical Tradition. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-87688-5.
  • Karlin-Heyer, P. (1967). When Military Affairs Were in Leo's Hands. Tradition 23: 15–40. JSTOR 27830825.
  • Kazhdan, Alexander Petrovich, urednik. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York and Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
  • Kazhdan, Aleksandr Petrovich; Epstein, Ann Wharton (1985). Change in Byzantine Culture in the Eleventh and Twelfth Centuries. Berkeley and Los Angeles: University of California Press. ISBN 0-520-05129-7.
  • Kazhdan, Alexander Petrovich; Constable, Giles (1982).People and Power in Byzantium: An Introduction to Modern Byzantine Studies. Washington, DC: Dumbarton Oaks.ISBN 0-88402-103-3.
  • Kean, Roger Michael (2006). Forgotten Power: Byzantium: Bulwark of Christianity. Shropshire: Thalamus. ISBN 1-902886-07-0.
  • King, David A. (March 1991). Reviews: The Astronomical Works of Gregory Chioniades, Volume I: The Zij al- Ala'i by Gregory Chioniades, David Pingree; An Eleventh-Century Manual of Arabo-Byzantine Astronomy by Alexander Jones. Isis 82 (1): 116–118. doi:10.1086/355661.
  • Klein, Holgen A. (2004). Eastern Objects and Western Desires: Relics and Reliquaries between Byzantium and the West. Dumbarton Oaks Papers 58: 283–314.JSTOR 3591389.
  • Kountoura-Galake, Eleonora (1996). Ο βυζαντινός κλήρος και η κοινωνία των "Σκοτεινών Αἰώνων [Bizantinski kler in družba v srednjem veku] (v grščini). Athene: Ethniko Idryma Erevnon. ISBN 978-960-7094-46-9.
  • Kuhoff, Wolfgang (2002). Die diokletianische Tetrarchie als Epoche einer historischen Wende in antiker und moderner Sicht. International Journal of the Classical Tradition 9 (2): 177–194. doi:10.1007/BF02898434. JSTOR 30224306.
  • Laiou, Angeliki E. (2002). Exchange and Trade, Seventh-Twelfth Centuries. In Angeliki E. Laiou. The Economic History of Byzantium (Volume 2). Washington, DC: Dumbarton Oaks. pp. 697–708.
  • Laiou, Angeliki E.; Morisson, Cécile (2007). The Byzantine Economy. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-84978-0.
  • Laiou, Angeliki E. (2002). Writing the Economic History of Byzantium. In Angeliki E. Laiou. The Economic History of Byzantium (Volume 1) (PDF). Washington, DC: Dumbarton Oaks. str. 3–8.
  • Lapidge, Michael; Blair, John; Keynes, Simon (1998). The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England. Malden: Blackwell. ISBN 0-631-22492-0.
  • Lenski, Noel (1999). Assimilation and Revolt in the Territory of Isauria, From the 1st Century BC to the 6th Century AD. Journal of the Economic and Social History of the Orient 42: 413–465. doi: 10.1163/1568520991201687. ISSN 0022-4995. JSTOR 3632602.
  • Louth, Andrew (2005). The Byzantine Empire in the Seventh Century. In Paul Fouracre and Rosamond McKitterick. The New Cambridge Medieval History (Volume I). Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-36291-1.
  • Madden, Thomas F. (2005). Crusades: The Illustrated History. Ann Arbor: University of Michigan Press. ISBN 0-472-03127-9.
  • Magdalino, Paul (2002). Medieval Constantinople: Built Environment and Urban Development. V Angeliki E. Laiou. The Economic History of Byzantium (Volume 2). Washington, DC: Dumbarton Oaks. str. 529–537.
  • Magdalino, Paul (2002). The Empire of Manuel I Komnenos, 1143–1180. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-52653-1.
  • Mango, Cyril A. (2002). The Oxford History of Byzantium. Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-814098-3.
  • Mango, Cyril A. (2007). Η Αυτοκρατορία της Νέας Ρώμης [Byzantium: The Empire of the New Rome]. Athens: Educational Institution of the National Bank of Greece.
  • Matschke, Klaus-Peter (2002). Commerce, Trade, Markets, and Money: Thirteenth-Fifteenth Centuries. V Angeliki E. Laiou. The Economic History of Byzantium (Volume 2). Washington, DC: Dumbarton Oaks. pp. 771–806.
