Egejsko morje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Egejsko morje
Egejsko morje - Zemljevid Egejskega morja
Zemljevid Egejskega morja
Lega Evropa
Koordinate 39°0′0″N 25°0′0″E / 39.00000°N 25.00000°E / 39.00000; 25.00000Koordinati: 39°0′0″N 25°0′0″E / 39.00000°N 25.00000°E / 39.00000; 25.00000
Vrsta jezera morje
Glavni odtoki Sredozemsko morje
Države porečja Grčija, Turčija[1]
Maks. dolžina 700 km
Maks. širina 400 km
Površina 214.000 km²
Maks. globina 3.543 m
Topografski in batimetrični zemljevid

Egêjsko mórje (grško Αιγαίον Πέλαγος, turško Ege denizi) je do 400 km širok in do 600 km dolg zaliv Sredozemskega morja med Evropo in Azijo, ki ga na severu in zahodu omejuje Balkanski polotok, na vzhodu Mala Azija, na zahodu pa Peloponez. Na severovzhodu se prek morske ožine Dardanele odpira v Marmarsko morje, na jugu pa ga omejujejo Kreta in Dodekaneški otoki. Korintski prekop ga povezuje s Korintskim zalivom in s tem tudi Jonskim morjem.

Površina Egejskega morja je okoli 179.000 km², največja globina je 2591 m. Slanost je od 25 do 39 .

Iz zgodovinskih razlogov so deli Egejskega morja poimenovani kot »morja«: severovzhodni del Egejskega morja pred trakijsko obalo med Halkidiko in polotokom Galipoli je Trakijsko morje; jugozahodni del med Peloponezom in Kikladi je Mirtojsko morje, južni del severno od Krete pa Kretsko morje.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Za ime Egejskega morja so različne razlage. Lahko je bilo imenovano po grškem mestu Egej ali po Egeji, kraljici Amazonk, ki je umrla v morju, ali po ajgajon "morska koza", drugo ime za Briareja, ki je bil eden od arhaičnih Hekatonhejrijev ali zlasti med Atenci po Ajgeju, Tezejevem očetu, ki se je utopil v morju, ker je mislil, da je njegov sin umrl.

Možna etimologija je izpeljanka iz grške besede αἶγες aiges = "valovi" (slovničar Hesihij iz Aleksandrije, metaforično uporablja αἴξ (aix) "koza"), torej "valovito morje", tudi αἰγιαλός (Aigialos = aiges (valovi) + hals (morje)) [2], kar pomeni "morska obala".

Benečani, ki so obvladovali številne grške otoke v visokem in poznem srednjem veku, so uporabljali ime arhipelag (grško za "glavno morje"), ime, ki je veljalo v mnogih evropskih državah do zgodnjega obdobja moderne.

V nekaterih južnoslovanskih jezikih se Egej pogosto imenuje Belo morje (Бело море v srbščini in makedonščini in Бяло море v bolgarščini). [3]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Egejsko morje pokriva površino približno 214.000 kvadratnih kilometrov, dolgo je približno 610 kilometrov in 300 kilometrov široko. Največja globina morja je 3543 metrov, to je vzhodno od Krete. Egejski otoki so v notranjih vodah, z naslednjimi otoki je omejeno morje na jugu: Kitera, Antikitera, Kreta, Kasos, Karpatos in Rodos.

Egejski otoki (približno 3000), ki skoraj vsi pripadajo Grčiji, so razdeljeni v sedem skupin:

Beseda arhipelag je bila prvotno uporabljena posebej za Egejsko morje in njegove otoke. Mnogi izmed egejskih otokov ali verige otokov so dejansko podaljški gora na celini. Ena veriga se razteza čez morje na Hios, druga se razteza čez Evbejo na Samos in tretja čez Peloponez in Kreto na Rodos, ki deli Egejsko morje s Sredozemljem.