  • McDonnell, Myles Anthony (2006). Roman Manliness: Virtus and the Roman Republic. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-82788-1.
  • Meyendorff, John (1982). The Byzantine Legacy in the Orthodox Church. Yonkers: St Vladimir's Seminary Press.ISBN 0-913836-90-7.
  • Meier, William N. (2003). Die Inszenierung einer Katastrophe: Justinian und der Nika-Aufstand. Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 142: 273–300. JSTOR 20191600.
  • Millar, Fergus (2006). A Greek Roman Empire: Power and Belief under Theodosius II (408–450). Berkeley and Los Angeles: University of California Press. ISBN 0-520-24703-5.
  • Miller, William (1907). Monemvasia. The Journal of Hellenic Studies 27.
  • Moravcsik, Gyula (1970). Byzantium and the Magyars. Amsterdam: Hakkert.
  • Neumann, Iver B. (2006). Sublime Diplomacy: Byzantine, Early Modern, Contemporary. Millennium: Journal of International Studies 34 (3): 865-8888. doi: 10.1177/03058298060340030201. ISSN 1569-2981.
  • Neville, Leonora Alice (2004). Authority in Byzantine Provincial Society, 950–1100. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-83865-7.
  • Nicol, Donald MacGillivray (1993). The Last Centuries of Byzantium, 1261–1453. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-43991-4.
  • Norwich, John Julius (1998). A Short History of Byzantium. Ringwood, Vic.: Penguin. ISBN 978-0-14-025960-5.
  • Nystazopoulou-Pelekidou, Maria (1970). Συμβολή εις την χρονολόγησιν των Αβαρικών και Σλαβικών επιδρομών επί Μαυρικίου (582–602) (μετ' επιμέτρου περί των Περσικών πολέμων) [Prispevek h kronologiji avarskih in slovanskih pohodov med vladanjem cesarja Mavricija (582–602) z izvlečki o perzijskih vojnah]. Byzantina Symmeikta 2: 145–206. ISSN 1105-1639. Pridobljeno 10. marca 2012.
  • Obolensky, Dimitri (1994). Byzantium and the Slavs. Yonkers: St Vladimir's Seminary Press. ISBN 0-88141-008-X.
  • Oikonomides, Nikos (1999). L᾽ Unilinguisme Officiel de Constantinople Byzantine. Byzantina Symmeikta 13: 9–22. ISSN 1105-1639. Pridobljeno 11. marca 2012.
  • Ostrogorsky, George (1959). The Byzantine Empire in the World of the Seventh Century. Dumbarton Oaks Papers 13: 1–21. doi:10.2307/1291127. JSTOR 1291126.
  • Ostrogorsky, George (1969). History of the Byzantine State. New Brunswick: Rutgers University Press. ISBN 0-8135-1198-4.
  • Ostrogorski, Georgij. Zgodovina Bizanca. Ljubljana. DZS, 1961. (COBISS)
  • Paparrigopoulos, Constantine; Karolidis, Pavlos (1925).Ιστορία του Ελληνικού Έθνους [Zgodovina grškega ljudstva], 4. zvezek (v gtščini). Eleftheroudakis.
  • Parry, Kenneth (1996). Depicting the Word: Byzantine Iconophile Thought of the Eighth and Ninth Centuries. Leiden in New York: Brill. ISBN 90-04-10502-6.
  • Postan, Michael Moïssey; Miller, Edward; Postan, Cynthia (1987). The Cambridge Economic History of Europe (Volume 2). Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-08709-0.
  • Patterson, Gordon M. (1995) [1990]. The Essentials of Medieval History: 500 to 1450 AD, the Middle Ages. Piscataway: Research and Education Association. ISBN 978-0-87891-705-1.
  • Pounds, Norman John Greville (1979). An Historical Geography of Europe, 1500–1840. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-22379-2.
  • Read, Piers Paul (2000) [1999]. The Templars: The Dramatic History of the Knights Templar, The Most Powerful Military Order of the Crusades. New York: St. Martin's Press. ISBN 0-312-26658-8.
  • Reinert, Stephen W. (2002). Fragmentation (1204–1453). V Cyril Mango. The Oxford History of Byzantium. Oxford: Oxford University Press. str. 248–283. ISBN 0-19-814098-3.
  • Rice, David Talbot (1968). Byzantine Art (3. izdaja). Harmondsworth: Penguin Books Limited.
  • Robins, Robert Henry (1993). The Byzantine Grammarians: Their Place in History. Berlin and New York: Mouton de Gruyter. ISBN 3-11-013574-4.
  • Rosser, John H. (2011). "Introduction". Historical Dictionary of Byzantium. Lanham, MA: Scarecrow. ISBN 0-8108-7567-5.
  • Runciman, Steven (1990). The Fall of Constantinople, 1453. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-39832-0.
  • Sarantis, Alexander (2009). War and Diplomacy in Pannonia and the Northwest Balkans during the Reign of Justinian: The Gepid Threat and Imperial Responses. Dumbarton Oaks Papers 63: 15–40. JSTOR 41219761.
  • Sedlar, Jean W. (1994). East Central Europe in the Middle Ages, 1000–1500 III. Seattle: University of Washington Press.ISBN 0-295-97290-4.
  • Seton-Watson, Hugh (1967). The Russian Empire, 1801–1917. Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-822152-5.
  • Shepard, Jonathan, urednik. The Cambridge History of the Byzantine Empire c. 500-1492. Cambridge, 2008. ISBN 978-0-521-83231-1.
  • Sotinel, Claire (2005). Emperors and Popes in the Sixth Century: The Western View. In Maas, Michael. The Cambridge Companion to the Age of Justinian. Cambridge: Cambridge University Press. str. 267–290. ISBN 0-521-81746-3.
  • Speck, Paul (1984). Ikonoklasmus und die Anfänge der Makedonischen Renaissance. Poikila Byzantina 4: 175–210.
  • Stephenson, Paul, urednik. The Byzantine World. London, New York, 2010. ISBN 978-0-415-44010-3.
  • Stephenson, Paul (2000). Byzantium's Balkan Frontier: A Political Study of the Northern Balkans, 900–1204. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-77017-3.
  • Šišić, Ferdo (1990). Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara: sa 280 slika i 3 karte u bojama. Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske. ISBN 86-401-0080-2.
  • Tarasov, Oleg; Milner-Gulland, R. R. (2004). Icon and Devotion: Sacred Spaces in Imperial Russia. London: Reaktion. ISBN 1-86189-118-0.
  • Tatakes, Vasileios N.; Moutafakis, Nicholas J. (2003). Byzantine Philosophy. Indianapolis: Hackett. ISBN 0-87220-563-0.
  • Teall, John L. (1967). The Age of Constantine Change and Continuity in Administration and Econo. Dumbarton Oaks Papers 21: 11–36. JSTOR 1291256.
  • Timberlake, Alan (2004). A Reference Grammar of Russian. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-77292-1.
  • Treadgold, Warren (1995). Byzantium and Its Army, 284–1081. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-2420-2.
  • Treadgold, Warren (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-2630-2.
  • Troianos, Spyros; Velissaropoulou-Karakosta, Julia (1997).Ιστορία δικαίου από την αρχαία στην νεώτερη Ελλάδα ["History of law from ancient to modern Greece"]. Athens: Sakkoulas.ISBN 960-232-594-1.
  • Vasiliev, Alexander Alexandrovich (1928–1935). History of the Byzantine Empire. Madison: The University of Wisconsin Press. ISBN 0-299-80925-0.
  • Versteegh, Cornelis H. M. (1977). Greek Elements in Arabic Linguistic Thinking. Leiden: Brill. ISBN 90-04-04855-3.
  • Watson, Bruce (1993). Sieges: A Comparative Study. Westport: Praeger. ISBN 0-275-94034-9.
  • Weitzmann, Kurt (1982). The Icon. London: Evans Brothers.ISBN 0-237-45645-1.
  • Whittow, Mark (1996). The Making of Byzantium, 600–1025. Berkeley and Los Angeles, CA: University of California Press. ISBN 0-520-20496-4.
  • Wickham, Chris (2009). The Inheritance of Rome: A History of Europe from 400 to 1000. New York: Viking. ISBN 0-670-02098-2.
  • Wolff, Robert Lee (1948). Romania: The Latin Empire of Constantinople. Speculum 23 (1): 1–34. JSTOR 2853672.
  • Wroth, Warwick (1908). Catalogue of the Imperial Byzantine Coins in the British Museum. British Museum Dept. of Coins and Medals. ISBN 1-4021-8954-0.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]