Zalivi Egejskega morja so (od juga in v smeri urnega kazalca): na Kreti so zalivi Mirabelli, Almyros, Souda in Kanija, na celini od zahoda Mesinijski, Lakonijski, Argolidski, Eginski zaliv, Evbejski kanal, zaliv Petalioi, Solunski in Kasandrijski zaliv ter zaliv Ajion Oros in Strimin, drugi so v Turčiji: zaliv Saros, Edremit, Dikili, zaliv Çandarlı, İzmir, Kuşadası, Mandalijski in zaliva Gökova in Güllük.

Območje[uredi | uredi kodo]

Mednarodna hidrografska organizacija (International Hydrographic Organization) opredeljuje meje Egejskega morja: [4]

Na jugu. Črta, ki teče od rta Aspro (28° 16' E) v Malo Azijo do Cum Burnù (Capo della Sabbia), ki je severovzhodna skrajna točka otoka Rodos, prek otoka do rta Prasonisi, njegove jugozahodne točke do točke Vrontos (35 ° 33' N) v Skarpanto (Karpatos), nato do točke Castello, to je južna skrajna točka otoka, do Cape Plaka (vzhodna skrajna točka na Kreti), s Krete do Agria Grabusa, njegova severozahodna skrajna točka, od tam do rta Apolitares na otoku Antikitera, prek otoka na Psira Rock (severozahodna točka) in čez rta Trakhili na otoku Kitera, prek njega do severozahodne točke (rt Karavugia) in od tam do rta Santa Maria (36°28′N 22°57′E / 36.467°N 22.950°E / 36.467; 22.950) na Moreji.

V Dardanelah. Črta povezuje Kum Kale (26 ° 11' E) in rt Heles.
Panoramski pogled na kaldero Santorini iz Oje

Hidrografija[uredi | uredi kodo]

Stolpna ura v İzmirju, Turčija

Površinska voda kroži v nasprotni smeri urnega kazalca, zelo slana sredozemska voda se premika proti severu ob zahodni obali Turčije, preden se premakne v manj gost odliv Črnega morja. Gosta sredozemska voda potone pod pritokom Črnega morja do globine 23-30 metrov, nato pa teče skozi ožino Dardanele in v Marmarsko morje s hitrostjo od 5 do 15 cm/s. Odliv Črnega morja se premika proti zahodu vzdolž severnega Egejskega morja, nato pa teče proti jugu vzdolž vzhodne obale Grčije. [5]

Fizična oceanografija v Egejskem morju je pod nadzorom predvsem regionalnega podnebja, sveža voda prihaja iz večjih rek, ki odmakajo jugovzhodno Evropo, in sezonskih nihanj v črnomorski odtočni površinski vodi skozi ožino Dardanele.

Analiza [6] Egejskega morja med letoma 1991 in 1992 je pokazala tri različne vodne mase:

  • Egejsko morje površinskih voda - 40 do 50 metrov debel sloj, pri poletnih temperaturi 21-26 °C in pozimi od 10 °C na severu do 16 °C na jugu.
  • Egejsko morje vmesna voda - sega od 40 do 50 m do 200-300 m pri temperaturah od 11 do 18 °C.
  • Egejsko morje spodnje vode - ki se pojavljajo v globinah pod 500-1000 m z zelo enotno temperaturo 13-14 °C in slanostjo 3,91-3,92%.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski zemljevid (1528) Egejskega morja, Otomanski imperij, turški geograf Piri Reis

Sedanja obala je iz 4000 pred našim štetjem. Pred tem časom, na vrhuncu zadnje ledene dobe (približno 16.000 pr. n. št.) je bila morska gladina povsod 130 metrov nižja, bile so velike dobro vodnate obalne ravnice namesto velikega dela severnega Egejskega morja. Ko so bili prvič zaliti, so bili današnji otoki vključno Milos s pomembno proizvodnjo obsidiana, verjetno še vedno povezani s kopnim. Današnja obalna ureditev se je pojavila približno 7000 pred našim štetjem s postglacialnim morjem, ki je še vedno naraščalo naslednjih 3000 let. [7]

Poznejše bronastodobne civilizacije Grčije in Egejskega morja so povod za splošen izraz egejske civilizacije. V starih časih je morje rojstni kraj dveh starih civilizacij - Minojske na Kreti in Mikenske na Peloponezu. [8]

Satelitski pogled na Egejsko morje

Pozneje so nastale mestne državice Antične Atene in Šparta med mnogimi drugimi, ki so sestavljale atenski imperij in helensko civilizacijo. Platon je opisal Grke, ki živijo okrog Egejskega morja "kot žabe okoli ribnika". [9] Egejsko morje so pozneje napadli Perzijci in Rimljani, zasedlo ga je bizantinsko cesarstvo, Bolgari, Benečani, Genovežani, Seldžuški Turki in Osmansko cesarstvo. Egejsko morje je bilo kraj prve demokracije, njegove morske poti so bile sredstvo stika med več različnimi civilizacijami vzhodnega Sredozemlja.

Apostol Pavel v Apostolskih delih poroča o potovanju s tovariši okoli leta 57 od Asosa v sodobni Turčiji prek otokov Rodosa in naprej do Jeruzalema. (Apd 20: 14-21: 3). V 21. stoletju je severno Egejsko morje igralo pomembno vlogo pri prehodu priseljencev iz Turčije do grških otokov.

Gospodarstvo in politika[uredi | uredi kodo]

Mnogi otoki v Egejskem morju imajo varna pristanišča in zalive. V starih časih je bila plovba po morju lažja kot potovanje po grobem terenu grške celine (in do neke mere obalnih območjih Anatolije). Mnogi otoki so vulkanski, na nekaterih pridobivajo marmor in železo. Večji otoki imajo nekaj rodovitnih dolin in ravnice. Glavni otoki v Egejskem morju, dva pripadata Turčiji - Bozcaada (Tenedos - Τένεδος) in Gökçeada (Imbros - Ίμβρος), drugi pripadajo Grčiji. Med državama so politični spori o različnih vidikih političnega nadzora nad egejskim prostorom, vključno z velikostjo teritorialnih voda, nadzorom zračnega prostora in razmejitev ekonomskih pravic do epikontinentalnega pasu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ DRAINAGE BASIN OF THE MEDITERRANEAN SEA, UNECE http://www.unece.org/fileadmin/DAM/env/water/blanks/assessment/mediterranean.pdf
  2. ^ Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, s.v. "αἰγιαλός"
  3. ^ Zbornik Matice srpske za društvene nauke: (1961), Volumes 28-31, p.74
  4. ^ "Limits of Oceans and Seas, 3rd edition". International Hydrographic Organization. 1953. Pridobljeno dne 7 February 2010. 
  5. ^ Aksu, A. E., D. Yasar, et al. (1995). "LATE GLACIAL-HOLOCENE PALEOCLIMATIC AND PALEOCEANOGRAPHIC EVOLUTION OF THE AEGEAN SEA – MICROPALEONTOLOGICAL AND STABLE ISOTOPIC EVIDENCE." Marine Micropaleontology 25(1): 1–28.
  6. ^ Yagar, D., 1994. Late glacial-Holocene evolution of the Aegean Sea. Ph.D. Thesis, Inst. Mar. Sci. Technol., Dokuz Eyltil Univ., 329 pp. (Unpubl.)
  7. ^ Tjeerd H. van Andel and Judith C. Shackleton (Winter 1982). Late Paleolithic and Mesolithic Coastlines of Greece and the Aegean 9, (4). Journal of Field Archaeology. str. 445–454. 
  8. ^ Tracey Cullen, Aegean Prehistory: A Review (American Journal of Archaeology. Supplement, 1); Oliver Dickinson, The Aegean Bronze Age (Cambridge World Archaeology).
  9. ^ John F. Cherry, Despina Margomenou, and Lauren E. Talalay. The familiar phrase giving rise to the title Prehistorians Round the Pond: Reflections on Aegean Prehistory as a Discipline. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]